Jedro

Zaradi narave tožilske organizacije in določil ZDIJZ ter ZInfP je sodišče upoštevalo, da Vrhovno državno tožilstvo, na podlagi široke razlage določila 3. odstavka 7. člena ZUS-1, lahko vloži tožbo v tem upravnem sporu, ker izpodbijani akt posega v pravni položaj Vrhovnega državnega tožilstva.

Samo če je podana pisna zahteva, ima prosilec pravno varstvo; če pa prosilec ne poda pisne zahteve, ampak poda le neformalno oziroma ustno zahtevo (14. člen ZDIJZ), se takšna neformalna zahteva ne šteje za vlogo v upravnem postopku (4. odstavek 14. člena ZDIJZ). Dejstvo, da tožeča stranka prizadete stranke ni posebej opozorila, da če ne bo podala pisne zahteve v smislu ZDIJZ in ZUP, ne bo imela pravnega varstva, ne more biti podlaga za razlago, da je prizadeta stranka upravičena do pravnega varstva kljub določilu 13. člena ZDIJZ. V primeru neformalne zahteve namreč ne gre za nepopolno ali nerazumljivo vlogo v smislu 67. člena ZUP oziroma 18. člena ZDIJZ.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Informacijskega pooblaščenca št. 0900-75/2009/9 z dne 28. 1. 2010 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Informacijski pooblaščenec na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (ZInfP) in 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) ter 3. odstavka 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o pritožbi A.A., zoper molk Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, odločil, da se pritožbi ugodi in da je organ je dolžan prosilcu v 15 (petnajstih) dneh po prejemu te odločbe posredovati fotokopijo dokumenta št. Tu 123/06 EG/zf z dne 3. 6. 2006. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je prosilec dne 6. 8. 2008 preko elektronske pošte na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Zahteval je fotokopije vseh dokumentov, ki se nanašajo na sistemizacijo delovnega mesta vpisničarja, ki so navedeni v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med prosilcem in organom. Želel je tudi fotokopijo skupnega, splošnega dela Akta o sistemizaciji delovnih mest na ODT MB, posebej še za ostalo administrativno-tehnično osebje (oz. državno-tožilsko osebje), skupaj z vsemi dopolnitvami in spremembami od 1. 1. 1995 do dneva izdaje prvostopenjske odločbe (zahteva Z 9-3/06100008/2008). V pritožbi navaja, da je dne 26. 8. 2008 prejel dopis št. Tu 111/08-31 EG/JB, v katerem organ navaja, da je zahtevke za posredovanje informacij javnega značaja dne 22. 8. 2008 odstopil v meritorno odločanje na Vrhovno državno tožilstvo RS. Uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja, pristojna za vsa slovenska tožilstva (uradna oseba), je dne 21. 11. 2008 izdala odločbo št. Tu 10/08, I C 208/2008, s katero pa o zahtevi Z 9-3/06100008/2008 ni odločila. Prosilec se je vseeno zoper odločbo dne 3. 12. 2008 pritožil tudi v delu, ki se nanaša na obravnavano zahtevo Z 9-3/06100008/2008. Prosilec v pritožbi ni navedel posebnega pritožbenega razloga razen tega, da je organ izdal zavrnilno odločbo o posredovanju podatkov iz zaprosil in da se iz tega razloga pritožuje.

Pooblaščenec je na podlagi pritožbe zoper molk z dne 6. 9. 2008 uradno osebo dne 10. 9. 2009 pozval, naj mu sporoči razloge, zakaj odločbe o navedeni zahtevi ni izdala oziroma naj v desetih dneh od prejema poziva odloči v skladu z ZDIJZ. Uradna oseba je v dopisu št. Tu34/09-4 z dne 29. 9. 2009 navedla, da glede navedenega zahtevka v odločbi št. Tu 10/08, IC 208/2008 z dne 21. 11. 2008 res ni bilo odločeno. Navaja pa, da je organ na podlagi odločbe Pooblaščenca št. 090-83/2009/9 z dne 3. 9. 2009 prosilcu poslal fotokopije vseh aktov tožilstva še v večjem številu, kot je prosilec zahteval. Dopisu je uradna oseba priložila tudi kopijo dopisa ODT MB, iz katerega izhaja, katere dokumente je organ prosilcu na podlagi citirane odločbe Pooblaščenca dejansko posredoval. Pooblaščenec je dokumente, povezane z obravnavano zahtevo prosilca, na podlagi zaveze organa z ogleda in camera z dne 11. 8. 2009, prejel dne 2. 10. 2009. Organ je v navedenem dopisu navajal, da je fotokopijo dokumentov za obdobje od leta 2001 do 2009 z dopisom št. Tu 56/09-11 z dne 22. 9. 2009 že vročil prosilcu na podlagi odločbe Pooblaščenca št. 090-83/2009/9 z dne 3. 9. 2009. Pooblaščenec je na podlagi navedb uradne osebe v dopisu št. Tu 34/09-4 z dne 29. 9. 2009 prosilca dne 21. 12. 2009 preko elektronske pošte pozval, naj se ponovno izjavi o pritožbi. Pozval ga je, naj Pooblaščenca, glede na navedbe organa in uradne osebe, da je zahtevane dokumente prosilec že prejel, obvesti ali pri pritožbi zaradi molka organa vztraja. Prosilec je preko elektronske pošte dne 23. 12. 2009 Pooblaščenca obvestil, da pri pritožbi zaradi molka organa vztraja le še v delu, ki se nanaša na dokument št. Tu 123/06 EG/zf z dne 3. 8. 2006. Pooblaščenec je nato dne 28. 12. 2009 na uradno osebo in na organ naslovil še dopis št. 0900-75/2009/7 in organu razložil, da se navedena pritožba prosilca lahko nanaša tudi na dokument št. Tu 123/06 EG/zf z dne 3. 8. 2006 in ne le na dokumente, ki jih je prosilec prejel na podlagi odločbe Pooblaščenca. O dokumentu št. Tu 123/06 EG/zf z dne 3. 8. 2006 organ še ni odločil z nobeno odločbo niti se do njega ni opredelil v dopisu št. Tu34/09-4 z dne 24. 9. 2009. Organ je nato Pooblaščencu posredoval kopijo dokumenta, pri dostopu do katerega prosilec vztraja in je torej predmet odločanja v konkretnem pritožbenem postopku. Navaja pa, da je ta dokument prosilec prejel dne 6. 12. 2008 na podlagi odločbe Vrhovnega državnega tožilstva RS, št. Tu 10/08, IC 208/2008 z dne 21. 11. 2008. Pooblaščenec opozarja, da ne držijo navedbe organa, da je prosilec zahtevani dokument že prejel na podlagi odločbe uradne osebe št. Tu 10/08, IC 208/2008 z dne 21. 11. 2008. Iz obrazložitve navedene odločbe namreč izhaja zgolj to, da se prosilcu dovoli vpogled v pravila o kriterijih za merjenje delovne uspešnosti; v odločbi pa ni navedeno, na kateri dokument organa konkretno se navedba nanaša. Navedene odločbe uradne osebe se ne da preizkusiti, kar je Pooblaščenec obširno obrazložil v svoji odločbi med istima strankama št. 090-1/2009/5 z dne 14. 1. 2010, zato se v izogib ponavljanju, v tej odločbi sklicuje na 1. točko obrazložitve navedene odločbe. Ker organ v dokaznem postopku ni predložil nobenega dokaza za to, da bi bil zahtevani dokument prosilcu resnično že izročen in ker je iz ravnanja prosilca ob pozivu Pooblaščenca za izjasnitev o pritožbenih navedbah jasno razvidno, da je prosilec pritožbo v vseh delih, ki se nanašajo na dokumente, ki jih je dejansko že prejel, umaknil, Pooblaščenec ne dvomi v dejstvo, da prosilec z zahtevanim dokumentom ne razpolaga in je tako njegova zahteva popolnoma upravičena. Obenem Pooblaščenec opozarja tudi na to, da je prosilec zahteval fotokopijo dokumenta in ne le vpogleda vanj, tako da je uradna oseba z odločbo dejansko odločila tudi mimo zahtevka prosilca, saj iz obrazložitve izhaja, da je dovolila le v vpogled v dokument (ki pa kot rečeno, ni naveden tako, da bi ga bilo sploh mogoče identificirati). Organ se nato sklicuje na določilo 4. člena ZDIJZ ter na 3., 4. in 6. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU). Predstojnik posameznega državnega tožilstva je v skladu z določbo 56. člena Zakona o državnem tožilstvu vodja državnega tožilstva. Vodja državnega tožilstva ima tudi pristojnosti, ki gredo predstojniku državnega organa po splošnih predpisih (torej tudi po ZJU). Iz navedenega izhaja, da ima vodja organa v konkretnem primeru pravice in dolžnosti delodajalca, kar pomeni, da med delovne naloge organa in njegovega predstojnika sodijo tudi delovne naloge, povezane z delovnimi razmerji in s tem povezanim sprejemanjem notranjih aktov organa, ki omogočajo zakonito delovanje organa. Iz navedenega izhaja, da organ, poleg tega, da je organ pregona storilcev kaznivih dejanj, izvršuje tudi pravice in dolžnosti delodajalca. Zahtevani dokument je organ izdelal v funkciji delodajalca ter na podlagi Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti, ker je v skladu z določbo tretjega odstavka 17. člena citiranega zakona moral sprejeti merila za ugotavljanje delovne uspešnosti javnih uslužbencev na ODT MB. Zahtevani dokument torej nedvomno sodi v delovno področje organa, tako da je ta pogoj za obstoj informacije javnega značaja izpolnjen. Pooblaščenec ne more dvomiti, da organ z zahtevanim dokumentom razpolaga in da se ta nahaja v materializirani obliki.

