Jedro

Čast je mogoče opredeliti kot osebni občutek vrednosti, dobro ime pa kot vrednost, ki jo ima posameznik v družbi in da je potrebno v vsakem primeru posebej presojati pravni standard razžalitve časti in dobrega imena, po merilih kot so običajne norme obnašanja in dobri običaji, ki veljajo v določenem kulturnem okolju in določenem času.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval, da sodišče ugotovi, da je toženec posegel v njegovo pravico do časti in dobrega imena s tem, ko je v intervjuju za časopis D., v članku z naslovom „Kar počne K., je za H. slabo“ z dne 12. 2. 2006 podal (izrecno navedene) izjave.

Zavrnilo je tožbene zahtevke, da se je toženec dolžan javno opravičiti in umakniti izjave, objavljene v zadevnem članku na način, da objavi javno opravičilo in umik izjav v častniku D. na enak način in v enaki velikosti pisave, kot so bili objavljeni sporni članki, vse v 15 dneh in pod izvršbo ter se mu v bodoče prepoveduje na kakršen koli način ponovno posegati v osebnostne pravice tožnika; da je toženec dolžan tožniku plačati 16.691,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2006 dalje do izpolnitve obveznosti, vse v 15 dneh in pod izvršbo; da je toženec tožniku dolžan povrniti vse pravdne stroške v roku 15 dni in pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Razsodilo je, da je tožnik dolžan tožencu povrniti nastale pravdne stroške v znesku 2.041,02 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne do prenehanja obveznosti.

2. Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlagal, da njegovi pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo oziroma jo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika v celoti. Posledično izpodbija tudi stroškovno odločitev.

