Jedro

Tožena stranka bi morala, preden je izdala sklep o postavitvi začasnega zastopnika, preveriti ali so podatki o tem, kje se tožnik nahaja, točni in to bodisi neposredno pri upravi zapora bodisi po diplomatski poti. Če bi tožena stranka ugotovila, da so podatki, ki jih je pridobila z zaslišanjem prič o tem, kje se tožnik nahaja, točni, bi morala od njega zahtevati da imenuje pooblaščenca za sprejem pisanj, šele kolikor bi ugotovila, da ti podatki ne držijo, pa bi mu lahko postavila začasnega zastopnika. Njena odločitev o postavitvi začasnega zastopnika je bila torej vsaj preuranjena.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Izola, št. 214-263/2015/17 z dne 9. 5. 2016 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Upravna enota Koper je dne 23. 12. 2005 tožniku izdala dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Upravna enota Izola (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je dne 27. 5. 2015 po uradni dolžnosti uvedla postopek prenehanja tega dovoljenja, saj je bil tožnik v postopku ugotavljanja njegovega dejanskega bivališča z odločbo, št. 210-7/2013-20 z dne 17. 6. 2013, ki je postala dokončna dne 3. 7. 2013, izbrisan iz naslova A. V postopku o prenehanju veljavnosti dovoljenja za stalno prebivanje je prvostopenjski organ s sklepom, št. 214-263/2015 z dne 18. 8. 2015, tožniku postavil začasnega zastopnika, in sicer njegovega očeta in določil, da bo kot začasni zastopnik tožnika zastopal toliko časa, dokler ne nastopi tožnik, njegov zastopnik ali pooblaščenec, določil pa tudi, da zoper ta sklep ni posebne pritožbe. Preden je prvostopenjski organ izdal ta sklep, je dne 5. 8. 2015 zaslišal tožnikovega očeta, ki je povedal, da je tožnik že tri leta v zaporu z imenom Spuzh v Podgorici v Črni gori in da bo zaporno kazen predvidoma odslužil v septembru 2015. Enako je kot priča v postopku ugotavljanja dejanskega bivališča tožnika izpovedala B.B., njegova nekdanja stanodajalka.

2. Prvostopenjski organ je dne 31. 8. 2015 izdal odločbo št. 214-263/2015-6, s katero je določil, da tožniku preneha veljati dovoljenje za stalno prebivanje tujca. Odločba je bila vročena začasnemu zastopniku dne 3. 9. 2015 ter je dne 19. 9. 2015 postala dokončna in dne 20. 10. 2015 pravnomočna. Dne 22. 12. 2015 je začasni zastopnik poslal vlogo, v kateri je navajal, da se sin nahaja v zaporu v Črni gori, da iz Slovenije ni odsoten prostovoljno, pač pa je bil pridržan in nato obsojen zato, ker so ob tem, ko se je po dopustu vračal iz Albanije in prestopil mejo s Črno goro, pri njem našli prepovedano drogo. Navajal je tudi, da bo vse okoliščine lahko pojasnil sin, ko se bo vrnil v Slovenijo. Istega dne je začasni zastopnik pooblastil odvetnika C.C. za zastopanje. Ta je prvostopenjski organ z vlogo seznanil z okoliščinami tožnikove odsotnosti in navedel, da se bo tožnik v Slovenijo predvidoma vrnil v januarju 2016. Prvostopenjski organ je odvetnika z vlogo z dne 13. 1. 2016 seznanil o pravnomočnosti in dokončnosti odločbe o prenehanju veljavnosti dovoljenja za stalno prebivanje tožnika na območju Republike Slovenije.

3. Dne 17. 2. 2016 je tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo zoper odločbo o tem, da preneha njegovo dovoljenje za stalno prebivanje tujca. Prvostopenjski organ je s sklepom, št. 214-263/2015-12 z dne 1. 3. 2016 odločil, da se predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne ugodi, vendar pa je bila ta odločitev po pritožbi tožnika z odločbo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ), št. 2140-32/2016/2 (1312-03) z dne 8. 4. 2016 odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje z napotilom, da preveri okoliščine, navedene v zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje in nato odloči tudi o pravočasnosti pritožbe.

4. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo, št. 214-263/2015/17 z dne 9. 5. 2015, predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje zavrgel, prav tako zavrgel tudi njegovo pritožbo zoper odločbo o prenehanju dovoljenja za stalno prebivanje na območju Republike Slovenije. V obrazložitvi je pojasnil, da je začasni zastopnik v zadevi pooblastil odvetnika, ki je prvostopenjskemu organu poslal vlogo in ga seznanil z okoliščinami tožnikove odsotnosti. Začasni zastopnik je sicer dne 20. 8. 2015 prejel dopis prvostopenjskega organa, s katerim ga je ta seznanil z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ter mu dal možnost, da se o tem izjavi v roku petih dni, česar pa ni storil niti ni zaprosil za podaljšanje tega roka. Tudi v izjavi začasnega zastopnika in v izjavi njegovega odvetnika, ki sta bili vloženi dne 22. 12. 2015, torej po tem, ko je že bila izdana odločba o prenehanju dovoljenja za stalno prebivanje tujca, niso navedeni razlogi, ki bi kazali, da začasni zastopnik ni mogel opravljati dejanj v postopku. Četudi bi tako izjavo šteli za predlog za vrnitev v prejšnje stanje, je bila vložena prepozna, torej po izteku trimesečnega objektivnega roka.

5. Prvostopenjski organ nadalje ugotavlja, da je bila odločba o prenehanju dovoljenja za stalno prebivanje tožnika vročena njegovemu začasnemu zastopniku dne 3. 9. 2015 in je dne 19. 9. 2015 postala pravnomočna, kar pomeni, da je sedanja zahteva tožnika za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude glede vložitve pritožbe, prepozna. Zamuda je namreč nastala dne 20. 9. 2015, trimesečni rok pa se je izrekel dne 20. 12. 2015, kar pomeni, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vložen dne 17. 2. 2016, prepozen. Prvostopenjski organ ga je zato zavrgel, posledično zavrgel tudi pritožbo.

6. Odločitvi prvostopenjskega organa je po pritožbi tožnika pritrdil drugostopenjski organ in se pridružil vsem ugotovitvam prvostopenjskega organa. Poudaril je, da je bil v postopku tožnikov oče imenovan za začasnega zastopnika, kar pa ne pomeni, da so dejanja, ki jih opravi v postopku, začasna, pač pa začasni zastopnik opravlja to zastopstvo do takrat, ko v zadevi nastopi stranka. Dejanj začasnega zastopnika ni mogoče kasneje preklicati. Četudi je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi napačno navedel, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen dne 17. 2. 2016, namesto pravilno 16. 2. 2016, to ne vpliva na pravilnost odločitve. Drugostopenjski organ v nadaljevanju pojasnjuje kaj je vrnitev v prejšnje stanje in v kakšnem roku se lahko zahteva ter ugotavlja, da so zaključki prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi pravilni.

7. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi, nato pa ponovno odloči o tožnikovemu dovoljenju za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Meni, da so bile bistveno kršene določbe postopka, posledično zmotno uporabljeno materialno pravo ter nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik izpostavlja, da je tožena stranka v postopku imenovala začasnega zastopnika, namesto da bi na podlagi jasnih določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) najprej pozvala tožnika, da imenuje pooblaščenca za sprejem pisanj, oziroma da mu sama na ustrezen način vroči odločbo o prenehanju dovoljenja za stalno prebivanje, saj ji je bil v času izdaje odločbe naslov tožnika v tujini znan. Namesto tega je bila odločba vročena tožnikovemu očetu, ki zelo slabo pozna slovenski jezik, še manj pa pravila postopka. O tem se je lahko prvostopenjski organ prepričal sam, ko je tožnikovega očeta zaslišal. S tem, ko je tožena stranka tožnikovega očeta imenovala za začasnega zastopnika, je tožnika, glede na vse opisane okoliščine, na nezakonit način spravila v zelo slab položaj, s tem pa so mu bile kršene ustavne pravice, ki jih ima kot stranka v postopku. To, da je tožnikov oče slabo poznal potek postopka in njegov namen, kaže tudi to, da se je na dopis prvostopenjskega organa z dne 18. 8. 2015 odzval šele z dopisom z dne 22. 12. 2015, ko je obenem pooblastil odvetnika za zastopanje. Prvostopenjski organ tudi ni omenil, da je v zadevi enkrat že odločal in da je bila ta njegova odločitev odpravljena.