Dokazno breme, da so določene informacije izvzete iz prostega dostopa, nosi organ. Ker je pooblaščenec ugotovil, da dokument, ki ga zahteva prosilec, predstavlja informacijo javnega značaja, je presojal še, ali je morebiti podana katera od izjem od prostega dostopa. Pooblaščenec je dolžan to preveriti po uradni dolžnosti. Ker ni podana nobena od izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je Pooblaščenec na podlagi tretjega odstavka 255. člena izdal svojo odločbo, saj je na podlagi pridobljenih dokazov in dokumentov v tem pritožbenem postopku lahko sam rešil zadevo.

Tožeča stranka je vložila enotno tožbo zoper štiri različne izpodbijane akte. V tožbi pravi, da je A.A. z vlaganjem okoli 100 zahtev za dostop do informacij javnega značaja iz področja državnotožilske uprave Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja, z izpodbijanimi odločbami tožene stranke pa je bilo kljub tej zlorabi njegovim zahtevam v pretežni meri ugodeno.

Kot zloraba pravice se opredeljuje vsako ravnanje, ko se pravni subjekt sicer giblje v pravno priznanih mejah pravice, vendar pravico uresničuje:

1. z namenom nekomu škodovati,

2. na način, ki je za drugega manj ugoden od kakšnega drugega,

3. v pomanjkanju zakonitega interesa ali

4. v nasprotju s socialno funkcijo pravice.

Pravni red ne dopušča uveljavljanja ali izvrševanja neke pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega je v pravni red postavljena. V takih primerih gre namreč za zlorabo pravice, ki ne more uživati pravnega varstva (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-413/98 z dne 25. 5. 2000). Iz vsebine vloženih zahtev A.A. za dostop do informacij javnega značaja, ki jih je začel vlagati takoj potem, ko mu je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru izredno odpovedalo pogodbo o zaposlitvi, ne izhaja, da poskuša uresničiti namen iz 2. člena ZDIJZ in je torej zahteve vlagal v nasprotju z ZDIJZ. Izpodbijane odločbe pa presegajo običajne meje izvrševanja pravic fizične osebe na škodo organa.

Ocena, da gre za zlorabo pravico dostopa do informacij javnega značaja, temelji tako na zelo široko opisanih zahtevanih informacijah, samih podatkih, ki jih A.A. zahteva kot tudi na dejstvu, da izpodbijane odločbe obravnavajo okoli 100 zahtevkov za posredovanje informacij javnega značaja. Njegovi zahtevki se nanašajo na pridobitev dokumentacije o vseh zaposlenih javnih uslužbencih ter celotne dokumentacije, na podlagi katere je organ izvajal državnotožilsko upravo na Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru od leta 1998 dalje. Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je A.A., ki je zasedal delovno mesto vpisničarja, dne 9. 7. 2008 izredno odpovedalo pogodbo o zaposlitvi ter zoper njega dne 10. 10. 2008 sprožilo kazenski postopek z vložitvijo obtožnega predloga na Okrajno sodišče v Mariboru zaradi storitve kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po četrtem odstavku 257. člena v zvezi s prvim odstavkom 256. člena KZ. Takoj po odpovedi pogodbe o zaposlitvi je začel A.A. vlagati številne zahteve za pridobitev dokumentacije v zadevah informacij javnega značaja. Sodba I. stopnje Delovnega sodišča v Mariboru z dne 6. 5. 2009 je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in je postala pravnomočna. A.A. je po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vztrajno vlagal prijave na vsa razpisana strokovno tehnična delovna mesta na ODT v Mariboru, čeprav je vedel, da ne izpolnjuje pogojev razpisa, saj je že bil v kazenskem postopku, prav tako je še bil v teku delovni spor. Njegova prijava na delovno mesto „administratorja-sodelavca v sprejemni pisarni“ z dne 10. 9. 2008 je po mnenju tožeče stranke napisana z namenom posmehovanja organu, saj v prijavi med drugim navaja: „da je opravljal timsko delo z vodjo tožilstva ter da pričakuje podporo sodelavcev“. Da A.A. zlorablja pravico dostopa do informacij javnega značaja in se verjetno posmehuje organu in vodji tega tožilstva, tožeča stranka sklepa tudi iz naslova ene izmed njegovih zahtev za dostop do informacij javnega značaja. Zahteva A.A. z dne 11. 9. 2008 je označena „Z 38/37 – 007 TJŽDSMZK“. A.A. je zaposlenim pri toženi stranki povedal, da te črke pomenijo „Ti je žal, da si me zaposlila, kaj?“ A.A. je po izredni odpovedi delovnega razmerja vlagal zoper organ prijave na upravno inšpekcijo pri Ministrstvu za javno upravo in Inšpektorat za delo. Na podlagi njegovih prijav sta upravna in delovna inšpektorja v letu 2009 opravila več izrednih pregledov pravilnosti poslovanja organa pri zaposlovanju kadrov, ki pa niso pokazali nobenih nepravilnosti. Z zlorabo instituta informacije javnega značaja pa si je A.A. postopoma pridobival dokumentacijo o zaposlovanju javnih uslužbencev pri organu, na podlagi katere je vlagal neutemeljene prijave zoper organ. A.A. je zoper zaposlene pri Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru, ki je zoper njega sprožil kazenski postopek, vlagal kazenske ovadbe. Pri tem je ovadil izključno tiste delavce, ki so zoper njega pričali v delovnem sporu na Delovnem sodišču v Mariboru ali so kakor koli sodelovali v postopku njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri organu. S sklepom Okrožnega državnega tožilstva v Celju, kateremu je bila zadeva dodeljena v reševanje, je bila ovadba A.A. zavržena, ker v ravnanjih osumljenih niso bili podani znaki očitanega jim kaznivega dejanja.

