Jedro

Sodišče prve stopnje se je, glede dejstva, ki zadeva uporabljen čas za poti obdolženca pri storitvi kaznivega dejanja oprlo na ugotovitve opravljene rekonstrukcije in ne na ugotovitve predsednice senata, ki jih je zapisala v uradnem zaznamku dne 5.3.2004 in ki so bile podlaga razpravljajočemu senatu za odločitev, da se opravi rekonstrukcija. Zato vložnik zahteve neutemeljeno navaja, da je sodišče sodbo oprlo na nezakonito pridobljen dokaz in da je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obs. Z.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3.5.2004 obs. Z.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ ter mu določilo kazen štiri leta in dva meseca zapora, nato pa mu po 1. in 3. odstavku 110. člena KZ preklicalo pogojni odpust, ki mu je bil določen z odločbo Ministrstva za pravosodje z dne 27.12.2001, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 6.4.1999 in v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20.7.1999 ter mu upoštevaje neprestani del kazni iz navedene sodbe po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen pet let in sedem mesecev zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ mu je v izrečeno enotno kazen vštelo čas, ki ga je prebil v priporu od 5.9.2002 od 6.40 ure dalje. Po 1. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan plačati ošk. J.V. njen premoženjskopravni zahtevek v višini 20.000 EUR oziroma tolarsko protivrednost na dan plačila po srednjem tečaju Banke Slovenije. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, delno pa ga je na podlagi 4. odstavka 95. člena istega zakona oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1., 3., 4., 5., 6. in 8. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21.9.2004, ob reševanju pritožb obs. Z.M. in njegove zagovornice sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o preklicu pogojnega odpusta in kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremenilo tako, da se obsojencu pogojni odpust po odločbi Ministrstva za pravosodje z dne 27.12.2001, v zvezi sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 6.4.1999, in v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20.7.1999, ne prekliče, izrek o enotni kazni pa se odpravi. V ostalem je pritožbi obsojenca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa se zavzema za spremembo obsodilne sodbe v oprostilno.

Vrhovna državna tožilka ... v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njenem stališču ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba sodišča prve stopnje ne opira na nedovoljeni dokaz o rekonstrukciji dogodka, v ostalem pa zahteva v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na ugotovitve, razvidne iz uradnega zaznamka predsednice senata, ki je sama opravila preizkus, o katerem stranke niso bile predhodno obveščene in v zvezi s tem ni bil sprejet dokazni sklep ter prav tako ne dano pooblastilo senata predsednici za opravo takega dejanja.

Iz uradnega zaznamka je razvidno, da je predsednica senata dne 5.3.2004 sama opravila preizkus časovne meritve iz naslova L. v Ljubljani do avtobusne postaje Tržnica ... Na glavni obravnavi dne 5.4.2004 je sodišče prve stopnje na predlog državne tožilke, s katerim je soglašala tudi obramba, sprejelo sklep, da se opravi rekonstrukcija samega dogodka dne 13.4.2004 s pričetkom ob 9. uri. Rekonstrukcijo je dne 13.4.2004 opravila predsednica senata (2. odstavek 337. člena ZKP). Iz zapisnika sledi, da sta bila pri izvedbi tega procesnega dejanja navzoča državna tožilka in obsojenčev zagovornik. Natančnejši opis opravljene rekonstrukcije poti, ki sta jo opravila oškodovanka in obsojenec, je vsebovan v uradnem zaznamku predsednice senata z dne 3.5.2004. Sodišče je opravilo rekonstrukcijo v skladu z določbami 2. odstavka 337. člena ZKP. Na glavni obravnavi dne 5.4.2004, na kateri je bil sprejet sklep, da se opravi to procesno dejanje, so bile stranke navzoče in seznanjene s časom in krajem njegove izvedbe. Sodišče prve stopnje se je, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, glede dejstva, ki zadeva uporabljen čas za pot od NLB na Trgu revolucije do kraja storitve kaznivega dejanja in do NLB v Mostah oprlo na ugotovitve opravljene rekonstrukcije in ne na ugotovitve predsednice senata, ki jih je zapisala v uradnem zaznamku dne 5.3.2004 in ki so, kot je pravilno sklepalo sodišče druge stopnje, bile podlaga razpravljajočemu senatu za odločitev, da se opravi rekonstrukcija. Zato vložnik zahteve neutemeljeno navaja, da je sodišče sodbo oprlo na nezakonito pridobljen dokaz in da je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Obsojenec v zahtevi izrecno navaja, da podrejeno izpodbija dejansko stanje, ki je po njegovem mnenju nepopolno ugotovljeno. Pri tem trdi, da ni bilo razjasnjeno vprašanje avtobusnega postajališča, opozarja na zmoten zaključek, da ni mogel priti na avtobus, ki je odpeljal s postajališča ob 12.30 uri in zaključek, da se je poslužil prevoza s taksijem, nadalje na različnost izpovedb oškodovanke in prič v zvezi s prepoznavo, na zmotno presojo, ki se nanaša na oškodovankino ovojnico z denarjem in na trditev, da sodišče ni ugotavljalo, kje se nahaja dežnik, ki ga je imel v banki na Trgu revolucije, ne pa v banki v Mostah. Sodišču očita, da ni preverilo navedb očividk o tem, kaj so lahko z mesta, na katerem so se nahajale, zaznale, za kar bi bil potreben ogled kraja dejanja. Opravljen bi moral biti tudi ogled Poslovalnice NLB na Trgu revolucije zaradi preizkusa možnosti vidnih in slušnih zaznav. Meni, da je zmoten zaključek glede namena njegove prisotnosti v banki in glede možnosti, da je prizadejal poškodbe oškodovanki po glavi. Po njegovem stališču ni bil upoštevan čas za izvedbo samega ropa pri sicer s sodbo ugotovljeni časovni analizi, pri hišni preiskavi so bili zaseženi le računi, izdani po datumu storitve kaznivega dejanja, ne pa tudi računi, izdani pred storitvijo. Točno tudi ni razumevanje izpovedbe njegovega dekleta, da je po datumu izvršitve kaznivega dejanja imel pri sebi še več denarja. S temi navedbami vložnik zahteve uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obs. Z.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Vrhovno sodišče je obsojenca oprostilo plačila povprečnine, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).