Jedro

Tožeča stranka ne izpodbija veljavnosti sodne poravnave, ki je bila 14.6.1994 sklenjena pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, enoto v Ljubljani pod opr. št. Nz 261/93, niti veljavnosti zadolžnice.

Zahteva le ugotovitev, da je šlo za oderuško pogodbo in znižanje kupnine za kupljeni del nepremičnine. Ker navaja, da je kupnino že v celoti plačala in prodala sporni del nepremičnine, zahteva le vračilo zneska 125.000,00 nemških mark v tolarski protivrednosti. Njena utemeljitev, da je morala najeti kredite in od-plačevati obresti ter da lokala ni prodala za tako ceno, kot je predvidevala, kažejo na to, da njena poslovna odločitev ni bila dobra. Da bi bila izsiljena, pa tožnica ni dokazala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je zadolžnica, ki jo je 14.6.1994 podpisala toženki, fiktivna pogodba, s katero sta pogodbeni stranki zvišali odškodnino oziroma kupnino, ki je bila določena s sodno poravnavo, sklenjeno pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, enoto v Ljubljani dne 14.6.1994 pod opr. št. Nz 261/93 z zneska 16.243,00 DEM na znesek 200.000,00 DEM. Zavrnilo je tudi nadaljnjo ugotovitev, da je navedeno zvišanje kupnine delno nično, zaradi česar se tožničina obveznost z 200.000,00 DEM zniža na 75.000,00 DEM in mora toženka vrniti tožnici 125.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju NLB d.d. Ljubljana, ki velja na dan plačila. Sodišče je tako razsodilo zato, ker je ugotovilo, da niso podani subjektivni elementi oderuške pogodbe po 141. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ker toženka pri sklepanju pogodbe ni izkoristila težkega gmotnega stanja, nezadostne izkušenosti in lahkomiselnosti ali odvisnosti tožnice.

