Jedro

Delavec je upravičen do odpravnine (in odškodnine) po členu 112/2 ZDR le v primeru, če poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno z določbo člena 112/1 ZDR (če jo poda iz enega od taksativno naštetih razlogov po členu 112/1 ZDR, po predhodnem pisnem opominu delodajalca za izpolnitev obveznosti in pisnemu obvestilu inšpektorja za delo, ta izredna odpoved pa mora biti tudi pravočasna). Ker izpodbijana sodba o teh odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka iz naslova odpravnine, nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (I. točka izreka): a) razveljavi - v tretji in četrti alinei točke I/1 izreka glede bruto zneska 344,00 EUR, glede obračuna davkov in prispevkov od tega zneska in glede izplačila pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila; - v točki I/4 izreka (glede odpravnine in zakonskih zamudnih obresti) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, b) spremeni v prvi alinei točke I/3 izreka tako, da se v tem delu glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 748,10 EUR, od navedenega zneska odvesti predpisane dajatve in tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače iz tega naslova pa se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki v točki I/1 izreka izpodbijane sodbe naložilo, da tožniku iz naslova plače za mesece od marca 2012 do avgusta 2012 izplača zakonske zamudne obresti od prepozno izplačanih neto zneskov plač in sicer od dneva njihovih zapadlosti (torej od 19. dne v mesecu za pretekli mesec) do dneva, ko so bili tožniku ti zneski dejansko izplačani. Toženi stranki je v tej točki izreka naložilo tudi, da tožniku za maj in junij 2012 obračuna tudi del preostale pripadajoče plače v višini 344,00 EUR bruto mesečno, od teh zneskov obračuna in odvede predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplača pripadajoča neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (tretja in četrta alinea točke I/1 izreka). V točki I/2 izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela plača za junij 2012 23,40 EUR, za julij 2012 52,00 EUR in za avgust 2012 5,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. V točki I/3 izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 plačati znesek 748,10 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, glede regresa za leto 2012 pa le zakonske zamudne obresti od zneska 300,00 EUR, ki tečejo od 2. 7. 2012 do 14. 12. 2012 in od zneska 127,31 EUR, ki tečejo od 2. 7. 2012 do 15. 1. 2013. V točki I/4 izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova odpravnine plača znesek 655,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2012 dalje do plačila. Vse navedene denarne zneske je dolžna tožena stranka izplačati tožniku v 8 dneh in pod izvršbo. V točki II izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem tožnikov tožbeni zahtevek za obračun ter izplačilo vtoževane plače za obdobje od februarja 2012 do avgusta 2012, iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela za obdobje od februarja 2012 do avgusta 2012, iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 in višji zahtevek iz naslova odpravnine, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo. V točki III izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je naložilo tožniku, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 490,63 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje celoten tožbeni zahtevek zavrniti, saj je bila tožba v celoti nesklepčna. Tožnik ni opredelil, zakaj naj bi bil upravičen do vtoževanih zneskov, tega pa ni pojasnil niti tekom postopka niti v okviru svoje izpovedbe. Do teh ugovorov tožene stranke (o nesklepčnosti tožbe, o tem, da tožnik ni predložil ustreznih dokazov, …) se sodišče prve stopnje ni opredelilo. