Jedro

Postopek se je začel na podlagi prošnje obsojenca, ki je torej stranka, na katere zahtevo se je začel postopek, in o čigar zahtevi je prvostopni organ tudi odločil, kar pomeni, da bi zoper prvostopni akt bil torej upravičen vložiti pritožbo obsojenec sam oziroma po svojem pooblaščencu, če bi pooblaščenca imel. Določba 79. člena ZIKS namreč ne daje podlage, da bi ožji družinski član nadaljeval postopek z vlaganjem pravnih sredstev, če v postopku na prvi stopnji sploh ni sodeloval.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je s sklepom, št. 720-28/2010 z dne 11. 5. 2010 zavrgel vlogo obsojenca A.A., ker o njegovi vlogi za premestitev v Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana, Odprti oddelek Ig iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana, Oddelek Novo mesto, glede na 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP) ni bilo mogoče odločati, ker je bilo ugotovljeno, da je na begu od 19. 4. 2010. Po 79. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljnjem besedilu ZIKS) imajo namreč lastnost stranke v postopku odločanja o premestitvi iz enega v drug zavod ali oddelek zavoda lahko le obsojenci, ki se nahajajo na prestajanju zaporne kazni. Drugostopni organ je s sklepom, št. 720-47/2010/29 z dne 30. 7. 2010, zavrgel pritožbo tožnice zoper citirani sklep. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice je navedel, da je iz vpogleda v spis razvidno, da je bil stranka postopka obsojenec A.A. (Pri)tožnica v postopku na prvi stopnji ni sodelovala kot stranka postopka, prav tako prvostopni sklep ne posega v njene pravice ali pravne koristi, niti tega v pritožbi ne zatrjuje. Ker pritožbe ni vložila upravičena oseba, je organ njeno pritožbo po 246. členu ZUP zavrgel. Tožnica je v tožbi navedla, da je žena obsojenca A.A., ki je vložil vlogo za premestitev. Ker je bila obsojencu v vmesnem času (tj. 14. 4. 2010) izdana tudi odločba o prekinitvi prestajanja zaporne kazni zaradi zdravstvenih razlogov (dejansko je že pred izdajo sklepa nastopil zdravljenje v bolnišnici Begunje) in ker sam ni imel možnosti vložiti pritožbe zoper prvostopni sklep, je to 4. 6. 2010 storila tožnica. ZUP sicer res določa, da mora organ ves čas postopka paziti na status stranke, vendar pa je toženka povsem spregledala, da je podlaga za aktivno legitimacijo tožnice podana v 81. členu ZIKS. Ta določa, da se postopek premestitve začne na podlagi vloge obsojenca oziroma ožjih družinskih članov, kar pomeni, da imajo te naštete osebe tudi pravico do pritožbe zoper odločbe, s katerimi se odloča o vlogi obsojenca. Vlogo je sicer dal obsojenec, ampak je tožnica v pritožbi pojasnila, zakaj je ona tista, ki vlaga pritožbo oziroma je iz njene pritožbe razvidno, da je bil obsojenec takrat v bolnici in sam ni imel možnosti, niti ni bil sposoben vložiti pritožbe. Tožnica je tako bila legitimirana za vložitev pritožbe. Podlago je tudi imela po ZUP, saj lahko uradna oseba izjemoma dovoli, da opravi posamezno dejanje v imenu stranke kot njen pooblaščenec brez pooblastila član družine, če ga pozna in ne dvomi v obstoju in obsegu pooblastila. Direktor Zavoda bi tako moral upoštevati to določbo, še posebej, ker gre za specifičen primer, to je za obsojenca, ki mu je treba de lege ferenda zagotoviti pravico do pritožbe oziroma pravne poti, s katerimi se odloča o pravicah in obveznostih obsojencev na prestajanju zaporne kazni. Predlagala je, da sodišče odpravi prvostopni sklep tako, da se zahtevi obsojenca za premestitev ugodi oziroma se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženki pa naj naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

