Jedro

Ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, če je bila pri odločanju o ugotovitvi državljanstva uporabljena določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 5.3.2004. S to je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Oddelka za upravno notranje zadeve Upravne enote Jesenice z dne 30.7.2003, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.A., rojen 21.8.1896 v Radovljici, umrl dne 10.9.1960 v Avstriji, po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28.8.1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče sklicuje na določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž/45, Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48). Po tej določbi morajo biti za to, da se oseba ne šteje za državljana FLRJ kumulativno izpolnjeni trije pogoji: da gre za osebo nemške narodnosti, ki je na dan 4.12.1948 živela v tujini in se je med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešila zoper svoje državljanske dolžnosti. V postopku je bilo ugotovljeno, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi navedeni pogoji, zaradi katerih imenovanega ni mogoče šteti za jugoslovanskega državljana. Nemška narodnost imenovanega je ugotovljena na podlagi arhivskega gradiva, iz katerega izhaja, da je bil vpisan v seznam Volksdeutscherjev, ter na podlagi podatkov ..., iz katerih izhaja, da je bil njegov materni jezik nemški. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da je imenovani na dan 4.12.1948 živel v tujini. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je 25.9.1945 prijavil prebivališče v Avstriji. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da je bila tožeči stranki v postopku pred izdajo prvostopne odločbe dana možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti. Pooblaščenec tožeče stranke je bil z dopisom organa prve stopnje z dne 18.6.2003, ki ga je prejel dne 20.6.2003 pozvan, da glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 lahko dokazuje lojalnost. Pooblaščenec na ta poziv ni odgovoril. Sodišče soglaša s presojo tožene stranke, da je ugovor o retroaktivni uporabi določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž, ki ga tožnik ponavlja tudi v tožbi, neutemeljen ter z razlogi za tako presojo.

Tožeča stranka v pritožbi ponavlja tožbeni ugovor, da je uporaba določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž nedopustna in ima za posledico diskriminacijo glede na nemško narodnost, kar je v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, če je bila pri odločanju uporabljena določba 2. odstavka 35. člena ZDrž. O tem, ali je uporaba te določbe protiustavna, je odločalo Ustavno sodišče RS in odločilo, da uporaba navedene določbe ni v neskladju z Ustavo RS (odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, objavljena v Uradnem listu RS, št. 23/97). Odločbe Ustavnega sodišča RS so obvezne (3. odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94). Zato se sodišče prve stopnje pri uporabi prava pravilno sklicuje na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS.

Glede na navedeno je za odločanje o zadevi pomembna ugotovitev, ali so podani pogoji, določeni v 2. odstavku 35. člena navedenega zakona. Dejstvo, da je bil imenovani nemške narodnosti in da se je na dan 4.12.1948 nahajal v tujini, je bilo v postopku ugotovljeno. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da je bila tožeči stranki dana možnost, da dokazuje lojalno ravnanje, vendar te možnosti ni izkoristila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.