Jedro

V obravnavanem primeru gre za postopek naknadnega preverjanja deklaracij po 78. členu CZS po uradni dolžnosti. Če se pri ponovnem pregledu deklaracije izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov, sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Koper določil deklarantu A. d.o.o. in tožniku kot prejemniku blaga, za račun katerega je bila deklaracija vložena, skupni dolg za rabljen motorni čoln CRANCHI ZAFFIRO 34, tarifne oznake 89039299 KN, deklarirano s carinsko vrednostjo 110.150 EUR, sproščen v prost promet s carinsko deklaracijo (EUL) št. K-8412 z dne 8. 3. 2007, Izpostava Luka Koper, iz naslova davka na dodano vrednost (DDV) v znesku 22.404,51 EUR in medbančnih obresti v znesku 2.503,56 EUR, skupaj 24.908,07 EUR. Carinska dolžnika sta dolžna solidarno plačati znesek v roku 10 dni, sicer bo uveden postopek prisilne izterjave in zaračunane zakonite zamudne obresti, stranki in carinski organ trpita vsak svoje stroške postopka, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Na podlagi 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (UL L 302 z dne 19. 10. 1992, v nadaljevanju CZS) v skladu z 21. členom in 21.a členom Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/04 – UBP, v nadaljevanju ZCS-1) ter 130. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), je carinski organ opravil naknadno preverjanje carinske deklaracije in o ugotovitvah sestavil zapisnik 25. 11. 2009, na katerega sta tožnik in deklarantu podala ugovore, ki jih carinski organ zavrne kot neutemeljene. DDV ni bil obračunan na podlagi k deklaraciji priložene izjave in vpisa v polje 44 na podlagi c) točke 1. odstavka 53. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 171/06, v nadaljevanju ZDDV), ki ga organ citira, ker je plovilo namenjeno opravljanju komercialne dejavnosti dajanja plovila v najem, za kar je tudi družba ustrezno registrirana in dejavnost tudi opravlja, kar družba utemeljuje s sklepom o registraciji in proizvajalčevo klasifikacijo plovila (kategorija B) za plovbo na odprtem morju. Carinski organ navaja, da so DDV oproščena plovila za plovbo na odprtem morju, ki opravljajo prevoz potnikov za plačilo oz. ki so namenjena za opravljanje komercialne, industrijske in ribiške dejavnosti; ter nabava, popravilo, vzdrževanje, zakup in najem takih plovil, ter promet, najem, popravilo in vzdrževanje opreme, ki je vgrajena ali se pri tem uporablja. V prost promet sproščeno plovilo ni namenjeno industrijski ali ribiški dejavnosti, iz izjave prejemnika blaga pa je razvidno, da je namenjeno dejavnosti pod klasifikacijo K 71.220, to je dajanje vodnih plovil v najem brez posadke, tako dejavnost pa ni mogoče šteti kot opravljanje komercialne dejavnosti na morju, kot jo opredeljuje 53. člen ZDDV. Do oprostitve plačila DDV bi bil uvoznik upravičen le v primeru, ko bi sam opravljal komercialne dejavnosti, oproščene plačila DDV na odprtem morju. Pri tem navaja tudi podatke iz Standardne klasifikacije dejavnosti (SKD) in 146. člen ZDDV-1. Carinski organ se sklicuje na 1. odstavek 220. člena, 201. člen CZS ter 38. člen in 138. ZDDV-1 ter 1. odstavek 158. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06 in spremembe, v nadaljevanju PZDDV), sodbo SEU C-181/04 do 184/04, ki navaja, da oprostitev v skladu s členom 15 Šeste direktive zajema le storitve, ki so opravljene neposredno ladjarju za neposredne potrebe plovil na odprtem morju in 95. člen DavP-2. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja ter sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe (2. odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP v zvezi z 3. členom Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropskih skupnosti, Uradni list RS, št. 25/04 in spremembe, v nadaljevanju ZICPES). Kot neutemeljen zavrne očitek, da je carinski organ z naknadno vknjižbo nezakonito posegel v dokončno in pravnomočno odločbo. Navaja b) točko 1. odstavka 204. člena CZS glede nastanka carinskega dolga pri uvozu in 3. odstavek 78. člena in 220. člen CSZ, Uredbo o uvedbi in uporabi SKD (Uradni List RS, št. 2/02, člene 4, 6, 5,), Pojasnila, ki jih je objavil Statistični Urad RS ter v letu 2008 veljavno Uredbo o SKD (Uradni list RS, št. 69/07) in Pojasnila iz Prilog II k tej uredbi. Niti tožnik niti najemojemalke, ki so fizične osebe, ne opravljajo komercialne dejavnosti kot ladjar, da bi bile storitve oproščene plačila davka.