Upravni organ kot zastopnik toženke na tožbo vsebinsko ni odgovoril, je pa sodišču poslal upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnica kot ožji družinski član obsojenca A.A., katerega prošnjo za premestitev na odprti oddelek zavoda za prestajanje kazni zapora je prvostopni organ zavrgel, upravičena oseba za vložitev pritožbe zoper navedeni akt. Po 79. členu ZIKS-1 (Uradni list RS, št. 110/06 s spremembami in dopolnitvami – ZIKS-1-UPB1) se lahko obsojenec premesti iz enega v drug zavod ali oddelek zavoda v Republiki Sloveniji, če je to potrebno za izvajanje programa tretmaja ali delovnega programa zavoda oziroma, če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu ali če to zaradi zagotavljanja varnosti obsojenca predlaga enota, pristojna za zaščito ogroženih oseb, po zakonu, ki ureja zaščito prič (prvi odstavek); če je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, se lahko obsojenec začasno premesti iz enega v drug zavod ali oddelek zavoda, če je to potrebno zaradi racionalnejše izvedbe postopka (drugi odstavek). Postopek za premestitev se začne na predlog upravnika zavoda ali enote, pristojne za zaščito ogroženih oseb po zakonu, ki ureja zaščito prič, ali na prošnjo obsojenca oziroma njegovih ožjih družinskih članov, rejnika ali skrbnika (prvi odstavek 81. člena ZIKS). Zoper odločbo o premestitvi je dovoljena pritožba, pritožba zoper odločbo iz 79. člena zakona pa ne zadrži njene izvršitve (četrti odstavek 81. člena ZIKS). Odločbe, izdane na podlagi (med drugim) 79. in 81. člena tega zakona, se izdajajo skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek (prvi odstavek 8. člena ZIKS).

Iz podatkov upravnih spisov in izpodbijanega akta je razvidno, da je prvostopni organ na prošnjo obsojenca A.A. za premestitev na Odprti oddelek Ig Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana po ugotovitvi, da se obsojenec od 19. 4. 2010 nahaja na begu, njegovo prošnjo zavrgel in se pri tem oprl na zgoraj citirani 79. člen ZIKS ter 129. člen ZUP. Zoper ta sklep je pritožbo vložila tožnica po svojem pooblaščencu, drugostopni organ pa je njeno pritožbo iz razloga, ker je ni vložila upravičena oseba, po 246. členu ZUP zavrgel. Tudi po presoji sodišča je bila takšna odločitev organa pravilna. Ni sporno, da se je postopek začel na podlagi prošnje obsojenca, ki je torej stranka, na katere zahtevo se je začel postopek, in o čigar zahtevi je prvostopni organ tudi odločil, kar pomeni, da bi zoper prvostopni akt bil torej upravičen vložiti pritožbo obsojenec sam oziroma po svojem pooblaščencu, če bi pooblaščenca imel. Citirana določba 79. člena ZIKS namreč ne daje podlage, da bi ožji družinski član nadaljeval postopek z vlaganjem pravnih sredstev, če v postopku na prvi stopnji sploh ni sodeloval. Takšne razlage ne ponuja niti 42. člen ZUP (ki opredeljuje stranko), niti 43. člen ZUP (ki opredeljuje stranskega udeleženca). Tožnica namreč ni oseba, na čigar zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek, niti ni oseba, ki bi izkazovala pravni interes za vstop v postopek zaradi varstva njenih pravnih koristi, saj slednjega ni zatrjevala v upravnem postopku, niti tega ne zatrjuje v upravnem sporu. Organ tudi ni imel podlage, da bi dopustil tožnici vložitev pritožbe brez pooblastila glede na četrti odstavek 55. člena ZUP (po tej določbi lahko uradna oseba, ki vodi postopek ali opravlja posamezna dejanja v postopku, izjemoma dovoli, da opravi posamezno dejanje v imenu stranke kot njen pooblaščenec brez pooblastila med drugim član njene družine ali gospodinjstva), saj iz tožničine pritožbe ne izhaja, da bi tožnica (kot ožji družinski član obsojenca) pritožbo vložila kot pooblaščenka obsojenca, temveč jo je vložila kot stranka po svojih pooblaščencih. Ker torej procesne predpostavke za vložitev rednega pravnega sredstva v tem postopku niso bile izpolnjene, na drugačno odločitev o zadevi tudi ne morejo vplivati razlogi, zaradi katerih je tožnica vložila pritožbo in ne obsojenec sam.

Sodišče še pripominja, da z zavrženjem njegove prošnje za premestitev obsojeni A.A. ni prekludiran za ponovno vložitev prošnje, saj lahko obsojenec (oziroma njegov ožji družinski član) tako prošnjo iz istih razlogov vloži po preteku šestih mesecev od dneva, ko je bilo odločeno o prejšnji prošnji (peti odstavek 81. člena ZIKS-1).

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, odl. 107/09 – odl. US in 62/10).

Odločitev o zavrnitvi tožničinega stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.