Jedro

V sporni odpovedi ni navedeno, kdaj je tožnik storil očitane kršitve oziroma opustitve, torej kdaj je nastal odpovedni razlog. Časovno ni opredeljena nobena od osmih kršitev. Po pozivu sodišča, naj natančno navede dejstva, na podlagi katerih bi lahko preverilo, ali je bila izredna odpoved podana pravočasno, je toženka navedla dneve, ko je ugotovila posamezne kršitve, to je od 4. 5. 2020 do 14. 5. 2020. Navedla je še, da so takrat kršitve še vedno obstajale, zaradi česar se tožniku očita, da je opustil dolžnost vodenja, organiziranja in nadziranja. Ni pa pojasnila časovnega poteka posameznih dogodkov oziroma iz njenih navedb ni razvidno, kdaj naj bi se sporni dogodki zgodili, zaradi česar tudi ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi glede objektivnega roka.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni upravičen do plačila razlike plače v času prepovedi opravljanja dela, ker ni uveljavljal sodnega varstva zoper sklep toženke o prepovedi opravljanja dela. Zahtevek za razliko med nadomestilom plače in plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, predstavlja uveljavljanje (čiste) denarne terjatve, povezane z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi, zato je v skladu z določbo četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 predvideno direktno sodno varstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo 19. 6. 2020, ampak je trajalo (s prekinitvijo od 20. 6. 2020 do 20. 8. 2020) od 21. 8. 2020 do 31. 12. 2020. Do tega dne je tožniku priznalo vse pravice iz delovnega razmerja in delovno dobo. Toženki je naložilo, da mu za čas trajanja delovnega razmerja pri toženki izplača nadomestilo plače v bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, po obračunu davkov in prispevkov zmanjšane za neto zneske prejetih nadomestil med brezposelnostjo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov; za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 20. 6. 2020 do 20. 8. 2020 zneske, ki so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi; za čas prepovedi opravljanja dela razliko do polnega nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leti 2019 in 2020. Prisodilo mu je sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi in denarno povračilo v višini 14 plač, v presežku pa je zahtevek iz teh naslovov zavrnilo. Odločilo je, da mora toženka povrniti tožniku stroške postopka v znesku 3.236,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila in da svoje stroške postopka krije sama.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil tožnik na delovnem mestu področnega sekretarja pooblaščen za vodenje službe za informacijsko tehnologijo, zato je naloge tožnika treba presojati z vidika delokroga te službe. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni bila naloga tožnika nadziranje zaposlenih v navedeni službi, saj vodenje in organiziranje pojmovno vključuje tudi njeno nadziranje. Očitki v odpovedi ne predstavljajo objektivne odgovornosti tožnika, kot zmotno zaključuje sodišče, temveč njegovo krivdno odgovornost zaradi opustitve vodenja službe. V zvezi s prvo očitano kršitvijo navaja, da bi moral tožnik po sprejetju Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov - GDPR in v skladu z internim aktom toženke odrediti, da se elektronski naslovi zunanjih uporabnikov ukinejo. Tega ni storil do podaje odpovedi, kar pomeni, da je pravočasna. Zmoten je zaključek sodišča, da so se interni akti toženke glede zunanjih uporabnikov lahko tolmačili različno. Nasprotuje zaključku sodišča, da glede na izjavo pooblaščene osebe za varstvo osebnih podatkov (DPO) tožnik ni mogel vedeti, da je prepovedano dodeljevanje elektronskih naslovov z domeno A.si zunanjim izvajalcem. Vztraja, da gre za opustitev dolžnega ravnanja in s tem za hudo malomarnost tožnika. Glede tretje očitane kršitve navaja, da z družbo B. ni bila dogovorjena uporaba delovnih postaj. Tožnik je omogočal uporabo delovnih postaj vse do uvedbe postopka odpovedi, zato gre za trajajočo kršitev. Tudi glede četrte in pete očitane kršitve odpoved ni prepozna, ker je tožnik omogočal pogodbenim izvajalcem uporabo enega certifikata in uporabniškega imena vse do uvedbe postopka odpovedi. Tožnik bi moral izvesti