Jedro

Skladno s prvim odstavkom 46. člena ZIZ se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače, pri izvršbi glede obveznosti, ki jih lahko izpolni samo dolžnik (kamor po 232. členu ZIZ sodi tudi vrnitev delavca na delo), pa taka izjema ni določena.

Rok za izpolnitev (rok za poziv delavcu nazaj na delo) prične teči že z vročitvijo sklepa o izvršbi in ne šele z njegovo pravnomočnostjo, kar je skladno s splošnim načelom o nesuspenzivnosti pravnih sredstev v izvršbi.

Dolžnikova obveznost pozvati upnika nazaj na delo neločljivo vsebuje tudi njegovo obveznost, da upnika prijavi nazaj v sistem zavarovanj. Reintegracija namreč v delovnem pravu pomeni, da z njo delavec pridobi vse pravice, kot da mu delovno razmerje ne bi prenehalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor (1. točka izreka sklepa) in odločilo, da je dolžnik dolžan upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v višini 228,47 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščenki pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmotna ugotovitev, da je vrnitev delavca na delo mogoča še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, saj ZIZ v 46. členu jasno določa, da upnik pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi ne more biti poplačan. Dolžnika zato ne morejo zadeti posledice v obliki denarne kazni, če upnika na delo ne bo pozval pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Izpolnitveni rok 3 dni je prekratek, saj sodna praksa običajno dopušča daljši rok (8 ali 15 dni). Sodišče se zmotno sklicuje tudi na ugotovitveni del izvršilnega naslova. Ta namreč ni izvršljiv, izvršljiv je le dajatveni del, ta pa dolžniku ne nalaga, da bi moral upnika prijaviti v sistem zavarovanj. Brez prijave v sistem zavarovanj pa dolžnik upnika ne more pozvati nazaj na delo. Izvršilni naslov je zato neizvršljiv, saj od dolžnika ni mogoče zahtevati, naj stori nezakonito dejanje, to je poziv upnika na delo brez prijave v zavarovanje. Samoumevnosti, da naj bi upniku delovno razmerje še kar trajalo, ni mogoče sprejeti, saj iz izvršilnega naslova izhaja, da je upniku delovno razmerje prenehalo 25. 4. 2014, drugačna ugotovitev pa je protispisna. Sodišče je tudi vezano na predlog za izvršbo, ki se glasi le na vrnitev delavca na delo, ne pa tudi na priznanje delovnega razmerja. Zmotno je stališče, da posebna prijava upnika v delovno razmerje ni potrebna, ker razmerje še traja, saj je iz izvršilnega naslova razvidno nasprotno. Jasno je, da se delavca tudi ob nezakonitem prenehanju delovnega razmerja odjavi iz sistema zavarovanja in ga je treba pri reintegraciji ponovno prijaviti, tega pa upnik niti ni predlagal. Predlaga ustavitev izvršbe in razveljavitev opravljenih dejanj, priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na upnikov predlog dne 18. 5. 2016 izdalo sklep o izvršbi na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 649/2014 z dne 12. 11. 2014 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 133/2015 z dne 28. 10. 2015 zaradi uveljavitve nedenarne terjatve – vrnitve delavca na delo. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

6. Dolžnik je v ugovoru navedel, da sodišče ni spoštovalo 46. člena ZIZ, po katerem upnik pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi ne more biti poplačan, kar pomeni, da pred tem tudi ne more biti pozvan nazaj na delo. Izvršitev obveznosti pred tem je nezakonita. Postavljeni tridnevni rok je prekratek, kar je bilo ugotovljeno že v postopku pred delovnim sodiščem, kjer je bil določen petnajstdnevni rok. Navedel je še, da je izpolnitev zahtevne obveznosti nemogoča, saj mu je naloženo le, da mora upnika pozvati nazaj na delo, ne pa tudi, da ga mora prijaviti v sistem zavarovanj, brez česar poziv nazaj na delo ni mogoč. Upnik je v odgovoru na ugovor dolžnikove navedbe prerekal. 7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžnikov ugovor zavrnilo, višje sodišče pa odločitev in razloge zanjo sprejema kot materialnopravno pravilne. Skladno s prvim odstavkom 46. člena ZIZ se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače, pri izvršbi glede obveznosti, ki jih lahko izpolni samo dolžnik (kamor po 232. členu ZIZ sodi tudi vrnitev delavca na delo), pa taka izjema ni določena. Drugi in tretji odstavek 46. člena ZIZ, na katera se sklicuje pritožba, se že jezikovno nanašata le na poplačilo denarnih terjatev in ju ni mogoče širiti tudi na nedenarne terjatve. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je izjeme namreč treba razlagati restriktivno. Pritožbeno razlogovanje o napačni uporabi 46. člena ZIZ je zato neutemeljeno, sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo tudi, da bi bila razlaga, kot jo zastopa dolžnik, v nasprotju z določbami 226. člena ZIZ, ki izvršbo pri nenadomestnih dejanjih ureja tako, da sodišče v sklepu o izvršbi dolžniku določi primeren rok za izpolnitev obveznosti, hkrati pa tudi določi denarno kazen, če v tem roku obveznosti ne bo izpolnil. Rok za izpolnitev (torej rok za poziv delavcu nazaj na delo) glede na to določbo prične teči že z vročitvijo sklepa o izvršbi in ne šele z njegovo pravnomočnostjo, kar je skladno tudi s splošnim načelom o nesuspenzivnosti pravnih sredstev v izvršbi iz šestega odstavka 9. člena ZIZ, na katerega se je ravno tako oprlo sodišče prve stopnje.

