Jedro

Stranka v upravnem postopku, v katerem se zahteva izdaja ali podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine po petem odstavku 47. člena ZTuj-2, je lahko le tujec iz prvega odstavka omenjenega člena, saj je nosilec pravice, o kateri se odloča v postopku.

V postopku, ko se podaljšuje veljavnost dovoljenja, izdanega zaradi povsem določenega razloga, ni dopustno upoštevati okoliščin, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za dovoljenje na drugi dejanski in pravni podlagi.

Pritožnika v postopku izdaje upravnega akta nista nastopala v vlogi stranke ali stranskega udeleženca, zaradi česar ne moreta biti tožnika v upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbi Upravne enote Slovenske Bistrice, št. 214-50/2016-4 z dne 26. 2. 2016, in, št. 214-51/2016-4 z dne 26. 2. 2016. Z navedenima odločbama sta bili zavrnjeni prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi združitve družine za tujca A. in B. C., državljana Kosova, z začasnim prebivališčem na naslovu AA. Ministrstvo za notranje zadeve je pritožbi C.C.. zoper ti odločbi zavrnilo z odločbama, št. 2141-27/2016/2 (1312-18) z dne 19. 5. 2016, in, št. 2141-41/2016/2 (1312-18) z dne 19. 5. 2016. 2. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da tožnika v obravnavanem primeru ne moreta biti stranki ali stranska udeleženca v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, saj nista aktivno legitimirana za vložitev take zahteve. Upravičeni vlagatelji prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje namreč ne morejo biti družinski člani, ampak tujec iz prvega odstavka 47. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), torej oče tožnikov, ki pa zoper zavrnilni odločbi upravne enote ni vložil pritožbe. Glede na navedeno upravni spor ni dopusten.

3. Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnika) pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahtevata pa tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožnika pojasnjujeta, da jima upravni organ ni zavrnil udeležbe v postopku izdaje upravnega akta. Sicer pa bi sodišče prve stopnje pravno razmerje moralo presojati tudi na podlagi 44. člena ZTuj-2, na katerega sta se sklicevala v pritožbi in tožbi. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb postopka, saj sodišče prve stopnje ni presojalo pravnega in dejanskega interesa pritožnikov tudi ob uporabi prvega odstavka 19. člena ZUS-1. Na podlagi priznane pravice do združitve družine pritožnika namreč lahko zakonito bivata v Republiki Sloveniji in sta vključena v šolski sistem. Koristi pritožnikov so varovane tudi s Konvencijo o otrokovih pravicah. Položaj stranke v upravnem sporu pritožnikoma priznava tudi prvi odstavek 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), skladno s katerim je stranka v upravnem postopku vsaka fizična ali pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. V izpodbijanih odločbah je bilo odločeno o podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje tujcev, torej pravice, ki neposredno vpliva na status pritožnikov.

4. Stališče, da ima le združevalec družine pravico vlagati vloge v upravnem in sodnem postopku, predstavlja kršitev 14., 22., 53, 56. in 79. člena Ustave Republike Slovenije. Skladno z namensko razlago zakona bi takšno pravico morali imeti tudi družinski člani združevalca. Drugačna interpretacija predstavlja kršitev 8. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

5. Po mnenju pritožnikov bi bilo pravilno stališče, skladno s katerim je treba njun pravni interes obravnavati ločeno in ne vezano, za kar daje podlago sedmi odstavek 47. člena ZTuj-2. Glede na navedeno je treba vloge družinskih članov obravnavati ločeno in neodvisno od pravice združevalca, saj zakon priznava pravni interes in aktivno legitimacijo posameznemu družinskemu članu. Če bi bili družinski člani vezani na pravice združevalca, bi se vloge pritožnikov obravnavale v postopku, ki se je vodil na zahtevo združevalca. Sicer pa je pravni interes priznal tudi organ druge stopnje, ki je pritožbo obravnaval po vsebini, pri čemer je pritožnika zastopal zakoniti zastopnik.

6. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, pritožnika izpodbijata odločbi upravnega organa, s katerima je bila zavrnjena vloga E. C. (njenega očeta) za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine za pritožnika kot družinska člana.

9. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je le tujec, v obravnavanem primeru oče pritožnikov E. K., upravičen do vložitve prošnje za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine po 47. členu ZTuj-2. To po stališču sodišča prve stopnje pomeni, da pritožnika kot njegova družinska člana (sinova) nista aktivno legitimirana za vlaganje pravnih sredstev zoper odločitev upravnega organa in za vložitev tožbe v upravnem sporu.