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik ni substancirano prerekal listinskih dokazov tožene stranke, podal je le pavšalna prerekanja, svojih navedb pa ni konkretiziral. Direktor tožene stranke je izpovedal, da so bili za tožnika plačani vsi prispevki, tožnik pa tega ni prerekal in ni vložil v spis nobene listine, ki bi negirala izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke. Direktor je tudi izpovedal, da je tožnik uporabljal službeno vozilo ali pa se je na delo vozil s sodelavcem. Tega tožnik prav tako ni prerekal, kot tudi ni zatrjeval, da potnih stroškov, kot so prikazani v plačilnih listah, ne bi prejel. Iz listinskih dokazov izhaja, da je tožnik prejel regres za letni dopust za leto 2011 dne 24. 2. 2012, regres za letni dopust za leto 2012 pa dne 14. 12. 2012. Tožnik tudi ni podal izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj se glede tega ne sklicuje na nobena dejanja, ki jih predpisuje materialno pravo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca brez predhodnega pisnega opomina delodajalcu na izpolnitev obveznosti in pisnega obvestila inšpektorju za delo pa ni izredna odpoved, temveč je to redna odpoved. V takšnih primerih pa delavec nima pravice do denarnega nadomestila. Glede na to je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo tudi odpravnino, pri čemer zneska prisojene odpravnine niti ni mogoče preveriti. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki člena 339/2 ZPP. S svojo odločitvijo je sodišče prve stopnje kršilo tudi 14., 22. in 23. člen Ustave RS, toženi stranki ni omogočilo poštenega sojenja, kar je v nasprotju s 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin. Sodišče je tožniku priznalo tudi stroške nagrade za narok, čeprav tožnik te nagrade ni priglasil. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal od tožene stranke, pri kateri je bil zaposlen od 23. 4. 2008 do 20. 8. 2012, obračun in izplačilo neizplačane plače za obdobje od februarja 2012 do avgusta 2012 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačilo stroškov prevoza na delo in z dela za isto obdobje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačilo regresa za letni dopust za leto 2011 in 2012 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Poleg tega je zahteval tudi povrnitev pravdnih stroškov.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je tožba tožnika v celoti nesklepčna in da bi bilo potrebno zato njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kljub zares skromni trditveni podlagi tožba tožnika delno sklepčna (z izjemo dela tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom, s katerim tožnik vtožuje odpravnino). V tožbi je tožnik navedel, da mu tožena stranka kljub zakonskim določbam in določbam kolektivne pogodbe ni izplačala plače in stroškov v zvezi z delom za obdobje od februarja 2012 do aprila 2012, regresa za letni dopust za leto 2011 in 2012 ter odpravnine, zato je postavil tožbeni zahtevek po višini za vsako posamezno terjatev, ki jo je od tožene stranke uveljavljal. V zvezi s tem je potrebno navesti, da je bil tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delih vzdrževanja TV ... sistemov, že na podlagi 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) upravičen do obračuna in izplačila dogovorjene plače in sicer najkasneje 18. dne v mesecu za pretekli mesec (člen 134/2 ZDR). Na podlagi 130. člena ZDR mu je bila dolžna tožena stranka povrniti tudi stroške v zvezi z delom (med katere spadajo tudi stroški prehrane med delom in stroški prevoza na delo in z dela). Prav tako je bil tožnik na podlagi člena 131/1 ZDR upravičen do izplačila regresa za letni dopust za leto 2011, za leto 2012 pa do sorazmernega dela regresa za letni dopust (člen 131/2 ZDR), pri čemer je ta regres zapadel v plačilo 1. 7. tekočega leta (člen 131/1 ZDR). Ob upoštevanju zgoraj navedenih zakonskih določb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kljub skromni trditveni podlagi v tem delu tožnikova tožba sklepčna (iz tožbenih navedb izhaja, da tožena stranka tožniku vtoževanih zneskov iz naslova plače, povrnitve stroškov v zvezi z delom in regresa za letni dopust za sporno obdobje kljub zakonski zavezi ni obračunala oziroma izplačala).

