Jedro

Stranka, ki predlaga, da se določena oseba zasliši kot priča, mora podati tudi ustrezno trditveno podlago, ki jo bo ta priča s svojo izpovedjo potrdila ali ovrgla. Navesti mora torej o katerih (konkretnih) dejstvih bo izpovedovala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 141656/2009 z dne 5. 10. 2009 za glavnico v višini 2.277,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za izvršilne stroške v višini 50 EUR (I. točka izreka). V presežku je zaradi umika tožbe navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in pravdni postopek ustavilo (II. točka izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med gospodarske spore majhne vrednosti (1. odstavek 495. člena ZPP). V tovrstnih sporih sodišče odloči brez razpisa naroka, če po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena od strank pa izvedbe naroka ni zahtevala (2. odstavek 454. člena ZPP). Skladno s pravno teorijo in sodno prakso mora stranka izvedbo naroka zahtevati izrecno. Pri tem ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. zaslišanje stranke, prič) pomenijo takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče predlogom ugodilo (1). V obravnavanem primeru sta bili obe pravdni stranki večkrat pozvani, naj sporočita ali izvedbo naroka zahtevata. Ker se na poziv se nista odzvali, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tega ne zahtevata. Pravilen je tudi zaključek, da je bilo o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi izvedenih pisnih dokazov. O kršitvi 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni mogoče govoriti.

6. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi utemeljeno in obrazloženo zavrnilo dokazne predloge po zaslišanju tožene stranke in predlaganih prič, po postavitvi izvedenca finančne in računovodske stroke ter po vpogledu v poslovno dokumentacijo pravdnih strank. Pravilno je obrazložilo, da tožena stranka teh dokaznih predlogov ni ustrezno substancirala. Pritožbeno sodišče k njegovi razlagi dodaja, da mora stranka, ki predlaga, da se določena oseba zasliši kot priča, podati ustrezno trditveno podlago, ki jo bo ta oseba s svojo izpovedjo lahko potrdila ali ovrgla (236. člen ZPP). Navesti mora torej, o katerih (konkretnih) dejstvih bo priča izpovedovala. Le tako lahko namreč sodišče presodi, ali je izvedba dokaza smotrna oziroma ali se bodo z njim dokazovala pravno relevantna dejstva. Tožena stranka o tem, kaj naj bi zaslišane osebe povedale, ni podala nobenih trditev. Navedba, da naj bi vse izpovedovale o slabem in nepravočasnem delu tožnika, je nedovoljena pritožbena novota (tožeča stranka namreč ne zatrjuje, da takšnih navedb prej ni mogla podati – 1. odstavek 337. člena ZPP). Pri tem velja dodati, da je bil predlog za zaslišanje priče L. L. podan tudi prepozno (v drugi pripravljalni vlogi). V sporih majhne vrednosti morajo namreč pravdne stranke navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi oziroma odgovoru na tožbo (v postopkih, ki tečejo na podlagi razveljavitve sklepa o izvršbi pa v prvi pripravljalni vlogi – 451. člen ZPP). Nov dokaz bi tožena stranka lahko predlagala v drugi pripravljalni vlogi zgolj, če bi bilo to nujno zaradi navedb tožeče stranke v njeni drugi pripravljalni vlogi. V obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo.

Utemeljena je tudi zavrnitev predloga za postavitev izvedenca računovodske oziroma finančne stroke. Tožena stranka ni pojasnila, kaj točno je tožeča stranka sploh naredila narobe. To v zvezi s pritožbenimi navedbami, da sama ne razpolaga z ustreznim znanjem, da bi lahko ocenjevala delo tožnika pomeni, da je bil izvedenec dejansko predlagan z namenom ugotavljanja tožnikovih napak. Šlo je torej za tako imenovan informativni dokaz. Izvajanje takšnih dokazov pa v pravdnem postopku ni dopustno (2).

7. Nadalje so neutemeljeni očitki, da dejstvo, da tožena stranka ni ugovarjala izpisu odprtih postavk, ne pomeni potrditve obstoja dolga. Skladno s stališčem sodne prakse je podpisan izpis odprtih postavk mogoče šteti za priznanje dolga, če ga je podpisala oseba, ki je upravičena za zastopanje pravne osebe (tožene stranke) (3). V obravnavanem primeru ni sporno, da je izpis odprtih postavk tožeče stranke z dne 17. 9. 2009 (priloga A14), v katerem so zajeti tudi vtoževani računi, podpisala direktorica tožene stranke, M. L. Odločitev, da je dokument pravno zavezujoč je tako materialnopravno pravilna.

8. Ponavljanje trditev, da je tožeča stranka zamujala z dostavljanjem dokumentacije, da so bili zapisi nepravilni, da je imela tožena stranka zato številne nevšečnosti, da je sama ves čas izpolnjevala svoje obveznosti, da je dovolj konkretno navedla katerih del tožeča stranka ni opravila in katera je opravila nekvalitetno oziroma nepravočasno ter, da je sodišče prve stopnje dokaze v zvezi s tem napačno presodilo, pomeni izpodbijanje s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljenega dejanskega stanja. Ker gre za spor majhne vrednosti, to ni dopusten pritožbeni razlog. V tovrstnih sporih namreč ugotovljeno dejansko stanje predstavlja (neizpodbojno) izhodišče za pritožbeno odločitev (2. odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče se zato do naštetih navedb ni vsebinsko opredeljevalo.

9. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita še kršitev 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče takšnih kršitev ni našlo. Sodba je razumljiva in omogoča pritožbeni preizkus, prav tako pa niso prisotna nasprotja med njenimi razlogi in izvedenimi dokazi. Ker torej uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ni našlo niti kršitev, na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

11. Skladno s 5. odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

(1) Glej: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722

(2) J. Zobec in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 353

(3) Npr. odločba VSL I Cpg 109/2010