Po pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Svojo vlogo utemeljuje s trditvijo, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili načelo enakopravnosti udeležencev, ki je uzakonjeno v 11. členu ZOR in ki je sankcionirano na različne načine, npr. z neveljavnostjo zaradi napak volje in z ničnostjo zaradi izkoriščanja monopolnega položaja. Tožnica je trdila, da gre v njenem primeru za oderuško pogodbo, toda sodišči sta njen zahtevek zavrnili, češ da niso podani elementi oderuške pogodbe in da morata soditi v mejah tožbenega zahtevka. Ker pa je iz dejanskih navedb pravdnih strank izhajalo, da je tožnica 14.6.1994 podpisala zadolžnico, ki je bila fiktivna, bi lahko razsodili, da pogodba ni veljavna (in ne nična) in da mora toženka vrniti tožnici 125.000 nemških mark. S tem tožnici ne bi prisodili več in kaj drugega, kot je zahtevala. Tožeča stranka se ne more sprijazniti z oceno sodišč, da je pri sklepanju posla ravnala premišljeno in da niso izpolnjeni pogoji iz 141. člena ZOR. Že dejstvo, da vsebine zadolžnice ni bilo v sodni poravnavi, ki je bila sklenjena na podlagi sodnih cenitev, ter izjemno visok znesek 200.000 nemških mark kažeta na izsiljevanje in na oderuško pogodbo. Poleg tega je prišlo do podpisa zaradi velike stiske, v kateri se je tožnica znašla zaradi tega, ker je v adaptacijo lokala vložila velika finančna sredstva, ki si jih je sposodila v pričakovanju, da jih bo vračala z dohodkom iz poslovanja lokala. V reviziji poudarja svojo izpoved in oceno drugih dokazov, češ da je imela veliko dolgov zaradi adaptacije lokala, pričakovanja o velikem dohodku pa se niso uresničila. Vsemu se je pridružil še denacionalizacijski postopek, zaradi katerega bi morala urediti razmerja s toženko. Toženki očita, da je bila seznanjena z njenim gmotnim stanjem, a je vseeno vztrajala pri podpisu zadolžnice. Toženka je vedela, kar je znano vsakemu laiku, da je v zadolžnici navedeni znesek 200.000 nemških mark štirikrat višji od vrednosti denacionaliziranega premoženja. Res je tožnica pričakovala, da bo lokal prodala za višjo ceno, kot jo je plačala toženki, ker je s svojimi vlaganji (za katere je morala vrniti posojilo) povečala vrednost nepremičnine; vse to pa bi razrešila s pridobitvijo lastninske pravice in nato s prodajo lokala. Tudi sklepanja sodišč prve in druge stopnje, češ da je tožeča stranka ravnala premišljeno, ni mogoče sprejeti. Ker je bila tožnica v stiski, je sicer ravnala premišljeno, vendar je tako dejanje v resnici lahkomiselno ravnanje, na katerega je vplival splet okoliščin. Pri tem še navaja, da je bila pod pritiski in grožnjami tožene stranke, ki sicer ne bi podpisala poravnave in tožnici prepustila lastnine na lokalu. To pa je bil za tožnico edini način, da bi dobila povrnjena v lokal vložena sredstva. Tožeča stranka tudi očita sodiščema, da utemeljitvi njunih sodb nimata razlogov o tem, zakaj je v zadolžnici zapisano, da gre za posojilo, čeprav bi pogodbeni stranki lahko zajeli vsebino zadolžnice v sodni poravnavi. Trdi, da so razlogi izpodbijanih sodb v nasprotju z izrekoma in z dokaznim gradivom o tožničinih vlaganjih in plačilom denarnih sredstev za del nepremičnine, ki je bila zaplenjena. Zaradi tega uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Na koncu predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodbe pritožbenega sodišča, tako da sodišče razveljavi prvo sodbo in zadevo vrne v novo sojenje.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Čeprav je revidentka navajala člene novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče v zadevi odločalo po pravilih ZPP 1977. Tako je ravnalo zato, ker je treba po prvem odstavku 498. člena ZPP nadaljevati postopek po prejšnjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz omejenih, v 385. členu ZPP 1977 taksativno določenih razlogov. Ker je revizija namenjena predvsem poenotenju uporabe prava, to je procesnih in materialnih predpisov, je v tretjem odstavku 385. člena ZPP 1977 izrecno določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Med dejanske ugotovitve spada tudi dokazna ocena nižjih sodišč. Zato revizijsko sodišče ni upoštevalo tistih navedb tožeče stranke, ki prikazujejo okoliščine v zvezi s sklepanjem pogodbe s toženo stranko, marveč se je omejilo na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Le-to je razumljivo in logično pojasnjeno v utemeljitvah sodb. Tožeča stranka sicer očita sodiščema prve in druge stopnje, da sta izreka sodb v nasprotju z razlogi in da razlogi tudi ne izhajajo iz dokaznega gradiva, toda očitek ni utemeljen. Kolikor se nanaša na vlaganja tožeče stranke v del zaplenjene nepremičnine, je treba opozoriti, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da niso izpolnjeni subjektivni pogoji, ki morajo biti podani za to, da gre za oderuško pogodbo, zato objektivnega kriterija (to je nesorazmernosti med dajatvama) ni niti presojalo. To je izrecno pojasnilo pritožbeno sodišče v drugem odstavku na četrti strani utemeljitve sodbe.

Tožničino zatrjevanje, da je bila zadolžnica fiktivna, med pravdnima strankama ni sporno, zato je 1. točka tožbenega zahtevka odveč. Z ugotovitvenim delom tožbenega zahtevka je tožnica zahtevala procesnopravno varstvo za ugotovitev pravnega razmerja, ki pa nima nobenega smisla tam, kjer je možna dajatvena tožba, ki je edina izvršljiva. Zato bi moralo sodišče tak tožbeni zahtevek zavreči, če bi ga tožeča stranka samostojno uveljavljala. Ker pa ga uveljavlja skupaj s tožbenim zahtevkom pod točko 2., ga je sodišče obravnavalo kot celoto in ga je zavrnilo skupaj z dajatvenim tožbenim zahtevkom. Zakaj slednjemu ni vsaj delno ugodilo, bo razloženo ob materialnopravni presoji sodb.