Drugačna pa je situacija v zvezi z delom njegove tožbe glede tožbenega zahtevka za izplačilo odpravnine. Delavec je bil do odpravnine upravičen le ob določenih primerih (če mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi v stečajnem postopku, postopku likvidacije, ki jo izvede sodišče ali v primeru potrjene prisilne poravnave - člen 107 ZDR; v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca - člen 108 ZDR; zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti - člen 109 ZDR; zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delavec - člen 112 ZDR; v primeru delavčeve upokojitve - člen 132 ZDR). Po vpogledu v spisovne podatke pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik niti v tožbi niti tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni navedel dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, v zvezi s katerim od zgoraj navedenih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi vtožuje to odpravnino (prav tako pa v zvezi s to odpravnino ni vložil v spis nikakršnih dokazov). Tožena stranka je sicer že v odgovoru na tožbo in tudi na prvem naroku za glavno obravnavo ugovarjala nesklepčnost tožbe tudi v tem delu, vendar pa tožnik na to ni reagiral in nesklepčnosti ni odpravil (tega ni od njega zahtevalo niti sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva - člen 285 ZPP).

Kljub tej nesklepčnosti pa je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika iz naslova vtoževane odpravnine na podlagi ugotovitve, da je tožnik upravičen do odpravnine po 112. členu ZDR (očitno je upoštevalo izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke, da je tožnik sam podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi). Delavec je upravičen do odpravnine (in odškodnine) po členu 112/2 ZDR le v primeru, če poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno z določbo člena 112/1 ZDR (če jo poda iz enega od taksativno naštetih razlogov po členu 112/1 ZDR, po predhodnem pisnem opominu delodajalca za izpolnitev obveznosti in pisnemu obvestilu inšpektorja za delo, ta izredna odpoved pa mora biti tudi pravočasna). Ker izpodbijana sodba o teh odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka iz naslova odpravnine, nima prav nikakršnih razlogov, tožena stranka sodišču prve stopnje v zvezi s prisojeno odpravnino utemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP.

Nadalje je utemeljena tudi pritožba tožene stranke, ki se nanaša na izpodbijani del sodbe v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da mu je dolžna tožena stranka za maj 2012 in junij 2012 obračunati iz naslova neizplačanega dela plače bruto zneska 344,00 EUR, odvesti davke in prispevke, ustrezna neto zneska pa izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V zvezi s tem delom tožbenega zahtevka je tožena stranka vložila v spis podatke o nakazilih, ki jih je izvedla na tožnikov transakcijski račun (B8). Iz teh podatkov je razbrati, da je tožena stranka tožniku nakazala plačo za maj 2012 v dveh zneskih in sicer 200,00 EUR dne 7. 12. 2012, 421,87 EUR pa 14. 12. 2012. Prav tako je iz teh podatkov razvidno, da je bil tožniku iz naslova plače za junij 2012 dne 15. 1. 2013 nakazan znesek v višini 560,87 EUR. Sodišče prve stopnje se do teh dokazov tožene stranke v izpodbijani sodbi ni opredelilo, niti ni pojasnilo, zakaj je toženi stranki naložilo, da tožniku za maj in junij 2012 obračuna iz naslova plače 344,00 EUR bruto, odvede predpisane dajatve in tožniku izplača ustrezna neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi v zvezi s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da tožniku izplača regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od tega bruto zneska. Delodajalec je dolžan delavcu obračunati bruto znesek regresa za letni dopust, od tega zneska odvesti predpisane davke (in prispevke v delu, ki presega 70 % povprečne plače predpreteklega meseca zaposlenih v RS - 3. člen Zakona o prispevkih za socialno varnost; Ur. l. RS, št. 5/96 in nadalj.), delavec pa je upravičen do izplačila ustreznega neto zneska najkasneje do 1. julija tekočega leta (z izjemo, ki je opredeljena v členu 131/3 ZDR). Sodišče prve stopnje pa tega ni upoštevalo, čeprav je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da so vtoževani zneski iz naslova regresa za letni dopust bruto zneski, od katerih je potrebno obračunati zakonske obveznosti.

V preostalem pa je pritožba tožene stranke neutemeljena. Kot je bilo že ugotovljeno, je bila tožnikova tožba nesklepčna le v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo odpravnine. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati 282. člen ZPP (ki je bil sicer delno razveljavljen z večimi odločitvami Ustavnega sodišča RS), ki določa ravnanje sodišča v primeru odsotnosti strank z narokov, saj sta na vse tri razpisane naroke obe stranki pristopili. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnik ni prerekal dokazov tožene stranke, je potrebno zaključiti, da stranka lahko prereka navedbe nasprotne stranke s svojimi navedbami, verodostojnost dokazov druge stranke pa izpodbija s svojimi dokazi. Stvar dokazne ocene sodišča je, katerim dokazom bo sledilo in s katerimi bo ugotavljalo resničnost zatrjevanih dejstev strank. Z ozirom na to, da je pritožbeno sodišče del sodbe, ki se je nanašal na dolžnost tožene stranke, da odvede prispevke od dela bruto plače tožnika za maj in junij 2012, razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, niso odločilnega pomena pritožbene navedbe tožene stranke, da je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da so bili tožniku poravnani vsi prispevki. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da je sodišče prve stopnje sicer toženi stranki na prvem naroku za glavno obravnavo naložilo, da predloži tudi dokazila o plačanih prispevkih za tožnika, vendar pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožena stranka te dokaze vložila v spis.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke v zvezi s prisojenimi stroški prevoza na delo in z dela. Iz tožnikovih plačilnih list za junij, julij in avgust 2012 (B3) izhaja, da mu je tožena stranka te stroške obračunala, v spis pa ni vložila dokazov, iz katerih bi izhajalo, da so bili ti stroški tožniku dejansko tudi povrnjeni. Tožena stranka je sicer utemeljenost tega dela tožnikovega tožbenega zahtevka izpodbijala z izpovedbo direktorja, da je tožnik upravljal službeno vozilo ali pa se je v službo vozil s sodelavcem, drugih dokazov pa ni predlagala. Ker je iz plačilnih list tožnika za junij, julij in avgust 2012 razvidno, da je tožena stranka tožniku za navedeno obdobje obračunala tudi prevoz na delo (za ostalo vtoževano obdobje pa plačilne liste obračuna prevoza na delo ne vsebujejo) in ker tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku povrnila stroške prevoza na delo in z dela za obdobje junij, julij in avgust 2012, mu jih je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo v višini, kot to izhaja iz točke I/2 izreka izpodbijanega dela sodbe. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem utemeljeno ni sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke, da je bil tožniku tudi v navedenem obdobju na drugačen način zagotovljen prevoz na delo in z dela, saj ni logično, da bi tožena stranka tožniku za navedeno obdobje v plačilnih listah obračunala stroške prevoza na delo in z dela, če bi mu zagotavljala prevoz na delo in z dela.

