Jedro

Dejstvo, da v konkretnem primeru tožničina nova delodajalka v nasprotju s predpisi, tožnice v obvezna socialna zavarovanja ni prijavila za polni delovni čas, čeprav je delo v takšnem obsegu dejansko opravljala, kljub nezakonitosti izredne odpovedi, ne more bremeniti tožene stranke. Pritožba zato pravilno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na ugotovitev, da je tožnica od 1. 6. 2022 dalje dejansko delo pri drugem delodajalcu opravljala polni delovni čas ter da pri mesečnih prejemkih ni bila prikrajšana, tudi zahtevek tožnice za čas od 1. 6. 2022 do 4. 10. 2022 zavrniti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki II in III izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „II. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 5. 2022 nezakonita in delovno razmerje tožnice ni prenehalo dne 18. 5. 2022, ampak je v polnem delovnem času trajalo do 31. 5. 2022 ter se z navedenim dnem pogodba o zaposlitvi (z dne 1. 4. 2022) razveže. Kar tožnica zahteva več ali drugače (trajanje delovnega razmerja od 1. 6. 2022 do 4. 10. 2022 v obsegu 30 urnega delovnega časa) se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 19. 5. 2022 do vključno 31. 5. 2022 za polni delovni čas vpisati delovno dobo, jo prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obračunati nadomestilo plače, ki bi ji pripadalo, če bi delala, ter tožnici izplačati za ta čas pripadajoče neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 15 dni.

Kar tožnica zahteva več ali drugače (vpis delovne dobe in prijavo v vsa socialna zavarovanja za 30 urni delovni čas od 1. 6. 2022 do vključno 4. 10. 2022, obračun in izplačilo nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 6. 2022 do vključno 4. 10. 2022), se zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (V., VIII. in X. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe s sklepom ustavilo postopke za plačilo regresa za letni dopust za leto 2022 v višini 1.074,43 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2022 dalje do plačila ter za plačilo pogodbene kazni v višini 2.041,40 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2022 dalje do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 5. 2022 nezakonita in delovno razmerje tožnice ni prenehalo dne 18. 5. 2022, ampak je trajalo v polnem delovnem času do 31. 5. 2022, od 1. 6. 2022 do 4. 10. 2022 pa v obsegu 30 urnega delovnega časa, z navedenim dnem pa je pogodbo o zaposlitvi (z dne 1. 4. 2022) sodno razvezalo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 19. 5. 2022 dalje do 31. 5. 2022 za polni delovni čas, od 1. 6. 2022 dalje do vključno 4. 10. 2022 pa za 30 urni delovni čas vpiše delovno dobo, jo prijavi v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obračuna nadomestila plače, ki bi ji pripadale, če bi delala, ter tožnici izplača za ta čas pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne od zapadlosti le-teh v plačilo, to je od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 15 dni (III. točka izreka). V presežku, kolikor je tožeča stranka zahtevala več, torej priznanje pravic iz naslova delovnega razmerja ter izplačilo nadomestila plače za dan 18. 5. 2022, za dan 1. 6. 2022 (v razliki do polnega obsega) in od 5. 10. 2022 naprej v zahtevanem obsegu, je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača denarno povračilo v višini 4 mesečnih plač, v znesku 4.899,40 EUR ter ji izplača neto znesek, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V presežku, kolikor je tožeča stranka zahtevala več ali drugače (za znesek 4.899,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2022 do plačila ter za zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 18. 5. 2022 do poteka paricijskega roka) je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Zavrnilo je nadalje tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožeča stranka zahteva prikrajšanje pri plači in ta glasi:„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni za obdobje od 18. 5. 2022 do 1. 6. 2022 v roku 15 dni obračunati mesečno plačo v znesku 699,84 EUR bruto, od 1. 6. 2022 dalje do sodne razveze pa obračunati mesečno plačo za 30 urni delovni teden, mesečno v višini 874,80 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od vsakega 18. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec.“, ter v delu, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo odpravnine v znesku 3.317,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2022 dalje (VI. