Jedro

Tožnici je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da prav vsaka morebitna kršitev s strani delodajalca še ne pomeni pravno relevantne vzročne zveze za obstoj odškodninske odgovornosti, in še, da nobeno delo ne more biti 100% varno. Seveda bi toženka lahko (izdelala pisna navodila za privijanje prav vsakega spoja in za dostop do prav vsakega spoja posebej) ter delavca pri vseh enostavnih opravilih neumorno nadzorovala, a ji česa takšnega veljavna zakonodaja iz varstva pri delu ne nalaga.

Izpodbijana sodba ne temelji na zaključku o prevalitvi odgovornosti s strani toženke na delavca, kar naj bi izhajalo iz ocene tveganja. Tudi ne temelji na presoji, da morajo za svojo varnost v celoti poskrbeti delavci in da toženki ni bilo potrebno v tej smeri ničesar storiti, ampak na ustreznem tehtanju med odgovornostjo samega delavca za svojo varnost in med obveznostmi toženke za zagotavljanje delavčeve varnosti in zdravja pri delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 373,32 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 18.088,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.8.2018 dalje do plačila in (II.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnica) dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe toženi stranki (toženki) plačati 2.496,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu podrobneje ne povzema, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, uveljavlja bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Obširno izpodbija dokazno oceno in dejanske zaključke sodišča prve stopnje ter meni, da je podana zmotna uporaba materialnega prava.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pravdnih stroškov. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, odgovarja na pritožbene navedbe in med drugim navaja, da tožnica v pritožbi nedopustno širi trditveno podlago in da pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti s sklicevanjem na vsebino izvedenih dokazov, ki je nenazadnje pavšalno in iztrgano iz konteksta.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče izpostavlja, da v celoti soglaša s pravilno in popolno ugotovljenim dejanskim stanjem, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe in se zato na tem mestu podrobneje ne povzema.

6. Delo vzdrževalca oziroma konkretno opravilo privijanja spoja z mlekarskim ključem na CIP sistemu je tudi po presoji pritožbenega sodišča enostavno opravilo, ki ne potrebuje posebne organizacije dela, in je drugačno zavzemanje tožnice neutemeljeno. Predmetno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi mnenja sodne izvedenke iz varstva pri delu. Stališče, da bi morala toženka prav za vsako enostavno opravilo vzdrževalca njegovo delo še nekako posebej organizirati, je pretirano, neživljenjsko in neutemeljeno. Že na tem mestu velja poudariti, da tožnica s celotno vsebino pritožbe želi doseči zaključke o nekakšnem vseobsegajočem varstvu delavcev s strani delodajalcev, ki ni in ne more biti utemeljeno upoštevaje vsebino odškodninskega prava in predpisov iz varstva pri delu. Navedeno je tožnici smiselno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Kakšne vse nevarnosti predstavlja delo vzdrževalca je nerelevantno, saj se je poškodoval pri konkretnem in enostavnem opravilu privijanja spoja. Nevarnosti pri njegovem delu sta bili v prisotnosti pralnega medija (lužnine), ki ni povzročila poškodb zavarovanca, in v ostrosti roba stopnice na delu, kjer je z roko med stopnicami dostopal do spoja.

