Jedro

Podlago za plačevanje akontacij vodnega povračila predstavlja Uredba o vodnih povračilih (14. člen), kot to navaja pritožnica. Vendar pa akontativni način plačevanja vodnega povračila za posamezno koledarsko leto velja le do izdaje odmerne odločbe. Z izdajo odmerne odločbe se zavezančeva obveznost konkretizira. Od tedaj dalje predstavlja pravno podlago za plačilo vodnega povračila navedena odločba.

Ker so od prejema odločb Upravnega sodišča do izdaje novih odmernih odločb pretekla kar tri leta, se pritožnica na določbo tretjega odstavka 14. člena Uredbe o vodnih povračilih ne more sklicevati, saj o njeni poštenosti v smislu 193. člena OZ od prejema odločb Upravnega sodišča dalje ni mogoče govoriti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da Uredba o vodnih povračilih v četrtem odstavku 14. člena določa, da mora zavezanec za nepravočasno plačano vodno povračilo plačati zakonite zamudne obresti, ne določa pa, da bi država morala zavezancu plačati kakršnekoli obresti od preveč odmerjenih in plačanih vodnih povračil. Navedenega ne določa niti ZV-1. Zato so primerna pravna podlaga za plačilo obresti od preveč plačanega vodnega povračila določbe OZ o neupravičeni pridobitvi.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v I. in III. točki izreka tako, da se I. točka izreka sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 3.530,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2020 dalje do plačila.“ - v IV. točki izreka pa tako, da vsaka stranka nosi sama svoje pravdne stroške.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta.

II. Pritožnici nosita vsaka sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 2.157,82 EUR od dne 4. 10. 2016 do dne plačila in od zneska 11.853,46 EUR od dne 14. 5. 2016 do dne plačila (I. točka izreka). Zaradi umika tožbe je postopek ustavilo za znesek glavnice 34.772,49 EUR (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 839,00 EUR z obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper obsodilni del sodbe pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v I. in IV. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila.

4. Tožeča stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper III. in IV. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je upravni organ v letih 2011 in 2012 tožeči stranki kot zavezanki za plačilo vodnega povračila na podlagi Uredbe o vodnih povračilih izdal dve odločbi, - da je zaradi pritožb tožeče stranke upravni organ nato odločal še dvakrat za vsako od spornih obdobij, nato pa je tožeča stranka vložila tožbi na Upravno sodišče Republike Slovenije, - da je Upravno sodišče Republike Slovenije zahtevkom tožeče stranke ugodilo in s sodbama III U 156/2015 z dne 2. 9. 2016 in III U 213/2015 z dne 15. 4. 2016 odpravilo izpodbijani odločbi upravnega organa ter mu zadevi vrnilo v ponovni postopek, - da je upravni organ1 ponovno odločil o vodnem povračilu z odločbama št. 001/2011 z dne 15. 5. 2019 in št. 002/2012 z dne 16. 5. 2019, s katerima je ugotovil preplačilo vodnega povračila v višini 2.157,82 EUR in 11.853,46 EUR, - da je tožena stranka na podlagi navedenih odločb dne 29. 7. 2019 vrnila tožeči stranki 2.157,82 EUR, dne 30. 7. 2019 pa 11.853,46 EUR.

