Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek obeh tožnikov, da jima je tožena stranka dolžna izdati novi odločbi o (višji) plači za delovno mesto organizator marketinških aktivnosti in prireditev v centru. Tožnika sta novi pogodbi o zaposlitvi, ponujeni v podpis zaradi reorganizacije, v kateri sta bili dotedanji delovni mesti obeh tožnikov ukinjeni, podpisala, zato sta veljavni in predstavljata zakonito podlago za obračun plače. Ker sta tožnika podpisala novi pogodbi o zaposlitvi in s tem pristala na višino plače, določeno v teh novih pogodbah o zaposlitvi, nimata pravnega temelja, po katerem bi lahko zahtevala višjo plačo od tiste, ki je določena v njunih pogodbah o zaposlitvi.

Tožena stranka je z namenom, da bi se izognila odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem, katerih delovna mesta so bila ukinjena, trudila najti novo zaposlitev za vse delavce. Res sta tožnika novi pogodbi o zaposlitvi podpisala približno mesec dni po pričetku reorganizacije, a to še ne pomeni, da ju je tožena stranka ignorirala in neenako obravnavala, še posebej ob upoštevanju dejstva, da so pogovori o možnih zaposlitvah potekali že sredi januarja. Zagotovo je prejem obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi stresen dogodek, vendar izdaja tega obvestila sama po sebi ne more predstavljati protipravnega ravnanja tožene stranke v smislu enega izmed elementov odškodninske odgovornosti, čeprav kasneje do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pride. Prav tako protipravnega ravnanja ne more predstavljati prizadevanje toženke, da bi našla zaposlitev za oba tožnika, pa čeprav je to pomenilo, da sta tožnika novo pogodbo podpisala en mesec po pričetku veljavnosti reorganizacije (pri čemer sta do podpisa novih pogodb prejemala plačo po dotedaj veljavnih pogodbah o zaposlitvi). Zaradi zmotne pravne presoje je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe delno razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi: - v ugodilnem delu IV. točke izreka, - v V. točki izreka glede odločitve o stroških postopka tožene stranke in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožečih strank se zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeči stranki sami krijeta stroške pritožbe, tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo. Odločitev o stroških pritožbe tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikoma plačati odškodnino zaradi neenake obravnave vsakemu posebej v višini 8.000,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je višji zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (V. točka izreka). Nadalje je zavrnilo: - zahtevek prvega tožnika za izdajo nove odločbe o določitvi plače za delovno mesto organizator marketinških aktivnosti in prireditev v centru za 30. plačilni razred in za obračun in izplačilo razlike v plačah na podlagi umestitve v 30. plačilni razred z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), - zahtevek drugega tožnika za izdajo nove odločbe o določitvi plače za delovno mesto organizator marketinških aktivnosti in prireditev v centru za 31. plačilni razred in zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plačah na podlagi umestitve v 31. plačilni razred z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka); - zahtevek obeh tožnikov po plačilu odškodnine zaradi ukinitve delovnega mesta in ponudbe novega, neustreznega glede na njuno znanje in izkušnje (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe v IV. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke v V. točki izreka. Navaja, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je odločilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka. Tožnika sta zahtevala izplačilo odškodnine zaradi neenake in diskriminatorne obravnave v primeru ukinitve njunega delovnega mesta in ponudbe novega neustreznega glede na njuno znanje in izkušnje. Odločitev sodišča prve stopnje je sama s sabo v nasprotju, ker sodišče navaja, da sta tožnika zamudila materialni prekluzivni rok iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1 za izpodbijanje utemeljenosti odpovednega razloga in ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi, in da ne moreta naknadno v odškodninskem postopku zahtevati odškodnine zaradi ukinitve delovnega mesta in ponudbe nove pogodbe za neustrezno delovno mesto. Kljub obrazložitvi, da tožnika nista bila edina, pri katerih je bilo ukinjeno delovno mesto in ponujena nova pogodba, in da nista bila v tem pogledu diskriminirana, jima je sodišče priznalo odškodnino zaradi domnevne neenake obravnave. