Jedro

Zmotno je stališče, da bi bilo zaslišanje predlaganih strank in prič v nasprotju z namenom instituta začasne odredbe. Res je v postopku zavarovanja poudarjeno načelo hitrosti, a vendar to ne more iti na račun pravice strank do izjave oz. učinkovite obrambe v postopku. Seveda je povsem možno, da se bo izkazalo, da je na podlagi opravljenega zaslišanja že tudi mogoče odločiti o tožbenem zahtevku, a vendar to nikakor ni v nasprotju z namenom instituta začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 3. 7. 2024 se zavrne in sklep v II. točki potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 6. 9. 2024 se ugodi, sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka vodenega na podlagi pritožbe tožnikov. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, vodenega na podlagi pritožbe tožene stranke, pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Predmet pritožbenega preizkusa sta dva sklepa. S prvim z dne 3. 7. 2024 je (I.) sodišče dovolilo zavarovanje z začasno odredbo in začasno (do pravnomočnosti te pravde) zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe št. 000 z dne 12. 5. 2018 in ustrezni notarski sporazum, nato je (II.) v preostalem delu zavrnilo predlog za zavarovanje (da se toženi stranki prepove razpolagati s terjatvami, ki izvirajo iz kreditne pogodbe in notarskega zapisa in da uveljavlja kakršnakoli plačila teh terjatev ter glede izreka denarne kazni), v III. točki je pojasnilo, da ima sklep učinek sklepa o izvršbi in v zadnji, IV. točki sklenilo, da so stroški izdaje začasne odredbe nadaljnji pravdni stroški.

2.Tožnika v pravočasni pritožbi uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge in predlagata spremembo II. točke sklepa z dne 2. 4. 2024 tako, da se predlogu za zavarovanje v celoti ugodi. Opozarjata, da ima sklep o zavarovanju po 268. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) učinek sklepa o izvršbi, zato mora vsebovati tudi sredstvo izvršbe. Zavarovanje sta uveljavljala za nedenarno terjatev in sicer za opustitev. Gre torej za primer iz prvega odstavka 227. člena ZIZ, ko se izvršba opravi po 226. členu ZIZ. Po drugem odstavku te določbe se dolžniku za primer neizpolnitve obveznosti izreče denarna kazen, zato bi začasna odredba morala vsebovati izrek denarne kazni, kot to za zavarovanje določa drugi odstavek 273. člena ZIZ. Opozarjata na sodno prakso (npr. VSL I Cp 585/2023, VSC I Cp 88/2022) od katere izpodbijana odločitev odstopa. Če tožnika ne bi predlagala ustreznega in primernega izvršilnega sredstva za realizacijo začasne odredbe, je ne bi bilo mogoče izdati niti v delu, v katerem je bila izdana. Zgolj z zadržanjem učinkovanja pravnih poslov ne bi bilo mogoče doseči prisilne izvršitve začasne odredbe v smislu opustitve izterjave denarne terjatve v izvršilnem postopku, če tožena stranka v delu, v kateri je bilo predlogu za zavarovanje ugodeno, ne bi upoštevala začasne odredbe. Če gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, kot v tem primeru, bi bila vložitev predloga za izvršbo brez suspenzivnega učinka in bi tožena stranka lahko takoj dosegla blokado sredstev na računih tožnikov, opravljen pa bi lahko bil tudi rubež premičnin, kar bi trajalo do odločitve o ugovoru v izvršilnem postopku. To pa bi pomenilo izvotlitev namena začasne odredbe.

3.Tožena stranka je na pritožbo tožnikov odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Tožena stranka pa v pritožbi zoper sklep z dne 6. 9. 2024 prav tako uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga ustrezno spremembo oz. vsaj razveljavitev sklepa.