Tožeča stranka je po delnem umiku tožbe zahtevala od tožene stranke plačilo zakonskih zamudnih obresti od 2.157,82 EUR od dne 31. 12. 2011 do 29. 7. 2019, v obračunanem znesku 1.348,66 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 11.853,46 EUR od dne 31. 12. 2012 do dne 30. 7. 2019, v obračunanem znesku 6.344,54 EUR. Od tako obračunanih obresti je zahtevala plačilo obresti, in sicer od zneska 1.348,66 EUR od dne 29. 7. 2019 dalje do plačila in od zneska 6.344,34 EUR od dne 30. 7. 2019 dalje do plačila. Trdila je, da 12. člen Uredbe o vodnih povračilih predpisuje, da je treba vodno povračilo odmeriti zavezancem najkasneje do 30. novembra tekočega leta za preteklo leto ter da bi tako moral pristojni državni organ Republike Slovenije tožnici najkasneje do 30. 11. 2011 odmeriti vodno povračilo za leto 2010, najkasneje do 30. 11. 2012 pa vodno povračilo za leto 2011. V splošnem 30 dnevnem plačilnem roku, kot velja za javni sektor, pa bi tako v primeru, v kolikor bi tožeča stranka v svojem prvem odločanju v zakonskem roku odločila v skladu z Ustavo in zakonom, preplačilo akontacij 2.157,82 EUR vrnila do dne 31. 12. 2011, preplačilo akontacij 11.853,46 EUR pa do dne 31. 12. 2012. Ta dva datuma naj bi predstavljala dan, ko je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom navedenih preplačil tožeči stranki. Tožeča stranka je toženi stranki očitala tudi, da je bilo njeno dosedanje postopanje v zvezi s predmetnimi odmerami vodnih povračil za leti 2010 in 2011 nestrokovno in malomarno, da je kljub izrecnim in argumentiranim opozorilom tožeče stranke pri vseh svojih dejanjih v tej zvezi postopala očitno nezakonito, saj je tudi glede na sodno prakso Upravnega sodišča RS pri svojih odmerah vodnega povračila uporabila večkratno previsoka in strokovno z ničemer podprta izhodišča za izračun svojega zahtevka, ki so bila arbitrarna in s tem v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom, na kar je tožeča stranka ves čas izrecno, konkretizirano in substancirano opozarjala. Toženi stranki je (še pred vračilom preplačil) očitala, da podaljšuje pravno neutemeljeno uporabo denarja tožeče stranke, da še naprej neupravičeno kuje koristi in prejema neupravičeno obogatitev, tožeča stranka pa svojega denarja, ki ga neupravičeno zadržuje tožena stranka in kateremu z inflacijo pada dejanska vrednost, že ves čas posledično ne more uporabljati. Zato je tožeča stranka zahtevala njegovo vračilo ter vračilo neupravičene obogatitve iz naslova njegove uporabe brez pravnega naslova.

Tožena stranka je navedbam tožeče stranke oporekala s trditvami, da z odločbama Upravnega sodišča RS ni odpadla pravna podlaga za plačilo plačanih akontacij, da je pravna podlaga za navedena plačila ves čas Uredba o vodnih povračilih in ne odločba Upravnega sodišča, da je tožeča stranka znesek 34.772,49 EUR plačala prostovoljno, da je Upravno sodišče RS glede sklepov vlade uporabilo exceptio illegalis, da upravni organ vse do zadnje odločitve Upravnega sodišča ni mogel in ni smel odločiti drugače, kot v svojih predhodnih odločbah, da je odločba v predmetni zadevi postala dokončna šele 2019, razlika pa je bila vrnjena zavezancu pravočasno, v roku 60 dni od njene dokončnosti, v skladu z drugim odstavkom 14. člena Uredbe o vodnih povračilih.

8. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da napačna uporaba materialnega prava s strani državnega organa sama po sebi še ne izkazuje protipravnosti ravnanja. Upravni organ, ki je odmeril vodno povračilo za leti 2010 in 2011, po oceni sodišča prve stopnje ob sami odmeri ni bil v slabi veri, da ravna napačno, da so se v nadaljevanju odvili številni postopki ter je dokončno o pravilnosti oziroma nepravilnosti odmere vodnega povračila za leti 2010 in 2011 odločilo Upravno sodišče RS. Po mnenju sodišča prve stopnje pa je bila tožena stranka seznanjena z vsemi potrebnimi podatki za pravilno odmero vodnega povračila že, ko je prejela odločbi Upravnega sodišča RS št. III U 156/2015 in III U 213/2015, to je dne 3. 10. 2016 oziroma 13. 5. 2016. Od prejema navedenih odločb dalje tožena stranka ni mogla biti več v dobri veri, da so prej izdane odločbe o odmeri vodnega povračila pravilne. Zato je z navedenima datumoma nastopilo zavedanje tožene stranke, da je potrebno neupravičeno pridobljena sredstva vrniti. Dejstvo, da je tožena stranka rabila še nekaj let po prejemu odločb Upravnega sodišča, da je izdala novi odločbi o vodnem povračilu, pa ne more iti v škodo tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zaključilo, da je tožena stranka prišla v zamudo z vračilom zneskov preplačil vodnih povračil prvega naslednjega dne od datuma prejema odločb Upravnega sodišča. **K pritožbi tožene stranke**

9. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da tožena stranka s prejemom sodb Upravnega sodišča ni mogla biti več v dobri veri, da so prej izdane odločbe o odmeri vodnega povračila pravilne. Prav tako naj bi bilo zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je z navedenima datuma nastopilo zavedanje tožene stranke, da je potrebno neupravičeno pridobljena sredstva vrniti in da je od prvega naslednjega dne po datumu prejema odločb Upravnega sodišča tožena stranka prišla v zamudo z vračilom zneskov. Navaja, da je pogoj, da bi tožena stranka sploh lahko bila v zamudi, odpadla pravna podlaga. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe naj bi bilo mogoče razbrati, da je pravna podlaga vplačanih akontacij odpadla z odločitvijo Upravnega sodišča, ki je izpodbijane upravne odločbe odpravilo, kar naj ne bi bilo pravilno. Navaja, da je odmera vodnega povračila specifična in je urejena v Zakonu o vodah in v Uredbi o vodnih povračilih, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri svojem odločanju. Ena od teh specifik je tudi obveznost zavezancev, da plačujejo mesečne akontacije vodnega povračila na podlagi 14. člena Uredbe o vodnih povračilih, in sicer na podlagi njenega 14. člena. Ker tožeča stranka zgoraj navedenega zneska ni plačala na podlagi izdanih in kasneje s sodbama Upravnega sodišča odpravljenih upravnih odločb, temveč na podlagi Uredbe o vodnih povračilih, pravna podlaga z izdajo in prejemom sodb Upravnega sodišča tudi ni mogla odpasti. Sodišče prve stopnje naj bi tako že v osnovi napačno presodilo, da je bila pravna podlaga za plačilo akontacij posamezna upravna odločba in da je ta pravna podlaga s sodbo Upravnega sodišča, s katero je bila odpravljena, odpadla, ter da bi tožena stranka morala vplačani znesek tožeči stranki vrniti takoj, ko je sodbi prejela. Glede na navedeno po stališču pritožnice pravna podlaga za plačilo 34.722,49 EUR vse do danes ni odpadla, saj je Uredba o vodnih povračilnih pravno veljavna in zavezujoča. 10. V skladu z določbo prvega odstavka 14. člena Uredbe o vodnih povračilih (Uradni list RS, 103/02 s spremembami) zavezanec plačuje vodno povračilo med letom v obliki mesečnih akontacij na račun, določen s predpisom ministra, pristojnega za finance. Znesek mesečne akontacije znaša dvanajstino zadnjega odmerjenega vodnega povračila, povečanega ali zmanjšanega sorazmerno odstotku spremembe cene za ceno osnove vodnega povračila iz 6. člena te uredbe (prvi odstavek 15. člena Uredbe). Navedena uredba je bila izdana na podlagi petega odstavka 124. člena Zakona o vodah, v katerem je uzakonjena dolžnost imetnika vodne pravice, da za rabo vode, naplavin ali vodnih zemljišč v lasti države plačuje tudi vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. Z uredbo je Vlada predpisala način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merilo za njegovo znižanje ter oprostitev.