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da sta bila tožnika neenako obravnavana na podlagi osebne okoliščine. Ta se mora nanašati na osebo, ki naj bi bila neenako obravnavana, v konkretnem primeru pa je bila odškodnina priznana zaradi neenake obravnave nekoga drugega. Tožnika nista podala ustrezne trditvene podlage, ker nista pojasnila, na podlagi katere osebne okoliščine naj bi bila diskriminirana, s strani koga, kako in kdaj. Sodišče je ugotovilo, da je imela tožena stranka utemeljene razloge za reorganizacijo in da morebitna antipatija nove uprave nasproti A.A. ni mogla neposredno vplivati na status prvega tožnika. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi priče B.B.. Drugi tožnik je bil seznanjen, da se zanj išče delo, zato ni mogel trpeti duševnih bolečin. Primerjava drugega tožnika z drugimi sodelavci ni mogoča, ker je vsak skrbel za drugo področje. Sodišče ni obrazložilo zaključka, da se z drugim tožnikom ni ravnalo enako kot z ostalimi. Zaključek sodišča, da se s tožnikoma ni nihče ukvarjal, je sam s seboj v nasprotju ter v nasprotju z izvedenimi dokazi. Neživljenjski in v nasprotju z dokazi je zaključek sodišča, da sta bila tožnika neenako obravnavana, ker jima je tožena stranka več kot mesec po sprejeti reorganizaciji ponudila novo pogodbo. Sodišče se ni opredelilo do tega, da se je tožena stranka trudila za oba tožnika najti drugo zaposlitev, pri čemer nista bila edina vključena v reorganizacijo. ZDR-1 ali kolektivna pogodba ne določata, kdaj mora delodajalec podati odpoved ali predlog nove pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa se je tožnikoma do dneva podpisa nove pogodbe izplačevala plača po prejšnji pogodbi, ki je bila višja kot po novi. Vsakega delavca prizadene dejstvo, da mu bo delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi, a zaradi tega še ni podana odškodninska odgovornost delodajalca. Sodišče je mimo trditvene podlage oprlo odločitev o odškodninski odgovornosti delodajalca na to, da je bila že s samo nameravano odpovedjo tožnikoma povzročena škoda. Sodišče ni raziskalo dejstva, kdaj naj bi se predsednik uprave in članica uprave pogovarjala s posameznimi delavci, vključenimi v reorganizacijo, zato je napačno ugotovilo, da je bilo to še pred sredino januarja 2014. Oba tožnika sta se z vodjo kadrovske službe pogovarjala o možnostih nove pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar nista bila neenako obravnavana. Prvi tožnik se je pogovarjal tudi z vodjem B.B., drugi tožnik pa s predsednikom uprave. Tožnika pa tudi nista predložila dokazov za njune zdravstvene težave. Odmerjena višina odškodnine je v nasprotju s temeljnimi načeli za odmero odškodnine in sledi le kaznovalni funkciji, pri čemer tudi primerjava z globami zaradi neenake obravnave ni ustrezna. Zahtevek tožnikov je zato potrebno zavrniti in spremeniti odločitev o stroških postopka. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnika se pritožujeta zoper I. in II. točko izreka sodbe ter zoper zavrnilni del IV. točke izreka ter zoper odločitev o stroških postopka tožnikov v V. točki izreka zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo v delu, ki se nanaša na plačilne razrede, razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Sodišče bi moralo upoštevati določila podjetniške kolektivne pogodbe in zapolniti pravno praznino v primeru, ko gre za ponudbo nove pogodbe v nižji tarifni skupini. Sodišče bi jima moralo določiti enak plačilni razred kot sta ga imela pred ukinitvijo njunih delovnih mest (prvi tožnik 30. in drugi tožnik 31. plačilni razred). Pri toženi stranki obstajajo tudi izjeme, ko se delavce umešča v višje plačilne razrede, kot je razpon delovnih mest. Prvi tožnik navaja, da ni prostovoljno podpisal pogodbe oz. se ni strinjal