ukrepe, s katerimi bi zagotovil skladnost delovanja službe za informacijsko tehnologijo z načeli GDPR. Ker je opustil opravljanje nalog, s katerimi se zagotavlja sledljivost dostopa do osebnih podatkov pri toženki, je ravnal hudo malomarno. Nepravilni so zaključki sodišča glede šeste, sedme in osme očitane kršitve. Pooblaščena oseba za varstvo osebnih podatkov (DPO) je potrdila splošno pravilo, da je bila potrebna sklenitev pogodbe o obdelavi osebnih podatkov s C. d. o. o., ker je bil omogočen dostop do realnih osebnih podatkov. Tega splošnega pravila bi se moral tožnik zavedati. Kot vodji službe za informacijsko tehnologijo in članu strokovne skupine za varstvo osebnih podatkov bi morala biti tožniku znana obveznost izdelave analize ocene učinkov v zvezi z varstvom osebnih podatkov (DPIA). Zato je podana huda malomarnost tožnika pri izpolnjevanju delovnih obveznosti. Ukrepala je takoj ob seznanitvi s tožnikovo opustitvijo sklenitve pogodbe o obdelavi osebnih podatkov in izdelave DPIA. Ker tožnik ni odpravil nepravilnosti do trenutka seznanitve zakonite zastopnice toženke z njimi, odpoved ni prepozna. Vztraja, da se kot datum sodne razveze določi 19. 6. 2020, saj je bila pogodba o zaposlitvi pri drugem delodajalcu (D. d. o. o.) nezakonito sklenjena za določen čas. Posledično je sodišče neutemeljeno priznalo razliko iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2020. Dvomesečna zaposlitev ne predstavlja krajše zaposlitve. Zahtevek za priznanje odškodnine v višini razlike v plači pri drugem delodajalcu ni sklepčen. Tožnik je v tretji pripravljalni vlogi navedel, da je bil prikrajšan za neto razliko v plači, s čimer je dejansko zahteval priznanje delovnih razmerij pri dveh delodajalcih. Sodišče mu je prisodilo bruto plače, kar ni zahteval in je v nasprotju z davčnimi predpisi. Do navedenega se sodišče ni opredelilo, zato sodba v tem delu ni obrazložena. Prav tako se sodišče ni opredelilo do elementa odškodninske odgovornosti - krivdne oblike, ko je tožniku prisodilo odškodnino iz naslova razlike v plači. Zaradi pomanjkanja ustrezne trditvene podlage bi moralo sodišče zavrniti odškodninski zahtevek. Tožnik ni upravičen do izplačila razlike v plači v času prepovedi opravljanja dela, ker ni uveljavljal sodnega varstva zoper sklep o prepovedi opravljanja dela. Sodišče je tožniku neutemeljeno prisodilo nadomestilo za neizrabljeni letni dopust. Delo v službi za informacijsko tehnologijo je tožnik organiziral sam in bi lahko letni dopust izrabil, če bi bilo zagotovljeno nadomeščanje. Tožnik je predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, zato po svoji volji ni mogel izrabiti letnega dopusta za leto 2020. Upoštevaje pravice, ki jih je tožnik uveljavil za čas prenehanja delovnega razmerja, je pretirano denarno povračilo v višini 14 plač. Od 1. 1. 2021 dalje je bil tožnik zaposlen za nedoločen čas in uvrščen v isti plačilni razred kot pri toženki. Poleg tega bi moralo sodišče upoštevati, da tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper drugega delodajalca za transformacijo pogodbe o zaposlitvi in pravočasno opravljal svojega dela (ocene, poročilo o poskusnem delu ipd.). V tem delu sodba ni obrazložena. Ni podlage za oceno sodišča, da možnosti tožnika za zaposlitev niso najboljše, saj se je zaposlil že naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pri toženki. Tožnik se je prijavljal zgolj na vodstvena delovna mesta, čeprav so bila razpisana številna prosta delovna mesta, ki ustrezajo njegovi izobrazbi. Denarno povračilo v višini 14 plač odstopa od sodne prakse (VIII Ips 236/2017, VIII Ips 104/2017, VIII Ips 293/2016, VIII Ips 78/2018 idr.). Po oceni toženke je tožnik upravičen do denarnega povračila v višini največ 8 plač. Posledično je sodišče zmotno odločilo o stroških postopka. Ker je tožnik poleg nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja s tožbo uveljavljal tudi denarne zahtevke za plačilo regresa, nadomestila za neizrabljeni letni dopust, denarno povračilo in odškodnino v višini razlike v plači, je v tem delu upravičena do povrnitve stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba smiselno uveljavlja z navedbo o neobrazloženosti sodbe. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