V letu 2009 je ponovno vložil kazensko ovadbo zoper računovodkinjo organa in vodjo tožilstva B.B. zaradi suma storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi, zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic.

Za reševanje predmetne kazenske ovadbe je generalna državna tožilka RS ponovno določila kot krajevno pristojno Okrožno državno tožilstvo v Celju. Državni tožilec na Okrožnem državnem tožilstvu v Celju je predmetno ovadbo zavrgel, ker v ravnanju ovadenih niso bili podani znaki kaznivega dejanja. Navedene ovadbe, ki jih je vlagal A.A. zoper zaposlene na ODT v Mariboru, so vsebovale očitke ovadenim, da bi naj slednji kršili predpise na škodo ovaditelja v času, ko je ta bil zaposlen na Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru. A.A. ni imel namena seznaniti se z delovanjem organa, temveč je zlorabil svojo pravico dostopa do informacije javnega značaja v škodo organa.

Informacijski pooblaščenec v svojih evidencah nima nobenega dokumenta, iz katerega bi izhajalo, da bi B.B. in C.C. storili kršitve, ki bi imele znake kaznivega dejanja in da bi bile slednje opozorjene na take kršitve. Z ravnanjem tožnika je zaposlenim pri Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru bistveno zmanjšana zasebnost, saj se izkazujejo le pravice prosilca A.A. kot državljana, soudeleženega pri izvajanju oblasti, medtem ko pravice javnih uslužbencev na ODT v Mariboru niso varovane. Ker ZDIJZ ne omejuje števila zahtevkov prosilca, si bo prosilec z zlorabo tega instituta pridobil vse potrebne informacije o zaposlenih in poslovanju organa z izključnim namenom, da pridobljene podatke uporabi za neutemeljene in šikanozne prijave zoper organ in pri njem zaposlene javne uslužbence, kot je to doslej tudi počel, vse na podlagi dokumentacije, ki jo je pridobil na podlagi odločb tožene stranke.

Pod točko III. tožbe tožeča stranka uveljavlja, da A.A. ni vložil pisne zahteve za dostop do informacija javnega značaja. Varstvo na podlagi ZDIJZ pa uživa le pisna zahteva prosilca.