Tožnik je vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Citira določbo 3. odstavka 78. člena CZS in navaja, da carinski organ ne zatrjuje, da naj bi bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih podatkov ali nepopolnih podatkov. Carinski organ je izhajal iz istih podatkov ter ni pridobil nobenih novih informacij. Zato ni obstajala pravna podlaga za uvedbo postopka ter je postopek nezakonit, saj je razlog za izdajo odločbe spremenjeno pravno naziranje, torej drugačna uporaba materialnega prava. Napačno je uporabljen ukrep vknjižbe zneska premalo obračunanih dajatev po 1. odstavku 220. člena CZS, saj le te ne bi smel opraviti glede na točko b) 2. odstavka 220. člena CZS, ki ga citira. Znesek ni bil vknjižen zaradi napake carinskih organov in ne osebe, zavezane k plačilu. Slednja s strani carinskega organa zatrjevane napake ni mogla ugotoviti, saj je prepričana, da te napake sploh ni bilo ter je ravnala v skladu z veljavnimi predpisi ter je bila naknadna vknjižba nezakonita. Zaključek, da je tožnik dal plovilo brez posadke v najem fizičnim osebam in da zaradi tega naj bi ne bil upravičen do oprostitve, ni pravilen, čeprav je nesporno, da je tožnik s spornim plovilom tudi dejansko opravljal dejavnost dajanja jadrnic in čolnov v najem za komercialno dejavnost, za katero velja po 53. členu ZDDV-1 oprostitev. Drugostopenjski organ je sem napačno štel samo opredeljene dejavnosti, kot jih je navedel v svoji obrazložitvi. Tožnik se sklicuje na 53. člen ZDDV (prav 53. člen ZDDV-1), ki ga citira in navaja, da so določila člena jasna. Glede na to, da je tožnik s spornim plovilom opravljal dejavnost dajanja ladij v najem, to pa je komercialna dejavnost, je očitno, da je bilo sporno plovilo namenjeno za opravljanje komercialne dejavnosti. Takšno plovilo, namenjeno za opravljanje komercialne dejavnosti, pa je bilo dano v najem, zaradi česar mora biti dobava takšnega plovila oproščena DDV (točka c) v zvezi s točko a) 53. člena ZDDV-1). Toženi stranki očita napačno razlago omenjene določbe. Opozarja, da je deklaracija v marcu 2007 postala dokončna in pravnomočna odločba. Očita kršitev 153. člena Ustave RS. Odločba je nerazumljiva in kontradikotna. Izrek navaja eno, obrazložitev pa dve plovili. Očita carinskemu organu, da se sklicuje na SKD brez navedbe za kateri pravni vir gre. Odločbe se ne da preizkusiti, je neobrazložena. Sodbe SEU niso pravni vir. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje. Sodišču predlaga, da dopusti predlagane dokaze in po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi ter odločbi tožene stranke. Pravna podlaga za odmerno odločbo 1. odstavek 220. člena v povezavi s točko b) 1. odstavka 204. člena CZS. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Napačno je stališče tožeče stranke, da je pisna potrditev na carinski deklaraciji, da je obračun pravilen, obvezujoč za carinski organ. Sklicuje se na sodno prakso SES (sedaj SEU) v zadevi št. C-468/03 glede pojasnila, da je izraz “netočni in nepopolni podatki“ iz 3. odstavka 78. člena CZS treba razlagati tako, da zajema hkrati tehnične napake ali opustitve in nepravilno razlago prava, ki se uporablja. Pojasni, da ne gre za komercialno dejavnost, ki jo (v vmesni fazi) opravlja tožnik, ko daje plovilo v najem (fizičnim osebam), ampak dajanje plovila v najem z namenom, da se bo z njim opravljala komercialna dejavnost mednarodnega prevoza na odprtem morju. Oprostitve je upravičena po a) in c) točkah 53. člena ZDDV-1 natančno določena namembnost v končni fazi (sodba SES C-181/04 do C-183/04). Tožnik šele v tožbi zahteva, da se naknadna vknjižba ne opravi po b) točki 2. odstavka 220. člena CZS, ter mora takšno zahtevo izraziti pred pristojnim prvostopenjskim organom. Sodišču predlaga da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. V obravnavanem primeru gre za postopek naknadnega preverjanja deklaracij po 78. členu CZS po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da carinski organi po odobritvi prepustitve blaga, deklaracijo lahko ponovno pregledajo, kar pomeni, da preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo v točnost navedb v deklaraciji (2. odstavek 78. člena CZS). Če se pri ponovnem pregledu deklaracije izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov, sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upošteva