Jedro

Dejanske ugotovitve ne omogočajo zaključka, da je tožnikova izguba zaslužka posledica protipravnega ravnanja organov tožene stranke, ki so tožnika izbrisali iz registra prebivalstva in ga vpisali v evidenco tujcev.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov toženi zahtevek za plačilo odškodnine (tedanjih 6,180.000 SIT). V ta znesek je všteta odškodnina zaradi izgube plače od 1. 7. 1994 do 1. 8. 1999 in še za avgust ter september 1999 po 60.000 SIT mesečno, to je skupaj 3,780.000 SIT. V tožnikov zahtevek spada še odškodnina za nepremoženjsko škodo, to je psihične bolečine v znesku 2,000.000 SIT in zahtevek v znesku 400.000 SIT, ker tožnik ni dobil lastniškega certifikata. Poleg navedenega je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tudi zahtevek za priznanje delovne dobe, ki se vračuna v pokojninsko dobo za čas od 27. 6. 1994 do 30. 9. 1999, za vpis te dobe v delovno knjižico in za poravnavo prispevkov za pokojninsko zavarovanje za to obdobje. Navedene zahtevke je tožnik utemeljil na trditvi, da so mu leta 1992 državni organi odvzeli vse dokumente in ga izbrisali iz registra prebivalstva, čeprav je imel dotlej stalno prebivališče v K. in tam redno zaposlitev. Zaradi tega ukrepa je izgubil zaposlitev in službe ni mogel več dobiti. Sodišče prve stopnje je zavrnitev zahtevka obrazložilo s presojo, da ni bilo protipravnega ravnanja organov Republike Slovenije in da ni vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem organov tožene stranke in zatrjevano škodo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Postavilo se je na stališče, da sicer je podana protipravnost ravnanja organov tožene stranke, vendar ni pravno relevantne vzročne zveze med ravnanjem in zatrjevano škodo.

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. „Uveljavlja vse revizijske razloge.“ V reviziji trdi, da je zakonodajna veja oblasti sprejela protiustaven zakon, zato je pravno zgrešeno stališče izpodbijanih sodb, da je bilo ravnanje občinskega upravnega organa zakonito. Izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva je bil protiustaven. Tožnik je imel urejen status v Republiki Sloveniji, z izbrisom iz registriranega prebivalstva pa so mu bili odvzeti vsi dokumenti, pravno je bil na ozemlju Republike Slovenije neobstoječ. Napaka izpodbijanih sodb je, da se enačita pojma države in državnega organa. Organ, ki je odločal o tožnikovem statusu, je samo del izvršilne oblasti države. Druga napaka je vezanje tožnikovega zahtevka na prošnjo za sprejem v državljanstvo. Tožnik ne toži države, ker ni bil sprejet v državljanstvo, pač pa, ker ga je protizakonito izbrisala iz registra prebivalstva. Pravno zgrešeno je stališče izpodbijanih sodb, da ni pravno relevantne vzročne zveze med izbrisom tožnika in škodo, ki jo je tožnik utrpel. Če je bil brez vseh dokumentov, ni mogel uveljavljati vseh pravic, ki bi mu šle po zakonih Republike Slovenije, bil je tudi prekrškovno preganjan. Postavljen je bil v neenakopraven položaj z državljani Republike Slovenije. Poleg tega ni zahteval odškodnine le za leta 1992 do 1994, ampak za vsa kasnejša leta, vsej do sprejema v državljanstvo. Šele ta sprejem je izničil protipravne posledice izbrisa. Poleg tega je tožnik zahteval tudi nematerialno škodo. Izbris in prekrškovno preganjanje sta pomenila riziko pojaviti se na ulici in težje pridobivanje zaposlitve, kar je povzročalo psihične bolečine, strah, skrbi, nelagodnost. Bil je brez dokaza o stalnem prebivališču in o stalnem viru dohodkov, odločanje o sprejemu v državljanstvo pa je trajalo več kot 7 let, kar pomeni 7 let trpljenja.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S trditvami o protipravnem ravnanju organov Republike Slovenije, ki naj bi tožniku povzročilo premoženjsko in nepremoženjsko škodo, je tožnik zahteval povračilo škode od države. Pravna podlaga za njegove zahtevke je v 26. členu Ustave Republike Slovenije(1) in v določbah prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 172. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Za ugotovitev deliktne odškodninske odgovornosti države zaradi ravnanja njenih organov je torej potrebna kumulativna ugotovitev vseh elementov odškodninske odgovornosti.