Navedel je, da je ugotovitvena tožba v konkretnem primeru dopustna, saj sama ugotovitev, da je bilo poseženo v tožnikovo pravico do časti in dobrega imena, ne zadostuje, če ni konkretizirana. V konkretnem primeru ne gre za dejstva, kar zmotno zaključi sodišče, ampak za konkretizacijo zahtevka, ki je v primeru kršitev osebnostnih pravic zelo specifična, zahtevek pa mora biti preciziran do te mere, da je popolnoma jasno, kaj je tisto, kar je povzročilo poseg v osebnostno pravico tožnika. Sodišče je neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo dokaze z zaslišanjem (navedenih) prič in je utemeljitev sodišča protispisna. Tožnik je namreč predlagal navedene priče v zvezi z očitki toženca, da tožnik nima nobenih zaslug za uspešno poslovanje H., do navedenega se sodišče ni opredelilo. Toženec v sporni objavi tožniku odreka zasluge, priče, ki jih predlaga, pa so ključne, saj tožnik z njimi dokazuje neresničnost izjav tožnika, tožniku je bila s tem odvzeta možnost dokazovanja trditev. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z angažiranjem izvedenca finančno ekonomske stroke ter vpogledati v bilanco poslovanja, zaključne račune in poročila o poslovanju H. za obdobje od leta 1994 do leta 2006, saj je iz navedenih listin mogoče razbrati, kako je H. posloval v času, ko ga je vodil tožnik, saj se tožniku odrekajo uspehi pri vodenju H.. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z angažiranjem izvedenca nevropsihiatrične stroke, ki bi potrdil zdravstvene težave, ki jih je utrpel tožnik zaradi sporne objave. Sodišče bi moralo zaslišati tudi stranke, saj zaslišanja strank ni mogoče enačiti z navedbami strank. Okrnitev ugleda, časti in dobrega imena je osebnostna pravica, ki že po naravi stvari pomeni, da jo posameznik doživlja osebno, saj gre za poseg v osebnost posameznika, slednje pa se lahko ugotovi le z zaslišanjem. Ker je bila tožniku navedena pravica odvzeta, je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sporne izjave grobo posegajo v osebnostne pravice tožnika, grobo krnijo njegovo čast in dobro ime, so objektivno žaljive in napisane na žaljiv način, nedopustne in neresnične. Osebnostne pravice so ustavno in zakonsko varovane, neresnične in žaljive izjave; v konkretnem primeru v ničemer ne zasledujejo legitimnega interesa javnosti do obveščenosti. Posebna naloga toženca kot predsednika uprave v družbi H. je, da informacije posreduje javnosti tako, da bo stanje obveščenosti vedno na najvišji ravni in da bodo odražale resnično stanje o dejstvih. Toženec bi moral izkazati dolžno skrbnost, a je ni. Za zahtevke po 134. členu OZ je značilno, da niso odvisni od krivde kršitelja – toženca. Toženec se ne more sklicevati na svobodo izražanja, saj namen te pravice ni širjenje vesti o neresničnih dogodkih. Vsaka kršitev osebnostne pravice je zaradi njene absolutne narave načeloma protipravna. Protipravnost lahko izključi zgolj razlog, izrecno opredeljen v ustavi ali zakonu, ki v konkretnem primeru ni podan. Svoboda izražanja od vsakega posameznika zahteva da ravna „v skladu z odgovornostmi in obveznostmi“ in da „ravna v dobri veri z namenom posredovanja točnih in zanesljivih informacij“, sodišče se do navedenega ni opredelilo, zato sodba nima razlogov o relevantnih dejstvih in se v tem delu ne more preizkusiti. Z načinom podajanja izjav se tožnika nedopustno stigmatizira. Sporno objavo je potrebno obravnavati kot celoto in pri tem upoštevati neposredni in posredni pomen (t. i. innuendo), ki izhaja iz sporne vsebine, ki je za tožnika žaljiv, sporne izjave pa so neresnične z očitnim namenom stigmatizacije in „medijskega umora“, do navedenega se sodišče ni opredelilo. Sporne izjave dajejo povprečnemu bralcu v kontekstu celotne objave vedeti, da je tožnik slab, negativen človek, ki deluje z namenom škodovanja H., resnica pa je ravno nasprotna. Toženec je v zvezi s posojilnimi službami tožnika nedopustno označil kot osebo, ki je poslovala nezakonito in so se posojilne službe okoriščale s soglasjem tožnika in mu očital storitev kaznivih dejanj. Povprečen bralec pri branju dobi vtis, da je tožnik sanjač, nerealen in nima pojma o igralništvu, čeprav je bil dolga leta v tem poslu na čelu H.. Iz obrazložitve sodišča ni jasno, ali gre za vrednostno sodbo ali kritiko, zaključek sodišča je napačen in sam s sabo v nasprotju. Tožnik je ugleden in uspešen poslovnež, ki deluje tako v slovenskem kot tudi mednarodnem prostoru, pavšalne trditve pa so „prima faciae“ objektivno žaljive in predstavljajo t. i. „character assassination“, kjer nastaja škoda v percepciji javnosti. Poklic oziroma profesija osebe ne naredi za „javno osebo“, še posebej, če gre za osebo, ki se ne izpostavlja javnosti. Tožnika funkcija in lastništvo ne naredita „javne osebe“, sploh upoštevaje, da se je tožnik umaknil iz funkcije vodenja in upravljanja. Tožnik zaradi posegov v osebnostne pravice trpi intenzivne in dolgotrajne duševne bolečine, ki se odražajo v okolju, v katerem živi in dela. Tožnik je pred spornim ravnanjem toženca imel popolnoma mirno in normalno življenje, prav tako njegova družina. Intervjuja „Naš D....“ toženec ni predložil sodišču in se nanj tudi ni skliceval in torej ne drži, da je bil toženec izzvan. Trditev toženca, da ni imel vpogleda v poslovanje posojilnih služb, ni resnična. Zaključek sodišča, da se intervju ne nanaša na tožnika, je zmoten. Trditev toženca, da je bil H. oškodovan, ker je posojilna služba plačevala preveliko provizijo, je neresnična in škoduje dobremu imenu tožnika. Tudi ostale trditve toženca so neresnične in žaljive, zaključki sodišča pa zmotni in v nasprotju z listinami v spisu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji sodišča druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo izjave, ki jih je toženec podal v spornem članku in za katere je tožnik zatrjeval, da predstavljajo poseg v njegovo pravico do časti in dobrega imena, v luči besedila celotnega članka, saj bi v nasprotnem primeru iztrgani deli oziroma besedne zveze dobile povsem drug pomen, kot ga dejansko imajo. Sodišče prve stopnje je pravilno in logično ugotovilo, da so novinarji po pomilostitvi tožnika in po objavi njegovega intervjuja želeli opraviti razgovor (intervju) tudi s tožencem kot predsednikom uprave H.. Ni utemeljena pritožbena navedba, da intervjuja „Naš D....“ toženec ni predložil sodišču in se nanj ni skliceval, saj je to storil v prvi pripravljalni vlogi z dne 30. 3. 2009 (list. št. 24 in naslednje ter priloga B2). Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je toženec z navedenimi izjavami posegel v čast in dobro ime tožnika, pravilno pojasnilo, da je čast mogoče opredeliti kot osebni občutek vrednosti, dobro ime pa kot vrednost, ki jo ima posameznik v družbi in da je potrebno v vsakem primeru posebej presojati pravni standard razžalitve časti in dobrega imena, po merilih kot so običajne norme obnašanja in dobri običaji, ki veljajo v določenem kulturnem okolju in določenem času. Sodišče prve stopnje se je ob tehtanju ustavne pravice do svobode izražanja na eni ter ustavne pravice do osebnega dostojanstva in duševne celovitosti na drugi strani (34., 35. in 39. člen Ustave Republike Slovenije (1)) natančno in pravilno, upoštevajoč vse okoliščine primera, opredelilo tudi do vseh posamičnih spornih izjav (na obrazložitev sodišča prve stopnje se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju in v odgovor pritožbenim navedbam, ki ta del sodbe izpodbijajo, sklicuje in ji pritrjuje). V tej zvezi so tudi očitki protispisnosti povsem neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sporne izjave, ki jih je podal toženec, niso objektivno žaljive ter v posledici škodni dogodek kot prvi pogoj, ki se zahteva za odškodninsko odgovornost, ne obstoji. V posledici so pritožbene navedbe in pravna naziranja tožnika, ki zatrjujejo nasprotno, neutemeljena. Sodišče prve stopnje je navedlo in se opredelilo do vseh pravnorelevantnih dejstev v konkretnem primeru. Tudi po presoji sodišča druge stopnje s spornimi izjavami do posega v tožnikovo pravico do časti in dobrega imena ni prišlo in izjave niso objektivno žaljive. Že sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do pritožbenih navedb, da povprečni bralec spornega članka ne bi razumel in ne mogel razumeti na način, kot ga razume tožnik. Glede pritožbenih navedb, da je toženec tožniku očital storitev kaznivih dejanj, je sodišče pravilno ugotovilo, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje zlorabe položaja pravic odgovorne osebe, takrat družbenopravne osebe H., vendar je nekdanji predsednik republike tožnika pomilostil. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno izpostavilo, da je splošno znano, kako odmevna je bila afera H. in koliko časa se je pojavljala v javnih medijih, tako da po presoji sodišča druge stopnje pritožbeno naziranje, da tožnik v nobenem pogledu ni javna oseba, ni utemeljeno.

