Jedro

Pritožnica ni nastopala kot porok in se zato ne more uspešno sklicevati na določbo 1015. člena ZOR. Namen zastave in poroštva je sicer podoben - utrditev obveznosti, vendar pa gre za dva različno urejena instituta. Tudi zastavna pogodba in poroštvena pogodba sta različna pravna posla, ki imata različne posledice za stranke posla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se v zavarovanje zahtevka in v korist tožeče stranke v višini 4.823.079,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.9.2001 dalje vknjiži zastavna pravica na nepremičnini parc. št. 878, vl. št. 290 k.o. G... pri deležu I.K. do 1/2, na nepremičnini parc. št. 1020/31, 1020/129, 1020/128, vl. št. 1239 k.o. G... pri deležu I.K. do 1/4 ter na nepremičnini parc. št. 993 in 994, vl. št. 1191 k.o. K... pri deležu I.K. do 1/2. Tožeči stranki je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 163.865,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Graja dokazno oceno, po kateri je toženec najel kredit, ki je predmet skupnega premoženja. To ni res, saj tožnica takega dejstva ni navajala, niti priznavala, ne v svojih vlogah in ne na naroku. Takega dejstva ni navajala ali priznavala niti tožena stranka. Zato ni jasno, zakaj sodišče to dejstvo šteje kot nesporno. Po zatrjevanju tožnice gre namreč za izključno obveznost toženca kot glavnega dolžnika, zato je v tem delu dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sodišče tudi ni izvajalo nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo ugotovljeno, da je toženec najel kredit za podjetje, ki je predmet skupnega premoženja. Zmotno pa je uporabljeno tudi materialno pravo, in sicer 1015. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče namreč v obrazložitvi navaja, da so izpolnjeni prvi trije pogoji, ki jih za pravico poroka do vnaprejšnjega zavarovanja določa citirani člen, četrtega pogoja pa ne ugotavlja. Pritožnica pa je dokazala, da je izpolnjen tudi četrti pogoj, torej bistveno poslabšanje dolžnikovega premoženjskega stanja po sklenitvi poroštvene pogodbe. Zmotno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da pritožnica ni nastopala kot porok ter se zato ne more uspešno sklicevati na določbo 1015. člena ZOR. Toženec je kot glavni dolžnik sklenil posojilno pogodbo za opravljanje svoje dejavnosti, zato kreditodajalcu odgovarja tudi z vsem svojim premoženjem, to pa ne velja za pritožnico. Stališče, da pritožnica v konkretnem primeru ne nastopa kot porok, je zmotno, saj je zastavni dolžnik zavezan kot porok, vendar pa gre v takem primeru za omejeno poroštvo, zastavni dolžnik namreč jamči le z zastavljeno nepremičnino, ne pa z drugim premoženjem. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožničin zahtevek ni utemeljen, ker kot zastaviteljica nima pravice do vnaprejšnjega zavarovanja svoje morebitne terjatve iz naslova poplačila upnika iz zastavljene stvari. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pritožnica ni nastopala kot porok ter se zato ne more uspešno sklicevati na določbo 1015. člena ZOR. Namen zastave in poroštva je sicer podoben - utrditev obveznosti, vendar pa gre za dva različno urejena instituta. Tudi zastavna pogodba in poroštvena pogodba sta različna pravna posla, ki imata različne posledice za stranke posla. Zakon ne določa subsidiarne uporabe določil, ki veljajo za poroštvo, tudi za primer zastavne pogodbe. V konkretnem primeru gre za sklenitev zastavne pogodbe. Zastavljena nepremičnina je lahko tudi last tretje osebe, ki ni dolžnik iz temeljnega posla (zavarovane terjatve) in privoli dati svojo nepremičnino v zavarovanje tujega dolga (realni dolžnik), za kar je šlo v konkretnem primeru.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, da bi ugotavljalo izpolnjevanje pogojev iz 1015. člena ZOR, kot to zmotno navaja pritožba, ampak v obrazložitvi sodišče le navaja nesporna in ugotovljena dejstva. Ugotavljanje izpolnjevanja pogojev iz 1015. člena ZOR niti ni bilo potrebno, zaradi pravilnega stališča sodišča, da se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na citirano določbo ZOR. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da postavljeni tožbeni zahtevek nima opore v drugih materialnopravnih predpisih, zaradi česar je moralo tožbeni zahtevek zavrniti.

Sodišče prve stopnje tudi ni nepravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj iz dokazov, ki jih je predložila sama tožeča stranka, izhaja, da je toženec najel posojilo za izgradnjo prizidka k obstoječi mizarski delavinci (kreditna pogodba z dne 24.4.1992), ki pa je, prav tako na podlagi dokaznih predlogov tožeče stranke, predmet skupnega premoženja (zadeva P 163/2002). Sicer pa dejstvo, ali najeti kredit sodi v skupno premoženje pravdnih strank, glede na prej obrazloženo ne predstavlja odločilnega dejstva za odločitev v sporu.

Ker torej pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in ker ne obstajajo kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).