Navedeno elektronsko pošto je A.A. pošiljal brez varnega elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom, in sicer iz svojega elektronskega naslova „...@gmail.com“, zato njegovega pisanja ni mogoče šteti za vlogo po ZUP in tudi ne za pisno vlogo po ZDIJZ. ZDIJZ določa, da ima pravno varstvo samo prosilec, ki vloži pisno zahtevo in da se vprašanja postopka s pisno zahtevo, ki niso urejena z ZDIJZ uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Na podlagi četrtega odstavka 14. člena ZDIJZ neformalna zahteva ne šteje za vlogo v upravnem postopku v smislu zakona, ki ureja upravni postopek. Po ZUP za pisno obliko šteje napisana ali natisnjena vloga, ki je lastnoročno podpisana, ali vloga, ki je v elektronski obliki in je podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. ZUP nadalje določa, da Vlada lahko z uredbo določi seznam vlog, ki se lahko vložijo tudi po telefonu ali elektronski poti brez varnega elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom in način identifikacije strank v teh primerih. Vlada je to vprašanje uredila v Uredbi o upravnem poslovanju, ki pa velja le za organe državne uprave, uprave samoupravnih lokalnih skupnosti ter druge pravne in fizične osebe, kadar na podlagi javnega pooblastila opravljajo upravne naloge. Ta uredba velja samo za upravne organe, ne pa za tožečo stranko, ki je pravosodni organ, zato se skladno z ZUP in ZDIJZ za pisno zahtevo šteje le vloga, poslana po elektronski pošti in je podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu, na katerega se sklicuje ZDIJZ glede vložitve zahteve v elektronski obliki, ureja varen elektronski podpis in kvalificirano potrdilo, s katerim se elektronski podpis overi. Vsi zahtevki, ki jih je A.A. poslal po elektronski pošti ob zgoraj navedenih dnevih, so bili brez varnega elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom. Zato zgoraj navedenih zahtevkov A.A. po elektronski pošti ni mogoče šteti za vloge po ZUP in tudi ne za pisne vloge po ZDIJZ. Tožena stranka bi morala pritožbo A.A. zavreči, saj je prosilec vlagal neformalne vloge in tako nima zagotovljenega pravnega varstva. Ker zahteva za dostop do informacij javnega značaja ni bila vložena na način, ki zagotavlja pravno varstvo, torej tožena stranka ni imela zakonite podlage za izdajo izpodbijane odločbe. Pod točko VII. tožbe tožeča stranka pravi, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo ponovno omogočila dostop do dokumenta – Pravilnika o merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti javnih uslužbencev na Okrožnem državnem tožilstvu št. Tu 123/2006-1 EG/zf z dne 3. 8. 2006, s katerim prosilec že razpolaga. Po seznanitvi z vsebino izpodbijane odločbe je tožeča stranka ugotovila, da je tožena stranka odločila o zahtevku, z vsebino katerega se je prosilec že seznanil in s tem dokumentom tudi dejansko razpolaga. Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je prosilcu prvič posredovalo predmetni dokument na podlagi odločbe VDT RS št. TU 10/08, IC 208/2008 z dne 21. 11. 2008, kar izhaja iz dopisa ODT v Mariboru št. Tu 111/08-57 EG/JB z dne 3. 12. 2008 in vročilnice, iz katere je razvidno, da je prosilec dokument prejel 6. decembra 2008. Ne glede na to, da A.A. z dokumentom že razpolaga, je organ prosilcu na podlagi odločbe IP 0900-75/2009/9 z dne 28. 1. 2010, dokument – Pravilnik o merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti javnih uslužbencev na ODT v Mariboru št. Tu 123/2006-1 EG/zf z dne 3. 8. 2006, dne 5. 2. 2010, dostavil še enkrat. Vročilnica po ZUP izkazuje, da je prosilec dokumentacijo prejel dne 6. februarja 2010. Predlaga, da sodišče zavrne zahteve A.A. zaradi zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja oziroma podrejeno, da izpodbijane odločbe odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka primarno ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke. V vseh primerih, o katerih je bilo odločeno z odločbami, ki se izpodbijajo v tem upravnem sporu, je namreč zavezan organ v skladu z določbo prvega odstavka 1. člena ZDIJZ Okrožno državno tožilstvo v Mariboru in ne Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije, zato po prepričanju tožene stranke, tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe v tem upravnem sporu. V primeru izpodbijanih odločb tožene stranke št. 090-1/2009/5 z dne 14. 1. 2010 in št. 090-21/2009/7 z dne 29. 1. 2010 je prvostopenjsko odločbo izdala uradna oseba, pristojna za posredovanje informacij javnega značaja, ki je sicer zaposlena pri tožeči stranki, vendar pa je v obeh postopkih odločala v imenu in za račun Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru (organ), ki je zavezan organ v skladu z določbami ZDIJZ. Uradna oseba, ki je izdala odločbi na prvi stopnji, je le-ti izdala na podlagi pooblastila, ki ga ima podeljenega v skladu s drugim odstavkom 9. člena ZDIJZ in ne kot zaposlena pri tožeči stranki, torej ne v imenu in za račun tožeče stranke, temveč organa, to je Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru. Drugi odstavek 9. člena ZDIJZ pravi, da lahko več organov skupaj določi eno ali več uradnih oseb, pristojnih za posredovanje informacij javnega značaja. Navedeno seveda pomeni, da imenovana (pooblaščena) uradna oseba v teh primerih odloča v imenu in za račun vseh pooblastiteljev, v vsakem konkretnem primeru pa odloča za konkretnega pooblaščenca, torej v imenu in za račun konkretnega organa. Okrožna državna tožilstva so v skladu z drugim odstavkom 5. člena Zakona o državnem tožilstvu kot del pravosodja samostojni državni organi in kot taki vsak zase in eden od drugega neodvisno zavezani k postopanju po ZDIJZ. Iz določbe 66. a člena ZDT izhaja tudi, da zadeve državnotožilske uprave opravlja vodja državnega tožilstva. Na podlagi pooblastila, ki ga izda vodja državnega tožilstva, jih lahko pod njegovim nadzorom opravlja tudi sekretar državnega tožilstva. ZDT v zvezi z nadzorom nad delom tožilstev v 67. členu določa le, da strokovni nadzor nad delom okrožnih državnih tožilstev in skupine izvaja Vrhovno državno tožilstvo s pregledovanjem spisov, ki jih zahteva na vpogled, s pregledom vpisnikov in druge dokumentacije in na drug primaren način. ZDT niti noben drug toženi stranki znan predpis pa ne določata, da bi generalni državni tožilec, kot vodja Vrhovnega državnega tožilstva RS lahko prevzemal pristojnosti vodij okrožnih državnih tožilstev v zadevah državnotožilske uprave, med katere spadajo tudi postopki dostopa do informacij javnega značaja. Pooblastila za vložitev tožbe v tem upravnem sporu pa tožeča stranka ni priložila. Glede odločb tožene stranke št. 0900-75/2009/9, z dne 28. 1. 2010 in 0900-79/2009/2, z dne 28. 1. 2010 prav tako ni nobenega dvoma, da je zavezan organ po ZDIJZ Okrožno državno tožilstvo v Mariboru in ne Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije. Zahteve prosilca so bile naslovljene na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru, le-to z dokumenti razpolaga in dokumenti spadajo v njegovo delovno področje. Pooblaščenec je tako prepričan, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe v tem upravnem sporu. Predmetni upravni spor bi po prepričanju tožene stranke lahko v imenu in za račun organa, to je Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, vložila le uradna oseba, ki je odločbi izdala oziroma predstojnica Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, kot predstojnica zavezanega organa.

Podredno, v kolikor bo sodišče tožeči stranki priznalo aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, pa tožena stranka zgolj iz previdnosti ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke tudi zato, ker je s 1. januarjem 2007 stopil v veljavo Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ki v četrtem odstavku 17. člena določa, da tožnik ne more biti organ, ki je odločal v končanem postopku. Upravni spor je sprožilo Vrhovno državno tožilstvo RS, pri katerem je zaposlena uradna oseba za posredovanje informacij javnega značaja, ki je izdala odločbi, in ki izvaja zgolj strokovni nadzor nad delom državnih tožilstev v skladu s 67. členom ZDT. Tožeče stranke v postopkih dostopa do informacij javnega značaja ni mogoče enačiti s posameznikom, ker ima položaj prvostopenjskega organa, zato ne more sprožiti upravnega spora zoper odločbo tožene stranke, ki je v teh zadevah organ druge stopnje. Tožena stranka sodišču predlaga, da na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (tožnik po tem zakonu ne more biti stranka) tožbo zavrže. ZUS-1 je bil sprejet kasneje kot ZInfP. Glede na namen, ki ga je zasledoval zakonodajalec s sprejemom ZUS-1 in upoštevaje njegov generalni (splošni) značaj oziroma v celoti drugačno ureditev upravnega spora, določbe prvega odstavka 10. člena ZInfP ni mogoče tolmačiti kot specialno določbo, ki omogoča organom sprožitev upravnega spora in ki je ostala v veljavi po sprejemu ZUS-1. Podredno tožena stranka predlaga sodišču tudi, da tožbo Vrhovnega državnega tožilstva RS (VDT RS) zavrže v delu, ki se nanaša na odločbi št. 0900-75/2009/9 z dne 28. 1. 2010 ter 0900-79/2009/2 z dne 28. 1. 2010, saj ju je organ, to je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru, že izvršilo. Navedeno izhaja iz elektronske pošte s prilogo prosilca, ki ju je na predstojnika organa posredoval dne 16. 2. 2010. V dopisu prosilec navaja, da so bile posredovane slabe fotokopije dokumentov, ki jih je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru poslalo kot izvršitev odločbe št. 0900-79/2009/2 z dne 28. 1. 2010. Iz dopisa prosilca z dne 12. 2. 2010, naslovljenega na predstojnika Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, izhaja, da je organ odločbo št. 0900-75/2009/9 z dne 28. 1. 2010 izvršil, vendar prosilcu ni posredoval celotnega dokumenta, o katerem je bilo odločeno z odločbo (posredoval je le tekstovni del Pravilnika, 3 prilog, ki so njegov sestavni del, pa ne). Očitno je torej, da sta bili obe zgoraj navedeni odločbi Pooblaščenca izvršeni.