11. Podlago za plačevanje akontacij vodnega povračila res predstavlja Uredba o vodnih povračilih (14. člen), kot to navaja pritožnica. Vendar pa akontativni način plačevanja vodnega povračila za posamezno koledarsko leto velja le do izdaje odmerne odločbe. Z izdajo odmerne odločbe pa se zavezančeva obveznost konkretizira.2 Od tedaj dalje predstavlja pravno podlago za plačilo vodnega povračila navedena odločba. Zmotno je torej stališče pritožnice, da tožeča stranka plačnega zneska vodnih povračil ni plačala na podlagi izdanih in kasneje s sodbama Upravnega sodišča RS odpravljenih upravnih odločb, ampak na podlagi podzakonskega predpisa – Uredbe o vodnih povračilih. Ker je bila šele z navedenima odmernima odločbama obveznost tožeče stranke konkretizirana, od izdaje le-teh dalje ti dve predstavljata pravno podlago za plačilo vodnega povračila. Z odpravo odmernih odločb je torej pravna podlaga, s katero je bila konkretizirana višina vodnega povračila, ki naj bi ga bila dolžna plačati tožeča stranka, in ga je tudi plačala, odpadla.

12. Pritožnica nadalje trdi, da je bila s sodbama Upravnega sodišča RS odprta le višina vodnega povračila, ki ga je bila tožeča stranka dolžna plačati za posamezno leto, da sodbi ne vsebujeta nobenih konkretnih in jasnih podatkov, kolikšna naj bi bila konkretna višina vodnih povračil za tožečo stranko za leti 2010 in 2011, temveč le splošen, iz zakona povzet napotek, kako naj upravni organ vodno povračilo odmeri, in da pri svoji odločitvi ne sme uporabiti posameznih sklepov Vlade RS o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč. Navaja, da so tudi merila za določitev cene za odmero vodnih povračil v 124. členu Zakona o vodah taka, da ne omogočajo le gole subsumpcije pravno pomembnih dejstev pod zakonsko normo, ampak strokovno zahtevno delo. Glede na to, da cene za osnove vodnih povračil določi Vlada RS, pa se je dejansko z izdajo in prejemom sodb Upravnega sodišča RS, v katerih je bila toženi stranki prepovedana uporaba posameznih sklepov Vlade RS o določitvi cene za osnove vodnih povračil in dano napotilo, naj upravni organ pri odločanju upošteva splošno in abstraktno pravno normo, ki jo je mogoče zapolniti le s strokovno pomočjo, nabor podatkov za odmero vodnega povračila celo zmanjšal in je upravni organ razpolagal s še manj podatki kot prej.

13. Pritožbeno sodišče navedbam pritožnice ne more slediti. Iz odločb Upravnega sodišča z dne 15. 4. 2016 in 2. 9. 2016 jasno izhaja, katerih cen za osnovo vodnega povračila upravni organ pri ponovni odmeri ne sme uporabiti ter da so cene, ki jih je uporabil, previsoke. S katerimi podatki, potrebnimi za odmero vodnih povračil, upravni organ naj ne bi razpolagal ob ponovni odmeri teh, pa pritožnica ne pojasni.

14. Pritožnica se nadalje sklicuje na tretji odstavek 14. člena Uredbe o vodnih povračilih, ki določa, da se morebitna razlika med z vplačanim zneskom vodnega povračila in zneskom vodnega povračila, odmerjenega z odločbo iz 12. člena te uredbe, plača na račun iz prvega odstavka tega člena, ali vrne zavezancu v 60 dneh po dokončnosti odločbe. Trdi, da zaveza za vračilo preveč plačanih akontacij torej nastane šele z izdajo same upravne odločbe in s potekom roka od dokončnosti upravne odločbe in nič prej. Šele, če tožena stranka po poteku 60 dni od dokončnosti upravnih odločb preveč plačanih zneskov ne bi vrnila, bi prišla v zamudo in bi bila dolžna plačati poleg glavnice še zakonske zamudne obresti.

15. Takšnemu stališču pritožnice pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Pritrditi bi mu bilo mogoče le, v kolikor bi tožena stranka ponovno odmerno odločbo izdala takoj po prejemu odločb Upravnega sodišča. Ker so od prejema le-teh do izdaje novih odmernih odločb pretekla kar tri leta, se pritožnica na določbo tretjega odstavka 14. člena Uredbe o vodnih povračilih ne more sklicevati, saj o njeni poštenosti v smislu 193. člena OZ od prejema odločb Upravnega sodišča dalje glede na zgoraj navedeno ni mogoče govoriti. Določba tretjega odstavka 14. člena Uredbe o vodnih povračilih namreč ne izključuje zakonskih določb o neupravičeni pridobitvi.

16. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom preplačil vodnega povračila naslednji dan od dne prejema sodb Upravnega sodišča RS.

17. Pritožnica sama navaja, da sta bila dopisa MOP z dne 30. 9. 2016 in 11. 5. 2016 skupaj s sodbama Upravnega sodišča poslana Direkciji RS za vode, ki ju je prejela 3. 10. 2016 in 13. 5. 2016, kot je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zato očitki sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo, da datumi prejema odločb Upravnega sodišča niso razvidni iz predloženih listin, ter da so ti razvidni iz priloženih dopisov MOP z dne 30. 9. 2015 in 11. 5. 2016, ne vplivajo na pravilnost odločitve.

18. Pritožbeni razlogi se ob povedanem izkažejo kot neutemeljeni.

19. Na pritožbene navedbe v zvezi z odmerjenimi stroški postopka bo pritožbeno sodišče odgovorilo v okviru obravnavanja pritožbenih razlogov tožeče stranke.

**K pritožbi tožeče stranke:**

20. Pritožnica trdi, da je svoj zahtevek v tej zadevi oprla tudi na ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča ter že na strani 6 tožbe v predmetni zadevi izpostavila odločbe Vrhovnega sodišča, sprejete v zadevah: VS RS sodba II Ips 458/96, VS RS sodba II Ips 165/2010 ter VS RS sklep I Up 129/2015. V točki 7. na strani 3 in naslednjih prve pripravljalne vloge z dne 16. 1. 2020 pa je posebej opozorila tudi na najbolj recentno zadevo Vrhovnega sodišča, to je VS RS sodbo VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019, v kateri naj bi VS RS izrecno poudarilo, da je potrebno v tovrstnih primerih zakonske obresti tožnici priznati že na temelju splošnih določb 378. člena OZ in da se za nastanek zamude, s tem pa začetka teka obresti, kot ključen upošteva trenutek, ko bi morala biti upravičencu (tožeči stranki) terjatev izplačana, če bi bila že v prvotnem (upravnem) postopku dajatev, ki je predmet odločanja s strani pristojnega organa RS, stranki priznana in odmerjena v zakoniti višini. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je od te prakse Vrhovnega sodišča, do katere se v svoji obrazložitvi ni z ničemer opredelilo, nedopustno neobrazloženo odstopilo in uporabilo drugo pravno podlago, kot Vrhovno sodišče, in sicer 193. člen OZ in ne 378. člen OZ, kot jo je posebej opredelilo VS RS. V primerjavi s citirano prakso Vrhovnega sodišča naj bi sodišče prve stopnje časovno prestavilo trenutek začetka teka zahtevanih zamudnih obresti, in sicer s trenutka, ko bi morala biti upravičencu preplačana akontacija izplačana, če bi upravni organ že v prvotnem postopku odločil pravilno in v skladu s predpisi, na znatno kasnejši trenutek prejema zadnje sodbe Upravnega sodišča s strani upravnega organa (šele v letu 2016). Sodišču prve stopnje očita, da v ničemer ni pojasnilo, zakaj se s citirano prakso Vrhovnega sodišča, še posebej VS RS sodbo VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019, ki je v obrazložitvi sploh ni omenilo, ne strinja oziroma zakaj je od nje odstopilo. Pritožnica ob sklicevanju na navedeno sodbo Vrhovnega sodišča zatrjuje, da bi v primeru, če bi pristojni upravni organ že prvič odločil v predpisanem roku, podanem v tretjem odstavku 12. člena Uredbe o vodnih povračilih in vsebinsko pravilno, moral vrniti preplačilo 2.157,82 EUR do dne 31. 12. 2011, preplačilo 11.853,46 EUR pa do dne 31. 12. 2012. Navedena datuma naj bi predstavljala dan, ko je toženka prišla v zamudo z vračilom navedenih preplačil tožeči stranki, s čimer so od teh zneskov po zakonu začele teči obresti.