7. Za omenjeno enostavno opravilo izkušenega in usposobljenega delavca toženka ni bila dolžna posebej poskrbeti za varen delovni postopek, za pravilen način konkretnega dela, za poseben nadzor nad njegovim delom in za izdelavo še nekakšnih posebnih in pisnih navodil. Obširna dilema o varnem in nevarnem mestu dostopa do konkretnega spoja je nepotrebna, saj je odločilni vzrok za nastalo nezgodo v nepobrušenem robu stopnice, glede katerega so v izpodbijani sodbi navedeni pravilni razlogi, ki izključujejo odgovornost toženke za nastalo nezgodo. Kaj bi mogel in moral predvideti proizvajalec stroja (op. pritožnica izpostavlja, da proizvajalec ni vključil določenega standarda, s čimer posredno pritrjuje zaključku sodišča, da je lahko odgovoren kvečjemu proizvajalec stroja), je pravno nerelevantno v tej pravdi. Bistveno je, kaj bi morala in mogla predvideti ter posledično odvrniti toženka. Kako naj bi toženka z navodili, nadzorom, organizacijo dela, ipd. zaznala nevarno ostrost stopnic stroja, da bi jo posledično morebiti morala odpraviti, ni razvidno in upoštevaje vsebino tožničine pritožbe tudi ostaja nepojasnjeno. Navedenega ne spremeni lastna in neutemeljena dokazna ocena tožnice, da se je delo tako izvajalo ves čas, kar naj bi izpovedal zavarovanec, pri čemer izpovedba zavarovanca ne more nadomestiti tožničine pomanjkljive trditvene podlage. Pritožbena kritika, da bi toženka smela oziroma morala odpraviti ostrost stopnic in da jo je po nezgodi odpravila, je deloma pravno nerelevantna in deloma neutemeljena. Toženka vse do nezgode ni zaznala in ni mogla zaznati nevarne ostrosti stopnic. Kaj bi pravno pomenilo v razmerju do proizvajalca opreme, če bi rob stopnic pobrusila, in zatrjevano dejstvo, da je po nezgodi posegla v stopnice, posledično ne moreta vplivati na pravilnost presoje v tej zadevi in tudi pavšalno zatrjevana „absolutna bistvena kršitev“ ne more biti podana. Jasno je, da mora delodajalec v določeni meri poskrbeti za varnost delavcev, ampak le v zvezi z nevarnostmi, ki bi jih moral in mogel predvideti. Lastnim tožničinim tezam, da bi predmetno nevarnost ob zgoraj omenjeni izjavi in potrdilu glede opreme lahko toženka odpravila, ni mogoče slediti. Ne more biti podane pravno relevantne vzročne zveze med vsem navedenim in poškodbo zavarovanca, ki je posledica ostrega roba stopnic na stroju, za katerega je toženka razpolagala z izjavo o skladnosti s strani proizvajalca in še s potrdilom o pregledu in preizkusu opreme s strani družbe A. Da delovna oprema ni bila varna, toženka ni zaznala in ni mogla zaznati. Da bi morala toženka za dostop vzdrževalca do konkretnega mesta spoja posebej v pisnih navodilih določiti pravilen način dela in dostop, je zopet nerealno in neutemeljeno zavzemanje same tožnice, kar je tožnici smiselno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Toženka ni zaznala in ni mogla zaznati grozeče nevarnosti v zvezi s konkretnimi stopnicami. Hkrati je izkušen in usposobljen vzdrževalec, ki mu je bila res prepuščena izbira dostopa do spoja, izbral nevarnejši dostop z roko med stopnicami, ki temu opravilu niso bile namenjene, namesto dokaj varnega dostopa s strani. Čemu so namenjene stopnice, je splošno znano dejstvo, zato v zaključkih sodišča prve stopnje, da je bil mogoč varnejši dostop do spoja in da je delavec uporabil nevarnejši dostop z roko med stopnicami, ni najti zatrjevane kontradiktornosti. Drži, da omenjeni dostop ni bil niti določen niti prepovedan, a to ne spremeni konkretne presoje, saj je za svojo varnost primarno odgovoren sam delavec. Ker je šlo za izkušenega in usposobljenega delavca, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je bil prepuščen sam sebi. Sodišče prve stopnje je zavzemanje tožnice glede neustreznosti navodil tudi sicer ocenilo kot pavšalno in, kar je bistveno, pravilno je zaključilo, da morebitna (pavšalno zatrjevana) neustrezna (pisna) navodila oziroma odsotnost le-teh ne predstavljajo relevantnega vzroka za nastalo nezgodo. Neutemeljeno je tožničino selektivno povzemanje le posamičnih delov ekspertize sodne izvedenke, ki so izvzeti iz konteksta. Bistvo mnenja ni v le nekaterih splošnih ugotovitvah izvedenke, da ni bilo izdelanih pisnih navodil za vzdrževanje in da ni bilo določenega mesta dostopa do spoja, ampak je treba predmetne ugotovitve povezati z ostalimi njenimi ugotovitvami (npr. da toženka ni mogla predvideti nevarnosti, da predmetnega dela ni bilo treba posebej organizirati, da gre za preprosto delovno operacijo, ipd.) in predvsem z njenimi končnimi zaključki o vzrokih za nastalo nesrečo (npr. da je do poškodbe prišlo, ker proizvajalec opreme ni pobrusil roba stopnic; da je delavec izbral neustrezen dostop; da ni uporabljal varovalnih rokavic za kemikalije, ipd.).

8. „Posplošitev“ sodišča prve stopnje, da je bil dostop s strani varen oziroma varnejši, je pravilna, saj se v predmetnem sporu obravnava ureznina na nevarnem robu stopnice. Do poškodbe roke (in ne hrbtenice) ni prišlo zaradi prisilne drže in neergonomskega položaja pri dostopu s strani ter zaradi prisotnosti nevarnih tekočin, zato je obširno pritožbeno polemiziranje v tej smeri odvečno. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bil dostop z bočne strani povsem varen z vidika ureznine. V tem delu dejansko stanje ni bilo napačno ugotovljeno. V čem naj bi bilo pravno relevantno, da je mlekarski ključ zdrsljiv, iz pritožbe ni razvidno.

9. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bil podan v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz izpovedbe delavca izhaja, da je bil delavcu poznan bočni dostop do spoja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi le (pravilno) dokazno ocenilo celotno izpovedbo zaslišanega delavca in ni storilo omenjene kršitve, ki je lahko podana le v primeru, če sodišče v izpodbijano sodbo povzame vsebino dokaza, ki iz njega ne izhaja. Vsebine zaslišanja delavca sodišče prve stopnje v sodbi sploh ni podrobneje povzemalo, medtem ko je zopet selektivno sklicevanje tožnice le na nekatere dele izpovedbe delavca tudi sicer neutemeljeno. Iz celotne izpovedbe delavca namreč jasno izhaja, da mu je bil stranski dostop poznan. Tožničino pritožbeno sklicevanje na dele izpovedbe zaslišanega delavca ne more biti utemeljeno, saj izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Predmetno je tožnici v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje in še pravilno izpostavilo, da so bile tožničine trditve o onemogočenem dostopu s strani zaradi vozičkov prepozne (nastopila je prekluzija), saj je o tem tožnica navajala po prvem naroku v pripombah zoper izvedensko ekspertizo (op. trditev v tej smeri ni podala ob zaslišanju delavca). V isti točki obrazložitve je še razvidno, da je bistvo izpodbijane sodbe v ostrem robu stopnic in ne v spornem dostopanju do mesta spoja. Hkrati je ugotovljeno, da je bil bočni dostop mogoč oziroma da ni bil onemogočen, kar v pritožbi smiselno priznava sama tožnica. V postopku na prvi stopnji sojenja ni bilo podanih trditev o okoliščinah, ki bi onemogočale umik vozičkov. Da dejansko ni bilo možnosti dostopa, če je bil tam postavljen voziček, je posledično nerelevantno.

10. Skladno s pravili ZPP mora vsaka pravdna stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le upoštevaje izjeme od prekluzije navajanja dejstev in predlaganja dokazov, zagotoviti ustrezno (konkretno) trditveno in z njo povezano dokazno podlago o dejstvih, ki jih želi izkazati (glej predvsem 7., 212., 286., 286.a. in 286.b člen ZPP). Tožbeno zatrjevanje o težko dostopnem območju in o dolžnosti zagotovitve ustreznega dostopa do spoja je že samo po sebi preveč pavšalno, da bi sploh lahko bilo upoštevno, kaj šele, da vsebuje (pravočasne) trditve o onemogočenem dostopu zaradi prisotnosti vozičkov.