10. Iz prvega odstavka 47. člena ZTuj-2 je razvidno, da se tujcu, ki prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, in tujcu, ki v Republiki Sloveniji zadnje leto prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ima dovoljenje za začasno prebivanje, izdano z veljavnostjo najmanj enega leta, ob pogojih in v skladu s tem zakonom prizna pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskimi člani, ki so tujci. Peti odstavek 47. člena ZTuj-2 pa izrecno določa, da se dovoljenje za prebivanje zaradi združitve izda in podaljšuje na prošnjo tujca iz prvega odstavka tega člena, ki mora predložiti dokazila o zadostnih sredstvih za preživljanje tistih družinskih članov, ki nameravajo prebivati v državi. Iz 47. člena ZTuj-2 torej brez dvoma izhaja, da je možno priznati pravico do združitve družine z družinskimi člani le v prvem odstavku opredeljenemu tujcu in ne njegovim družinskim članom. Zato lahko skladno s petim odstavkom istega člena le on vloži prošnjo za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za prebivanje svojemu družinskemu članu zaradi združitve družine1 in ne pritožnika kot njegova družinska člana.

11. Stranka v upravnem postopku, v katerem se zahteva izdaja ali podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine po petem odstavku 47. člena ZTuj-2, je torej lahko le tujec iz prvega odstavka omenjenega člena, saj je nosilec pravice, o kateri se odloča v postopku, torej o združitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi celovitosti družine (primerjaj z drugim odstavkom 42. člena ZUP). Navedeno pomeni, da je v obravnavanem primeru v tej vlogi lahko nastopal le E. C. in ne pritožnika, saj je njuno dovoljenje za začasno prebivanje odvisno od rezidentskega statusa očeta (primerjaj z določbo šestega odstavka 47. člena ZTuj-2).

12. Iz dejanskega stanja zadeve je razvidno, da pritožnika nista zahtevala udeležbe v upravnem postopku do izdaje odločbe upravnega organa, saj bi morala v vlogi določno navesti, v čem je njun pravni interes, in, če je mogoče, predložiti tudi dokaze (četrti odstavek 43. člena ZUP in drugi odstavek 142. člena ZUP). Če namreč hoče v postopek vstopiti oseba, ki se ga dotlej ni udeleževala, mora v ta namen na organ nasloviti zahtevo za vstop v postopek. Glede na navedeno pritožnika v postopku izdaje upravnega akta nista bila stranska udeleženca.

13. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da bi upravna organa in sodišče prve stopnje morali obravnavano pravno razmerje presojati tudi na podlagi drugih določb ZTuj-2. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v postopku, ko se podaljšuje veljavnost dovoljenja, izdanega zaradi povsem določenega razloga, ni dopustno upoštevati okoliščin, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za dovoljenje na drugi dejanski in pravni podlagi. V tem postopku namreč velja načelo dispozitivnosti, torej se začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka.2

14. To pa pomeni, da pritožnika v tožbi izpostavljenih okoliščin svojega bivanja ne moreta uveljavljati v obravnavanem postopku, ampak jih lahko uveljavljata le v okviru posebnih postopkov, in sicer iz 44. člena ZTuj-2, nanašajočega se na dovoljenje za začasno prebivanje zaradi študija, ali sedmega odstavka 47. člena ZTuj-2, ki jima daje možnost uveljavljanja avtonomne pravice do prebivanja, ki ne bo vezana na pravico do prebivanja tujca iz prvega odstavka tega člena. V obravnavanem primeru tako niti ne gre za vprašanje dopustnosti utemeljevanja prošnje z različnimi razlogi, kot menita pritožnika, ampak za primernost zakonske ureditve, ki - vsebinsko gledano - pozna različne razloge za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Glede na navedeno pravno stanje zadeve in zakonsko ureditev tako pritožnika zgolj s primerjavo nekaterih svojih okoliščin bivanja v Sloveniji s tistimi, na katere se nanaša primer Emonet in ostali proti Švici, v katerem je odločalo Evropsko sodišče za človekove pravice, ne utemeljujeta, zakaj je sodišče prve stopnje vprašanje rešilo nezakonito in v nasprotju z določbami EKČP. 15. Pritožnika v postopku izdaje upravnega akta tako nista nastopala v vlogi stranke ali stranskega udeleženca, zaradi česar ne moreta biti tožnika v upravnem sporu (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe pravilna (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

16. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča X Ips 250/2014 z dne 6. 4. 2016 (9. točka). 2 Skladno s 133. členom ZUP je upravni organ vezan na zahtevek stranke po vsebini, po temelju in po obsegu, stranka pa ima možnost, da do odločbe na prvi stopnji postavljeni zahtevek spremeni ali dopolni.