V zvezi z II. točko tožbenih navedb se tožeča stranka po mnenju tožene stranke ne more sklicevati na zlorabo pravice, saj tožeča stranka zahtev prosilca pri odločanju na prvi stopnji ni zavrnila iz tega razloga. Tožeča stranka s tožbo torej uveljavlja pravno novoto, o kateri na prvi in drugi stopnji sploh ni bilo govora. Argument zlorabe pravice v izpodbijanih odločbah ni bil niti zavrnjen niti potrjen, prav tako pa tudi ni bil na novo uveden. Pri tem pa argument zlorabe (materialnopravne) pravice ne predstavlja instituta ZDIJZ ali ZUP, ki bi ga morala ali mogla tožena stranka v pritožbenem postopku presojati po uradni dolžnosti. V zvezi s tretjo točko tožbe tožena stranka pravi, da ZDIJZ razlikuje med pisno zahtevo za dostop do informacije javnega značaja in neformalno zahtevo za dostop do informacije. ZDIJZ neformalne zahteve posebej ne opredeljuje, o pisni zahtevi določa, da se za vprašanja postopka s pisno zahtevo, ki niso urejena z ZDIJZ, uporabljajo določbe ZUP. Sklicuje se na 63. člen ZUP. V konkretnem primeru je ključen sedmi odstavek 63. člena ZUP, ki določa, da vlada lahko z uredbo določi seznam vlog, ki se lahko vložijo tudi po telefonu ali elektronski poti brez varnega elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom, in način identifikacije strank v teh primerih. Zato je vlada na tej pravni podlagi sprejela Uredbo o upravnem poslovanju, ki v 107. členu ureja sprejemanje vlog v elektronski obliki. Ker zahteve za dostop do informacij javnega značaja ni mogoče uvrstiti med primere, za katere Uredba predvideva obvezen varen elektronski podpis, se za tovrstne vloge uporablja drugi odstavek 107. člena Uredbe, na podlagi katerega vloge ni potrebno varno elektronsko podpisati. Zahteve po ZDIJZ že pojmovno ni mogoče uvrstiti v 2. in 3. točko prvega odstavka 107. člena Uredbe. Hkrati pa je tudi ni mogoče uvrstiti v 1. točko. Elementi zahteve po ZDIJZ – osebno ime prosilca in njegovi konkretni podatki, opredelitev zahtevane informacije, želena oblika zahtevane informacije, navedba organa in podpis – ne pomenijo „sporočanja podatkov, na podlagi katerih temelji odločitev organa“, pač pa predstavljajo le formalne elemente vloge, na podlagi katere je organ sploh dolžan in upravičen začeti postopek odločanja. Temelj za odločitev organa je treba razumeti v materialnopravnem, in ne v čistem procesnem smislu. V nasprotnem primeru bi 1. točka prvega odstavka 107. člena Uredbe zajemala prav vsako vlogo, ki jo stranka naslovi na upravni organ, kar pa seveda ni bil namen pravodajalca. Zato so v postopku po ZDIJZ podatki, na katerih temelji odločitev organa pravzaprav le podatki, s katerimi razpolaga organ, t.j. dokumenti, ki so predmet zahteve in drugi dokumenti (npr. sklep o poslovni skrivnosti) ali dejstva (npr. podatek o tem, da je upravni ali sodni postopek še v teku), zaradi katerih organ zahtevo zavrne ali jo odobri. V zvezi s IV. točko tožbenih navedb, kjer tožeča stranka toženi stranki očita nedopustno razširitev zahteve prosilca in neupoštevanje rokov, po katerih se izrečeni disciplinski ukrepi štejejo za neizrečene, tožena stranka vztraja pri odločitvi in utemeljitvi v izpodbijanih odločbah. V zvezi s IV. točko tožbenih navedb, kjer tožeča stranka toženi stranki očita kršitev določb ZUP o pravicah stranskih udeležencev, tožena stranka dodatno pojasnjuje, da ZDIJZ jasno določa, da je dokument v zvezi z delovnim razmerjem javnega uslužbenca že po samem zakonu dostopen javnosti, zaradi česar aktivna udeležba oseb, na katere se nanaša zahtevani dokument, t.j. stranski udeležencev, ni potrebna. Nadalje je potrebno pojasniti, da je bistvo pravnega varstva, ki ga ureja 43. člen ZUP, v tem, da se da stranki možnost vselej, ko bi lahko izjava stranke kakor koli vplivala na odločitev organa oz. na samo odločbo. Zagotovo pa ni namenjena temu, da se na ta način določeno stranko seznanja s samim postopkom, kljub dejstvu, da ta stranka s svojo izjavo, nikakor ne more vplivati na odločitev organa. Slednja je brez dvoma v nasprotju z ekonomičnostjo postopka. Ko upravni organ odloča o dostopu do informacije javnega značaja na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ gre v temelju namreč za pravno, ne pa dejansko vprašanje. Pri tem je treba opozoriti na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), zlasti na 8. člen, ki splošno določa, da se lahko osebni podatki obdelujejo ne samo na podlagi osebne privolitve, temveč prvenstveno na podlagi zakona. V 9. in 10. členu ZVOP-1 pa so natančneje posebej razdelane pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov v javnem in zasebnem sektorju. Ker tožeča in tožena stranka sodita v javni sektor, je treba opozoriti na 1. odst. 9. člena ZVOP-1, ki javnemu sektorju dopušča obdelavo osebnih podatkov samo, če obdelavo in vrsto osebnih podatkov določa zakon, in samo zakon lahko določi, da se določeni osebni podatki obdelujejo le na podlagi osebne privolitve posameznika. To pomeni, da v premeru, ko gre za vprašanje varstva osebnih podatkov in njihove obdelave v javnem sektorju, ni mogoče obdelovati osebnih podatkov zgolj na podlagi gole osebne privolitve, ne da bi takšno obdelavo osebnih podatkov dovoljeval zakon. Tožena stranka zato tudi v primeru, če bi pridobila osebno privolitev javnih uslužbencev, njihovih osebnih podatkov zgolj na podlagi tega ne bi smela obdelovati oziroma dopustiti posredovanja v javnost. Poleg navedenega tudi praksa Upravnega sodišča RS ne vztraja pri udeležbi javnih uslužbencev kot stranskih udeležencev, saj s sodbo opr. št. IU 1410/2009-9 ni ugotovilo procesnih nepravilnosti v smislu kršitve 9. in 43. člena ZUP, čeprav je šlo za podobno dejansko stanje.

