Jedro

Pri kaznivem dejanju nezakonite vselitve gre za trajajoče kaznivo dejanje, kjer storilec ves čas protipravnega stanja napada zavarovano dobrino in je kaznivo dejanje končano šele, ko protipravno stanje preneha. Pri tem pa velja, da se zastaranje pri kaznivih dejanjih, pri katerih storilec z izvršitvenim dejanjem povzroči protipravno stanje z nenehno obnavljajočo se posledico, začne šele s prenehanjem tega stanja.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega R. T. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženi R. T. je dolžan plačati na 400 EUR odmerjeno povprečnino in to v 15 dneh od dneva prejema te odločbe.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega R. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nezakonite vselitve po 1. odstavku 228. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let ter poseben pogoj, da v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe izprazni stanovanje in sicer prostore, v katerih sta bivali F. P. in družina B. na naslovu T. M. v L. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sicer povprečnino odmerjeno na 100.000,00 SIT.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določilom 2. odstavka 445. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil spis posredovan V. d. t. RS, ki ga je vrnilo brez predloga.

Pritožba ni utemeljena.

Pritrditi je zagovorniku, da je kaznivo dejanje nezakonite vselitve po 228. členu KZ mogoče storiti le z direktnim naklepom, pri čemer mora imeti storilec v zavesti neupravičenost svojega ravnanja in hotenja, da se v tuje stanovanje vseli. Pritožba sicer ne ugovarja samemu dejstvu protipravnosti nastalega stanja, vendar meni, da ni zadostnih dokazov o tem, da bi se obdolženec zavedal neupravičenosti svojega ravnanja in hotenja, da se vseli v tuje stanovanje. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zagovornika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi sprejemljive razloge. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je obdolženec nedvomno zavedal neupravičenosti svojega ravnanja in hotenja, da se vseli v tuje stanovanje. Čeprav pritožba navaja, da obdolženec ne pozna najbolje veljavnih pravnih predpisov in je tudi njegova žena F. T., zaslišana kot priča, poudarjala, da je obdolženec želel vse narediti "po zakonu", pa je izpodbijana sodba pravilno izpostavila samo besedilo dogovora o medsebojni zamenjavi in uporabi stanovanj, ki ga je obdolženec sklenil z gospo F. P. Iz tega besedila je namreč jasno razvidno, da se je obdolženec zavedal, da najemniki ne morejo kar menjavati svojih stanovanj ne oziraje se na pravice lastnikov stanovanj oziroma najemodajalcev. V 2. odstavku omenjenega dogovora je namreč izrecno zapisano, da je o zamenjavi stanovanj "potrebno lastnika objekta tudi obvestiti, da je menjava dobronamerna", ob tem pa se ime lastnika objekta, ki je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje v kritičnem času Mestna občina X, pojavlja tudi v sami glavi predmetnega dogovora. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi, da besedilo dogovora dokazuje zavest obdolženca o tem, da gola zamenjava najemnih stanovanj brez vsakega drugega pravnega dejanja ne more biti dobronamerna oziroma zakonita. Obdolženec je torej glede na besedilo predmetnega dogovora vedel, da je zakonitost vselitve v stanovanje F. P. potrebna privolitev lastnika stanovanja oziroma natančneje obvestitev le tega o zamenjavi stanovanj. Ker te svoje obveznosti, ki izhaja že iz dogovora o zamenjavi stanovanj, ni izpolnil, se je nedvomno zavedal, da je njegova vselitev v stanovanje F. P. nezakonita. Samo dejstvo overitve dogovora pri notarju seveda ne more izničiti nezakonitosti ravnanja obdolženca, česar se je nedvomno moral zavedati, saj bi sicer tudi v samem besedilu dogovora s F. P. lahko bila vključena še ta alternativa, torej da je "potrebno lastnika objekta tudi obvestiti" ali pa overiti dogovor pri notarju. Pritožba še navaja, da bi obdolženec, v kolikor bi se res zavedal protipravnosti svojega početja, dogovora ne dal overiti notarju, temveč bi skušal svoje dejanje prikriti. V tej zvezi velja opozoriti, da overovitev dokumenta pri notarju nima nobene neposredne zveze z vprašanjem obvestitve lastnikov objekta in je obdolženec brez dvoma vedel, da notar zakonitosti zamenjave stanovanj ne bo posebej preverjal. Iz enakih razlogov je sklepati tudi na zavest obdolženca o tem, da se ne more zakonito vseliti v stanovanje družine B., ne da bi o tem vsaj obvestil lastnika stanovanja. Prvostopenjsko sodišče tako pravilno opozarja, da je obdolženec sicer pridobil soglasje stanovalcev za vselitev v stanovanje družine B., vendar se je moral ob tem zavedati, da takšno soglasje najemnikov drugih stanovanj v objektu ne more nadomestiti soglasja lastnika stanovanja. V kolikor bi obdolženec dejansko mislil, da se je v stanovanje družine B. vselil zakonito, pa bi se gotovo odzval vsaj na obvestilo M. Č., skrbnika za posebne primere, ki ga je pozval, naj se izseli iz omenjenega stanovanja. Prejem pisne zahteve po izpraznitvi stanovanja družine B. je potrdila tudi obdolženčeva žena. Kljub jasnemu obvestilu s strani predstavnika novih lastnikov stanovanja družine B. pa obdolženec stanovanja ni izpraznil in je še naprej preprečeval dostop do njega. V kolikor bi stanovanje družine B. obdolženi zasedal v dobri veri, da je v njem zakonito, bi se na poziv lastnika gotovo ustrezno odzval, tako pa je le nadaljeval z ohranjanjem protipravnega stanja.

