Jedro

Predmet odločanja je zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti brata, okoliščine, pomembne za presojo o merodajnem pravu, pa so, da je bil tožnikov brat sopotnik v vozilu s slovensko registracijo, ki ga je upravljal državljan BIH s prebivališčem v BIH, in da je do prometne nesreče, v kateri je umrl tožnikov brat, prišlo, ko je navedeno vozilo zaneslo na nasprotni vozni pas in trčilo v drugo vozilo, registrirano v BIH, ki je tedaj pripeljalo nasproti po svojem voznem pasu. Navedene okoliščine ne dajejo podlage za uporabo katere od izjem od pravila o uporabi kraja prometne nesreče, določenih v 4. členu Konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče. Dejstvo, da je bilo vozilo, iz katerega zavarovanja tožnik zahteva odškodnino, registrirano v Republiki Sloveniji in da mu je škoda nastala oziroma mu bo nastajala v Sloveniji, ne zadošča za uporabo izjem.

Določbe ZBPP niti ZST-1 ne dajejo podlage za sklep, da zaradi založitve stroškov iz sredstev sodišča oziroma oprostitve plačila sodnih taks navedeni stroški niso več strošek postopka.

Izrek

I. Pritožbama tožeče stranke in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek prisojene odškodnine v I. točki izreka sodbe zniža na 1.900 EUR (namesto 5.000 EUR), da se znesek v II. točki izreka sodbe zviša na 7.000 EUR (namesto 3.900 EUR) in da se znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža na 722,99 EUR.

II. Sicer se pritožbi tožene stranke in tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 221 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožba glede zahtevka za plačilo 3.100 EUR ustavi, in razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2010 dalje in zakonske zamudne obresti od 3.100 EUR od 21. 7. 2010 do 20. 10. 2010 (I. točka), da se v presežku za znesek 3.900 EUR s pripadki tožbeni zahtevek zavrne (II. točka) in da je toženka dolžna tožniku povrniti del stroškov postopka, sorazmeren uspehu v pravdi (III. točka izreka).

2. Tožnik je zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka in o stroških postopka vložil pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je stališče o uporabi prava Federacije Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BIH) zmotno. Do nesreče je sicer prišlo na ozemlju te države, vendar pa imata pravdni stranki prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji, vozilo, s katerim je bila povzročena škoda, je bilo registrirano v Republiki Sloveniji in daleč pretežni del škode nastaja tu. Skrajno nepošteno bi bilo, da bi tožnik prejel nižjo odškodnino zgolj zato, ker je izgubil brata v prometni nesreči, ki se je zgodila v BIH. S tem bi bil postavljen v neenakopraven položaj. Tudi slovenska sodna praksa je zavzela stališče, da je Haaška konvencija želela pravilo lex loci actus določiti le v primeru, če se ne pokaže tesnejša vez z drugim pravom (sklep VS RS II Ips 226/99). Napačna je tudi odločitev o stroških, ki tožniku ne priznava stroškov izvedenin. Kljub temu da so bili založeni iz stroškov sodišča, jih bo moral ob koncu postopka plačati tožnik, če jih po sodbi ne bo dolžna plačati toženka. Enako velja tudi za strošek sodnih taks. Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi še nadaljnjo odškodnino 3.900 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in celotne stroške, priglašene na prvi stopnji.

3. Toženka v pritožbi zoper odločitev o ugoditvi delu tožbenega zahtevka in o stroških postopka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je glede na odločilna dejstva, pomembna za prisojo odškodnine, in glede na že plačani znesek odškodnine prisojena odškodnina previsoka in močno odstopa od odškodnin, ki jih prisojajo sodišča v BIH. Vrhovno sodišče te države je kot orientacijsko višino odškodnine v primerljivih zadevah določilo znesek 3.500 EUR. V sodbi niso navedeni razlogi za odstopanje od tega merila. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Očitki o napačnosti stališča, da je v obravnavani zadevi treba uporabiti pravo BIH, niso utemeljeni. Predmet odločanja je zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti brata, okoliščine, pomembne za presojo o merodajnem pravu, pa so, da je bil tožnikov brat sopotnik v vozilu s slovensko registracijo, ki ga je upravljal državljan BIH s prebivališčem v BIH, in da je do prometne nesreče, v kateri je umrl tožnikov brat, prišlo, ko je navedeno vozilo zaneslo na nasprotni vozni pas in trčilo v drugo vozilo, registrirano v BIH, ki je tedaj pripeljalo nasproti po svojem voznem pasu. V nesreči sta bili torej udeleženi dve vozili.

