Jedro

Tudi, če bi bilo ugotovljeno, da so bili pogoji za uporabo prisilnih sredstev podani, so policisti prekršili načelo sorazmernosti pri njihovi uporabi. Ker je strokovni met hujše prisilno sredstvo od strokovnega prijema, bi morali policisti najprej poskusiti z uporabo slednjega, šele v kolikor ta ne bi zadostoval za vzpostavitev kontrole nad tožnikom, bi lahko zoper njega uporabili tudi strokovni met.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v višini 336,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Tožnik je od tožene stranke zahteval povrnitev nepremoženjske škode, ki mu je nastala, ker so ga 30. 6. 1998 ob aretaciji policisti in pripadniki specialne enote policije telesno poškodovali s tem, ko so ga s strokovnim metom podrli na tla ter ga pretepli. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 1.800.000,00 SIT (sedaj 7.511,26 EUR) z zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da so policisti prekoračili svoja pooblastila pri uporabi prisilnih sredstev. Ugotovilo je 10 % soprispevek tožnika k nastali škodi, ker se ni odzval na opozorila policije.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in prisojeno odškodnino znižalo na 6.676,68 EUR, v zavrnilnem delu in glede odločitve o stroških pa razveljavilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Presodilo je, da tožnik k škodi ni prispeval. 3. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da so policisti tožnika že od prej poznali kot nevarnega. Tožnik je tik pred aretacijo zastrupil delavca tožene stranke, poleg tega tudi ni upošteval policijskih ukazov. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da tožnik policijskih opozoril ni slišal, temveč, da se je aretaciji upiral, zato je k škodnemu dogodku soprispeval. Nepravilen je tudi zaključek, da tožnik ni mogel vedeti oziroma prepoznati, da so prišli policisti. Sodišče druge stopnje ne pojasni na kakšen manj nasilen način bi tožnika lahko obvladali, zato so razlogi drugostopenjske sodbe nejasni in pomanjkljivi.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki v odgovoru in pripravljalni vlogi predlaga zavrženje revizije, podrejeno pa njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Predlog tožnika v odgovoru na revizijo, da naj revizijsko sodišče revizijo zavrže, ker izpodbija dejansko stanje, ni utemeljen. Tudi, če se revizija vloži le zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), je ni mogoče zavreči, saj revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava in izpodbijano sodbo v tem obsegu v vsakem primeru preizkusi.

7. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je 30. 6. 1998 tožnik tajnemu sodelavcu policije kot navideznemu kupcu hotel prodati ponarejene italijanske lire. Za srečanje sta se dogovorila v stanovanju tožnika. Tajni sodelavec policije je imel s seboj torbo, v kateri je imel kupnino za ponarejen denar v višini 150.000,00 DEM. Tožnik je tajnemu sodelavcu policije dal piti Jaegermaister in kavo, v kateri je bil zmešan morfin in metadon. Policist se je onesvestil, bil je moder v obraz, iz ust se mu je cedila bela slina in ni kazal znakov življenja. Tožnik je vzel torbo z denarjem in odšel iz hiše, pred katero je srečal drugega tajnega sodelavca policije. Ta je klical svojega sodelavca v hiši in videl, da leži na tleh. Pohitel je za tožnikom, da bi ga zadržal. S tožnikom sta se začela prerivati. Tožnik, ki je bil invalid in je lahko hodil le z berglami, je v zrak dvignil eno izmed bergel in z njo mahal. Na kraj dogodka je prišla zamaskirana enota policije. Policisti so tožnika z metom „osto gari“ (met, s katerim se izpodbije stabilnost nog) vrgli na tla, nato so ga vlekli po tleh in ga pretepli. Tožnik ni prepoznal, da so zamaskirani policisti tajna enota policije. Njihovih opozoril, da so policisti ter da naj dvigne roke, ni slišal. Revizijske navedbe, da je nerazumljiv zaključek sodišč prve in druge stopnje, da tožnik ni mogel prepoznati, da gre za zamaskirane policiste ter da je slišal opozorila policije, izpodbijajo dejansko stanje, kar ni dovoljeno.