z določenim plačilnim razredom, ki je naveden v prilogi pogodbe. Pogodbo je podpisal zaradi strahu pred tem, da bi ostal brez službe. Bil je v nemilosti nadrejenih od julija 2013, z reorganizacijo se je vse skupaj le še stopnjevalo. Drugi tožnik izpostavlja, da mu je bil tako nizek plačilni razred ponujen zato, da se ga diskreditira in doseže, da bo sam dal odpoved. To je v avgustu 2015 tudi storil, a se je ob predlogu za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi spet srečal z neenako obravnavo in namernim šikaniranjem s strani tožene stranke. Drugi pritožnik je prepričan, da bi mu sodišče moralo odmeriti celotno zahtevano odškodnino. Do sedaj prisojena odškodnina očitno ni dosegla učinka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da v primeru tožnikov ni mogoče uporabiti prvega odstavka 12. člena priloge 2 h Kolektivni pogodbi o plačah in drugih osebnih prejemkih delavcev družbe C. d.o.o. D.. Ne gre niti za pravno praznino, kot to na novo v pritožbi navajata tožnika. Tožena stranka jima je izplačala sorazmerni del odpravnine skladno z določbo 10. odstavka 95. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Pritožbene novote so tudi navedbe o tem, da pri toženi stranki obstajajo izjeme, na podlagi katerih naj bi bili delavci uvrščeni v višje plačilne razrede kot je razpon delovnih mest. Tožnika ne bi mogla doseči 30. oz. 31. plačilnega razreda na delovnem mestu organizator marketinških aktivnosti, sicer pa nista podala trditvene podlage, da bi jima tožena stranka določila kakšen drug plačilni razred. Tožnika sta pogodbi o zaposlitvi prostovoljno podpisala. Pritožbene navedbe drugega tožnika v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki, so pritožbene novote, prav tako tudi navedbe prvega tožnika, da ima sedaj nižjo plačo kot jo je imel v prvem letu delovne dobe ter glede primerjave z drugimi delavci. Prav tako šele v pritožbi prvič navaja, da je bil v nemilosti uprave že od junija 2013. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje tožnikov za zvišanje odškodnine, ki je že tako previsoka.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnikov pa ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne tistih, ki jih očita tožena stranka v pritožbi.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je namreč jasno in zadostno obrazložena glede vseh bistvenih okoliščin v predmetnem postopku. Sodišče prve stopnje je uvodoma pravilno obrazložilo, da bi tožnika lahko le v primeru odpovedi s ponudbo novih pogodb skladno s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 izpodbijala utemeljenost odpovednega razloga in zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi. Ker pa sta podpisala novi pogodbi o zaposlitvi (ne da bi jima bila podana odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi) ne moreta v tem postopku zahtevati odškodnine zaradi ukinitve delovnega mesta in ponudbe neustreznega delovnega mesta. V zvezi s tem je še zavzelo stališče, da tožnika nista bila diskriminirana s tem, da sta bili njuni delovni mesti ukinjeni in jima je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi, medtem ko je diskriminacijo oziroma neenako obravnavo ugotovilo pri iskanju novih zaposlitev za oba tožnika. V tem delu obrazložitve ni podano nasprotje med razlogi sodbe. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, kar pa v nobenem primeru ne more predstavljati kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, zakaj tožnikoma pripada odškodnina zaradi neenake obravnave, sicer zadostno obrazložilo, pravilnost take odločitve pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

8. Prav tako ni podana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker v izpodbijanem delu sodbe ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze pravilno povzelo in na podlagi izvedenega dokaznega postopka in presoje vseh dokazov zavzelo stališče, da je tožena stranka s tem, da je s tožnikoma novi pogodbi o zaposlitvi sklenila šele konec januarja oziroma v začetku februarja, tožnika neenako obravnavala. Kot navedeno pa nestrinjanje tožene stranke s stališči sodišča prve stopnje in dokazno oceno ne pomeni bistvene kršitve določb postopka.