7. V dejanskem pogledu je tožnik svoj odškodninski zahtevek oprl na trditve o protipravnem ravnanju državnih upravnih organov, ki so ga leta 1992 protipravno izbrisali iz registra stalnega prebivalstva in mu odvzeli vse dokumente, prošnjo za sprejem v državljanstvo pa so reševali v nerazumno dolgem roku. Tako zatrjevano protipravno ravnanje državnih upravnih organov sta nižji sodišči tudi obravnavali, ne pa tudi odgovornosti zakonodajnega organa, saj zakonodajne protipravnosti tožnik ni zatrjeval in se je prva trditev v tej smeri pojavila šele v reviziji, kar pa je prepozno in neupoštevno.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikovih trditev obravnavalo dva izmed štirih elementov odškodninske odgovornosti in prišlo do zaključka, da ni protipravnega ravnanja pristojnih upravnih organov tožene stranke in da ni vzročne zveze med ravnanjem organov tožene stranke in zatrjevano škodo, to je izgubo zaposlitve, brezposelnostjo ter izgubo zaslužka. Sodišče druge stopnje pa je presodilo, da je protipravnost ravnanja organov tožene stranke podana, da pa ni pravno relevantne vzročne zveze med ravnanjem organov tožene stranke in zatrjevano izgubo dela ter s tem zaslužka. Revizijsko sodišče se je zato pri obravnavanju revizije najprej ukvarjalo z vprašanjem vzročne zveze.

9. Tožnik uveljavlja odškodnino zaradi izgube plače od 1. 7. 1994 do 1. 8. 1999 ter še za nadaljnja dva meseca. Tožnikovo dokazovanje vzročne zveze med ravnanjem organov in nastalo škodo temelji na trditvah, da so leta 1992 državni organi tožniku brez obvestila in odločbe odvzeli vse dokumente in ga izbrisali iz registra stalnega prebivalstva ter ga vnesli v evidenco tujcev, čeprav je imel stalno prebivališče in zaposlitev, zaradi česar je izgubil zaposlitev in dela ni mogel več dobiti. Ob tem revizijsko sodišče poudarja, da je uporaba pravilne metode za ugotovitev pravno relevantne vzročnosti pravno vprašaje, vprašanje obstoja elementov, ki sestavljajo pravno upoštevno vzročno zvezo pa spada med dejanska vprašanja. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so prestale preizkus pritožbenega sodišča. V zvezi s tem je pritrditi ugotovitvi pritožbenega sodišča, da tožnik v pritožbi ni izpodbijal posameznih ugotovitev, pomembnih za presojo vzročne zveze in z ničemer ni nasprotoval zaključku, da izguba zaposlitve in brezposelnost tožnika nista povezani s protipravnim ravnanjem organov tožene stranke.

10. Ob nespornih dejstvih, da je imel tožnik v K. stalno prebivališče in zaposlitev, izhaja iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, da tožnik ni v šestmesečnem roku po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Ur. l. RS št. 1/91-I) zaprosil za slovensko državljanstvo, zato so zanj veljale določbe Zakona o tujcih (ZTuj, Ur. l. RS št. 1/91-I). Dne 26. 2. 1992 je občinski upravni organ za notranje zadeve brez konkretnega upravnega akta prenesel tožnika iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev. Tožniku je bila 30. 12. 1992 odvzeta potna listina, osebna izkaznica in vozniško dovoljenje pa sta mu bila odvzeta 3. 2. 1995. V Trstu mu je bil 14. 2. 1995 izdan potni list nekdanje države SFRJ. Po odvetniku je 25. 1. 1993 prvič vložil prošnjo za slovensko državljanstvo, tako prošnjo pa je ponovno vložil 3. 6. 1994. V vmesnem in kasnejšem času ga je Sekretariat za notranje zadeve K. pozival na predložitev manjkajočih listin. Dopolnjena vloga je bila 12. 10. 1994 predložena ministrstvu, kjer je bil nato naturalizacijski postopek uveden decembra 1997. Trikrat je ministrstvo tožnika pozvalo k dopolnitvi vloge. Potem, ko je 29. 6. 1999 opravil izpit iz slovenskega jezik, je bila 6. 8. 1999 tožniku izdana odločba o sprejemu v državljanstvo. Tožniku je delo pri I. d.o.o. prenehalo s sklepom stečajnega upravitelja z dne 24. 9. 1992 zaradi stečaja podjetja. Do 27. 12. 1992 je bilo s tožnikom sklenjeno delovno razmerje za določen čas. Nato je bil tožnik prijavljen na Zavodu za zaposlovanje K. in mu je bilo priznano nadomestilo za brezposelnost do 27. 6.1994. Na podlagi Zakona o zaposlovanju tujcev je bilo tožniku dvakrat izdano osebno delovno dovoljenje, vsakič za obdobje enega leta.

