Jedro

Glede na pomembnost osebnih dokumentov se sodišču ne zdi nelogično, da tožnik na pot ni vzel vseh svojih osebnih dokumentov (torej tudi osebne izkaznice). Da je organizator poti kot pogoj zahteval izročitev potnega lista, pa se glede na zavržno naravo tihotapljenja ljudi, sodišču tudi ne zdi tako zelo nelogično, da bi brez posebne utemeljitve lahko sledilo posplošenemu razlogovanju toženke. Za dvom, da tožnik sploh prihaja iz Alžirije, tudi ne more zadostovati posplošena ugotovitev, da govori jezik, ki se govori v večjem delu severne Afrike. Toženka sicer navaja tudi, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Grčiji navedel lažne podatke o svojem imenu, priimku in starosti (ne pa tudi o izvorni državi), kar bi lahko vzbujalo dvom v njegovo istovetnost. Vendar pa sodišče glede tega šteje za pomembno, da te okoliščine ob podaji prošnje v Republiki Sloveniji tožnik ni prikrival in jo je potrdil tudi ob zaslišanju na sodišču, zlasti pa da se je toženki izkazal tudi s sliko potnega lista na svojem mobilnem telefonu, ki se ujema z osebnimi podatki, ki jih navaja. Tega tožnikovega dejanja in tako predloženega dokaza, na katerega se tožnik v tožbi sklicuje, pa toženka v izpodbijani odločbi sploh ni ocenila.

Nekonkretizirani so tudi razlogi, ki jih toženka navaja za tožnikovo begosumnost, saj navaja le, da je na poti do Slovenije prečkal več varnih držav, kjer kljub možnosti ni zaprosil za zaščito, ter svojo oceno, da več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito po kratkem času samovoljno zapusti azilni dom oziroma njegovo izpostavo.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-479/2018/5 (1312-09) z dne 15. 3. 2018 odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnik, ki trdi, da je A.A. roj. ... v kraju Tiaret v Alžiriji, zaradi ugotavljanja istovetnosti in določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, in sicer od ustne naznanitve 14. 3. 2018 ob 13:40 ure do prenehanja razlogov, vendar za največ tri mesece z možnostjo podaljšanja za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka med drugim navaja, da so policisti prijeli tožnika 11. 3. 2018 v bližini predora Malo Brdo. Povzema tožnikov opis poti, po katerem je najprej prišel legalno v Turčijo z letalom, od koder naj bi preko Grčije (kjer je zaprosil za mednarodno zaščito), Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine in Hrvaške prišel v Slovenijo. Ob podaji prošnje naj bi tudi povedal, da je v Grčiji dal lažne osebne podatke.