V zvezi z odgovorom tožene stranke tožeča stranka pravi, da vztraja pri vseh navedbah v tožbi in hkrati dodaja, da je tožeča stranka imela položaj stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke. Tožeča stranka je organ v pomenu, kot ga določa prvi odstavek 1. člena ZDIJZ. Državno tožilstvo ima piramidalno hierarhično organizacijsko strukturo, vrh katere je Vrhovno državno tožilstvo RS, ki deluje na celotnem območju Republike Slovenije. Njegove pristojnosti na področju obveščanja, poročanja, navodil in nadzora, vključno z državnotožilsko upravo, kamor spadajo tudi obveznosti organa po ZDIJZ, pokrivajo celotno državno tožilstvo.

V odgovoru na tožbo prizadete stranke le-ta med drugim navaja, da se glede ugovora elektronske pošte brez varnega elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom v celoti sklicuje na pojasnilo Informacijskega pooblaščenca in Uredbo o upravnem poslovanju. Sodišču pojasnjuje, da je ob vlaganju zaprosil za dostop do informacij javnega značaja in vsa zaprosila v obravnavanih odločbah poslal v skladu s Katalogom informacij javnega značaja, ki je bil objavljen na spletnih straneh www.dt-rs.si. V skladu s točko 3.7 so bila zaprosila razen pri odločbi 090-21/2009/7 poslana na naslov ...@dt-rs.si. Pred sedanjo spremembo je bilo prosilcem v besedilu na spletni strani izven kataloga pojasnjeno glede samih informacij javnega značaja. Če se ne moti, je bilo med drugim tudi navedeno, da okrožna tožilstva niso opremljena za sprejem elektronske pošte z digitalnimi potrdili. To potrjuje tudi obvestilo javne uslužbenke v upravnem postopku dne 9. 7. 2008 po elektronski pošti na naslov ...@gmail.com, ki ga javna uslužbenka v skladu z ZUP tako kot se sedaj sklicujejo na tožilstvu prav tako ni podpisala z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. Sklicuje se na 107. člen Uredbe o upravnem poslovanju in na podano pojasnilo v zgornjem odstavku. Toženi stranki ni mogoče očitati nepravilnosti. Če vzdrži takšno stališče generalne tožilke potem so se vse nepravilnosti dogajale pri uradni osebi v zvezi z izdajo odločbe Tu 10/08 IC 208/2008 ter pri javni uslužbenki in predstojniku tožilstva, ki nista ravnala v skladu z 67. členom ZUP. Upravni inšpektor je namreč uradne osebe ODT v Mariboru opozoril na postopek ravnanja s pomanjkljivo oz. nejasno vlogo, kot se sklicuje v dopisu 0610-485/2008/11 z dne 9. 12. 2008. Pravi, tudi da je bila ovadba zoper okrožne državne tožilce poslana gospe Č.Č. po elektronski pošti in brez elektronskega podpisa in so na Vrhovnem državnem tožilstvu vlogo obravnavali. V vseh prijavah, ki jih je poslal na različne naslove, je izpostavil, da je sam ponaredil skoraj 100 uradnih tožilskih pisanj na zahtevo nadrejenih in da je sistematično ponarejal uradna tožilska pisanja. Pravi, da je vložil 27 zaprosil za dostop do informacij javnega značaja, da je za vsak posamezen dokument poslal ločeno zaprosilo, da bi lahko tožilstvo po lasti presoji posamezne zadeve združilo in o tem izdalo odločbo. Če bi vedel, da lahko z enim zaprosilom prosi za več različnih dokumentov iz različnih področij, bi vsekakor poslal samo eno zaprosilo. Nobeno zaprosilo ni bilo poslano tožilstvu zaradi maščevanja, nagajanja ali kakršne koli zlorabe pravice. Ponuja še eno „hipotetično“ razlago pomena zapisanih črk – kratica TJŽDSMZK, ki lahko pomeni tudi: To je že deseta stran mape zaprosil kataloga. Prizadeta stranka pravi, da bi se podobnih izpeljank našlo še veliko. Uporablja izraze, da urad laže oziroma da generalna tožilka določene stvari zamolči. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže, ker je tožilstvo z dopisom št. Tu 82/09-31 EG/JB z dne 5. 2. 2010 že izvršilo odločbo tožene stranke z dne 28. 1. 2010, čeprav je bila izvršitev nepravilna oziroma tožilstvo ni posredovalo celotne dokumentacije. Upravni spor zoper odločbo, ki jo je tožilstvo že izvršilo, pa po njegovem mnenju ni možen.

Tožba je utemeljena.

Sodišče v tem upravnem sporu obravnava samo tožbo, vloženo zoper v uvodu navedeni izpodbijani akt. Tožbo zoper preostale tri izpodbijane odločbe, ki jo je sodišče (raz)ločilo iz prvotno skupno vložene tožbe (zoper 4 dokončne upravne akte), pa bo sodišče obravnavalo v upravnih sporih pod opr. št. I U 2256/2011, I U 2257/2011, I U 2255/2011, glede na to, da je tožeča stranka z eno (skupno) tožbo izpodbijala več različnih upravnih odločb. Ugovora tožene stranke glede obstoja aktivne legitimacije Vrhovnega državnega tožilstva za tožbo v tem upravnem sporu sta neutemeljena.

Odgovor na vprašanje, ali je Vrhovno državno tožilstvo lahko tožnik v tem upravnem sporu, oziroma, ali bi tožbo v tem upravnem sporu lahko vložilo le Okrožno državno tožilstvo v Mariboru, je potrebno izpeljati z metodami interpretacije določila 31. člena ZDIJZ v povezavi z določilom 3. odstavka 10. člena ZInfP ter drugih določb ZDIJZ, Zakona o državnem tožilstvu (ZDT), ki ureja razmerja med okrožnim državnim tožilstvom in generalnim državnim tožilcem kot vodjem Vrhovnega državnega tožilstva, ter določil Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010). Ključna je določba 31. člena ZDIJZ, ki pravi, da je zoper odločbo pooblaščenca mogoče začeti upravni spor skladno z zakonom. Zakonodajalec torej v tem določilu ni določil, da je (samo) organ v smislu 1. odstavka 1. člena ZDIJZ, ki razpolaga z zahtevano informacijo, aktivno legitimiran za tožbo; določilo 3. odstavka 10. člena ZInfP, ki se nanaša na „sprožitev upravnega spora“ tudi uporablja pojem „organ“, vendar je pojem „organ“ v ZInfP opredeljen nekoliko drugače, kot v ZDIJZ, saj je organ po ZInfP /.../“državni organ, organ lokalne skupnosti /.../ in izvajalec javne službe.“ Ali organ razpolaga z zahtevano informacijo torej ni element, ki opredeljuje organ po ZInfP.