11. Revizijsko sodišče pritrjuje zaključkom obeh nižjih sodišč, da dejanske ugotovitve ne omogočajo zaključka, da je tožnikova izguba zaslužka posledica protipravnega ravnanja organov tožene stranke, ki so tožnika izbrisali iz registra prebivalstva in ga vpisali v evidenco tujcev. Zaradi tega in zaradi kasnejšega odvzema dokumentov tožnik ni izgubil zaposlitve, temveč je bila izguba zaposlitve posledica stečaja podjetja, v katerem je bil tožnik redno zaposlen. Tudi za nadaljnje obdobje je bilo tožniku zagotovljeno nadomestilo zaradi brezposelnosti, kot tuj državljan pa je dvakrat pridobil enoletno delovno dovoljenje, ki ga je tudi izkoristil. Iz opisanega je razvidno, da tožnik ni imel težav z delovnimi dovoljenji, saj ni trdil, da bi mu bilo kakšno dovoljenje zavrnjeno, tako da je bilo le vprašanje njegovega lastnega interesa, ali je za delovno dovoljenje zaprosil ali ne. Ker tožnik ni pravočasno zaprosil za slovensko državljanstvo, je bil res v nekoliko neenakopravnem položaju z državljani Republike Slovenije, vendar je bila glede doseganja dohodka ta razlika samo v tem, da si je tožnik moral kot tujec pridobiti delovno dovoljenje. To pa za tožnika ni bilo problematično, kot sledi iz ugotovitev, tako da je imel tožnik tudi v letih od 1994 do 1999 z delovnimi dovoljenji možnost zaposlitve in s tem pridobitve dohodkov. Prenos tožnika iz ene evidence v drugo in s sprememba njegovega statusa torej nista bila tisti pravno odločilni vzrok za izgubo zaposlitve oziroma nezmožnost pridobivanja dohodka z delom. Odločitev nižjih sodišč o odsotnosti pravno-relevantne vzročne zveze v zvezi z nastankom premoženjske škode je torej pravilna.

12. Tožnikova revizija trdi, da je napaka izpodbijanih sodb v tem, da vežeta tožnikov zahtevek na prošnjo za sprejem v državljanstvo, saj toži zato, ker je bil protizakonito izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ne gre za nobeno napako, saj je tožnikova tožba obravnavana z vidika tega ravnanja organov tožene stranke. Z vprašanjem državljanstva sta se sodišči ukvarjali toliko, kolikor je bilo to potrebno in povezano z vprašanjem izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ter njegovimi posledicami in kolikor je bilo to potrebno glede na tožnikove trditve. Ni namreč mogoče spregledati, da je tožnik v tožbi navedel kot podlago za svoje zahtevke tudi nerazumno počasno reševanje njegovega zahtevka za sprejem v državljanstvo, na kar je bilo v sodbah odgovorjeno, in da tudi v tej reviziji na več mestih obravnava pomen slovenskega državljanstva in trajanje odločanja o njegovem sprejemu v državljanstvo.

13. Neutemeljena je revizijska trditev, da sodbi sodišč prve in druge stopnje ne razlikujeta pojma države in državnih organov. To nikakor ne drži, kajti jasno je, da opravlja država vse svoje odločitve, storitve ali opustitve preko svojih organov, zato pa za morebitno protipravno ravnanje teh organov (v zvezi z opravljanjem službe) tudi odgovarja. S tega vidika je bilo v tej zadevi tudi obravnavano vprašanje zveze med ravnanjem upravnih organov in škodo, ki naj bi nastala tožniku.

14. Navedeno je bilo že, da tudi država odgovarja le takrat, kadar so kumulativno podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Pravno relevantna vzročna zveza je eden od teh elementov, za katerega revizijsko sodišče z materialnopravnega stališča pritrjuje nižjim sodiščem, da glede zatrjevane premoženjske škode ni podan. Razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z razlogi prvostopenjske sodbe o odsotnosti vzročne zveze so tako jasni, razumljivi in logični, da jih drugačne revizijske trditve, usmerjene pretežno v nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, ne morejo omajati. Neutemeljen je zato očitek pomanjkanja razlogov, torej bistvene kršitve določb pravnega postopka. Ko je torej po presoji revizijskega sodišča pravilno odločeno o tem, da ni vzročne zveze, odsotnost tega elementa onemogoča ugotovitev odškodninske odgovornosti države in narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato ni potrebno obravnavanje ostalih predpostavk odškodninskega delikta, zaradi česar se revizijsko sodišče v tej zadevi ni ukvarjalo z vprašanjem protipravnosti ravnanja organov tožene stranke.

15. Tožnikov tožbeni zahtevek za odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer za plačilo zneska 2,000.000 SIT za psihične bolečine, sta nižji sodišči utemeljeno zavrnili. Edine trditve, ki jih je navedel tožnik v zvezi s to vrsto odškodnine so, da zahteva 2,000.000 SIT odškodnine za psihične bolečine, ki jih je imel ves ta čas do sprejema v državljanstvo RS, ko je bil brez dela, brez sredstev za življenje in brez osebnih dokumentov, praktično zaprt v stanovanju, država pa je njegovo prošnjo za sprejem v državljanstvo RS reševala v roku, ki ni razumen. Revizijsko sodišče ugotavlja, da psihične bolečine same po sebi niso pravno priznana nepremoženjska škoda, to pa niso niti v povezavah z okoliščinami, ki so navedene v edini trditvi, pri čemer pa manjka tudi vsakršna konkretizacija in individualizacija očitno presplošnih tožbenih navedb. Vsebinsko pomanjkljive nesklepčne trditve onemogočajo drugačno odločitev od zavrnitve zahtevka, zato ugotavlja revizijsko sodišče, da je tudi v tem delu revizija neutemeljena, pri čemer so v njej navedene trditve dejanske narave kot nedovoljena novota neupoštevne.

16. V skladu z opisanim se izkaže, da je neutemeljen očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava in o bistveni kršitvi določb pravnega postopka. Zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti, ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.