3. Navaja, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niti do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi s 34. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Meni, da je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno izmed listin iz navedene določbe ZTuj-2, toženka pa ugotavlja le njeno pristnost. Dvom v tožnikove osebne podatke utemeljuje z navedbo, da govori arabsko, to je jezik, ki ga govorijo v več državah na severu Afrike, pri čemer pa se v postopkih večkrat izkaže, da prosilci v različnih državah Evropske unije spreminjajo navedbe o izvorni državi. Kot neprepričljive ocenjuje tožnikove navedbe, da ima osebno izkaznico v Alžiriji, potni list pa mu je vzel organizator poti. To naj bi trdila velika večina prosilcev, ki prihaja iz severne Afrike, in meni, da je malo verjetno, da bi potoval brez dokumentov, saj ljudje nanje običajno skrbno pazijo. Ob tem, da je tožnik v Grčiji dal lažne osebne podatke, torej ime in priimek, rojstni datum, in ob tem, da Slovenija ni njegova ciljna država, ocenjuje, da prosilec namerava nadaljevati pot in s podajanjem drugačnih podatkov pa računa, da se bo izognil vračilu v Slovenijo. Zato dvomi, da je navedel resnične osebne podatke, in se je odločila, da tožniku omeji gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 4. Nadalje navaja, da je za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito treba ugotoviti dejansko stanje, za kar je ob odsotnosti predloženih dokazil bistven osebni razgovor s prosilcem, ki ga je organ, razen ko se osebi prizna status begunca, dolžan opraviti. Ker brez osebnega razgovora v veliki večini primerov ni mogoče odločiti o prošnji za mednarodno zaščito, iz tožnikove poti do Republike Slovenije pa izhaja, da je prečkal več varnih držav, kjer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil, in ker več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito že zelo kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapusti azilni dom, dvomi, da bo tožnik v Sloveniji ostal do izvedbe osebnega razgovora in nato do odločitve o njegovi prošnji. Trdi, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil, zato se je odločila za pridržanje tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 5. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je ukrep omejitve gibanja na Center za tujce mogoče izreči le v izrednih primerih, sicer pa se mora uporabiti tako, da se tujca namesti v azilni dom. Njegova osebna identiteta je bila ugotovljena na podlagi prstnih odtisov, poleg tega pa je imel tudi sliko potnega lista na mobilnem telefonu. Meni, da bi se toženka na podlagi te fotografije lahko prepričala o njegovi istovetnosti. Nadalje navaja, da je izrečen ukrep v nasprotju z 19. členom Ustave, ki določa višji (strožji) standard presoje in nalaga uporabo načela sorazmernosti. Odvzem prostosti zgolj zaradi suma pobega in dejstva, da toženka ni sposobna zagotoviti ustreznega varovanja v azilnem domu, ni ustavno dopusten ukrep, saj ne prestane testa sorazmernosti. Meni, da v njegovem primeru izpodbijani ukrep ni potreben oziroma nujen. Tega, da nikjer, kjer se je doslej zadrževal, ni napravil nobenega prekrška niti ni nikamor pobegnil, toženka ni presojala

6. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, ne pa tudi vsebinskega odgovora na tožbo, saj v njem navaja le, da prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZMZ-1 pravilno in zakonito tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni.

9. Na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, sodišče sledi tožbenim trditvam, da izrečeni ukrep omejitve gibanja na Center za tujce po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo tudi že v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016. 10. Izrek tovrstnega ukrepa na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (s katerima je v slovenski pravni red prenesena ureditev iz točk (a) in (b) 8(3) člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - t. i. Recepcijska direktiva) je v skladu s ciljem zagotoviti pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, s tem da omogoča ugotovitev identitete oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, in ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev takšne zaščite, da se prepreči, če to ni tako, vstop in protizakonito prebivanje na ozemlju Unije (sodba Sodišča EU C-18/16, tč. 36).

11. Glede na naravo ukrepa, ki pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, torej omejitev temeljne svoboščine, ki jo priznavajo slovenska ustava, Evropska konvencija o človekovih pravicah in Listina EU o temeljnih pravicah, pa ga je mogoče izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. To med drugim tudi pomeni, da morajo biti za tak poseg v osebno svobodo izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera.

12. Po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo.

13. Po presoji sodišča je razlog za omejitev gibanja po navedeni določbi ZMZ-1 podan le, če je dvom v istovetnost prosilca očiten. Da bi v tem primeru šlo za tak primer, pa iz izpodbijanega sklepa ne izhaja.

14. Toženka namreč svoj dvom v resničnost tožnikovih navedb o njegovih osebnih podatkih in državljanstvu utemeljuje s tem, da tožnik ni predložil osebnega dokumenta s sliko; da se arabsko govori v več državah severne Afrike, kar prosilcem olajšuje navajanje različnih izvornih držav; ter da so neprepričljive navedbe tožnika, da ima osebno izkaznico v Alžiriji, potni list pa mu je odvzel organizator poti.