Sodišče druge stopnje ocenjuje za utemeljene pritožbene navedbe, da je ugotovitveni tožbeni zahtevek v konkretnem primeru dopusten in ne gre, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, zgolj za ugotavljanje dejstev. Točno opredeljene in izpostavljene toženčeve izjave v intervjuju predstavljajo konkretizacijo zahtevka kršitve tožnikove pravice do časti in dobrega imena. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o dajatvenem zahtevku, ki se navezuje na vmesni ugotovitveni zahtevek. Tako tožnik nima več pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek in je sodišče druge stopnje iz tega razloga odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu potrdilo.

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo dokaze z zaslišanjem prič, angažiranje izvedenca finančno ekonomske stroke, vpogled v bilanco poslovanja, zaključne račune in poročila o poslovanju H. za obdobje 1994 do 2006, saj je sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu (stran 10 sodbe sodišča prve stopnje) navedlo razloge za zavrnitev, ki jim sodišče druge stopnje pritrjuje in se na njih sklicuje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo postavitev izvedenca nevropsihiatrične stroke, ki bi potrdil zdravstvene težave, ki jih je tožnik utrpel zaradi sporne objave, saj bi bilo to potrebno zgolj v primeru utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tudi, da sta svoj pogled na pomen izjav toženca, ki naj bi posegle v tožnikovo pravico do časti in dobrega imena, pravdni stranki podali že v trditvah in zato zaslišanje ni bilo potrebno, navedenemu stališču se pridružuje tudi sodišče druge stopnje in ne drži, da je bila tožniku odvzeta pravica do izjave.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo kakšne od kršitev določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (2)), je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

5. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Ur. l.RS, št. 33/1991, s spremembami in dopolnitvami.

(2) Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.