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi trdila, da je na podlagi nazadnje s sodbo Upravnega sodišča RS III U 156/2015-13 z dne 2. 9. 2016 odpravljene odločbe Agencije RS za okolje, ki se nanaša na vodna povračila za leto 2010, plačala skupni znesek 11.749,02 EUR, na podlagi nazadnje s sodbo Upravnega sodišča RS III U 213/2015-8 z dne 15. 4. 2016 odpravljene odločbe Agencije RS za okolje, ki se nanaša na vodna povračila za leto 2011, pa je plačala skupni znesek 23.023,47 EUR. Navedla je, da zaradi odpravljene pravne podlage, saj sta bili odločbi Agencije RS o odmeri vodnih povračil za leti 2010 in 2011 odpravljeni, terja vračilo plačanih akontacij v skupnem znesku 34.772,49 EUR ter plačilo neupravičene obogatitve iz naslova uporabe teh sredstev brez pravnega naslova s strani tožene stranke, skupaj s pripadki. Kljub temu, da sta bili odločbi odpravljeni, RS tožeči stranki predmetnih zneskov, za katere je neupravičeno obogatena, vse do danes ni vrnila ter jih še vedno brez kakršnekoli pravne podlage zadržuje in uporablja. Po izdaji novih odmernih odločb z dne 15. 5. 2019 in 16. 5. 2019, s katerima so bila ugotovljena preplačila vodnega povračila v višini 2.157,82 EUR in 11.853,46 EUR in vračilu teh preplačil, pa je, kot že navedeno, vztrajala pri plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.157,82 EUR od dne 31. 12. 2011 do 29. 7. 2019 in od zneska 11.853,46 EUR od dne 31. 12. 2012 do 30. 7. 2019, v obračunanem znesku 7.693,20 EUR, z nadaljnjimi obrestmi. Tožena stranka naj bi bila neupravičeno obogatena za znesek preplačil ter za zakonske zamudne obresti zaradi uporabe (tujega, tožničinega) denarja brez pravne podlage.

22. Sodišče prve stopnje je v trditvah tožeče stranke (te so povzete tudi v 7. točki te obrazložitve) pravilno razpoznalo elemente dejanskega stanu neupravičene pridobitve iz 190. člena OZ in se utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem dobrovernosti pridobitelja, tožene stranke (193. člen OZ). Tožeča stranka se je v prvi pripravljalni vlogi res sklicevala na razloge Vrhovnega sodišča iz odločbe v zadevi VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019, vendar pa situacija v navedeni zadevi ni primerljiva z obravnavano. V zadevi VIII Ips 187/2018 je bilo tožencu naloženo, da je dolžan tožnici plačati od 5. 12. 2014 dalje pripadajoče neizplačane zneske vdovske pokojnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vdovskih pokojnin za december 2014 do april 2015 od 4. 5. 2015 dalje do plačila, od vdovskih pokojnin za preostale mesece pa od zapadlosti vsakomesečne vdovske pokojnine v plačilo do plačila. Tožena stranka v tej zadevi je bila torej v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti - plačila vdovskih pokojnin. Posledično navedenemu je Vrhovno sodišče navedlo, da se za nastanek zamude zavoda kot ključen upošteva trenutek, ko bi morala biti zavarovancu denarna terjatev izplačana, če bi bila že v predsodnem postopku priznana in odmerjena v zakoniti višini.

V obravnavani zadevi pa tožeča stranka zahteva vračilo preplačil vodnega povračila, za katere je bilo ugotovljeno, da jih je neupravičeno prejela. Takšen dejanski stan pa se prilega tistemu, ki je naveden v 190. členu OZ. Tožeča stranka torej od tožene stranke ne zahteva plačilo nečesa, kar bi bila ta dolžna plačati, temveč vračilo tistega, kar je neupravičeno prejela.

Ker torej zadeva VIII Ips 187/2018 ni primerljiva z obravnavano, očitek sodišču prve stopnje, da je nedopustno neobrazloženo odstopilo od prakse Vrhovnega sodišča, ni utemeljen.