8. V zvezi z uveljavljanjem ugovornega razloga prenehanja terjatve po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je upnik predlog za izvršbo vložil pred iztekom šestmesečnega roka, ki ga določa 231. člen ZIZ, zato navedeni ugovorni razlog ni podan. Upnik v pritožbi odločitve v tem delu niti ne izpodbija.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi ugovorne navedbe, da je tridnevni rok za izpolnitev prekratek. Dolžniku je bil že s sodbo delovnega sodišča, ki je postala pravnomočna in izvršljiva 19. 12. 2015, postavljen petnajstdnevni izpolnitveni rok, pa do vložitve predloga za izvršbo dne 4. 4. 2016 svoje obveznosti po izvršilnem naslovu ni izpolnil. Ob vložitvi ugovora 23. 5. 2016 je poteklo že več kot šest mesecev od pravnomočnosti sodbe, zato tudi višje sodišče tridnevni izpolnitveni rok ocenjuje kot primeren, saj ne gre za nepričakovano obveznost, za izpolnitev katere bi dolžnik potreboval dalj časa.

10. Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi ugovornih navedb, ki jih dolžnik ponavlja tudi v pritožbi, in sicer, da je izpolnitev obveznosti nemogoča, saj dolžnik upnika ne more pozvati nazaj na delo, ne da bi ga ob tem prijavil v sistem zavarovanj, to pa mu v izvršilnem naslovu ni naloženo. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je dajatveni zahtevek po vrnitvi delavca na delo posledica ugotovitve, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da zato kljub odpovedi delovno razmerje upniku ni prenehalo in še nadalje traja z vsemi pravicami in obveznostmi (1. in 2. točka izreka sodbe I Pd 649/2014). Kljub odjavi iz sistema zavarovanj, do katere je prišlo ob odpovedi pogodbe, je zato šteti, da dolžnikova obveznost pozvati upnika nazaj na delo neločljivo vsebuje tudi njegovo obveznost, da upnika prijavi nazaj v sistem zavarovanj. Reintegracija namreč v delovnem pravu pomeni, da z njo delavec pridobi vse pravice, kot da mu delovno razmerje ne bi prenehalo.(1) Poleg tega tudi iz drugega odstavka 11. člena Zakona o delovnih razmerjih izhaja, da se pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja začnejo uresničevati z dnem nastopa dela, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi, delodajalec pa je dolžan delavca prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti v skladu s posebnimi predpisi in mu izročiti fotokopijo prijave v 15 dneh od nastopa dela. Ugovorni in pritožbeni očitki, da bi z izvršitvijo obveznosti dolžnik moral ravnati nezakonito, se ob navedenem izkažejo za neutemeljene, enako velja za navedbe o protispisnosti in prekoračitvi upnikovega zahtevka iz predloga za izvršbo.

11. Dolžnik se v pritožbi sklicuje tudi na odločbo II Cp 1016/2006, ki pa se nanaša na drugačno dejansko stanje in drugačno materialnopravno podlago (gre za vprašanje pridobitve delovnega dovoljenja za delavca – tujca), zato v konkretni zadevi ni uporabljiva.

12. Dolžnik s pritožbo izpodbija tudi odločitev o stroških ugovornega postopka, vendar ob tem ne navede nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, zato je višje sodišče napravilo uradni preizkus in ugotovilo, da je odločitev skladna s petim odstavkom 38. člena ZIZ in Odvetniško tarifo.

13. Glede na navedeno in ker tudi uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere višje sodišče po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, je višje sodišče dolžnikovo pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).