8. Tožnik je v zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje navedel, da mu odločba o prenehanju dovoljenja za stalno prebivanje ni bila nikoli vročena. Sklicevanje tožene stranke na to, da je bil tožniku postavljen začasni zastopnik, ni utemeljena. Za začasnega zastopnika se namreč postavi oseba, od katere se pričakuje, da bo uspešno zastopala stranko, pa četudi začasno. Tožnik takega začasnega zastopnika niti ni potreboval, saj je tožena stranka vedela, kjer se tožnik nahaja, torej vedela, da je v zaporu Spuzh v Podgorici, Črna gora. Postavitev začasnega zastopnika torej ni bila pravilna, saj bi bilo tožniku mogoče pisanja vročiti bodisi po redni pošti bodisi na drug zakonit način. Tožena stranka je, kot izhaja iz njenega dopisa z dne 18. 8. 2015, vedela, da je tožnik zaprt in koliko časa mora še prestajati zaporno kazen, kot tudi, da iz Slovenije ni odšel prostovoljno, pač pa je bil v Črni gori pridržan. To so bili razlogi, zaradi katerih bi morala tožena stranka postopek prekiniti in ga nadaljevati, ko bi bili za to izpolnjeni pogoji in bi se tožnik lahko izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah obravnavane zadeve.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in navaja, da tožnik v tožbi ponavlja svoje pritožbene navedbe, do katerih se je že opredelila. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo zavrne.

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče ocenjuje, da tožnik v tožbi smiselno pravilno ugotavlja, da je v obravnavani zadevi ključno vprašanje ali je tožena stranka pravilno postavila tožnikovega očeta za tožnikovega začasnega zastopnika, Na tej odločitvi namreč temelji presoja ali je bila odločba o prenehanju dovoljenja za stalno prebivanje tožnika pravilno vročena, posledično tudi ali je postala dokončna in pravnomočna.

12. 51. člen ZUP med drugim določa, da če je treba opraviti kakšno dejanje zoper osebo, katere prebivališče je neznano in nima pooblaščenca, ji upravni organ, ki vodi postopek, postavi začasnega zastopnika, če to narekuje nujnost zadeve ali interes stranke in je treba izvesti postopek. Upravni organ svoj sklep razglasi na oglasni deski in v informacijskem sistemu za sprejem vlog, vročanje in obveščanje, po potrebi pa tudi na drug primeren način. Postavljeni zastopnik mora sprejeti zastopanje in sodeluje samo v postopku, oziroma pri dejanju, za katerega je postavljen in le toliko časa, dokler so za to podani razlogi (peti odstavek 51. člena ZUP), v postopku pa ima vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika (šesti odstavek 51. člena ZUP). Postavitev začasnega zastopnika torej narekuje nujnost zadeve, praviloma takrat, ko je treba opraviti dejanje, ki ga ni mogoče odložiti, prebivališče stranke pa ni znano. Ustavno sodišče RS je v zadevi, opr. št. Up 41/93 z dne 4. 7. 1996 poudarilo, da upravni organ postavi začasnega zastopnika osebi, če ostane njeno prebivališče neznano kljub poizvedovanju. V tej zadevi je bila stranki zaradi vročitve odločitve postavljena začasna zastopnica ob tem, da je bilo znano, da je stranka odpotovala v tujino in v katero državo je odpotovala. Ustavno sodišče RS je izpostavilo, da je bila vročitev odločbe na tak način nepravilna, saj je bila začasna zastopnica postavljena brez predhodnega poizvedovanja o tem, kje v tujini tožnik prebiva.

