Jedro

Dejstvo je, da je v primeru razlitja olja iz razbite steklenice treba tako pospraviti steklo in stvari iz vrečke, kot obrisati stopnice. Kaj od tega bo posameznik storil najprej, je stvar njegove odločitve. V kolikor opravi vse navedeno, eno takoj za drugim, mu (ne glede na vrstni red njegovih dejanj) opustitve dolžne skrbnosti ni mogoče očitati. Kljub temu, da ni sporno, da je oljni madež na stopnicah, prekritih s keramiko, povečal možnost zdrsa, je tako za presojo skrbnosti zavarovanke ključno, da se je namenila tla obrisati takoj po tem, ko je odpravila ostale posledice, ki so zaradi razbite steklenice z oljem nastale. Okoliščina, da je odpravljanje teh posledic trajalo 20 do 30 minut, presoje, da je se brisanja stopnic nameravala lotiti dovolj hitro, ne spremeni.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se vmesna sodba sodišča druge stopnje spremeni: − v I. točki izreka tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi, − v III. točki izreka pa tako, da se ta pravilno glasi: „Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.“

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 616,28 EUR njenih revizijskih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi se je tožnik poškodoval, ko mu je, zaradi razlitega olja na stopnicah pred vhodom v hišo zavarovanke tožene stranke, spodrsnilo. Zaradi poškodb, ki jih je pri tem utrpel, od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Ocenilo je, da ta že po temelju ni utemeljen, saj zavarovanki tožene stranke ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti. Tožeči stranki je naložilo plačilo 20,00 EUR toženkinih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

3. Višje sodišče je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo. Izpodbijano sodbo je delno spremenilo tako, da je ugotovilo 50% odškodninsko odgovornost tožene stranke za tožnikovo škodo (I. točka izreka). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo (II. točka izreka). Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, odločitev o stroških pa je pridržalo (III. točka izreka).

4. Zoper odločitev v I. točki izreka odločbe sodišča druge stopnje je tožena stranka predlagala dopustitev revizije. Vrhovno sodišče jo je s sklepom II DoR 11/2016 dopustilo glede pravnega vprašanja povprečne skrbnosti zasebnika, ki ni vedel, da bo tožnik konkretnega dne prišel na ogled sedežne garniture in se je odpravil čistiti oljni madež na stopnicah pred vhodom v stanovanjsko hišo cca 20 - 30 minut po razlitju olja.

5. Skladno s tem je tožena stranka pravočasno vložila dopuščeno revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlaga, da vmesno sodbo višjega sodišča v I. točki izreka spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne.

Oporeka zaključku, da je njena zavarovanka soodgovorna za nastalo škodo, ker kot zasebnica, ki je povzročila razlitje olja na stopnicah pred vhodom v lastno hišo, v 20 do 30 minutah od razlitja stopnišča ni počistila ali zaščitila. Poudarja, da se je namenila počistiti stopnice takoj po tem, ko je pospravila ostale z oljem umazane stvari, tožnik pa je padel tik preden ji je to uspelo. Izpostavlja tudi, da med tožnikom in njeno zavarovanko ni bilo dogovorjeno, da bo tožnik na ogled sedežne garniture prišel ravno spornega dne, še manj pa je bila določena ura obiska. Posledično meni, da od zavarovanke ni bilo mogoče pričakovati, da bi vedela, da se bo tožnik oglasil ravno v tistem trenutku. Njena reakcija - ko je naprej obrisala in pospravila druge stvari, takoj po tem pa se je namenila počistiti stopnice - je po mnenju revidentke življenjska, običajna in v okviru povprečne skrbnosti lastnika stanovanjske hiše. 6. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

7. Revizija je utemeljena.

8. Ključno vprašanje, glede katerega sta sodišči prve in druge stopnje zavzeli nasprotni stališči, je: ali dejstvo, da sta bila zavarovanka tožene stranke in tožnik dogovorjena, da bo slednji prišel pogledat zavarovankino sedežno garnituro, ko bo imel čas (pri čemer ni bil dogovorjen ne dan ne ura obiska) pomeni, da bi zavarovanka obisk morala pričakovati. Sodišče prve stopnje ocenjuje da ne, višje pa da. Ob tem zaključuje, da bi ob pričakovanem obisku oseba, ki je olje razlila, morala to čim prej počistiti. Čiščenje, do katerega bi prišlo 20 do 30 minut po razlitju, šteje za prepozno.

9. Po splošnem pravilu o prepovedi povzročanja škode se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Ne glede na to, da iz pravila izhaja dolžnost vzdržati se aktivnega ravnanja, škoda lahko nastane tudi s pasivnim ravnanjem, torej z opustitvijo. Gre za opustitev dolžnosti opraviti določeno ravnanje za preprečitev ali zmanjšanje škode. Ali bo določena opustitev pripeljala do odškodninske odgovornosti, pa je odvisno od odgovora na vprašanje, ali je objektivno predvidljivo, da bi zaradi nje lahko nastal škodni dogodek. Presoditi je torej treba, ali je v okoliščinah konkretnega primera nastanek škodne posledice bil predvidljiv1 oziroma, ali bi oseba, ki je dolžnost opustila, ob ustrezni skrbnosti nastanek škode lahko preprečila. Vprašanje protipravnosti ravnanja se tako, v primerih kot je obravnavani, prepleta z vprašanjem krivde, torej z vprašanjem, ali je ta oseba ravnala malomarno.