Iz listinskih dokazov prav tako ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku izplačala regres za letni dopust za leto 2011. Tožena stranka sicer v zvezi s tem zatrjuje, da je bil ta regres tožniku izplačan 24. 2. 2012, vendar pa je iz priloge B8 razvidno, da je bila tega dne tožniku nakazana le plača. Pravilna je trditev tožene stranke, da je tožniku regres za letni dopust za leto 2012 izplačala. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Ker pa je bil ta regres tožniku izplačan v dveh delih in z zamudo, je sodišče prve stopnje tožniku prav tako utemeljeno prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od prepozno izplačanega regresa za letni dopust za leto 2012. Enako velja tudi za prisojene zakonske zamudne obresti od prepozno izplačane neto plače za vtoževano obdobje (česar tožena stranka v pritožbi sicer substancirano niti ne izpodbija). V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, da tožnik ni upravičen do nagrade za zastopanje na naroku, ker te nagrade ni priglasil, pa je potrebno ugotoviti, da je tožnik to nagrado priglasil v svoji vlogi z dne 18. 12. 2013. To pomeni, da je o tej nagradi sodišče prve stopnje lahko odločalo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o kršitvi 14., 22. in 23. člena Ustave RS niti o kršitvi 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin. Napačna uporaba materialnega prava in ugotovljene kršitve določb postopka po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ne pomenijo tudi kršitve omenjenih ustavnih načel oziroma določbe 6. in 17. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin, kar tožena stranka zatrjuje v pritožbi.

Ker je bila pritožba tožene stranke delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo, odločitev o prisojenih bruto zneskih plač za maj in junij 2012 v znesku 344,00 EUR, za odvod predpisanih dajatev in za izplačilo ustreznih neto zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za izplačilo odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP), saj je ocenilo, da kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Pritožbeno sodišče je nadalje na podlagi pete alinee 358. člena ZPP delno spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o vtoževanem regresu za letni dopust za leto 2011 tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna bruto regres v vtoževani višini, od tega zneska odvede predpisane dajatve, tožniku pa izplača ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. V preostalem je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. V tem delu je namreč sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je toženi stranki naložilo izplačilo bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2012 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska. Ker glede preostalega izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa je bilo potrebno v preostalem pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nerazveljavljeni nespremenjeni izpodbijani del prvostopenjske sodbe (353. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene bistvene kršitve določb postopka, po potrebi dopolniti dokazni postopek in nato odločiti še o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na del vtoževane bruto plače za maj in junij 2012 v znesku 344,00 EUR, na odvod dajatev od teh zneskov, na izplačilo ustreznih neto zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in na izplačilo odpravnine v višini 655,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prav tako bo moralo odločiti še o dodatnih pravdnih stroških strank, če jih bosta priglasili, vključno s pritožbenimi stroški tožene stranke.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče pridrži odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo tudi v primeru, kadar le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba.