Jedro

Če sta oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje ter sta skupno varstvo in vzgoja otroku v korist, ju mora sodišče izreči kljub morebitnem nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Kriterij za to odločitev je korist otroka, ne pa volja staršev.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Predlagatelj in nasprotna udeleženka sta starša mladoletnega dečka, ki je v času izdaje izpodbijanega sklepa dopolnil sedem let. Prvostopno sodišče je odločilo, da se deček zaupa v varstvo obema staršema (I. točka izreka), da se pošiljke za otroka vročajo nasprotni udeleženki (II. točka izreka) ter da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka.

2.Odločitev o zaupanju v varstvo in vzgojo (pod I. točko izreka sklepa) s pravočasno pritožbo izpodbija nasprotna udeleženka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Nasprotuje skupni vzgoji in varstvu. Izpostavlja ugotovitve iz izvedeniškega mnenja, ki po njenem kažejo na to, da bi moralo sodišče zaupati dečka le njej, kot to izhaja iz predloga CSD in izvedenke. Odločitev, ki je v nasprotju s stroko, ni v ničemer argumentirana. Izpostavlja ugotovitve izvedenke o očetovih in svojih starševskih kapacitetah. Starševske sposobnosti očeta so resno kompromitirane z njegovim konfliktnim odnosom do otrokove matere, ki ga slabo kontrolira in posesivnim odnosom do otroka, pri čemer pa s takšnim odnosom v otroku generira strah, čustveno stisko, kar otroku ni v korist. Pri otroku ugotovljena anksioznost je posledica konfliktnega odnosa med staršema, ki jo bo skupno starševstvo pri dečku, ki potrebuje stalno in stabilno okolje, stopnjevalo. Dejstvo, da sta udeleženca tekom postopka sklenila delno sodno poravnavo, ne omaje ugotovitev sodne izvedenke ter ne pomeni, da starša med seboj dobro sodelujeta in da odnos med njima ni visoko konflikten. Ključna vprašanja (stike, preživnino, šolanje) sta namreč udeleženca dogovorila tako kot so bila ta vprašanja tekom postopka že urejena s sodnimi odločbami. Predlaga spremembo z zaupanjem dečka v varstvo in vzgojo materi oziroma podredno razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Predlagatelj se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb usmerjenih v izpodbijanje zaupanja otroka obema staršema je v 138. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). Po tej določbi lahko sodišče po razpadu družine otroka zaupa v varstvo in vzgojo obema staršema skupaj, če je to otroku v korist, pa čeprav se starša o tem ne sporazumeta1. Gre za odraz načela enake odgovornosti staršev do otrok, po katerem naj starša, če je le mogoče, tudi po razpadu družine ohranita skupno varstvo in vzgojo otroka (135. člen DZ). Zakon ne predpisuje oblike, po kateri naj starši izvajajo skupno varstvo in vzgojo, temveč jo prepušča odločitvi staršev oziroma sodišča. Oblika skupnega starševstva je odvisna zgolj od vsakokratnih zmožnosti in želja staršev, s tem pa tudi od koristi otroka. Velja načelno izhodišče, da je otroku v korist, da njegova varstvo in vzgoja tudi potem, ko se starši razidejo, potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev še vedno vzpostavljena. Otroku skupno starševstvo daje sporočilo, da sta zanj oba starša enako pomembna, staršem pa krepi občutek starševstva in z njim povezane odgovornosti za otroka. Če sta oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje ter sta skupno varstvo in vzgoja otroku v korist, ju mora sodišče izreči kljub morebitnem nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Kriterij za to odločitev je korist otroka, ne pa volja staršev. V kolikor pa med starši obstaja zelo visoka stopnja konflikta in ta ogroža otroka, potem sme sodišče zaupati varstvo in vzgojo samo enemu od staršev. Ta vrsta zaupanja ne pomeni odvzema ali omejitve starševske skrbi drugemu staršu. Gre le za predrugačen način izvajanja starševske skrbi, ki jo imata še vedno oba starša. O vseh vprašanjih, ki presegajo odločitev dnevnega življenja in ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, v skladu z otrokovo koristjo odločata skupaj oba starša. Torej enako kot pri skupnem starševstvu. Staršu, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, je prepuščeno zgolj odločanje o dnevnih vprašanjih ter samostojno odločanje o vprašanjih, ki ne vplivajo bistveno na otrokov razvoj2.

6.V pritožbi izpostavljene ugotovitve izvedenke o starševskih kapacitetah obeh staršev niso ostale spregledane, saj se je sodišče prve stopnje do njih opredelilo (predvsem pod 8. točko obrazložitve). Razlika v kvaliteti starševskih kapacitet je običajna tudi v družinah, v katerih se otrokova starša nista razšla. Sama po sebi zato ta v pritožbi izpostavljena okoliščina ni odločilna. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, odločitev sodišča o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo zasleduje korist otroka. Kakšnih tako hudih pomanjkljivosti na strani predlagatelja, da mu ne bi bilo moč zaupati otroka, torej, da takšno zaupanje ne bi bilo otroku v korist, pa sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja ni ugotovilo.

7.Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da sta se starša tekom postopka sporazumela o preživnini, dečkovem stalnem in začasnem prebivališču, osnovni šoli ter stikih, pritožba neutemeljeno prikazuje, da med staršema še vedno obstoji tako hud konfliktni odnos, zaradi katerega naj bi se dečkova anksioznost še stopnjevala. Ravno nasprotno. Otrokova anksioznost je posledica (dosedanje) razpetosti med oba starša, katerima poskuša biti lojalen. Predvsem s točno določitvijo dečkovega preživljanja časa z vsakim od staršev v okviru sodne poravnave se bo pri dečku krepilo zavedanje, da ohranja oba starša in ne bo v stiski, ali jima lahko pokaže lojalnost. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da sta starša s tem, ko sta določena vprašanja uredila, pokazala, da si prizadevata vzgojo in varstvo izvajati v dečkovo korist.

8.Pritožbeni razlogi niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena, 366. člen, drugi odstavek 350. člena ter 353. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v tem nepravdnem postopku smiselno uporablja na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku).

9.Udeleženca krijeta vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, šesti odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------

138. člen DZ določa: (1) Če starši ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, se morajo sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Sporazumejo se lahko za skupno varstvo in vzgojo otrok, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi mediatorji. (3) Če se starši ne sporazumejo o varstvu in vzgoji otrok, o tem odloči sodišče. Sodišče lahko po uradni dolžnosti v skladu z določbami tega zakonika odloči tudi o vseh ukrepih za varstvo koristi otrok. V postopku odločanja o varstvu in vzgoji sodišče vselej odloči tudi o preživljanju skupnih otrok in o stikih s starši v skladu s tem zakonikom.

2Glej več v M. Čujovič et al.: Komentar družinskega zakonika, Ljubljana, Uradni list Republike Slovenije, 2019; predvsem komentar k 138., 139. in 151. členu DZ.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 135, 138

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.