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov od zahtevanih bruto zneskov (VII. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 715,14 EUR na račun Delovnega sodišča v Mariboru (VIII. točka izreka) Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 634,64 EUR (IX. točka izreka). Odločilo je še, da je zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje – za zahtevke, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja, tožena stranka (X. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka se prvenstveno ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Vztraja pri svoji verziji dogodkov, kot jih je opisala pred sodiščem prve stopnje. Tožnica je bila na pregledu dne 7. 4. 2022 seznanjena, katero medicinsko dokumentacijo mora posredovati zdravniku medicine dela, vendar tega v odrejenem roku 30 dni ni storila. Tudi medicinska sestra A. A. je poslala zgolj izpis iz kartoteke, ne pa zahtevane medicinske dokumentacije. Tožnica je šele dne 19. 5. 2022 poslala potrebno medicinsko dokumentacijo, kar dokazuje, da je z njo razpolagala že prej, pa jo namenoma ni poslala. To še toliko bolj, ker je izpovedala, da je dokumentacijo od specialistov sama dostavila svojemu osebnemu zdravniku. Ugotovitev sodišča, da je tožnica storila vse, da bi dokumentacijo pridobila in da je bila s tem v zvezi odvisna od svojega osebnega zdravnika in njegovega osebja, je v nasprotju z izjavo priče dr. B. B., izpovedjo tožnice in listovnim gradivom, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se je tožnica z dnem 1. 6. 2022 zaposlila pri drugem delodajalcu, formalno za 10 ur tedensko, dejansko pa za poln delovni čas, pri čemer je pravilna tudi nadaljnja ugotovitev, da v tem času zato ni bila prikrajšana pri mesečnih prejemkih. Kljub temu se ta odločitev sodišča ne odraža v izreku sodbe. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, bi sodišče moralo zavrniti zahtevek za prijavo v zavarovanje za 30 ur na teden za čas od 1. 6. 2022 do 5. 10. 2022, prav tako zahtevek za izplačilo nadomestila plače za isti čas. Toženka je prepričana, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas sklenila izključno za namen tega postopka, saj je neposredno po tem, ko se je seznanila s poročilom detektiva, delovno razmerje sklenila za polni delovni čas. Tudi če je odpoved nezakonita, se tožnica ne more okoristiti na račun delodajalca. Toženka nasprotuje tudi obveznosti plačila denarnega povračila v višini 4 mesečnih plač. Ker je odpoved zakonita, toženka ni dolžna plačati ničesar. Sicer pa izpostavlja da je pri odmeri denarnega povračila potrebno upoštevati tudi obseg pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja, odmera pa ni omejena le na zakonske kriterije, temveč se lahko uporabijo tudi drugi kriteriji. Tožnica je pri novem delodajalcu prejemala celo višjo plačo, kot pri toženki in ni bila prikrajšana pri mesečnih prejemkih. Tožnica je ¾ delovnega časa delala na črno, sedaj pa se želi okoristiti. Sodišče tudi ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Toženko je skrbelo zdravje delavke, saj ni vedela, kaj se z delavko dogaja in kakšno zdravstveno stanje prikriva. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, delno zmotna pa je uporaba materialnega prava, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja po 31. 5. 2022 in s tem povezan reparacijski zahtevek.

6. Predmet presoje v konkretni zadevi je odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 17. 5. 2022 iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/13 in nadaljnji), torej zaradi hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma oziroma ali hude malomarnosti.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 1. 2. 2009 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z z dne 1. 4. 2022 na delovnem mestu „natakar“. Dne 17. 5. 2022 je toženka tožnici podala izredno odpoved, iz katere izhaja, da je bila tožnica napotena na preventivni zdravstveni pregled, ki ga je opravljala dne 7. 4. 2022. Delodajalec je dne 15. 4. 2022 prejel račun za opravljen zdravstveni pregled delavke, ni pa prejel zdravniškega spričevala. Razlog je bil v tem, da delavka kljub pozivu, da mora izvajalcu preventivnih zdravstvenih pregledov posredovati medicinsko dokumentacijo, slednje ni dostavila. Tožena stranka je štela navedeno ravnanje za hujšo kršitev pogodbene obveznosti, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnice ter prič (predvsem A. A. in dr. B. B.) ugotovilo, da se je tožnica odzvala na zahtevo zdravnika dr. B. B. z dne 7. 