nove informacije s katerimi razpolagajo (3. odstavek). Nima prav tožnik, ko meni, da gre zgolj za ponovni pregled listin, ki so bile toženi stranki že predložene in znane, ter da tožnik niti družba A. d.o.o. nista dali netočnih ali nepopolnih podatkov, o katerih bi se tožena stranka morala izreči že pri sprejemu deklaracije. Iz dejanskega stanja je razvidno, da je tožena stranka po prepustitvi blaga preverila poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na obravnavano uvozno operacijo v zvezi z zadevnim blagom, z namenom, da se prepriča o točnosti navedb v deklaracij. Ugotovljeno je bilo, da v obravnavanem primeru uvoza niso podani pogoji za oprostitev na podlagi c) točke 1. odstavka 53. člena ZDDV-1, kot je izhajalo iz izjave, ki jo je dal tožnik in je zabeležena na carinski deklaraciji (polje 31), za kar so pojasnjeni razlogi v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Navedeno tudi po mnenju sodišča pomeni, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih in nepravilnih podatkov (3. odstavek 78. člena CZS). Navedeno stališče je skladno tudi s sodno prakso SEUC-468/03, ki se nanjo pravilno sklicuje tožena stranka, po kateri je izraz "netočne in nepopolni podatke" razumeti hkrati tehnične napake ali opustitve in nepravilno razlago prava, ki se uporablja.

V obravnavanem primeru namreč po ugotovitvah carinskega organa niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za oprostitev plačila DDV. Zato je bil carinski organ dolžan sprejeti potrebne ukrepe za ureditev položaja in upoštevati nove informacije, s katerimi so prišli pri naknadnem preverjanju deklaracije. Zato nima prav tožnik ko meni, da ni prišel carinski organ do novih informacij, saj carinski organ ugotavlja, da pogoji za oprostitev tožniku ne gredo iz razloga, ker po pravilni razlagi navedene določbe ZDDV-1 gre oprostitev DDV uvozniku-tožniku le v primeru, ko bi sam opravljal komercialne dejavnosti, oproščene DDV, na odprtem morju in da zgolj dajanje plovila v najem ni dejavnost, ki bi bila oproščena DDV. Pri tem se glede razvrstitve dejavnosti prvostopenjski organ sklicuje tudi na uporabo Standardne klasifikacije dejavnosti (SKD) in pravilno pojasni, da sodi dajanje plovil v najem brez posadke, za kar je tožnik dal izjavo, pod klasifikacijo 71.220 in ne v dejavnost pomorski promet (klasifikacija 61.000) in na relevantno sodno prakso SEU glede razlage 15. člena Šeste direktive Sveta 77/388/EGS(1) (št. C-181/04 do C-183/04). Ob takem stanju stvari je tudi po mnenju sodišča podlaga za postopanje prvostopenjskega organa za sprejetje potrebnih ukrepov za ureditev položaja.

Prvostopenjska odločba kot pravno podlago za naknaden obračun uvoznih dajatev navaja a) točko 1. odstavka 201. člena CZS, ki se nanaša na nastanek v carinski deklaraciji zakonito obračunanega dolga, medtem ko pritožbeni organ navaja kot pravno podlago b) točko 1. odstavka 204. člena CZS, t.j. nastanek carinskega dolga pri uvozu zaradi neupoštevanja enega od pogojev za vnos blaga v ta postopek ali za odobritev znižane uvozne dajatve ali stopnje nič zaradi uporabe blaga v posebne namene. Po presoji sodišča različna pravna podlaga, ki ju ponujata prvostopenjski organ in tožena stranka, na samo odločitev ne vplivata. V obeh primerih ima uporaba navedenih določb posledico v izdani odločbi o naknadnem obračunu uvoznih dajatev, dolžnik pa je v obeh primerih tožnik kot oseba, za račun katere je bila izdana carinska deklaracija ali kot oseba, ki mora izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo blago dano ali spoštovati pogoje za vnos blaga v ta postopek. V obeh primerih je treba znesek uvoznih dajatev vknjižiti (1. odstavek 220. člena CZS), ker je bil znesek dajatev zaradi priznane davčne oprostitve vknjižen v nižjem znesku od zakonsko dolgovanega in sporočiti dolžniku (221. člen CZS). Se pa sodišče v obravnavanem primeru pridružuje stališču prvostopenjskega organa, ki navaja kot pravno podlago za naknaden obračun uvoznih dajatev a) točko 1. odstavka 201. člena CZS. Za carinski dolg po navedeni določbi je po splošnem pravilu o carinskem dolgu carinski dolžnik deklarant, v primeru posrednega zastopanja pa tudi oseba, za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija (3. odstavek).