Zakonodajalec je z ZDIJZ določil le, da upravni postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja vodi in odloča predstojnik ali uradna oseba iz 9. člena tega zakona. (1. odstavek 21. člena ZDIJZ). To pa v primeru, ko gre za državno tožilstvo ne pomeni, da je tožnik lahko samo tisti organ, ki dejansko razpolaga z zahtevano informacijo. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je tožena stranka sprejela dejstvo, da je Vrhovno državno tožilstvo na podlagi 9. člena ZDIJZ določilo eno uradno osebo, ki je „za vsa slovenska tožilstva“ pristojna za posredovanje informacij javnega značaja (3. odstavek obrazložitve izpodbijane odločbe). Tožena stranka se v istem odstavku obrazložitve odločbe, ob tem ko ugotavlja okoliščine v zvezi z molkom organa, sklicuje tudi na odločbo z dne 21. 11. 2008, št. Tu 10/08, IC 208/2008, ki jo je izdalo Vrhovno državno tožilstvo RS po uradni osebi za dostop do informacije javnega značaja. Postopek in tudi določena komunikacija v upravnem postopku, kot je razvidno iz podatkov v spisu, torej ni potekala samo med Okrožnim državnim tožilstvom v Mariboru, prosilcem in toženo stranko, ampak je v postopku bila udeležena tudi tožeča stranka. Nadalje je za sprejem tožbe v obravnavo pomembno, da hierarhična organizacijska in statusna struktura državnega tožilstva ne obstaja samo, ko gre za vprašanja vodenja postopka v zvezi s pregonom storilcev kaznivih dejanj (na primer: določila 5. odstavka 10. člena, 1. odstavka 10d. člena, 64. člen, 1. in 2. odstavek ZDT), vodenja državnega tožilstva (7. odstavek 56. člena, 1. odstavek 52. člena, 1. odstavek 57. člena ZDT), nadzora nad državno tožilsko upravo (1. odstavek 66. b. člena ZDT), strokovnega nadzora nad delom tožilstev (1. odstavek 67. člena ZDT), ampak tudi glede informacijske podpore znotraj tožilstva (1. in 2. odstavek 58a. člena ZDT) in z vidika obveščanja javnosti strani tožilstev (2. in 3. odstavek 59. člena ZDT in 63. člen ZDT, 69.a člen ZDT). Ob tem sodišče pripominja, da z izpodbijano odločbo ugotovljeni molk organa ni akt državno tožilske-uprave v smislu 66.a člena ZDT, ampak gre za akt v smislu ZDIJZ. Zaradi opisane narave tožilske organizacije in določil ZDIJZ ter ZInfP je sodišče upoštevalo, da Vrhovno državno tožilstvo, na podlagi široke razlage določila 3. odstavka 7. člena ZUS-1, ki je potrebna zaradi tega, da se javnopravni spori med državnimi organi rešujejo na pravno predvidljiv način pred sodiščem, lahko vloži tožbo v tem upravnem sporu, ker izpodbijani akt posega v pravni položaj Vrhovnega državnega tožilstva. Sodišče ne bo ponavljalo obširne razlage določila 3. odstavka 7. člena ZUS-1 v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-303/08-9 z dne 11. 2. 2010, s katero je Ustavno sodišče odločilo, da 4. odstavek 17. člena ZUS-1 in 3. odstavek 10. člena ZInfP nista v neskladju z ustavo, in sicer z utemeljitvijo, da v predmetni zadevi „ne gre za to, da z ustaljeno metodologijo pravnega vrednotenja ne bi bilo mogoče priti do enotne razlage (tj. do odgovora na vprašanje, katero normo je treba uporabiti v takšnem primeru), pač pa za vprašanje (odločitev), katera razlaga je prava (oziroma kateri razlagalni argumenti pridejo v poštev, v kakšnem razmerju sta si ZUS-1 in ZInfP)“ (8. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Upravno sodišče je navedeno razlago določila 3. odstavka 7. člena ZUS-1, na podlagi katere je sprejelo tožbo v obravnavo tudi v tem upravnem sporu, že sprejelo v ustaljeno upravno-sodno prakso (na primer: sodba v zadevi U 2423/2007-23 z dne 12. 5. 2010), zato ne bo ponavljalo razlogov za obširno interpretacijo iz sodbe v zadevi U 2423/2007-23. Razlog, da je sodišče v tem upravnem sporu tožbi ugodilo, pa je v napačni uporabi določila 13. člena ZDIJZ. To določilo pravi: „Pravno varstvo ima prosilec, ki vloži pisno zahtevo za dostop do informacije javnega značaja ali njihovo ponovno uporabo.“ To določilo na splošno in tudi v konkretnem primeru posega v pravici vlagatelja zahteve za dostop do informacije javnega značaja in sicer do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen ustave) in sodnega varstva (23. člen Ustave) v zvezi z določilom 2. odstavka 39. člena Ustave, zato je v nadaljevanju potrebna presoja, ali je takšen poseg v okoliščinah konkretnega primera v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave). V konkretnem primeru je poseg v navedene pravice podan zaradi tega, ker samo če je podana pisna zahteva, ima prosilec pravno varstvo (13. člen ZDIJZ); če pa prosilec ne poda pisne zahteve, ampak poda le neformalno oziroma ustno zahtevo (14. člen ZDIJZ), se takšna neformalna zahteva ne šteje za vlogo v upravnem postopku (4. odstavek 14. člena ZDIJZ). Za vprašanja postopka s pisno zahtevo, ki niso urejena z ZDIJZ, se uporabljajo določbe ZUP. Po določbi 2. odstavka 16. člena ZDIJZ se za vložitev zahteve v elektronski obliki uporabljajo določbe zakona, ki ureja elektronsko poslovanje in podpis. Po določbi 2. odstavka 63. člena ZUP je pisna vloga vloga, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana. Med strankama ni sporno, da tožnik ni podal pisne vloge, ki bi jo lastnoročno podpisal. Po istem določilu pa se za pisno vlogo šteje tudi vloga, ki je v elektronski obliki in je podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. Med strankama ni sporno, da je tožnik zahtevo podal v elektronski obliki, vendar brez podpisa z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. Vendar se tožena stranka in prizadeta stranka sklicujeta na Uredbo o upravnem poslovanju (v nadaljevanju: Uredba) glede na to, da določilo 7. odstavka 63. člena ZUP pravi, da Vlada lahko z uredbo določi seznam vlog, ki se lahko vložijo tudi po telefonu ali elektronski poti brez varnega elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom. Vendar pa Uredba ne ureja področja državnega tožilstva in s tega vidika je tožena stranka napačno uporabila pravo. Po določilu 2. odstavka 1. člena Uredbe ta uredba velja za organe državne uprave, uprave samoupravnih lokalnih skupnosti ter druge pravne in fizične osebe, kadar na podlagi javnih pooblastil opravljajo upravne naloge, če ni s to uredbo in z drugimi predpisi določeno drugače. Državna tožilstva pa niso del državne uprave, ampak so del pravosodja in so samostojni državni organi (2. odstavek 5. člena ZDT) in tudi po Zakonu o državni upravi (ZDU-1, Uradni list RS, št. 52/2002 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) med upravne organe in nosilce javnih pooblastil državna tožilstva ne spadajo (14. člen, 15. člen in 1. člen ZDU-1). Zato v tem primeru nobena široka interpretacija pojma „organ državne uprave“ iz 2. odstavka 1. člena Uredbe v tem primeru ne pride v poštev, saj gre v tem primeru za področje pomembnih med-institucionalnih razmerij in ravnotežja med vlado in državnimi tožilstvi in s tem tudi za vprašanje samostojnosti (v smislu 2. odstavka 5. člena ZDT) državnih tožilstev, ki je ustavno opredeljena institucija (135. in 136. člen Ustave). Tožena stranka v odgovoru na tožbo ne omenja določila 139. člena ZUP-C (Uradni list RS, št. 22/2004), ki je umeščeno v prehodne in končne določbe, in pravi, da se za postopke glede dostopa do informacij javnega značaja šteje vloga, ki je vložena v pisni obliki, za ustno vlogo, če je to za stranko ugodnejše, in če je stranka na to predhodno opozorjena ter izrecno ne navede, da želi, da se vloga obravnava kot pisna vloga. Tožena stranka ima (implicitno) prav, da ta določba v predmetni zadevi ni relevantna, ker prizadeta stranka ni vložila pisne zahteve v prehodnem obdobju in da bi na tej podlagi morda lahko bila neformalna vloga za prizadeto stranko ugodnejša zaradi hitrejšega in neformalnega postopka.