7. Tožniku je bila 2. 6. 2020 izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih.2 Očitano mu je bilo, da je v celoti opustil dolžnost vodenja, organiziranja in nadziranja s področja varstva osebnih podatkov, ker: - ni preprečil dodeljevanja elektronskih naslovov z domeno A.si nezaposlenim osebam, kar je pomenilo nevarnost za zaščito osebnih podatkov; v službi, ki jo vodi, bi moral delo organizirati na način, da se domena ne dodeljuje zunanjim sodelavcem in na navedeno izrecno opozoriti tudi zaposlene v službi, ter določeno nalogo tudi nadzorovati in jo v primeru nepravilnosti nemudoma odpraviti; - ni poskrbel oziroma ni organiziral dela na način, da bi bilo zagotovljeno, da se vsem posameznikom, ki jim preneha delovno razmerje pri toženki, prekliče identiteta in ukine elektronski naslov ter tako določeno izvedbo naloge tudi nadzorovati, o čemer je bil predhodno opozorjen; - je brez zakonske ali pogodbene podlage zunanjim izvajalcem omogočil uporabo delovnih sredstev toženke, pri čemer ni imel pregleda nad tem, kje se posamezni računalnik nahaja in kdo dostopa do računalnika; - ni preprečil, da bi vsi izvajalci pogodbenega sodelavca B. d. o. o. že nekaj časa uporabljali samo en certifikat in uporabniško ime za VPN oddaljen dostop do okolja toženke, ne glede na to, da bi morali imeti vsak svojega, s čimer se je zabrisala oziroma bi se lahko zabrisala sledljivost obdelave osebnih podatkov; popolnoma je tudi opustil obveznost nadziranja v tem delu; - ni preprečil, da so samo en certifikat in uporabniško ime (brez podpisa, da so ga prejeli) uporabljali tudi pri E. (za F.) in še sedaj uporabljajo s strani G. (bivši H.) pri vzdrževanju požarnega zidu CheckPoint in podjetje I. pri vzdrževanju rešitve WAF; - ni preprečil, da je družba J. d. o. o. izvajala storitve v testnem okolju preko rešitve ISL online, čeprav z družbo C. d. o. o. (dobaviteljem rešitve oddaljenega namizja ISL) ni bila sklenjena ustrezna pogodba o obdelavi osebnih podatkov, saj so v testnem okolju obdelovali realne osebne podatke; - ni preprečil, da bi se pogodba o vzdrževanju in migraciji programske opreme InDoc RMS v InDoc EDGE z družbo K. začela izvajati šele po pripravi analize ocene učinkov tveganja (DPIA), zaradi česar je bila po ugotovitvi nepravilnosti toženka 8. 5. 2020 primorana K. obvestiti o prekinitvi izvajanja pogodbenih storitev do izdelave ocene učinka v zvezi z varstvom podatkov (DPIA), v ta namen pa je bil sklican za 14. 5. 2020 tudi sestanek s predstavniki delodajalca, družbe K. in DPO; - ni preprečil dostopanja preko ISL Light oddaljenega dostopa, ki ni varen dostop.

8. Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog, te navedbe oziroma obrazložitev pa morajo biti – tudi časovno – dovolj konkretne.3 Opredelitev očitkov po vsebini mora biti dovolj določna. Prav tako morajo biti očitki tako časovno opredeljeni, da lahko sodišče presodi pravočasnost podaje odpovedi. Ugotovitev, da očitki v odpovedi niso ustrezno časovno in vsebinsko konkretizirani, je v škodo delodajalcu, na katerem je breme, da kršitve ustrezno opredeli.4

9. Tožnik je v tožbi navedel, da kršitve v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso konkretizirane v časovnem smislu in da je odpoved prepozna. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v sporni odpovedi ni navedeno, kdaj je tožnik storil očitane kršitve oziroma opustitve, torej kdaj je nastal odpovedni razlog.5 Časovno ni opredeljena nobena od osmih kršitev. Po pozivu sodišča, naj natančno navede dejstva, na podlagi katerih bi lahko preverilo, ali je bila izredna odpoved podana pravočasno, je toženka navedla dneve, ko je ugotovila posamezne kršitve, to je od 4. 5. 2020 do 14. 5. 2020. Navedla je še, da so takrat kršitve še vedno obstajale, zaradi česar se tožniku očita, da je opustil dolžnost vodenja, organiziranja in nadziranja. Ni pa pojasnila časovnega poteka posameznih dogodkov oziroma iz njenih navedb ni razvidno, kdaj naj bi se sporni dogodki zgodili, zaradi česar tudi ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi glede objektivnega roka.6 Tega po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni obrazložila niti z dodatnim pojasnilom na naroku. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje o neustrezni vsebinski konkretizaciji sedme in osme kršitve. Ti nista ustrezno obrazloženi, saj je treba očitka konkretizirati z navedbo vsaj primeroma navedenih konkretnih dejanskih okoliščin.

10. Glede na navedeno je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi neustrezne časovne konkretiziranosti kršitev, v primeru sedme in osme kršitve pa tudi zaradi njune neustrezne vsebinske konkretiziranosti. Posledično pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na presojo sodišča prve stopnje o obsegu nalog tožnika, njegovi objektivni odgovornosti za delo službe za informacijsko tehnologijo, neobstoju ustrezne krivdne oblike ter prepozni odpovedi,7 saj ti (glede na zaključek, da je odpoved že iz formalnega razloga nezakonita) za odločitev niti niso relevantni.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni upravičen do plačila razlike plače v času prepovedi opravljanja dela, ker ni uveljavljal sodnega varstva zoper sklep toženke o prepovedi opravljanja dela. Zahtevek za razliko med nadomestilom plače in plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, predstavlja uveljavljanje (čiste) denarne terjatve, povezane z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi, zato je v skladu z določbo četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 predvideno direktno sodno varstvo. Po tretjem odstavku 110. člena ZDR-1 je delodajalec delavcu v času prepovedi opravljanja dela dolžan izplačevati nadomestilo plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Kljub temu je delavec, če je kasneje pred sodiščem ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za čas prepovedi opravljanja dela upravičen do plače v višini, ki bi mu pripadala, če bi delal. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas prepovedi opravljanja dela upravičen do vtoževane razlike.