9. Tožena stranka v pritožbi smiselno uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbo 2. člena ZPP. Ni mogoče šteti, da bi sodišče prve stopnje sodilo mimo tožbenega zahtevka s tem, ko je zahtevek za plačilo odškodnine razdelilo na dva dela, kot izhaja iz III. in IV. točke izreka sodbe. Sodišče je namreč tožbeni zahtevek razdelilo glede na različen temelj vtoževane odškodnine, pri čemer oba temelja za izplačilo odškodnine izhajata iz tožbenega zahtevka. Bistveno pa je, da tožena stranka za pritožbo zoper zavrnilni del v III. točki izreka sodbe nima pravnega interesa, zato pritožbeni preizkus tega dela sodbe na njeno pritožbo ni dopusten.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek obeh tožnikov, da jima je tožena stranka dolžna izdati novi odločbi o (višji) plači za delovno mesto organizator marketinških aktivnosti in prireditev v centru, pritožba tožnikov s tem v zvezi pa ni utemeljena. Tožnika sta novi pogodbi o zaposlitvi, ponujeni v podpis zaradi reorganizacije, v kateri sta bili dotedanji delovni mesti obeh tožnikov ukinjeni, podpisala, zato sta veljavni in predstavljata zakonito podlago za obračun plače. V teh pogodbah o zaposlitvi je določena osnovna bruto plača, v prilogi pa tudi plačilni razred (za prvega tožnika 21. plačilni razred, za drugega tožnika pa 20. plačilni razred). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da prvi tožnik pogodbe ni podpisal prostovoljno, temveč iz strahu pred tem, da bi ostal brez službe, saj niso dokazane napake volje ob podpisu pogodbe o zaposlitvi v smislu določb V. poglavja Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe; OZ). Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe prvega tožnika, da nikoli ni podpisal odločbe o določitvi plače, ki je priloga pogodbe o zaposlitvi. Znesek osnovne bruto plače je določen v 6. členu pogodbe o zaposlitvi, v katerem je navedeno, da bo delavec na podlagi odločbe o določitvi plače razvrščen v tarifni in plačilni razred, in da se delavec ob podpisu pogodbe strinja z uvrstitvijo v plačilni razred. S podpisom pogodb o zaposlitvi za delovno mesto organizator marketinških aktivnosti in prireditev v centru sta prenehali veljati prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi dotedanji pogodbi o zaposlitvi veljali še naprej, če do podpisa novih pogodb o zaposlitvi ne bi prišlo. V tem primeru bi tožena stranka dotedanji pogodbi o zaposlitvi morala odpovedati in tožnikoma na podlagi prvega odstavka 91. člena ZDR-1 ponuditi v podpis novi pogodbi o zaposlitvi. Le v tem primeru bi tožnika lahko izpodbijala utemeljenost odpovednega razloga in zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi. Ker pa sta tožnika podpisala novi pogodbi o zaposlitvi in s tem pristala na višino plače, določeno v teh novih pogodbah o zaposlitvi, sedaj nimata pravnega temelja, po katerem bi lahko zahtevala višjo plačo od tiste, ki je določena v njunih pogodbah o zaposlitvi. Glede na navedeno so nerelevantne vse nadaljnje pritožbene navedbe o tem, kako bi sodišče moralo uporabiti določila kolektivne podjetniške pogodbe in tožnikoma določiti višji plačilni razred.

11. Za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine (IV. točka izreka) je bistveno vprašanje, ali je tožena stranka v času reorganizacije, pri iskanju novih delovnih mest, tožnika obravnavala neenako in jima zaradi tega dolguje odškodnino. Tožena stranka je tožnikoma dne 18. 12. 2013 izdala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi načrtovane reorganizacije s 1. 1. 2014. Odpovedi jima kasneje ni podala, temveč je z njima v januarju oziroma februarju 2014 sklenila novi pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila reorganizacija utemeljena in potrebna. Ker pa tožnika še dober mesec dni po pričetku njene veljavnosti nista imela nove pogodbe o zaposlitvi, je tožena stranka tožnika obravnavala neenako, zaradi česar je tožnikoma prisodilo odškodnino, in sicer po 8.000,00 EUR odškodnine vsakemu zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, medtem ko je višji zahtevek do 10.000,00 EUR za vsakega zavrnilo.