15. Po presoji sodišča iz navedenih okoliščin še ne izhaja očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih navaja tožnik. Dejstvo, da ni mogel predložiti osebnega dokumenta s sliko, samo po sebi še ne zadostuje za očiten dvom v njegovo istovetnost. Toženka ne navaja, zakaj tožniku ne verjame, da je potni list moral izročiti organizatorju poti in da ima ostale osebne dokumente spravljene v Alžiriji. Glede na pomembnost osebnih dokumentov, kot jo navaja tudi toženka, se sodišču ne zdi nelogično, da tožnik na pot ni vzel vseh svojih osebnih dokumentov (torej tudi osebne izkaznice). Da je organizator poti kot pogoj zahteval izročitev potnega lista, pa se glede na zavržno naravo tihotapljenja ljudi, sodišču tudi ne zdi tako zelo nelogično, da bi brez posebne utemeljitve lahko sledilo posplošenemu razlogovanju toženke. Za dvom, da tožnik sploh prihaja iz Alžirije, tudi ne more zadostovati posplošena ugotovitev, da govori jezik, ki se govori v večjem delu severne Afrike. Toženka sicer navaja tudi, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Grčiji navedel lažne podatke o svojem imenu, priimku in starosti (ne pa tudi o izvorni državi), kar bi lahko vzbujalo dvom v njegovo istovetnost. Vendar pa sodišče glede tega šteje za pomembno, da te okoliščine ob podaji prošnje v Republiki Sloveniji tožnik ni prikrival in jo je potrdil tudi ob zaslišanju na sodišču, zlasti pa da se je toženki izkazal tudi s sliko potnega lista na svojem mobilnem telefonu, ki se ujema z osebnimi podatki, ki jih navaja. Tega tožnikovega dejanja in tako predloženega dokaza, na katerega se tožnik v tožbi sklicuje, pa toženka v izpodbijani odločbi sploh ni ocenila. Ker po navedenem dejstva, ki jih v izpodbijani odločbi navaja toženka, ne zadostujejo za obstoj očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost, hkrati pa se do enega od dejstev in dokazov, ki jih v potrditev svoje istovetnosti navaja tožnik (fotografija potnega lista na tožnikovem mobilnem telefonu), toženka sploh ni opredelila (kršitev pravice do izjave), je izpodbijana odločitev glede razloga iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

16. Po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katero se izpodbijani sklep prav tako opira, pristojni organ lahko odredi omejitev gibanja tudi iz razloga, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 17. Po presoji sodišča morajo biti za omejitev gibanja po navedeni določbi ZMZ-1 izpolnjeni trije kumulativni pogoji. Prvič, izrecno in konkretno mora biti navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec, ki ga bo organ ugotavljal. Drugič, ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitve gibanje ne bi mogel ugotoviti. Tretjič, ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja izpolnjena, mora biti dodatno izpolnjen še pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 18. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, katero je tisto dejstvo, na katerem je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ga ima toženka namen ugotavljati, posledično pa tudi ne, v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem tega dejstva. Toženka le posplošeno navaja, da o prošnji praviloma ni mogoče odločiti brez osebnega razgovora. To, da je treba opraviti osebni razgovor s prosilcem ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je razgovor procesno dejanje, ki ga je v postopku praviloma treba opraviti, navedena določba ZMZ-1 pa govori o ugotavljanju dejstev, na katerih prosilec utemeljuje svojo prošnjo. Nekonkretizirani pa so tudi razlogi, ki jih toženka navaja za tožnikovo begosumnost, saj navaja le, da je na poti do Slovenije prečkal več varnih držav, kjer kljub možnosti ni zaprosil za zaščito, ter svojo oceno, da več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito po kratkem času samovoljno zapusti azilni dom oziroma njegovo izpostavo.

19. Ker je omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 mogoča le, če so kumulativno izpolnjeni navedeni trije pogoji, in ker teh izpodbijani sklep ne vsebuje, to pomeni, da je izpodbijani sklep v tem delu tako pomanjkljivo obrazložen, da ni mogoč preizkus nujnosti oziroma potrebnosti posega v tožnikovo osebno svobodo iz razloga po navedeni določbi ZMZ-1, kar tožnik v tožbi uveljavlja z očitkom, da v izreku navedeni razlogi ne prestanejo testa sorazmernosti.

20. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se ni opredeljevalo do tožbenih navedb o tem, da je napačno uporabljena strožja oblika omejitve gibanja.