12. Pravno podlago za priznanje pravice do nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leti 2019 in 2020 predstavlja 164. člen ZDR-1. Po tej določbi je neveljaven sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o denarnem nadomestilu za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Toženka je tožniku prepovedala opravljanje dela od 25. 5. 2020 dalje, od 9. 6. 2020 do 19. 6. 2020, ko mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje, pa mu ju bil priznan bolniški stalež. Pritožba navaja, da bi tožnik kot vodja službe za informacijsko tehnologijo lahko izrabil dopust, če bi zagotovil nadomeščanje, vendar je iz izvedenih dokazov razvidno, da je v praksi direktorica toženke odobrila izrabo letnega dopusta na podlagi tožnikove prošnje. Navedbe v pritožbi, upoštevajoč stališča, ki jih je zavzelo Sodišče EU, ne zadoščajo za razbremenitev obveznosti, ki jih je imela toženka v zvezi z zagotovitvijo pravice do plačanega letnega dopusta. Iz sodne prakse Sodišča EU8 izhaja, da določba 7. člena Direktive 2003/88/ES za nastanek pravice do denarnega nadomestila ne določa nobenega drugega pogoja, kot da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja tega delovnega razmerja upravičen. Poleg tega toženka v sodnem sporu ni zatrjevala (tega ne zatrjuje niti v pritožbi), da je konkretno poskrbela, da je imel tožnik dejansko možnosti izrabiti preostanek plačanega letnega dopusta, ga kakorkoli (pravočasno) vzpodbudila, da naj to stori in ga poučila tudi o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storil.9 Tožnik pravice do plačanega letnega dopusta po ponovni vzpostavitvi delovnega razmerja zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ne more uveljaviti, zato je v skladu s 164. členom ZDR-1 upravičen tudi do denarnega nadomestila za leto 2020.10

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nesklepčnosti zahtevka za plačilo škode v višini razlike med pripadajočo plačo pri toženki in dejansko prejeto plačo za čas zaposlitve pri delodajalcu L. d. o. o. Iz navedb tožnika v tretji pripravljalni vlogi je razvidno, da je denarni zahtevek uveljavljal tudi na odškodninski podlagi. Zato je moralo sodišče o denarnem zahtevku odločiti tudi ob upoštevanju tožnikovih navedb o odškodninski naravi terjatve. Ker je tožbeni zahtevek povezoval s kršenjem pravic iz delovnega razmerja oziroma nezakonito odpovedjo pogodbenega razmerja, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo odškodnino v višini izgubljenega zaslužka. Pri oblikovanju zahtevka je tožnik sicer res izhajal iz (bruto) plače, vendar njegov zahtevek ni bil zahtevek za plačo, temveč za odškodnino. Gre za različna pojma - eno je izhodišče za določitev višine zahtevka, drugo je sam zahtevek.11 S tem, ko je bila tožniku prisojena odškodnina v vtoževanem nominalnem znesku in glede na prvi odstavek 2. člena ZPP ter glede na to, da odločitev o obračunu in plačilu davkov in prispevkov od prisojene odškodnine ni stvar sodišča v delovnopravnem sporu, je odločitev skladna tudi z načelom popolne odškodnine iz 169. člena Obligacijskega zakonika.12 Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik zahteva dejansko priznanje delovnih razmerij pri dveh delodajalcih hkrati.

14. Sodišče prve stopnje je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z 31. 12. 2020. Pritožbeni očitek, da bi jo moralo razvezati z 19. 6. 2020, ni utemeljen. Bistveno za presojo je, da se je tožnik takoj po odpovedi toženke zaposlil pri L. d. o. o. za čas dveh mesecev in mu je po poteku dveh mesecev delovno razmerje prenehalo. Pogodba o zaposlitvi pri drugem delodajalcu je torej prenehala veljati s potekom časa. Njene zakonitosti v tem sporu, v katerem drugi delodajalec ni stranka spora, sodišče ne more presojati. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ZDR-1 ne določa, da bi kratkotrajna zaposlitev delavca po prenehanju delovnega razmerja morala (že sama po sebi) vplivati tudi na datum sodne razveze. Po 20. 8. 2020 tožnik ni bil več v delovnem razmerju, zato mu je sodišče druge stopnje lahko priznalo delovno razmerje pri toženki do 31. 12. 2020, ko se je ponovno zaposlil za nedoločen čas. Navedeno je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo pri priznanju razlike iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2020. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

15. V primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi sodišče delavcu na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo starost tožnika 63 let in 26 let zaposlitve na enem izmed vodilnih delovnih mest pri toženki. Okoliščine, da se je tožnik naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pri toženki zaposlil za čas dveh mesecev za minimalno plačo, da mu je bil priznan obseg pravic iz delovnega razmerja v trajanju štirih mesecev (od 21. 8. 2020 do 31. 12. 2020) in da se je po datumu sodne razveze zaposlil pri delodajalcu, pri katerem prejema za 300,00 EUR nižjo plačo, je sodišče ustrezno upoštevalo pri odmeri denarnega povračila. Toženka navaja, da je tožnik pri novem delodajalcu uvrščen v isti plačilni razred, vendar ne upošteva, da ne prejema položajnega dodatka. Opustitev uveljavljanja pravice do sodnega varstva za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri drugem delodajalcu, ki jo tožniku zagotavlja 23. člen Ustave RS, ne more biti razlog za znižanje denarnega povračila. Tudi zatrjevano nepravočasno opravljanje dela (ocene, poročilo o poskusnem delu ipd.) samo po sebi ne utemeljuje nižjega povračila. Pritožba v zvezi s kriterijem možnosti delavca za novo zaposlitev poudarja, da tožnik ni težje zaposljiv, ker se je po odpovedi takoj zaposlil. Vendar je bilo iskanje zaposlitve za tožnika kot starejšega delavca naporno; napisal je več kot 10 prošenj za zaposlitev, kar pomeni, da je bil tožnik aktiven pri iskanju zaposlitve. Toženka ni dokazala navedb, da so bila razpisana številna prosta delovna mesta, ki ustrezajo strokovni izobrazbi tožnika. Tudi zadeve VIII Ips 236/2017 (11 let zaposlitve pri toženki, delavec ni iskal zaposlitve), VIII Ips 104/2017 (9 let zaposlitve pri toženki, starost 47 let) in VIII Ips 78/2018 (11 let in 8 mesecev zaposlitve pri toženki), na katere se sklicuje pritožba, niso primerljive glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera. Po presoji pritožbenega sodišča je denarno povračilo prisojeno v primernem znesku in je primerljivo tudi z višinami denarnih povračil, ki se v sodni praksi prisojajo v podobnih primerih, zato je neutemeljena pritožba, ki se zavzema za znižanje denarnega povračila na največ osem plač.

17. Toženka v pritožbi neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o stroških postopka. Zahtevki za plačilo regresa, nadomestila za neizrabljeni letni dopust in denarnega povračila ter odškodninski zahtevek v višini razlike v plači zaradi nezakonite odpovedi so povezani s prenehanjem delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka ob upoštevanju kriterija uspeha iz tretjega odstavka 154. člena ZPP in določbe petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.13

18. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbe, tožniku pa je na podlagi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP ter v skladu določili Odvetniške tarife dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in DDV znaša 280,00 EUR.

1 ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 2 ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. 3 Prim. zadeve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 353/2007, VIII 21/2008 in VIII Ips 111/2011. 4 Prim. zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 131/2018. 5 Pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je njena pravočasnost. Odpoved mora biti podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. 6 Objektivni rok za podajo izredne odpovedi že po svoji naravi ne more biti odvisen od tega, kdaj je za kršitev izvedel delodajalec (zato tudi je imenovan "objektivni", za razliko od "subjektivnega"), ampak je vezan na čas storitve kršitve. 7 Za tek objektivnega roka za podajo odpovedi je pri opustitvah pomembno, kdaj bi morale biti izpolnjene. Rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi za kršitve, ki naj bi nastale zaradi opustitve tečejo od dneva, ko bi morale biti obveznosti izpolnjene, pa niso bile. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 22/2016 že zavzelo stališče, da vzdrževanje stanja, ki je posledica kršitev, ne pomeni, da je ta nadaljevana. Za nadaljevano kršitev gre le takrat, ko njeno izvrševanje traja (npr. dnevno neopravljanje dela), ne pa, kot v obravnavanem primeru, ko gre za enkratne kršitve (neopravljene naloge), ki v nadaljevanju niso odpravljene. 8 Prim. zadevi C-118/2013 in C-341/2015. 9 Prim. zadevi Sodišča EU C-684/16 in C-619/16. 10 Prim. zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 24/2021. 11 Prim. zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 23/2019. 12 OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. 13 ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.