5.Ponavlja ugovorne navedbe glede izpolnitve svoje pojasnilne dolžnosti, v zvezi s čimer je tudi predlagala izvedbo dokazov. Glede teh njenih navedb in dokazov se sodišče ni opredelilo in za to ni navedlo nobenega razloga. S tem ji je kršilo pravico do izjave ter ji onemogočilo učinkovito in celovito obrambo v postopku. Možnost podaje ugovora je bila le navidezna, medtem ko je za izdajo začasne odredbe zadoščala vložitev kakršnekoli vloge, ne glede na vsebino. S tem, ko je sodišče v postopku zavarovanja odločalo le na podlagi verjetnosti in po načelu hitrosti postopka, je močno poseglo v njeno pravico do izjave in do obrambe v postopku. Opozarja na pomembnost možnosti konverzije kredita iz CHF v EUR. Ta možnost je bila predvidena tudi v konkretni pogodbi. Ustavno sodišče je izdajo regulacijskih začasnih odredb omejilo le na izjemne primere in ob restriktivnem pristopu. Zgolj ob izpolnjevanju predpostavke iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati. Četudi bi to veljalo, bi morale biti izkazane kakšne hujše neugodne posledice za tožnika, ki pa niso izkazane. Regulacijska začasna odredba ne sme nadomestiti rednega sodnega varstva in se ne more nanašati na zgolj hipotetični predmet postopka. Zgolj hipotetično je navajanje, da bo morda tožnik moral zahtevati vračilo plačanih obrokov. Izkazana bi morala biti potreba po nujnem ukrepanju, tožnik pa ni navajal niti razlogov za potrebnost izdaje začasne odredbe. Začasni ukrepi, ki jih zahteva Direktiva 93/13, so bili v slovenski pravni red ustrezno implementirani z novelo ZIZ-M, ki dolžniku potrošniku omogoča odlog izvršbe brez izpolnjevanja drugih pogojev kot je vložitev ustrezne tožbe. To tožnikovo možnost je sodišče prezrlo oz. so njegovi razlogi v zvezi z možnostjo izvršbe v medsebojnem nasprotju in potrjujejo, da začasna odredba ni potrebna. Toženka še ni začela izvršbe zoper tožnika in je izdajanje začasnih odredb "na zalogo" neutemeljeno. Sodišče Direktive 93/13 ne more uporabiti neposredno. Pravila, ki se nanašajo na izvršilni postopek in postopek zavarovanja, so po načelu procesne avtonomije držav članic predmet njihovega nacionalnega reda in zato tudi različna, zaradi česar ni mogoče avtomatično upoštevati odločbe Sodišča EU (SEU), izdane v zvezi s procesnim pravom druge države članice. V Sloveniji do situacije iz odločbe C-287/22 ne more priti, saj je poljsko procesno pravo, na katerega se nanaša omenjena zadeva, drugačno od slovenskega.

6.5. Tožnika sta na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7.6. Pritožba tožnikov ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

O PRITOŽBI TOŽNIKOV:

8.7. Odločitev iz I. točke sklepa z dne 3. 7. 2024 (začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe) učinkuje na zapadlost terjatve, kar po prepričanju pritožbenega sodišča zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, hkrati je s tem tudi vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnika, če nepoštenih pogojev ne bi bilo. Ker kreditna pogodba začasno ne učinkuje, je tožnikoma ni treba izvrševati, kar pomeni, da jima do konca začasnega zadržanja ni treba plačevati obrokov v skladu s to pogodbo. Pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja del ustavne pravice do sodnega varstva, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Ob tehtanju ustavne pravice tožnikov do zasebne lastnine ter njune pravice kot potrošnikov ter na drugi strani pravice tožene stranke do sodnega varstva pretehta slednja, saj imata pritožnika v primeru izvršilnega postopka na podlagi izdane začasne odredbe možnost ugovora, ki ju ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani tožene stranke. Ne glede na zavedanje pomembnosti varstva potrošnikov je pravno in življenjsko nevzdržno, da bi lahko dolžniki z izdajo začasnih odredb upnikom onemogočali, da začenjajo izvršilne postopke v zvezi z njihovimi terjatvami, kar bi pomembno poseglo v njihovo ustavno pravico do sodnega varstva. Sodišče z začasno odredbo stranke ne more omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče, poleg tega pa imajo dolžniki (tudi) v izvršnih postopkih zadostne procesne varovalke, da v primeru slabovernosti upnikov ali pravnih pomanjkljivosti njihovih izvršilnih naslovov le-te uveljavljajo.