23. Tudi zadevi VS RS sodba II Ips 458/96 ter VS RS sodba II Ips 165/2010 nista primerljivi z obravnavano, saj je bil tožbeni zahtevek v navedenih zadevah odškodninski (v zadevi II Ips 458/96 je tožnik zahteval povračilo škode v zvezi z neutemeljenim priporom - škodo, ki je nastala zaradi nemožnosti uporabe denarja, ki je bil položen kot varščina; v zadevi II Ips 165/2010 pa je tožnik zahteval vrnitev denarnega zneska, ki ga je bil kot stroške kazenskega postopka dolžan plačati na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjena v oprostilno). V zadevi VS RS sklep I Up 129/2015 z dne 24. 6. 2015 pa je sodišče odločalo o zahtevi občine za priznanje statusa stranke v upravnem sporu. Z vprašanjem plačila zamudnih obresti v primeru vračila finančnih sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča se je ukvarjalo le posredno.

24. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da Uredba o vodnih povračilih v četrtem odstavku 14. člena določa, da mora zavezanec za nepravočasno plačano vodno povračilo plačati zakonite zamudne obresti, ne določa pa, da bi država morala zavezancu plačati kakršnekoli obresti od preveč odmerjenih in plačanih vodnih povračil. Navedenega ne določa niti Zakon o vodah.3 Zato so primerna pravna podlaga za plačilo obresti od preveč plačanega vodnega povračila določbe OZ o neupravičeni pridobitvi. Po določbi 193. člena OZ je v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka do prejema sodb Upravnega sodišča (4. 10. 2016; 14. 5. 2016) ni bila nepoštena. Zmotna uporaba materialnega prava, ki je bila razlog za razveljavitev odmernih odločb, tudi ne izkazuje protipravnosti ravnanja tožene stranke, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Njena nepoštenost pa je nastopila, ko se je seznanila z odločbama Upravnega sodišča, iz katerih je lahko razbrala, zakaj izpodbijani odmerni odločbi nista pravilni. Kljub temu novih odmernih odločb ni izdala kar tri leta.

25. Tožeča stranka je sicer trdila, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena za zakonske zamudne obresti zaradi uporabe tujega, tožničinega denarja brez pravne podlage že od 31. 12. 2011 oziroma 31. 12. 2012 dalje, čemur je tožena stranka oporekala. Ker tožeča stranka svojih trditev o doseženih koristih tožene stranke v času do prejema odločb Upravnega sodišča ni dodatno podkrepila, do zahtevanih obresti ni upravičena. V spornem obdobju pa bi ji tudi sicer šle le obogatitvene in ne zakonske zamudne obresti, kot jih je zahtevala.4

26. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneskov 2.157,82 EUR od dne 4. 10. 2016 do dne plačila in od 11.853,46 EUR od dne 14. 5. 2016 do dne plačila. Znesek 2.157,82 EUR je tožena stranka poravnala tožeči stranki dne 29. 7. 2019, znesek 11.853,46 EUR pa dne 30. 7. 2019. Pritožbeno sodišče je obračunalo zakonske zamudne obresti od zneska 2.157,82 EUR od dne 4. 10. 2016 do dne 29. 7. 2019. Te znašajo 486,08 EUR. Zakonske zamudne obresti od zneska 11.853,46 EUR od dne 14. 5. 2016 do dne 30. 7. 2019 pa znašajo 3.044,00 EUR. Tožeča stranka je zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od obračunanega zneska obresti od dne 29. 7. 2019 dalje oziroma 30. 7. 2019 dalje, kar pa ji ne gre. Od neplačanih obresti je namreč mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (381. člen OZ). Tožeča stranka je zahtevala plačilo procesnih obresti od obračunanih obresti z vlogo z dne 16. 1. 2020, ki je prispela na sodišče 17. 1. 2020. Procesne obresti od obračunanih obresti 3.530,08 EUR ji torej gredo le od tega dne dalje.

27. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbama zoper I. in III. točko izreka sodbe delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu delno spremenilo tako, da je tožena stranka po spremenjeni I. točki izreka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 2.157,82 EUR od dne 4. 10. 2016 do 29. 7. 2019 in od zneska 11.853,46 EUR od dne 14. 5. 2016 do 30. 7. 2019 v obračunanem znesku 3.530,08 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 1. 2020 dalje do plačila. V preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo.

**Glede stroškov postopka**

28. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka uspela s 40 % tožbenega zahtevka. Navedlo je, da ji je tožena stranka del sredstev vrnila prostovoljno. Sodišče je štelo umik tožbe tožeče stranke kot takojšen umik po izpolnitvi zahtevka (158. člen ZPP) in iz tega naslova toženi stranki ni prisodilo povračila pravdnih stroškov.

29. Takšnim zaključkom sodišča prve stopnje tožena stranka v pritožbi oporeka. Navaja, da je tožeči stranki dne 29. 7. 2019 vrnila znesek 2.157,82 EUR, dne 30. 7. 2019 pa znesek 11.853,46 EUR, tožeča stranka pa je tožbo delno umaknila šele 16. 1. 2020, po tem, ko je tožena stranka plačila izpostavila sama v vlogi z dne 3. 1. 2020. 30. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka tožbe res ni umaknila takoj, ko ji je tožena stranka plačala zneske preveč odmerjenega in plačanega vodnega povračila, vendar pa je tožena stranka še po delnem umiku tožbe vztrajala pri svojih navedbah, da tožeča stranka ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od preveč plačanih zneskov vodnega povračila. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno odločilo, ko toženi stranki ni priznalo pravdnih stroškov, ki so ji nastali glede tega dela zahtevka. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje tožeči stranki ne bi smelo priznati 700 odvetniških točk za pripravo predpravdnega zahtevka, saj po določbi 36. člena Zakona o državnem odvetništvu vsaka stranka nosi svoje stroške predhodnega postopka. Ker pa je tožeči stranki nastal tudi strošek sodne takse za tožbo, ki je bila glede zahtevka za plačilo preplačanega zneska vodnih povračil 2.157,82 EUR in 11.853,46 EUR potrebna in ker je tožeča stranka uspela tudi z zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti v obračunanem znesku 3.530,08 EUR, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

31. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka delno spremenilo tako, da je odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške (3. točka 365. člena ZPP). Pritožbo tožene stranke zoper stroškovno odločitev v preostalem delu ter pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

32. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**Glede pritožbenih stroškov**

33. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uspeh pravdnih strank s pritožbama minimalen. Tožeča stranka je uspela s pritožbo glede dela procesnih obresti, tožena stranka pa glede zaključka teka obresti. Tožeča stranka ni uspela s pritožbo glede zneska obračunanih obresti v višini 4.163,12 EUR (zahtevala je plačilo 7.693,20 EUR obračunanih obresti, prisojeno ji je bilo 3.530,08 EUR obresti) s procesnimi obrestmi in glede dela procesnih obresti. Tožena stranka pa ni uspela s pritožbo glede zneska obračunanih obresti 3.530,08 EUR s procesnimi obrestmi. Pritožbeni stroški pravdnih strank glede uspelega in neuspelega dela pritožb so približno enaki. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi sama tudi svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Direkcija Republike Slovenije za vode. 2 Prim. odločba Ustavnega sodišča RS U-I-329/02-7 z dne 8. 4. 2004. 3 Tako kot npr. Zakon o davčnem postopku, ki v 99. členu določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo po 0,0247 % dnevni obrestni meri. V primeru neupravičeno odmerjenega oziroma preveč odmerjenega in plačanega davka zavezancu za davek pripadajo obresti od dneva plačila davka, v primeru neupravičeno zavrnjene zahteve za vračilo davka pa obresti od poteka 30 dnevnega roka po vročitvi odločbe, s katero je bila zavezancu za davek neupravičeno zavrnjena zahteva za vračilo davka. 4 Prim. Karmen Lutman, Neupravičena obogatitev v primerjalnem in slovenskem pravu, Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana, 2018, stran 330-339.