10. V takšnih primerih je zato treba ugotoviti, ali je potencialni oškodovalec (kljub opustitvi) ravnal običajno oziroma normalno glede na podane okoliščine. Z drugimi besedami, presoditi je treba, ali je ravnal skladno z zahtevanim standardom skrbnosti. V obravnavanem primeru, kjer je zavarovanka tožene stranke fizična oseba, do škodnega dogodka pa je prišlo pred njeno stanovanjsko hišo, je standard skrbnosti, ki bi mu morala zadostiti, skrbnost dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ). Vrhovno sodišče je zato presojalo, ali je slednja v konkretnem primeru ravnala s skrbnostjo, ki se v danih okoliščinah pričakuje od povprečno skrbnega človeka.

11. Iz ugotovljenega (in nespornega) dejanskega stanja izhaja, da sta bila toženkina zavarovanka in tožnik dogovorjena, da se bo slednji pri zavarovanki oglasil, ko bo imel čas. Ob tem nista bila določena ne dan ne ura obiska. Stališča višjega sodišča, da iz tega izhaja, da bi zavarovanka obisk morala (ves čas) pričakovati, in zato ravnati še posebej skrbno (takoj počistiti stopnice oziroma jih zavarovati), ni mogoče sprejeti. Res je sicer, da v standard skrbnosti dobrega gospodarja spada predvidevanje, da se lahko kadarkoli kdo nenapovedano oglasi, ni pa mogoče reči, da bi bilo v konkretnem primeru tej okoliščini treba dati še posebno težo oziroma da bi prej opisan dogovor zavarovanki tožene stranke nalagal večjo skrbnost pri zagotavljanju varnega prehoda do njenih vhodnih vrat. Od nje bi bilo namreč pretirano zahtevati, da bi predvidela možnost tožnikovega obiska prav v spornem trenutku.

12. Za rešitev vprašanja (krivdnega) protipravnega ravnanja zavarovanke tožene stranke je tako treba odgovoriti na vprašanje, ali bi bilo enako ravnanje kot je bilo zavarovankino, mogoče pričakovati od osebe, ki obiskov ni pričakovala, a se je zavedala možnosti, da se kdo vseeno oglasi.

13. Ravnanje, ki ga je v okviru navedenega treba presojati, pa je naslednje: v trenutku, ko se je olje razlilo iz razbite steklenice, ki se je nahajala v vrečki, skupaj z drugimi stvarmi, ki jih je prinesla iz trgovine, je zavarovanka vrečko odnesla v stanovanje, pospravila steklo, vzela ostale stvari iz vrečke, jih obrisala in pospravila. Takoj po tem je vedro napolnila s toplo vodo in se napotila iz hiše z namenom, da obriše stopnice.

14. Revidentka utemeljeno izpostavlja, da je opisano ravnanje življenjsko, običajno in skladno s potrebno skrbnostjo. Ni namreč mogoče reči, da bi povprečno skrben človek v enaki situaciji ravnal drugače. Dejstvo je, da je v takšnem primeru treba tako pospraviti steklo in stvari iz vrečke, kot obrisati stopnice. Kaj od tega bo posameznik storil najprej, je stvar njegove odločitve. V kolikor opravi vse navedeno, eno takoj za drugim, mu (ne glede na vrstni red njegovih dejanj) opustitve dolžne skrbnosti ni mogoče očitati. Kljub temu, da ni sporno, da je oljni madež na stopnicah, prekritih s keramiko, povečal možnost zdrsa, je tako za presojo skrbnosti zavarovanke ključno, da se je namenila tla obrisati takoj po tem, ko je odpravila ostale posledice, ki so zaradi razbite steklenice z oljem nastale. Okoliščina, da je odpravljanje teh posledic trajalo 20 do 30 minut, presoje, da je se brisanja stopnic nameravala lotiti dovolj hitro, ne spremeni.

15. Zavarovanki tožene stranke tako protipravnega ravnanja ni mogoče očitati. Višje sodišče je pravni standard protipravnosti ravnanja presojalo prestrogo, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo. Vrhovno sodišče je zato njegovo vmesno sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). V posledici spremembe odločitve o glavni stvari, je spremenilo tudi odločitev o pritožbenih stroških (prvi odstavek 154. v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

16. Tožena stranka je z revizijo uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti 616,28 EUR revizijskih stroškov (prvi odstavek 154. v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Podobno VSRS v sodbi II Ips 129/2015.