9.8. Pritožba ima prav, ko opozori, da ima sklep o zavarovanju učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ). Utemeljeno tudi opozarja, da je sestavni del sklepa o izvršbi za izterjavo nedenarne terjatve po 227. in 226. členu ZIZ določitev denarne kazni za primer kršitve ravnanja, ki mu je naloženo s sklepom o izvršbi, a pri tem spregleda, da je bil predlog za izvršbo nedenarne obveznosti (prepoved razpolaganja in uveljavljanja terjatve iz kreditne pogodbe) zavrnjen. Če bi bilo dovoljeno zavarovanje tudi v tem delu, potem bi sklep o zavarovanju moral imeti tudi izrečeno denarno kazen za primer kršitve obveznosti, ki je dolžniku naložena s sklepom. Navsezadnje tako določa tudi drugi odstavek 273. člena ZIZ.

10.9. Iz sodne prakse je razvidno, da se sicer zavarovanje z začasno odredbo nudi le za dajatvene zahtevke (taki so tudi primeri, ki jih iz sodne prakse navaja pritožba), vendar pa je zaradi načela lojalne (evroskladne) razlage treba v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno s citiranimi določbami ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. To pa je v primerjavi z nacionalnim pravom primarno in njegovo uporabo v 3.a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Ravno razlaga SEU iz sodbe C-287/22 je bila razlog za spremembo sodne prakse, ko se zavarovanje z začasno odredbo dovoli tudi za ugotovitveni zahtevek. Za tako zavarovanje pa že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni - zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje tožene stranke.

10. Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 7. 2024 v izpodbijani II. točki potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE:

11. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v postopku ni upoštevalo vseh njenih navedb in predlaganih dokazov v ugovoru ter se do njih ni ustrezno opredelilo. Tako je med drugim argumentirano oporekala verjetnosti obstoja terjatve, ko je v zvezi s tem zatrjevala in dokazovala, da je pravilno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost do tožnikov. Na podlagi njenih navedb zaenkrat ni mogoče zaključiti, da je dal bančni referent tožene stranke tožnikoma pomanjkljiva pojasnila. V ugovoru zatrjevana pojasnila so konkretna in kažejo povsem nasproten potek informiranja o prevzetih tveganjih, kot ga je zatrjeval tožnik. Sodišče prve stopnje bi se zato do teh navedb tožene stranke moralo podrobneje opredeliti, zaključek o tem, navedbe katere stranke so verjetnejše, pa bi lahko podalo šele po izvedbi predlaganih dokazov (predlagano je npr. zaslišanje prič). Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je toženi stranki kršilo pravico do izjave in ji onemogočilo učinkovito obrambo v postopku, s tem pa je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožbi je zato treba ugoditi že iz tega razloga in sklep z dne 6. 9. 2024 razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče se zato do utemeljenosti ostalih uveljavljenih pritožbenih očitkov vsebinsko ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12.V novem postopku naj sodišče prve stopnje pri odločanju upošteva vse ugovorne navedbe, zlasti tiste glede verjetnosti obstoja terjatve, kar predstavlja prvi in osnovni pogoj za obstanek izdane začasne odredbe (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Če bo ocenilo, da so trditve toženke glede izpolnjene pojasnilne dolžnosti zadostne in prav tako verjetne kot nasprotne trditve tožnika glede neizpolnjene pojasnilne dolžnosti, bo moralo izvesti predlagane dokaze obeh strank. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zmotno stališče, da bi bilo zaslišanje predlaganih strank in prič v nasprotju z namenom instituta začasne odredbe. Res je v postopku zavarovanja poudarjeno načelo hitrosti, a vendar to ne more iti na račun pravice strank do izjave oz. učinkovite obrambe v postopku. Seveda je povsem možno, da se bo izkazalo, da je na podlagi opravljenega zaslišanja že tudi mogoče odločiti o tožbenem zahtevku, a vendar to nikakor ni v nasprotju z namenom instituta začasne odredbe. Če bo sodišče izvedlo narok za obravnavo ugovora v postopku zavarovanja, naj upošteva vsebino vlog in navedbe strank v postopku zavarovanja vse do zaključka tega naroka.

O STROŠKIH:

13.Tožnika sama krijeta stroške svoje neuspešne pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na navedeno pritožbo, saj z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato nepotreben (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka, vodenega na podlagi pritožbe tožene stranke, je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 51/1998, s spremembami.

2M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023.

3Glej zadevi Sodišča Evropske unije (SEU) Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentación SA (zadeva C-106/89), Costa proti ENEL (zadeva 6/64) in številne druge.

4Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.

5Glej npr. 5. in 6. stran ugovora.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 226, 227, 273 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.