8. Ne drži revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določba pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi drugostopenjske sodbe nejasni oziroma pomanjkljivi, saj ni obrazložilo na kakšen manj nevaren in manj nasilen način bi morali policisti ravnati ter da bi to moralo pojasniti, če meni, da je bil uporabljen ukrep nesorazmeren. Vprašanje, ali je bila uporaba določenega prisilnega sredstva oziroma ukrepa sorazmerna, je potrebno presojati v vsakem primeru posebej glede na konkretne okoliščine, ki so podane. Sodišče pa ob tem, da v konkretnem primeru ugotovi, da uporaba določen ukrep ni bila sorazmerna, ni dolžno pojasnjevati, kaj vse bi morali policisti storiti in kako ravnati, da njihovo dejanje ne bi bilo protipravno. Zadošča, da ugotovi, ali je konkretno dejanje skladno s pravno normo.

9. Navodilo o uporabi prisilnih sredstev (v nadaljevanju Navodilo) ureja kdaj, na kakšen način in v katerih primerih lahko uradne osebe uporabijo fizično silo ter kakšna sredstva so jim na razpolago. Tudi, če bi bilo ugotovljeno, da so bili pogoji za uporabo prisilnih sredstev v obravnavanem primeru podani (da bi se tožnik aktivno ali pasivno upiral oziroma napadel policiste), so policisti prekršili načelo sorazmernosti pri njihovi uporabi. V 4. točki Navodila je določeno, da se hujše prisilno sredstvo uporabi le, če je ostala uporaba milejšega prisilnega sredstva brez uspeha, ali če zaradi okoliščin milejšega sredstva ni bilo mogoče uporabiti. Uporaba strokovnih prijemov je milejše prisilno sredstvo od uporabe strokovnih udarcev in metov ter od uporabe gumijevke. Pooblaščena uradna oseba uporabi strokovne prijeme vselej, če z njimi lahko obvlada upiranje osebe ali odvrne napad, strokovne udarce in mete ter gumijevko pa, če oceni, da s strokovnimi prijemi ne bi dosegla namena uporabe (tretji odstavek 9. točke Navodila). V konkretnem primeru so policisti tožnika s strokovnim metom (met „osto gari“) vrgli na tla. Strokovnih prijemov niso uporabili, niti niso z njimi poskušali obvladati tožnika. Ker je strokovni met hujše prisilno sredstvo od strokovnega prijema, bi morali policisti najprej poskusiti z uporabo slednjega, šele v kolikor ta ne bi zadostoval za vzpostavitev kontrole nad tožnikom, bi lahko zoper njega uporabili tudi hujše prisilno sredstvo, kot je met „osto gari“. Glede na to, da je bil tožnik invalid, ki brez bergel ni mogel hoditi, kar so policisti vedeli, ni bilo podlage za vnaprejšnjo oceno policistov, da le uporaba strokovnih prijemov ne bo zadostovala.

10. Poleg tega iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da tožnik ni bil obvladan le s strokovnim metom, temveč je bil tudi pretepen. V 5. točki Navodila je določeno, da mora pooblaščena uradna oseba prenehati uporabljati prisilno sredstvo takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bilo uporabljeno. Policisti so tožnika obvladali že s strokovnim metom, zato za nadaljnjo uporabo fizične sile niso imeli razlogov. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, so vse poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, posledica uporabe strokovnega meta oziroma pretepanja tožnika, za kar pa niso bili podani pogoji, zato so policisti prekoračili načelo sorazmernosti. Tožnikov povod (soprispevek) za uporabo prisilnih sredstev zato ob ugotovitvi, da bi morali policisti tožnika poskusiti obvladati z milejšim prisilnim sredstvom, v obravnavani zadevi ni odločilen.

11. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo skupaj z njenimi priglašenimi stroški. Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti 275,41 EUR stroškov odgovora na revizijo z 2 % materialnimi stroški v višini 5,51 EUR in 20 % DDV v višini 55,08 EUR. Stroškov za sestavo pripravljalne vloge revizijsko sodišče tožniku ni priznalo, saj ta za pravdo ni bila potrebna (prvi odstavek 155. člena ZPP).