Revizijsko sodišče se je namreč prepričalo, da očitane kršitve materialnega prava niso podane. V 10. členu ZOR je uzakonjeno svobodno urejanje obligacijskih razmerij, ki je omejeno le tedaj, kadar želita pogodbeni stranki urediti razmerja tako, da nasprotujejo ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali. Tožeča stranka pravilno ugotavlja, da so za take primere predvidene korekcije in sankcije, med katerimi je (v najhujših primerih) predvidena tudi ničnost pogodb. Toda tožeča stranka s tožbo ni zahtevala, da bi sodišče ugotovilo ničnost pogodbe, ki jo je sklenila s toženo stranko dne 14.6.1994 pred podpisom poravnave na sodišču, temveč se je zadovoljila z ugotovitvijo, da je fiktivna, torej navidezna. Tako pogodbo ureja 66. člen ZOR, ki določa, da navidezna pogodba ne velja, da pa velja pogodba, ki jo navidezna pogodba prikriva. Iz tega sledi, da prava podlaga za zadolžnico, ki jo je podpisala tožnica dne 14.6.1994, ni posojilna pogodba, temveč pogodba, s katero sta pravdni stranki zvišali kupnino za del nepremičnine, ki je bila nato s sodno poravnavo prenešena v tožničino last. Tožeča stranka ne izpodbija veljavnosti sodne poravnave, ki je bila 14.6.1994 sklenjena pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, enoto v Ljubljani pod opr. št. Nz 261/93, niti veljavnosti zadolžnice.

Zahteva le ugotovitev, da je šlo za oderuško pogodbo in znižanje kupnine za kupljeni del nepremičnine. Ker navaja, da je kupnino že v celoti plačala in prodala sporni del nepremičnine, zahteva le vračilo zneska 125.000,00 nemških mark v tolarski protivrednosti. Njena utemeljitev, da je morala najeti kredite in odplačevati obresti ter da lokala ni prodala za tako ceno, kot je predvidevala, kažejo na to, da njena poslovna odločitev ni bila dobra. Da bi bila izsiljena, pa tožnica ni dokazala.

V zvezi s tožničinimi trditvami, češ da jo je toženka prisilila v sklenitev oderuške pogodbe, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določilo 141. člena ZOR, ker sta ugotovili, da niso podani zatrjevani subjektivni elementi. Tožnica dne 14.6.1994 ni bila v ekonomski stiski, saj tedaj njeno gmotno stanje ni bilo slabo. Poleg tega, da se je ukvarjala z gostinsko dejavnostjo, se je ukvarjala še s tekstilno in bi bila kredite za adaptacijo gostinskega lokala lahko odplačala. Tožnica tudi ni bila neizkušena in lahkomiselna, saj je bila podjetnica, poleg tega pa je imela odvetnika, s katerim se je posvetovala pred podpisom sporne zadolžnice. Odvetnik bi lahko tudi svetoval ustrezno pravno pot za ureditev razmerij s toženko. Povrnitev vlaganj v lokal, s katerimi je povečala vrednost nepremičnine, bi lahko zahtevala na več načinov in pridobitev lastninske pravice na delu nepremičnine ni bila edina možnost. Tožeča stranka navaja tudi grožnje tožene stranke, toda grožnja, da bo prodala lokal, ni resna grožnja, ki jo navaja drugi odstavek 60. člena ZOR. Pri tožnici ni mogla povzročiti utemeljenega strahu, zaradi katerega bi proti njeni volji privolila v sklenitev pogodbe. Kake druge resne grožnje tožeča stranka ne navaja, poleg tega pa je pritrditi sodišču druge stopnje, da tožnica niti ne zahteva razveljavitve pogodbe in vračila tistega, kar sta obe pravdni stranki s to pogodbo prejeli.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zaradi tega je vrhovno sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. O revizijskih stroških ni odločalo, ker tožeča stranka ni zahtevala njihove povrnitve, tožena stranka pa ni podala odgovora na revizijo.