Jedro

Po določbi 1. alineje 1. odstavka 20. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic v Republiki Sloveniji lahko delodajalec delavca brez njegovega soglasja razporedi izven kraja zaposlitve v drug kraj, če delavec za prihod od doma do službe in odhod iz službe do doma ne potrebuje dnevno več kot tri ure. Besedilo navedene določbe nakazuje na ugotavljanje časa trajanja potovanja „od doma do službe“ in ne le na čas potovanja od kraja bivanja do kraja zaposlitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Tožnica je bila po razrešitvi s funkcije članice uprave razporejena na delovno mesto svetovalec področja v predstavništvo tožene stranke v C.. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti razporeditvenih sklepov in podrejeni zahtevek za razveljavitev sklepov in zahtevek za razporeditev na ustrezno delovno mesto. Med drugim je ugotovilo tudi, da traja pot od doma do službe in domov manj kot tri ure, zato za razporeditev tožnice v skladu s Kolektivno pogodbo za dejavnosti bank in hranilnic ni bilo potrebno njeno soglasje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in bistvene kršitve določbe 358. člena ZPP na drugi stopnji. Navaja, da sodišče druge stopnje pri ugotavljanju časa, potrebnega za pot na delo in z dela, ni upoštevalo vseh vlakov, s katerimi tožnica potuje na delo. Predvsem ni upoštevalo vlaka, ki prispe v C. tik pred začetkom premakljivega delovnega časa in tudi ni obrazložilo, zakaj tega ni potrebno upoštevati. Obrazložitev izpodbijane sodbe je v nasprotju z njenim izrekom oziroma je nejasna. Ugotovljen čas potovanja 179 minut in 70 sekund preračunano pomeni 180 minut in 10 sekund, kar je več in ne manj kot tri ure. Sodišče druge stopnje bi glede na drugače ugotovljeno dejansko stanje glede trajanja poti moralo sodbo sodišča prve stopnje spremeniti. Ker tega ni storilo, je kršilo določbe 358. člena ZPP.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 – ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne, pri čemer navaja tudi, da gre pri izračunu časa potovanja za očitno pisno pomoto.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in tudi o tem, da se upoštevajo le vlaki, ki prispejo v C. v času premakljivega delovnega časa. Ali je tako stališče pravilno, pa je lahko vprašanje pravilne uporabe materialnega prava ali vprašanje popolne ugotovitve dejanskega stanja. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato navedb tožnice, iz katerih izhaja njeno nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati.

Glede na revizijske navedbe je predmet revizijske presoje le odločitev o zakonitosti razporeditve glede na čas, potreben za prihod na delo in z dela. Po določbi prve alineje prvega odstavka Kolektivne pogodbe za dejavnosti bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 36/1998), lahko delodajalec delavca brez njegovega soglasja razporedi izven kraja zaposlitve v drug kraj, če delavec za prihod od doma do službe in odhod iz službe do doma, ne potrebuje dnevno več kot tri ure.

Besedilo navedene določbe tako kot je, nakazuje na ugotavljanje časa trajanja potovanja „od doma do službe“ in ne le na čas potovanja od kraja bivanja do kraja zaposlitve, kot je to določala prej veljavna kolektivna pogodba (13. člen, Uradni list RS, št. 3/94). To lahko pripelje do absurdne situacije, ko izračun povprečnega potrebnega časa izkazuje malenkostne razlike – v sekundah. Zlasti so take malenkostne razlike absurdne v primeru kot je obravnavani, ko se upošteva tudi hoja od doma do javnega prevoznega sredstva in od javnega prevoznega sredstva do službe. Razlika par sekund je lahko le razlika koraka ali dveh ali hitrosti hoje.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja glede okoliščine, ki je bistvena za odločitev: pot na delo in z dela v povprečju ni trajala več kot 3 ure. Dvoje je treba pri tem upoštevati. Kolektivna pogodba v prvi alineji prvega odstavka 20. člena določa, da pot ne sme trajati več kot tri ure. Traja lahko torej 3 ure ali manj. Na tako razlago kaže tudi besedilo v drugih alinejah, kjer je izrecno določeno, da ne sme trajati „dve uri ali več“. Dejansko stanje, ki je za odločitev pomembno, je ugotovitev, koliko časa delavec porabi za pot na delo in z dela, da lahko v okviru premakljivega delovnega časa opravi zahtevano število ur dela, ne pa ugotavljanje, kdaj (in kako) delavec dejansko prihaja na delo ali kdaj bi to želel. Res mu premakljiv delovni čas daje možnost prilaganja tudi lastnim željam in potrebam, kar pa na ugotavljanje pogojev iz 20. člena Kolektivne pogodbe ne more vplivati: izračun časa potovanja na delo in z dela je abstrakten izračun povprečja v okviru danih možnosti.

V obravnavani zadevi gre za to, da je res napačen izračun potrebnega časa v izpodbijani sodbi, vendar ne tako, kot to navaja tožena stranka. Sodišče je pri izračunu upoštevalo vlake, ki odpeljejo iz C. med 13 in 16 uro in s tem povprečni čas potovanja 62,3 minute. To pa ni ne 62 minut in 30 sekund in tudi ne 62 minut in 3 sekunde, temveč 62 minut in 20 sekund. Ob upoštevanju pravilnega izračuna bi tako trajal čas potovanja točno tri ure. Torej ne manj, toda tudi ne več. To pa pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna: za razporeditev tožnice na delovno mesto v C. ni bilo potrebno njeno soglasje.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar k odločitvi, nosi stroške zanj tožena stranka v celoti sama (165. člen v zvezi 155. členom ZPP).