7. Kot je pravilno obrazloženo že v izpodbijani sodbi, navedene okoliščine ne dajejo podlage za uporabo katere od izjem od pravila o uporabi kraja prometne nesreče, določenih v 4. členu Konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče (v nadaljevanju Konvencija). Dejstvo, da je bilo vozilo, iz katerega zavarovanja tožnik zahteva odškodnino, registrirano v Republiki Sloveniji in da mu je škoda nastala oziroma mu bo nastajala v Sloveniji, ne zadošča za uporabo izjem. Pritožbene navedbe o drugačni sodni praksi niso utemeljene. Zadeva, na katero se sklicuje pritožba, ni primerljiva z obravnavano. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 226/99 z dne 20. 1. 2000 sicer navedlo, da je Konvencija želela pravilo lex loci actus določiti kot odločilno samo, če se ne pokaže tesnejša vez z drugim pravom, vendar je pri razlagi tesnejše vezi ostalo v okviru izjem, določenih v 4. členu, in izjemo, vezano na okoliščino, da je bilo v nesreči udeleženo samo eno vozilo, razumelo tako, da se nanaša na vozilo, iz katerega oškodovanec lahko črpa svoje pravice do odškodnine (1). Drugih argumentov v prid trditvi, da stališče v izpodbijani sodbi odstopa od ustaljene sodne prakse, pritožnik ni navedel (2).

8. Neutemeljen je tudi tožnikov očitek o prenizki odškodnini, delno pa je utemeljen toženkin očitek, da je bila tožniku ob upoštevanju prava BIH prisojena previsoka odškodnina. V BIH se za odškodninska razmerja uporablja Zakon o obligacionim odnosima – ZOO (Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR). Osnovni namen odškodnine za nematerialno škodo je tudi po pravu B. zadoščenje. Člen 201 ZOO, katerega besedilo je vsebinsko enako 180. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), določa, da če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Takšno odškodnino je mogoče prisoditi tudi bratom in sestram, če je med njimi in umrlim obstajala trajnejša življenjska skupnosti. Pri odločitvi glede višine odškodnine je sodišče vezano na veljavno pravo BIH. Civilni oddelek Vrhovnega sodišča v Federaciji BIH je 20. 2. 2006 sprejel orientacijske kriterije in višino za določanje pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki služijo poenotenju uporabe 201. člena ZOO. Ne glede na to ne gre za matematično formulo, na podlagi katere bi se avtomatično izračunavala pravična denarna odškodnina, temveč je treba tudi po pravu BIH pri določanju odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati vse okoliščine primera, ki vplivajo na odmero pravične denarne odškodnine.

9. Po orientacijskih kriterijih višina nadomestila za duševne bolečine zaradi smrti brata znaša 3.500 EUR. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe, ki jim pritožnica ne nasprotuje, je pokojni brat tožniku kot osebi s težjo duševno manjrazvitostjo nudil veliko oporo in predstavljal veselje v življenju. Bil mu je najpogostejša družba in partner v igri. Četudi ne doživlja in ne razume smrti na enak način kot duševno zdrave osebe primerljive starosti, odsotnost brata vpliva in bo vplivala na njegovo čustveno doživljanje. Tožnik se zapira vase in izolira pred družbo družinskih članov, zaradi česar je pričakovati njegovo večjo osamljenost. 10. Stališče izpodbijane sodbe, da navedene okoliščine o tesnosti vezi med pokojnim bratom in tožnikom in o intenzivnosti doživljanja bratove odsotnosti, utemeljujejo višjo odškodnino od tiste, ki je opredeljena v orientacijskih kriterijih, je pravilno. Poleg tega bi zaradi zagotovitve satisfakcije odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče v BIH upoštevalo tudi (zatrjevano in nesporno) okoliščino, da tožnik živi v okolju z višjim življenjskim standardom in da je tudi toženka slovenska zavarovalnica (3). Tudi ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin je odškodnina v višini 8.100 EUR, kot je bila odmerjena v izpodbijani sodbi, previsoka. Po presoji pritožbenega sodišča ustrezno ovrednotenje vseh navedenih okoliščin narekuje odmero odškodnine v višini 5.000 EUR. Ker je toženka tožniku že plačala 3.100 EUR, je dolžna plačati še 1.900 EUR.

11. Delno pa so utemeljeni tožnikovi očitki v zvezi z upoštevnostjo stroška za izvedenino in za sodno takso. Po stališču izpodbijane sodbe ne gre za tožnikov strošek postopka, ker je bila izvedenina plačana iz sredstev brezplačne pravne pomoči in njenega plačila dotlej od tožnika še nihče ni zahteval, plačila sodne takse pa je bil tožnik oproščen.

12. Določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) niti Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ne dajejo podlage za sklep, da zaradi založitve stroškov iz sredstev sodišča oziroma oprostitve plačila sodnih taks navedeni stroški niso več strošek postopka.

13. V ZBPP je položaj urejen tako, da terjatev upravičenca do brezplačne pravne pomoči do nasprotne stranke iz naslova stroškov (in do višine stroškov, izplačanih iz sredstev sodišča) preide na Republiko Slovenijo (46. člen). V razmerju do upravičenca do brezplačne pravne pomoči pa ZBPP določa, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči v primeru (delnega) uspeha v postopku in pridobitve premoženja dolžan državi povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona (48. člen).

