Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V tej zadevi imata obe stranki stalno prebivališče, oziroma sedež v državi članici evropske unije. Za pristojnost se v takih primerih ne uporabljajo določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, ampak določbe Uredbe sveta EU, št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba Bruselj I).
Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v K. odločilo, da ni podana slovenska sodna pristojnost v sporu in zato zavrglo tožbo. Ugotovilo je, da tožnik uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči na H.. Nesrečo je povzročil italijanski državljan, zavarovanec tožene stranke, ki je prav tako italijanska pravna oseba. Gre za spor z mednarodnim elementom in potrebno je uporabiti Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Ker je škoda nastala na Hrvaškem, toženec pa je italijanska oseba, ni podana pristojnost slovenskega sodišča. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da je sodišče bistveno kršilo pravila pravdnega postopka, saj ni uporabilo določbe 55. člena ZMZPP, čeprav bi jo moralo. Ta določa, da je v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti slovensko sodišče pristojno tudi, če je na ozemlju RS nastala škodljiva posledica. Sodišče se je zmotno postavilo na stališče, da je kraj, kjer je nastala škodljiva posledica, lahko samo kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Škodljive posledice v obliki telesnih in duševnih bolečin in strahu niso nastale v tujini, kot napačno razloguje sodišče prve stopnje.
Pritožba je utemeljena.
V tej zadevi imata obe stranki stalno prebivališče, oziroma sedež v državi članici evropske unije. Tožnik toži toženo stranko – zavarovalnico – za povrnitev škode, ki mu jo je povzročil M.M. z vozilom, obvezno zavarovanim pri toženi stranki. Za pristojnost se v takih primerih ne uporabljajo določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, ampak določbe Uredbe sveta EU, št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba Bruselj I). Ta v Oddelku 3 določa pristojnosti v zvezi z zavarovanjem in sicer je zavarovalnica s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v primeru tožb, ki jih vložijo zavarovanec, zavarovalec ali upravičenec iz zavarovanja, pred sodiščem kraja, kjer ima stalno prebivališče tožnik (9. člen). V členu 11 pa je določeno, da se 9. člen uporablja tudi za tožbe, ki jih oškodovanec vloži neposredno zoper zavarovalnico, če so take neposredne tožbe dopustne. Tako naše (965. člen Obligacijskega zakonika) kot italijansko pravo (Zakon št. 990/1969 z dne 24.12.1969 o obveznem zavarovanju, člen 18) neposredno tožbo dopuščata, zato je v zadevi podana slovenska pristojnost. Ker je sodišče prve stopnje uporabilo napačno materialno pravo, je bilo treba sklep razveljaviti, zadevo pa vrniti v nadaljnje postopanje sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.