12. V 6. členu ZDR-1 je določeno, da mora delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožnika neenako obravnavala, saj je tožena stranka pri reorganizaciji in iskanju nove zaposlitve za oba tožnika spoštovala določbo 6. člena ZDR-1, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

13. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da sta prvi tožnik in njegova sodelavka v ukinjenem oddelku E.E. dalj časa ostala brez pogodbe, zaradi česar je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi z delavci ukinjenega oddelka ravnala enako kot z ostalimi delavci, čeprav je ugotovilo, da morebitna antipatija nove uprave nasproti A.A. (ki je bil vodja ukinjenega oddelka) ni mogla neposredno vplivati na status prvega tožnika. Nadalje je sodišče prve stopnje zapisalo, da so se sodelavci prvega tožnika o bodočem delu pogovarjali s predsednikom uprave ali člani uprave, medtem ko so na prvega tožnika do sredine januarja pozabili. Ob tem pa je ugotovilo, da se je E.E. sicer slučajno pogovarjala s predsednikom uprave o delovnem mestu v kabinetu ali e-igralništvu, a na koncu s toženo stranko sklenila pogodbo za drugo delovno mesto. Iz sodbe nadalje izhaja, da je imel drugi tožnik nekaj dni po prejetem obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi razgovor s predsednikom uprave, kasneje pa še z direktorji centrov. Ponujeno mu je bilo delo v F. in pogodba v G., ki jo je po ugotovitvah sodišča prve stopnje nato podpisal v februarju 2014. 14. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da se je tožena stranka z namenom, da bi se izognila odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem, katerih delovna mesta so bila ukinjena, trudila najti novo zaposlitev za vse delavce. Res sta tožnika novi pogodbi o zaposlitvi podpisala približno mesec dni po pričetku reorganizacije, a to po oceni pritožbenega sodišča še ne pomeni, da ju je tožena stranka ignorirala in neenako obravnavala, še posebej ob upoštevanju dejstva, da so pogovori o možnih zaposlitvah potekali že sredi januarja. Zagotovo je prejem obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi stresen dogodek, vendar izdaja tega obvestila sama po sebi ne more predstavljati protipravnega ravnanja tožene stranke v smislu enega izmed elementov odškodninske odgovornosti, čeprav kasneje do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pride. Prav tako protipravnega ravnanja ne more predstavljati prizadevanje toženke, da bi našla zaposlitev za oba tožnika, pa čeprav je to pomenilo, da sta tožnika novo pogodbo podpisala en mesec po pričetku veljavnosti reorganizacije (pri čemer sta do podpisa novih pogodb prejemala plačo po do tedaj veljavnih pogodbah o zaposlitvi, na kar utemeljeno opozarja tudi tožena stranka v pritožbi).

15. Glede na tako stališče pritožbenega sodišča v zvezi z neobstojem neenake obravnave iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, je utemeljena pritožba tožene stranke, medtem ko so neutemeljene pritožbene navedbe tožnikov, da tožnikoma pripada celotna vtoževana odškodnina iz tega naslova, to je 10.000,00 EUR za vsakega. V delu, s katerim je sodišče prve stopnje tožnikoma prisodilo odškodnino v višini 8.000,00 EUR za vsakega, je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno razveljavilo v ugodilnem delu IV. točke izreka in s tem v zvezi v V. točki izreka glede odločitve o stroških postopka tožene stranke, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi tožnikov niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pa je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. in II. točko izreka sodbe, zavrnilni del IV. točke izreka sodbe in odločitev o stroških postopka tožnikov v V. točki izreka). Pritožbeno sodišče pa ni presojalo preostalih pritožbenih navedb, ki glede na sprejeto odločitev niso bistvenega pomena za rešitev v predmetni zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v luči zgoraj navedenih stališč pritožbenega sodišča pretehtati vse okoliščine ravnanja tožene stranke po podanem obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njena prizadevanja za sklenitev novih pogodb s tožnikoma ter na podlagi vseh izvedenih dokazov ponovno odločiti o tožbenem zahtevku tožnikov za plačilo odškodnine zaradi domnevne neenake obravnave.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in tretjega odstavka 165. člena. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato morata sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), sama pa stroške odgovora na pritožbo krije tudi tožena stranka, saj ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe tožnikov (prvi odstavek 155. člena ZPP). Skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pa je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških pritožbe tožene stranke za končno odločbo.