4. 2022 in aktivno pristopila k pridobitvi medicinske dokumentacije, celo večkrat, prav tako je osebni zdravnik oziroma sestra v njegovi ambulanti A. A. izvajalcu preventivnih zdravstvenih pregledov celo dvakrat poslala izpisek iz tožničine zdravstvene kartoteke. Ni pa bila tožnica s strani ambulante osebnega zdravnika seznanjena, da izvajalcu preventivnih zdravstvenih pregledov ni bila posredovana celotna njena kartoteka z izvidi, ker so bili slednji poslani na komisijo ZPIZ, prav tako pa dr. B. B. ne tožnice, ne njenega osebnega zdravnika ni opozoril na to, da mu poslano ne zadošča za odločanje. Po tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje zaključilo, da odpovedni razlog ni utemeljen, ker tožena stranka kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih očita tožnici, ni uspela dokazati. Z navedeno presojo pritožbeno sodišče v celoti soglaša. 8. Pritožbena utemeljitev, ki izpodbija presojo sodišča prve stopnje o neutemeljenosti odpovednega razloga, predstavlja le povzemanje argumentov, ki jih je tožena stranka uveljavljala že v okviru sojenja na prvi stopnji. S takšnim razlogovanjem pritožba zato ne more biti uspešna, saj se je že sodišče prve stopnje do neutemeljenosti njenih navedb izčrpno opredelilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Če se tožena stranka z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ne strinja, to ne pomeni, da obrazložitve o tem ni. Sodba je jasno obrazložena glede vseh odločilnih dejstev, pritožbeno sodišče jo je lahko preizkusilo. Glede katerih odločilnih dejstev je sodišče listinam in zapisnikom o izvedbi dokazov (zaslišanje priče dr. B. B. in tožnice) pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici, toženka ne navede, zato pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti niti ni mogoč. V pritožbi toženka očitno nasprotuje s tem v zvezi sprejeti dokazni oceni, kar pa predstavlja drug pritožbeni razlog, ki prav tako ni utemeljen. Očitane kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane.

9. Pritožbeno sodišče podanim razlogom sodišča prve stopnje, kot pojasnjeno, v celoti sledi, saj je dejansko stanje v okviru izvedenega dokaznega postopka pravilno in popolno ugotovilo, zato pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam, ki temeljijo na skrbni in prepričljivi oceni izpovedi strank, prič in listin. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi jasno in argumentirano pojasnilo, zakaj in na podlagi katerih izvedenih dokazov ugotavlja, da je tožnica storila vse potrebno, da bi izvajalec preventivnih zdravstvenih pregledov pravočasno prejel zahtevano medicinsko dokumentacijo. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Okoliščina, da je tožnica dne 17. 5. 2022 izvajalcu preventivnih zdravstvenih pregledov poslala potrebno medicinsko dokumentacijo, ob dejstvu, da je bila slednja predhodno s strani osebnega zdravnika poslana na komisijo ZPIZ, kjer je bila tožnica dne 3. 5. 2022 obravnavana v zvezi s svojo delazmožnostjo, ne dokazuje, da je z njo tožnica razpolagala že prej in da jo namenoma ni poslala. Glede na določbo drugega odstavka 13. člena Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih1, pa je tudi sicer pooblaščeni zdravnik in ne delavec tisti, ki je dolžan ustrezno medicinsko dokumentacijo pridobiti od delavčevega izbranega osebnega zdravnika, kamor to dokumentacijo nato tudi vrne, zato niti ni bilo utemeljeno pričakovanje ne toženke, ne dr. B. B. (izvajalca preventivnih zdravstvenih pregledov), da bo tožnica sama izvajalcu preventivnih pregledov dostavljala potrebno medicinsko dokumentacijo. Glede na to, da je bila toženka seznanjena s tožničino operacijo hrbtenice v marcu 2021 in njenim zdravstvenim stanjem ter tem, da je obravnavana v invalidskem postopku na ZPIZ, pa tudi ni jasno, zakaj bi tožnica sploh imela interes, da skriva svojo medicinsko dokumentacijo, takšnega morebitnega razloga pa tudi toženka ne navaja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da odpovedni razlog ni utemeljen, je posledično pravilen tudi zaključek, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, pa tudi odločitev o tem, da tožnici delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi ni prenehalo dne 18. 5. 2022, temveč je, glede na to, da se je tožnica z dnem 1. 6. 2022 zaposlila pri novem delodajalcu, v polnem delovnem času trajalo do 31. 5. 2022. S tem v zvezi ji je pravilno do dne 31. 5. 2022 priznalo tudi reparacijo.

10. Deloma zmotna pa je odločitev, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja po 31. 5. 2022 in s tem povezanim reparacijskim zahtevkom, zoper katero se utemeljeno pritožuje tožena stranka. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da se je tožnica z dnem 1. 6. 2022 zaposlila pri drugem delodajalcu, formalno za skrajšan delovni čas 10 ur tedensko, z dnem 5. 10. 2022 pa za polni delovni čas. Obenem je sodišče ugotovilo, da je tožnica pri drugem delodajalcu, tudi v času, ko je bila formalno zaposlena za skrajšan delovni čas 10 ur tedensko, delo dejansko opravljala polni delovni čas in da v navedenem obdobju ni bila prikrajšana pri mesečnih prejemkih. Resda je v primeru nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec dolžan vzpostaviti stanje, ki je obstajalo pred izdajo nezakonite odpovedi, in zagotoviti delavcu takšen pravni položaj, kot da nezakonitega ravnanja delodajalca ne bi bilo, ni pa namen tovrstne sanacije povečanje finančne koristi delavca na račun delodajalca. Situacijo, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, je dejansko mogoče označiti za zaposlovanje na črno, kot to implicitno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Skladno s prvim odstavkom 5. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1, Ur. l. RS, št. 32/14 in nadalj.) se za takšno zaposlovanje šteje tudi primer, ko delodajalec omogoči delo posamezniku, ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja. Ob namenski razlagi te določbe in izpričanem cilju zakona, ki je v preprečevanju zlorab in omejitvi neprijavljenega dela zaradi izogibanja plačila davkov in prispevkov, pa je za takšno zaposlovanje mogoče šteti tudi situacijo, ko delodajalec omogoči delo posamezniku, ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja v obsegu delovnega časa, v katerem se je delo dejansko opravljalo. Če se delo pri nekem delodajalcu dejansko opravlja polni delovni čas, je torej ta delodajalec delavca za takšen obseg časa tudi dolžan prijaviti v obvezna socialna zavarovanja. Posledično ni mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da ima situacija, kot je bila ugotovljena v obravnavanem primeru, lahko določene posledice le za tožnico in njenega novega delodajalca, ne vpliva pa na obseg dolžnosti tožene stranke, ki je tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Dejstvo, da v konkretnem primeru tožničina nova delodajalka v nasprotju s predpisi, tožnice v obvezna socialna zavarovanja ni prijavila za polni delovni čas, čeprav je delo v takšnem obsegu dejansko opravljala, kljub nezakonitosti izredne odpovedi, ne more bremeniti tožene stranke. Pritožba zato pravilno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na ugotovitev, da je tožnica od 1. 6. 2022 dalje dejansko delo pri drugem delodajalcu opravljala polni delovni čas, ter da pri mesečnih prejemkih ni bila prikrajšana, tudi zahtevek tožnice za čas od 1. 6. 2022 do 4. 10. 2022 zavrniti. Z ozirom na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo v II. in III. točki izreka tako, da je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 31. 5. 2022 in po tem datumu zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki v obsegu 30 urnega delovnega časa, za vpis delovne dobe in prijavo v socialna zavarovanja za isti obseg in obdobje ter za obračun in izplačilo nadomestila plače, prav tako za čas od 1. 6. 2022 do 4. 10. 2022. 11. Tožena stranka pa v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dosojenemu znesku denarnega povračila v višini 4 mesečnih plač v višini 4.899,40 EUR. Sodišče prve stopnje je to odločitev ustrezno obrazložilo in pri tem upoštevalo pravilne zakonske kriterije. Glede na trajanje tožničine zaposlitve pri toženi stranki (trinajst let), njeno starost (51 let), dejstvo, da zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila upravičena do prejemkov iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in njene zaposlitvene možnosti (tožnica je že v manj kot pol meseca uspela najti zaposlitev), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je denarno povračilo v višini 4.899,40 EUR (4 plače) ustrezno in skladno s podobnimi primeri iz sodne prakse2. 12. Ker v preostalem niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ne glede na delni uspeh s pritožbo, tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj v sporih, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja, delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na njegov izid (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-13).

1 Ur. l. RS, št. 87/02 s sprememb. 2 VSRS, VIII Ips 22/2016, VIII Ips 104/2017. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprememb.