Jedro

V primeru, ko je podana domneva o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti, je tožena stranka tista, ki mora takšno domnevno ovreči, npr. s trditvami, da pri izpodbijani asignaciji ni šlo za neobičajni način poravnave obveznosti. Poleg tega pa lahko še vedno zatrjuje (tudi v tem primeru je na njej dokazno breme), da obstojijo okoliščine, zaradi katerih ni vedela in ni mogla vedeti, da je bila tožeča stranka v času izpodbijanega dejanja insolventna.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se razveljavi stroškovna odločitev izpodbijane sodbe (II. točka izreka). V ostalem pa se ta pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev učinkov asignacije z dne 6.10.2009, na podlagi katere je dolžnik tožeče stranke: A. s.p., plačal toženi stranki (upniku tožeče stranke) znesek 17.672,42 EUR, in zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh v stečajno maso tožeče stranke plačati znesek 17.672,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.10.2009 dalje; II.) tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 450,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej ugoditev tožbenemu zahtevku. Hkrati je uveljavljala povrnitev stroškov. Navaja, da je v zvezi z neobstojem subjektivnega elementa izpodbojnosti sodišče ugotovilo, da je imel tožnik v času sklenitve izpodbijanega posla blokirane transakcijske račune le krajše obdobje, malo več kot mesec dni. Vendar pa takšno obdobje vsekakor ni le krajše obdobje, po prepričanju tožnika kaže na njegovo insolventnost. Blokada transakcijskih računov je že po definiciji posledica izvršilnih postopkov, torej dejstva, da so zoper dolžnika že pravnomočno izpeljani postopki po dajatvenih zahtevkih upnikov. Insolventnost torej nastopi še pred blokado računov, takšna blokada pa je za podjetje znak izredno slabega finančnega položaja, četudi traja le nekaj dni. Blokada računov, ki traja cel mesec, je izredno resna, posebej če ne gre za prvo blokado računov, temveč so bili računi tožeče stranke blokirani že pred tem. Tožnik je v tožbi podal navedbo, da je tožena stranka vedela za njegovo insolventnost, zato je nepravilno stališče sodišča, češ da tožnik sploh ni zatrjeval svoje insolventnosti. Poleg tega je navedel, da je tožena stranka prejela poplačilo svoje terjatve na neobičajen način, ob tem pa je imela do tožeče stranke že več kot leto dni stare terjatve v skupnem visokem znesku, nastanek in zapadlost teh terjatev pa izvira že vse od leta 2008 dalje. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni prerekal navedb o „normalnem poslovanju“ med pravdnima strankama v spornem obdobju. Tožnik ne rabi posebej prerekati vsake navedbe, ki je že sama po sebi v popolnem nasprotju s tožnikovimi navedbami. Če je tožnik navedel, da je imel blokirane račune, potem pač ni mogel „normalno poslovati“. Tožnik je ob začetku postopka dolgoval toženi stranki plačilo večjega števila računov v visokem znesku 794.132,16 EUR. Če vsi ti računi v vsem tem obdobju niso bili plačani, je jasno, da tožnik pač ni plačeval računov tožene stranke že vse od leta 2008 dalje in bi se tožena stranka v trenutku blokade računov morala zavedati, da je tožnik insolventen. Posebej izpodbija ugotovitve sodišča iz 11. točke obrazložitve. Tožnik naj ne bi pojasnil, kakšen je bil običajen način poplačila obveznosti in v kakšnih rokih so se poravnavale. Tožnik tega tudi ni rabil pojasnjevati, temveč bi to morala dokazovati tožena stranka, če bi želela izpodbiti domnevo iz čl. 272/3 ZFPPIPP. Dovolj je, da tožnik zatrjuje, da je asignacija neobičajen način poplačila. Če pa bi bil takšen način poplačila med strankama dogovorjen vnaprej ali sicer običajen, bi to morala dokazati tožena stranka. Sodišče je tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka, čeprav jih tožena stranka ni priglasila. Takšna odločitev je nepravilna in neobrazložena.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožeča stranka zatrjevala, da pri plačilu s sporno asignacijo ni šlo za običajen način plačila; ni pa razvidno, da bi tožena stranka navedeno trditev tožeče stranke prerekala. Torej je podana situacija po 1. tč. 3. odst. 272. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP, in se domneva, da je podan subjektivni element izpodbojnosti (če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen). V zvezi s tem pritožnica utemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, češ da ni tožnik podal nobenih trditev in niti ni predložil dokazov, ki bi izkazovale obstoj domnevne baze, ker da ni pojasnil, kakšen je bil običajni način poravnavanja obveznosti med strankama in v kakšnih rokih so se poravnavale. Gre za to, da je v primeru, ko je podana domneva o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti, tožena stranka tista, ki mora takšno domnevno ovreči, napr. s trditvami, da pri izpodbijani asignaciji ni šlo za neobičajni način poravnave obveznosti. Poleg tega pa lahko še vedno zatrjuje (tudi v tem primeru je na njej dokazno breme), da obstojijo okoliščine, zaradi katerih ni vedela in ni mogla vedeti, da je bila tožeča stranka v času izpodbijanega dejanja insolventna (pri tem ne gre za vprašanje, ali je tožeča stranka tudi dejansko bila insolventna, ampak, ali je tožena stranka za to vedela oziroma bi morala vedeti). In v obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ocenilo, pritožbeno sodišče pa s to oceno soglaša, da je tožena stranka obstoj takšnih okoliščin zatrjevala (te trditve pa niso bile prerekane s strani tožeče stranke), in sicer: da je poslovanje v času opravljenega izpodbojnega dejanja med pravdnima strankama potekalo normalno (vse do avgusta 2010), saj so se izvajala naročila, pa tudi plačila s strani tožeče stranke, samo dejstvo, da je imela tožeča stranka neporavnane obveznosti do tožene stranke že v letih 2008 in 2009 pa še ne pomeni, da bi morala tožena stranka podvomiti v tožnikovo slabo finančno stanje, saj je med njima veljal dogovor o „zaupanju do 400.000 EUR“ (glede na dolgo časa trajajoče poslovno razmerje med njima sta bili dogovorjeni, da se dobave do 400.000 EUR izvajajo nemoteno in dokler dolg tožeče stranke ni dosegel tega zneska, med njima ni bilo problema). Torej je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da ni izpolnjen subjektivni pogoj za izpodbijanje pravnega dejanja po 2. tč. 1. odst. 271. čl. ZFPPIPP.

Utemeljena pa je pritožba le v delu, v katerem opozarja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka, čeprav jih tožena stranka ni uveljavljala. V zapisniku z naroka za glavno obravnavo z dne 19.1.2012 je povzeta izjava tožene stranke, da „stroškov ne priglaša“. To pomeni, da je s stroškovno odločitvijo v II. točki izreka sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek, zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi 357. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v tem delu sodbo razveljavilo; v preostalem delu pa je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je na podlagi 2. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške pritožbenega postopka.