14. Navedeno utemeljuje sklep, da strošek za izvedenino, četudi je bil tožnik oproščen njegovega plačila in je bil založen iz sredstev sodišča, sodi med stroške postopka in so predmet odločitve sodišča o stroških postopka v odločbi, s katero je postopek zaključen. Zaradi subrogacije (zakonite cesije) država po samem zakonu pridobi terjatev do stranke, ki je dolžna stranki, oproščeni plačila stroškov, povrniti stroške postopka. Stranka, ki je oproščena plačila stroškov, pa bo (ob izpolnjenih nadaljnjih pogojih) dolžna državi povrniti le tisti del, do povrnitve katerega v pravdi ne bi bila upravičena. Ob upoštevanju stališča izpodbijane sodbe bi bila država od tožnika upravičena terjati celoten strošek za izvedensko mnenje, čeprav je v pravdi delno uspel. Za tako razlago, ki v slabši položaj postavlja stranko, ki je oproščena plačila stroškov postopka, v primerjavi z drugimi strankami, ni videti nobenega utemeljenega razloga. Strošek za izvedenino mora biti po navedenem sestavni del odločitve o stroških pravdnega postopka. Tožnik ga je priglasil v višini 504,66 EUR. Glede na to, da je priglašeni znesek enak znesku nagrade, priznane izvedenki, ga je treba v priglašeni višini upoštevati v okviru tožnikovih stroškov, potrebnih za pravdo.

15. Nekoliko drugačen je položaj v primeru, ko je stranka oproščena plačila sodnih taks. Člen 15 ZST-1, ki ureja obseg plačila in povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka, se glasi: "(1) Takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, so del stroškov postopka. (2) Takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, mora plačati nasprotnik te stranke. (3) Sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti naloži plačilo taks stranki iz prejšnjega odstavka, ki jih mora plačati.(4) Če stranka, ki je bila oproščena plačila taks, v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse. Plačilo takse naloži stranki sodišče prve stopnje."

16. ZST-1 izrecno določa, da so takse, katerih plačila je stranka oproščena, del stroškov postopka, vendar pa drugače kot ZBPP ureja način in dolžnost plačila. Dolžnost plačila tiste stranke, ki je bila oproščena, je urejena podobno. Glede tistega dela sodne takse, ki bi ga bila po splošnih pravilih o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku dolžna plačati nasprotna stranka, pa ZST-1 ne določa prenosa na državo, ampak je vzpostavljeno dolžniško-upniško razmerje med zavezancem in državo, sodišče pa mora o tem odločiti po uradni dolžnosti. Niti za obstoj terjatve do stranke, ki je bila oproščena plačila sodne takse, niti za obstoj terjatve do nasprotne stranke upravičenec (država) ne potrebuje posebnega naslova. Do tega je upravičena že na podlagi zakona in odločitve sodišča, sprejete po uradni dolžnosti, ta pa ni nujno sestavni del odločbe, s katero je bil končan postopek in s katero je bilo hkrati odločeno o stroških postopka. Stališče o neupoštevnosti sodne takse v odločbi o stroških postopka, vsebovani v izpodbijani sodbi, je po navedenem pravilno.

17. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbama pravdnih strank delno ugodilo ter prisojeni znesek odškodnine znižalo za 3.100 EUR, pri posledično spremenjeni odločitvi o pravdnih stroških pa upoštevalo tudi priglašeni strošek za izvedensko mnenje (3. točka 365. člena ZPP). Ker ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev materialnega in procesnega prava, je v ostalem delu obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Sprememba izpodbijane sodbe glede višine odškodnine je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je uspel glede 40 % zahtevka. Po izpodbijani sodbi znesek tožnikovih stroškov znaša 2.426,76 EUR. Ob upoštevanju stroška za izvedensko mnenje (504,66 EUR) znašajo 2.931,42 EUR. Tožnik je upravičen do povrnitve 1.172,57 EUR, toženka pa do povrnitve 449,58 EUR (60 % od 749,30 EUR). Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku povrniti 722,99 EUR.

19. Glede na 40 % uspeh v pritožbenem postopku je toženka upravičena do povrnitve takega deleža potrebnih stroškov, ki skupaj znašajo 552 EUR (sodišče je priznalo strošek za sodno takso v višini 240 EUR in 312 EUR za sestavo pritožbe), torej do povrnitve 221 EUR. Ker je tožnik s pritožbo uspel le deloma glede stroškov postopka, sam krije stroške, nastale z vložitvijo pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

20. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Kot relevantno je opredelilo okoliščino, da je bilo drugo udeleženo vozilo neznano.

(2) Nenazadnje je bila odločitev pritožbenega sodišča v primerljivi zadevi predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče je zavrnilo tako očitke o odstopu od sodne prakse kot tudi očitke o neenakopravnem obravnavanju v primerjavi z drugimi oškodovanci. Glej odločbo Up-1802/08 z dne 16. 12. 2009, Uradni list RS, št. 5/2010. (3) Enako ugotavlja tudi sodba VS RS II Ips 593/2007 z dne 13. 11. 2008.