Poseg v ustavni pravici prizadete stranke do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva v zvezi s pravico iz 2. odstavka 39. člena Ustave je torej predpisan z zakonom (13. in 15. člen ZDIJZ ter 2. in 7. odstavek 63. člen ZUP). Poseg je dovolj določno predpisan, tako da ne dopušča arbitrarne razlage, ureditev je dovolj jasna in predvidljiva in ima tudi legitimen cilj. Legitimen cilj je v zagotovitvi čim bolj zanesljivega odločanja tako glede verodostojne identitete prosilca (1. odstavek 17. člena ZDIJZ), kot tudi glede določnosti zahtevane informacije (2. odstavek 17. člena ZDIJZ) in s tem učinkovitega odločanja o pravici do dostopa do informacije javnega značaja zlasti v primerih, kot je obravnavani, ko prizadeta stranka ne oporeka, da je podal zelo veliko število različnih zahtev (približno 100), ko je med strankami nerazčiščeno, ali je prizadeta stranka že prejela zahtevani dokument z vsemi prilogami, ali pa gre samo za to, da odločba tožene stranke ni bila pravočasno in pravilno izvršena (4. odstavek na str. 2 odgovora prizadete stranke), oziroma, ali je tožilstvo poslalo dokumente mimo zahtevka prosilca (zadnji odstavek na str. 1 odgovora na tožbo prizadete stranke); v 3. odstavku na str. 3 odgovora prizadeta stranka na primer priznava, da je bila izpodbijana odločba že izvršena. Legitimen cilj posega pa je po mnenju sodišča treba povezati tudi s tem, da se ne bi izrazito olajševalo ali celo spodbujalo (lahko tudi anonimne) prosilce vlagati številne in različne zahteve, če so motivi za vlaganje zahtev tudi izrazito subjektivne narave, kar je relevantno v konkretnem primeru, saj prosilec ne oporeka, da je zaposlenim pri tožeči stranki povedal, da črke pomenijo: „Ti je žal, da si me zaposlila, kaj?“ Očitno je prosilec za informacije v določenem sporu z zavezancem, na kar kaže tudi izjava prizadete stranke, da je na zahtevo nadrejenih na tožilstvu sistematično ponarejal javne listine in da tožeča stranka laže. Legitimen cilj posega je torej na drugi strani tudi v tem, da se vsaj do neke mere zavaruje pretirano administrativno obremenjevanje državnega organa, ki je v državi pristojen za pregon kaznivih dejanj. Poseg, ki je na ustrezen način predpisan z zakonom, je tudi primeren v tem smislu, da je z njim mogoče uresničevati omenjeni legitimen cilj, četudi v omejeni meri; po oceni sodišča je poseg tudi nujen v tem smislu, da ni mogoče z milejšim posegom v enaki meri uresničevati postavljenega legitimnega cilja. Poseg je nujen zaradi tega, ker obremenitev prosilcev, da morajo poslati bodisi lastnoročno podpisano zahtevo, ali pa zahtevo po elektronski pošti, podpisano z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim podpisom, ni velika in zlasti ni velika v konkretnem primeru, ko je izkazano, da prosilec nima objektivnih težav s pismenostjo, tudi ne s funkcionalno pismenostjo. Zato v konkretnem primeru dejstvo, da tožeča stranka ni prizadeto stranko posebej opozorila, da če ne bo podala pisne zahteve v smislu ZDIJZ in ZUP, ne bo imela pravnega varstva, ne more biti podlaga za razlago, da je prizadeta stranka upravičena do pravnega varstva kljub določilu 13. člena ZDIJZ. Določba o neformalni zahtevi ima namen olajšati dostop do informacije javnega značaja, ko za dostop ni potreben noben formalni upravni postopek, ampak le neformalna komunikacija med organom in prosilcem. Zato tudi zadnji argument prizadete stranke v odgovoru na tožbo, ko se sklicuje na 67. člen ZUP, ni relevanten, saj v primeru neformalne zahteve ne gre za nepopolno ali nerazumljivo vlogo v smislu 67. člena ZUP oziroma 18. člena ZDIJZ. Zakonodajalec je z jasnim namenom razmejil procesne posledice za stranko za primer pisne zahteve in za primer neformalne zahteve. V zakonodajnem gradivu je glede pisne zahteve zapisano: „Jasno je, da je pravno varstvo možno le, če je postopek formaliziran in dokumentiran“ (Predlog zakona o dostopu do informacij javnega značaja, prva obravnava, EPA 605-III, str. 53). V obravnavanem primeru je podano tudi sorazmerje v ožjem pomenu besede v tem smislu, da je poseg v pravico prizadete stranke, ki sama na omenjenem mestu v odgovoru na tožbo trdi, da je bila izpodbijana odločba že izvršena, v sorazmerju z koristjo, ki jo legitimen poseg zasleduje, to je v bolj zanesljivem in učinkovitem odločanju o pravici do dostopa do informacije javnega značaja, katere namen je tudi javni nadzor nad delovanjem državnih organov, ob čim manjši meri potrebnega obremenjevanja državnega tožilstva z administrativnim delom v zvezi z ZDIJZ. Ker je sodišče moralo najprej presoditi, ali je tožena stranka sploh pravilno ravnala v zvezi s pritožbo prizadete stranke in njeno pravico do pravnega varstva, sodišče ni obravnavalo ugovora zlorabe pravice.

Ker je tožena stranka napačno uporabila določila 13. in 15. člena ZDIJZ v povezavi z določbo 2. in 7. odstavka 63. člena ZUP in Uredbo, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Stranka z interesom namreč ni bila upravičena do pravnega varstva v postopku pred toženo stranko, ker ni podala pisne zahteve za dostop do informacije javnega značaja. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).