13. Podobna situacija, kot jo je obravnavalo Ustavno sodišče RS v opisanem primeru, je tudi v obravnavani zadevi. Tožena stranka se je odločila, da tožniku v postopku prenehanja stalnega bivališča s sklepom št. 214-263/2015-3 z dne 18. 8. 2015 postavi njegovega očeta kot začasnega zastopnika, to pa utemeljila s tem, da je tožnikov oče povedal, da se tožnik ne nahaja v Republiki Sloveniji, pač pa v zaporu v Črni gori in da mu naslov zapora ni znan. Navedla je tudi, da tako odločitev narekuje nujnost zadeve, ne da bi to posebej pojasnila. Sodišče meni, da je bila odločitev tožene stranke, da tožniku na podlagi 51. člena ZUP postavi začasnega zastopnika, vsaj preuranjena, kolikor že ne neutemeljena. Pogoj za postavitev začasnega zastopnika je namreč, poleg nujnosti zadeve, tudi to, da je prebivališče stranke neznano. V obravnavanem primeru je tožena stranka še pred izdajo sklepa o postavitvi začasnega zastopnika o tej okoliščini kot pričo zaslišala tožnikovega očeta, ki je povedal, da je tožnik v zaporu v Črni gori, v Podgorici ter da je naziv zapora Spuzh. Pojasnil je tudi okoliščine glede tega, zakaj je bil tožnik zaprt, in sicer, da je bil na dopustu v Albaniji, da so pri prestopu državne meje s Črno goro pri njem našli prepovedano drogo in da se od takrat dalje nahaja v tem zaporu, kazen pa naj bi predvidoma odslužil v januarju 2016 ter se takrat vrnil v Republiko Slovenijo. To, da je tožnik v zaporu v Črni gori, je upravnemu organu v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožnika pojasnila tudi B.B., njegova nekdanja stanodajalka.

14. Tožena stranka je torej pred izdajo sklepa o postavitvi začasnega zastopnika razpolagala s podatkom, da naj bi se tožnik nahajal v Črni gori, v Podgorici in v zaporu z nazivom Spuzh (pravilni zapis imena zapora je sicer Spuž, kar je sodišče ugotovilo z javno dostopnimi spletnimi podatki). Sodišče zato ugotavlja, da bi tožena stranka morala, preden je izdala sklep o postavitvi začasnega zastopnika, preveriti ali so podatki o tem, kje se tožnik nahaja, točni in to bodisi neposredno pri upravi zapora bodisi po diplomatski poti. Če bi tožena stranka ugotovila, da so podatki, ki jih je pridobila z zaslišanjem prič o tem, kje se tožnik nahaja, točni, bi morala od njega zahtevati da imenuje pooblaščenca za sprejem pisanj, šele kolikor bi ugotovila, da ti podatki ne držijo, pa bi mu lahko postavila začasnega zastopnika. Njena odločitev o postavitvi začasnega zastopnika je bila torej vsaj preuranjena.

15. Tožena stranka je pri odločitvi, da tožniku postavi začasnega zastopnika, zmotno uporabila materialno pravo in zato na tem sklepu ne more temeljiti njena ugotovitev, da je odločitev o tem, da tožniku preneha stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, dokončna in pravnomočna. Iz istega razloga se tudi ne more sklicevati, da se začasni zastopnik po tem, ko je prejel sklep o njegovi postavitvi, na to ni odzval, oziroma da se ni odzval niti na njen dopis, v katerem ga je seznanila z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami niti zahteval podaljšanje roka niti odzval na vročeno odločitev o prenehanju dovoljenja za prebivanje tožnika. Sodišče je zato izpodbijani sklep tožene stranke, s katerim je zavrgla zahtevo tožnika za vrnitev v prejšnje stanje in zavrgla pritožbo, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

16. Glede na opisana stališča, na katera je tožena stranka vezana (četrti odstavek 64.člena ZUS-1), sodišče še izpostavlja, da mora tožena stranka v nadaljnjem postopku zahtevo tožnika za vrnitev v prejšnje stanje šteti kot zahtevo za razveljavitev klavzule dokončnosti in pravnomočnosti odločbe o prenehanju dovoljenja za stalno prebivanje tožnika. Ker je sodišče ugotovilo, da je bila postavitev začasnega zastopnika vsaj preuranujena, mora tožena stranka tej zahtevi ugoditi, nato pa odločbo prvostopenjskega organa, s katero je odločil, da tožniku preneha njegovo dovoljenje za stalno prebivanje tujca, temu, oziroma njegovemu pooblaščencu, vročiti, od takrat dalje pa bo tudi pričel teči pritožbeni rok zoper sprejeto odločitev.