Tudi po mnenju sodišča oprostitev po c) točki 1. odstavka 53. člena ZDDV-1 ni vezana na katerokoli gospodarsko (komercialno) dejavnost v mednarodnem pomorskem prometu, ampak na najem izključno plovil iz točke a) 1. odstavka 53. člena ZDDV-1 za plovbo na odprtem morju, ki opravljajo prevoz potnikov za plačilo ali so namenjeni za opravljanje komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti. Tega pa tožnik niti ne zatrjuje. Zato tudi po mnenju sodišča ni upravičen do oprostitve DDV po navedeni določbi. V obravnavani zadevi je po mnenju sodišča šlo za neupravičeno oprostitev plačila DDV, kar izhaja v konkretnem primeru iz ugotovitev v postopku naknadnega preverjanja deklaracije kar je pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Gre za pravilno uporabo navedene določbe ZDDV-1 glede na ugotovitve, ki se nanašajo na dejavnost, ki jo tožnik opravlja po SKD, kar so tudi po mnenju sodišča tiste relevantne okoliščine, ki vplivajo na naknadno vknjižbo uvoznih dajatev po v tej zadevi obravnavani carinski deklaraciji. Tudi ni sporno, da gre v obravnavani zadevi le za eno plovilo, kar je razvidno iz izreka izpodbijane odločbe, ki postane pravnomočen, zato sodišče očitek glede nejasnosti izreka in obrazložitve kot neutemeljene zavrača. Po povedanem tudi ne gre za nedovoljen poseg v pravnomočno odločbo, kot zmotno navaja tožnik. Glede na povedano je podana pravna podlaga za naknaden obračun uvoznih dajatev. Po povedanem v trenutku sprostitve v prost promet niso bili izpolnjeni pogoji za sprejem deklaracije za sprostitev plovila v prost promet z oprostitvijo DDV, zato je nastal carinski dolg. Tožnik je bil z ugotovitvami seznanjen, v postopku je sodeloval in imel možnost pojasniti okoliščine in dokumente, iz katerih bi bilo razvidno, da je upravičen do oprostitve DDV. Odločba ima tudi vse sestavine po ZUP in jo je mogoče preizkusiti, prvostopenjski organ je pojasnil razloge za svojo odločitev in ne gre za neskladnost razlogov, kot meni tožnik. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da sodbe SEU niso pravni vir, saj SEU s svojimi sodbami razlaga pravo Evropske Unije ter so njegove sodbe zavezujoče za nacionalna sodišča kot tudi za vse upravne organe držav članic. Le na tak način se lahko zagotovi pravna varnost in enotna razlaga in uporaba tega prava v vseh državah članicah Evropske unije. Napačna ustna informacija s strani carinskega organa pa po mnenju sodišča nima vpliva na konkretno odločitev, saj je bilo opravljeno naknadno preverjanje deklaracije.

V obravnavani zadevi tudi ne gre za situacijo, kot želi prikazati tožnik, ko navaja da gre za napako carinskega organa in da so podani pogoji, da se naknadna vknjižba ne opravi po točki b) 2. odstavka 220. člena CZS. Kolikor tožnik v tožbi zatrjuje, da gre za napako carinskega organa in da se naknadna vknjižba ne opravi, je to lahko predmet drugega postopka po posebej vloženi zahtevi zainteresirane osebe pred za to pristojnim organom, kar pa ni predmet tega postopka.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Po povedanem tudi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v zadevi niso sporne, sporno je pravno vprašanje. Tožnik sicer navaja, da je sporno tudi dejansko stanje, vendar je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, temveč da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Op. št. (1) : Šesta direktiva Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih-Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L 145, str. 1)