11. Zavarovanec je imel na razpolago ustrezne rokavice za zaščito pred lužnino (op. protivreznih mu toženka ni bila dolžna zagotoviti, ker jih predmetno opravilo ni zahtevalo), ki bi mu nudile določeno stopnjo zaščite pred urezninami, a jih ni uporabljal. Če je toženka najprej navajala, da bi delavec moral in mogel uporabljati rokavice, nato pa, da mu ni bila dolžna zagotoviti rokavic, je nejasna pritožbena trditev, saj je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke med drugim ugotovilo, da bi zaradi prisotnosti lužnine moral uporabljati rokavice. Na obširno pritožbeno sklicevanje na izpovedbo zavarovanca velja opozoriti, da gre v pretežnem delu za nedopustne in zato neupoštevne pritožbene novote (glej prvi odstavek 337. člena ZPP). Na podlagi izvedenskega mnenja je nenazadnje ugotovljeno, da bi delavec pri konkretnem opravilu moral zaradi prisotnosti lužnine uporabljati rokavice, in predmetnega ne spremeni sklicevanje na delavčevo izpovedbo (da si je bilo treba roke umiti, da je bilo v teh prostorih predvideno razkuževanje rok in nog ter uporaba rokavic ni bila predvidena, da rokavic v sterilnem okolju tudi drugi niso uporabljali (op. delavec je bil vzdrževalec, ki je zategoval konkreten spoj na CIP sistemu s prisotnostjo lužnine na oddelku namazi skuta maslo – polnilnica), da mu je v rokavicah drselo, ipd.). Nenazadnje je iz celotne vsebine izvedenskega mnenja tudi upoštevaje vse navedeno pravilna ugotovitev izvedenke, da bi moral uporabljati rokavice za zaščito pred lužnino (op. ob ustnem zaslišanju je izvedenka med drugim izpostavila, da je mogoče rokavice očistiti in da rokavice ne bi smele povzročati nevarnosti pri uporabi). Glede očitkov o osebni varovalni opremi se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na angažirano strokovnjakinjo, saj gre za strokovna vprašanja, in pravilno ni pretirane pozornosti posvečalo v tem delu laični izpovedbi delavca. Nenazadnje so bile rokavice namenjene zaščiti pred lužnino in ne zaščiti pred nepredvideno nevarnostjo ureznine, zato deloma ni jasno kaj želi pritožnica v tem delu pritožbe doseči. 12. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da ni šlo za izkušenega in usposobljenega delavca. Delavec je moral opraviti enostavno privitje spoja na CIP sistemu, pri čemer mu je spodrsnil ključ in se je z roko poškodoval na ostrem robu stopnice. Zakaj za takšno opravilo delavec ni bil ustrezno usposobljen, ker v vprašanjih za teoretični preizkus ni vprašanj o delovni opremi CIP in ker iz praktičnega preizkusa ni razvidno, katera delovna oprema in kateri postopki so bili preverjeni, je nepojasnjeno, neutemeljeno in pretirano zavzemanje tožnice. Izvedenka nikjer v izvedenskem mnenju ni zaključila, da delavec ni imel ustreznega usposabljanja, in v tem delu po presoji pritožbenega sodišča tožnica zopet uvaja nekakšne nedopustne in posledično neupoštevne pritožbene novote, da je bilo njegovo usposabljanje neustrezno in da zato ni bil usposobljen. Hkrati tožnica v tem delu nepojasnjeno meša delavčevo usposobljenost za enostavno opravilo z po njeno nekakšnimi manjkajočimi (pisnimi in konkretnimi) navodili. Tožničino zatrjevanje „neustreznosti navodil“ je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot pavšalen očitek, ki že sam po sebi v nobenem primeru ne more biti upošteven. Takšna je tudi v pritožbi izpostavljena trditev, da je tožnica že v tožbi navedla, da toženka ni zagotovila ustreznih navodil, na kakšen način naj se izvede konkretno delo, in da je ves čas postopka izpostavljala neustreznost navodil. 13. Da je zavarovanec isto delo že večkrat opravil na isti način, je sklicevanje tožnice na izpovedbo zavarovanca, ki je neupoštevno, saj nima podlage v njeni trditveni podlagi. Prav tako je le neutemeljena in lastna njena dokazna ocena, da bi ob ustreznem nadzoru ta „napačen način“ poseganja „brez rokavic“ toženka lahko ugotovila. Hkrati pa je bistveno v konkretni pravdi to, da je nesreča posledica ostrega roba, to je nevarnosti, ki je toženka ni zaznala in je ni mogla zaznati. To pomeni, da med zatrjevanim neustreznim nadzorom tudi sicer usposobljenega delavca in delovno nesrečo ni mogoče najti pravno relevantne vzročne zveze. Tožnici je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da prav vsaka morebitna kršitev s strani delodajalca še ne pomeni pravno relevantne vzročne zveze za obstoj odškodninske odgovornosti, in še, da nobeno delo ne more biti 100% varno. Seveda bi toženka lahko (izdelala pisna navodila za privijanje prav vsakega spoja in za dostop do prav vsakega spoja posebej) ter delavca pri vseh enostavnih opravilih neumorno nadzorovala, a ji česa takšnega veljavna zakonodaja iz varstva pri delu ne nalaga.

14. Izpodbijana sodba ne temelji na zaključku o prevalitvi odgovornosti s strani toženke na delavca, kar naj bi izhajalo iz ocene tveganja. Tudi ne temelji na presoji, da morajo za svojo varnost v celoti poskrbeti delavci in da toženki ni bilo potrebno v tej smeri ničesar storiti, ampak na ustreznem tehtanju med odgovornostjo samega delavca za svojo varnost in med obveznostmi toženke za zagotavljanje delavčeve varnosti in zdravja pri delu. Izpodbijana sodba ni obremenjena z očitano kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi v zvezi z neustreznostjo stopnic za konkretno uporabo ter o tem, da ni bilo določeno, kateri dostop je pravi, kontradiktorni in sami s seboj v nasprotju. V omenjenem ni nobenega pravno relevantnega nasprotja in izpodbijano sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti, kar je bistvo očitka iz 14. točke in kar je pritožbeno sodišče storilo. Kako naj bi bile prav konkretne stopnice namenjene uporabi kot dostop do spoja s posegom z roko med stopnicama (op. sodišče prve stopnje je le pojasnilo, da tej uporabi niso bile namenjene; da so namenjene hoji in ne poseganju z roko med stopnicami, da bi se opravila delovna naloga; in da v primeru dostopa z bočne strani do tovrstne poškodbe zelo verjetno ne bi prišlo), pritožnica ne pojasni. Ugotovljeno je, da je obstajala možnost poškodbe zaradi ureznine ob rob nepobrušene stopnice tudi v primeru dostopa z bočne strani, vendar toženka za nepobrušenost stopnic ni odgovorna. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za splet nesrečnih okoliščin, za katerega toženka ne odgovarja.

15. Ker drugih pritožbenih očitkov tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

16. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se prizna priglašenih 500 točk za odgovor na pritožbo, 10 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 373,32 EUR. Toženki se ne prizna 200 točk za konferenco s stranko, saj gre ne samo za neizkazani strošek, ampak tudi za nesamostojen strošek, ki je že vključen v nagrado za odgovor na pritožbo.