Nenazadnje se je potrebno dotakniti še domnevnega soglasja predstavnika O. C. za vselitev v predmetne prostore in obnovo stanovanja. Čeprav pritožba v tem soglasju vidi enega izmed razlogov, ki naj bi izključevali zavest obdolženca o protipravnosti njegovega ravnanja, temu stališču ni mogoče slediti. Kot opozarja že izpodbijana sodba je priča D. jasno povedala, da obdolžencu ni izročila dovoljenja za adaptacijo stanovanj niti za vselitev v prazne prostore, temveč mu je le pojasnila, da lahko stanovanje obnavlja v mejah tekočega vzdrževanja. Dovoljenje za tekoče vzdrževanje stanovanja pa nikakor ne more, ne glede na to kako široko se to dovoljenje razlaga, vključevati dovoljenja za vselitev v tuje stanovanje zaradi česar je omenjeni razbremenilni element pritožnika brez vsake teže. Mimogrede velja omeniti še, da je protipravno stanje v obravnavani zadevi nastopilo že v letu 1996, ko se je obdolženec neupravičeno vselil v stanovanji gospe F. P in družine B., zaradi česar bi se načeloma lahko zastavilo vprašanje zastaranja kazenskega pregona. Tega vprašanja niti sodišče prve stopnje niti pritožba sicer ne načenjata, zato pritožbeno sodišče zgolj zaradi razjasnitve zadeve pojasnjuje, da gre pri kaznivem dejanju nezakonite vselitve za trajajoče kaznivo dejanje, kjer storilec ves čas protipravnega stanja napada zavarovano dobrino in je kaznivo dejanje končano šele, ko protipravno stanje preneha. Pri tem pa velja, da se zastaranje pri kaznivih dejanjih, pri katerih storilec z izvršitvenim dejanjem povzroči protipravno stanje z nenehno obnavljajočo se posledico, začne šele s prenehanjem tega stanja. Ker pa v obravnavani zadevi protipravno stanje, ki je nastalo v letu 1996 še traja, ni dvoma, da pregon za predmetno kaznivo dejanje še ni zastaral. Pritožnik pa tudi ne more biti uspešen s pritožbenimi navedbami, ki zadevajo odločitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sicer na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Zagovornik tako graja sodišče prve stopnje, da predmetno odločitev gradi zgolj na nepreverjenem predvidevanju, da je obdolženi že nekaj zaslužil z ustanovljenim s.p., vendar pri tem ne ponudi nasprotnega dokaza, da je torej obdolženec brez lastnih sredstev za preživljanje, sicer pa pritožba ne zatrjuje, da bi s plačilom naloženih stroškov kazenskega postopka oziroma povprečnino bilo ogroženo vzdrževanje obdolženega samega in tudi njegovih družinskih članov, kar pa je bistveni pogoj, da sodišče na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP obdolženca oprosti povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji, ki jo pritožba sicer izpodbija, vendar je ne obrazlaga, preizkusilo na podlagi določila člena 386 ZKP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe in to s posebnim pogojem ter upoštevajoč vse okoliščine, ki lahko vplivajo na odmero kazni, določilo tudi primerno kazen zapora ter ustrezno dolgo preizkusno dobo.

V izpodbijani sodbi in postopku pa sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 383. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženec na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, ki so nastali le v obliki povprečnine in jih je pritožbeno sodišče odmerilo glede na trajanje in zamotanost postopka ter glede na obdolženčeve premoženjske razmere. Pripomniti pa je, da je obdolženec odmerjeno povprečnino dolžan plačati v 15 dneh od dneva prejema te odločbe, sicer po preteku tega roka začnejo teči zakonite zamudne obresti.