Jedro

Ker tožeča stranka do prenehanja delovnega razmerja po tem, ko je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz objektivnih razlogov ni mogla izrabiti celotnega letnega dopusta, je za tisti del letnega dopusta, ki ga ni mogla izrabiti, upravičena do odškodnine oz. nadomestila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v I. in III. točki izreka tako, da se v tem delu glasi: „ I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati znesek 66,54 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (na obračun zneska 698,67 EUR, na odvod predpisanih dajatev in izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 808,94 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zamude dalje do plačila pod izvršbo“.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 95,90 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zamude dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki I izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna prvotožeči stranki izplačati 349,34 EUR in drugotožeči stranki 349,34 EUR, od navedenega zneska obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožečima strankama z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 5. 6. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je višji zahtevek v znesku 133,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. V III. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama povrniti stroške postopka v znesku 993,82 EUR v 8 dneh pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila.

Zoper I. točko izreka in zoper III. točko izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožečih strank in jima naloži v plačilo pravdne stroške oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe kot pravno podlago za odločitev navedlo Direktivo 2003/88/ES z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva), čeprav Direktive (razen v izjemnih primerih) niso neposredno uporabljive. Cilje, ki jih zasleduje Direktiva, je zakonodajalec vnesel tudi v 166. člen ZDR, pa tudi v 159. člen ZDR (minimalni plačani dopust). Pravna podlaga za odločanje je torej lahko le ZDR. Sodišče prve stopnje je 166. člen ZDR napačno interpretiralo in zato tožniku napačno prisodilo nadomestilo za celotni neizkoriščen letni dopust za leto 2009. 166. člen ZDR ne daje pravne podlage za naložitev obveznosti plačila denarnega nadomestila oziroma odškodnine delodajalcu v primeru, ko delavec ni izkoristil letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011 zavzelo stališče, da pripada delavcu denarno nadomestilo le, če iz razlogov, za katere ne odgovarja, ni mogel izvršiti pravice do plačanega letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja. V postopku tožnik ni navajal, da iz razlogov na strani tožene stranke ali brez svoje krivde ni mogel koristiti letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja. ZDR ne daje delavcu izrecne pravice do nadomestila za neizkoriščen letni dopust v primeru izredne odpovedi delavca, kot to velja za odpravnino in odškodnino za odpovedni rok. Sodišče prve stopnje je napačno upoštevalo sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v primeru C 350/06 in C 520/06 (Schultz-Hoff in Stringer), saj je ta temeljila na drugačnem dejanskem in pravnem stanju zadeve. V citirani zadevi delavec ni mogel izrabiti letnega dopusta, ker je bil v bolniškem staležu, v tem individualnem delovnem sporu pa tožnik ni bil v bolniškem staležu pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik bi letni dopust lahko koristil, pa tega ni storil. Iz naše zakonodaje ne izhaja, da bi bil delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, take razlage pa ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive. Tožnik ni dokazal (pa bi to moral storiti), da iz razlogov na strani tožene stranke ni mogel izrabiti letnega dopusta za leto 2009, zato je to pravico izgubil. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik po 112. členu ZDR, še ni razlog za priznanje vtoževanega nadomestila. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, zakaj tožnik ni izrabil letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja. Tožnik bi moral najkasneje ob opozorilu vedeti, da mu bo prenehalo delovno razmerje, zato bi vsaj v tem obdobju lahko koristil letni dopust. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnik šele s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvedel za prenehanje delovnega razmerja, je napačna. Tožnik je od 1. 6. 2009 do 4. 6. 2009 koristil letni dopust, kar pomeni, da je vedel, da mu bo delovno razmerje prenehalo. Ker govori Direktiva le o denarnem nadomestilu za minimalni letni dopust (to je 20 dni oziroma 4 tedne) tožniku nadomestilo za ves čas neizrabljenega letnega dopusta ne pripada. Ker je napačna odločitev o tožbenem zahtevku tožnika, je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Podrejeno pa opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno priznalo stroške za dva naroka t.j. dve nagradi po tar. št. 3102 (in sicer za narok v zvezi z izdano delno sodbo in še posebej za narok v zvezi z izdano končno sodbo). Jasna določila tarife ni mogoče širiti tudi na razumevanje, da je v pravdnem postopku mogoče zahtevati nagrado za vsak narok. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitev določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb postopka iz 14. točke člena 339/2 ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje niti samemu sebi niti razlogom sodbe. V sodbi so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa tudi niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tožbenemu zahtevku na plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2009 delno ugodilo. Ugotovilo je, da tožeča stranka do prenehanja delovnega razmerja, potem, ko je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz objektivnih razlogov ni mogla izrabiti vsega dopusta. Ob upoštevanju, da je imela na dan prenehanja delovnega razmerja še 21 dni neizkoriščenega letnega dopusta, ji je priznalo nadomestilo v višini 698,67 EUR, višji zahtevek je zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožeča stranka pri toženi stranki delala do 4. 6. 2009, ko ji je prenehalo delovno razmerje zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Postavilo se je na stališče, da tožeča stranka pred 4. 6. 2009 ni vedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo, saj predhodni pisni opomin delodajalcu in obvestilo inšpektorja za delo o kršitvah še ne predstavlja prenehanja delovnega razmerja. Po določbi prvega odstavka 112. člena ZDR delavec lahko v 8 dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je podan eden od razlogov, navedenih v sedmih alineah prvega odstavka 112. člena ZDR. Po tretjem odstavku 112. člena ZDR prične teči 30 dnevni rok iz drugega odstavka 112. člena ZDR, ko poteče 8 dnevni rok iz prvega odstavka 112. člena ZDR in delodajalec ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma ne odpravi kršitve. Glede na navedeno je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno zaključiti, da delavec šele s pričetkom roka iz tretjega odstavka 112. člena ZDR izve, če bo delodajalec izpolnil svojo obveznost oziroma odpravil kršitev, od tega dejstva pa je odvisna tudi zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da ima delavec šele s pričetkom teka roka iz tretjega odstavka 112. člena ZDR ob pogoju neizpolnjene obveznosti (oziroma neodpravljene kršitve) možnost podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, kar pomeni, da šele s tem dnem izve, kdaj mu bo delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo. Zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka podala 4. 6. 2009, je bila sicer ugotovljena že v postopku presoje odpravnine in odškodnine po drugem odstavku 112. člena ZDR (sodba Pd 428/2009 z dne 13. 9. 2011 v zvezi s sodbo Pdp 1086/2011 z dne 15. 12. 2011), ki je pravnomočno zaključen.

Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka od dneva, ko je izvedela za prenehanje delovnega razmerja do dejanskega prenehanja delovnega razmerja ni mogla koristiti letnega dopusta zaradi objektivnih okoliščin. To pa pomeni, da ji za pripadajoče neizrabljene dni letnega dopusta pripada ustrezno nadomestilo.

Pri ugotavljanju števila pripadajočih dni letnega dopusta za tožečo stranko pa je potrebno upoštevati tudi 162. člen ZDR, ki v prvem odstavku določa, da ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu tudi v primeru, če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem (ta pogoj je bil izpolnjen tudi pri tožeči stranki). Po tretjem odstavku 162. člena ZDR se pri izračunavanju sorazmernega dela letnega dopusta najmanj polovica dneva zaokroži na cel dan letnega dopusta.

Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje in vpogleda v listinsko dokumentacijo (A12 - A14, C8) je potrebno zaključiti, da je tožeči stranki v letu 2009 pripadalo 33 dni letnega dopusta (ter še 2 dni iz leta 2008), do dneva prenehanja delovnega razmerja pa je izkoristila 14 dni letnega dopusta. Ob upoštevanju celotnega letnega dopusta (33 dni), tožeči stranki pripada sorazmerni del t.j. 14 delovnih dni letnega dopusta za leto 2009. Ker je tožeča stranka do 4. 6. 2009 izkoristila že 14 dni letnega dopusta (oziroma 12 dni letnega dopusta iz leta 2009), je upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust še za 2 dni, torej v višini 66,54 EUR (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust v znesku 33,27 EUR dnevno). Zato je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pritožbi tožene stranke delno ugodilo in ugodilni del izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za neizkoriščenih 21 dni letnega dopusta za leto 2009 (5. in 2. alinea 358. člena ZPP), v preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, ki se nanaša na odločitev o glavni stvari, saj glede preostalega dela niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb tožene stranke, ki so odločilnega pomena za presojo utemeljenosti pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe res zapisalo, da je kot pravno podlago za ugotavljanje utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke upoštevalo (tudi) Direktivo, vendar pa je iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je svojo odločitev oprlo tudi na 166. člen ZDR. Iz sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips z dne 20. 12. 2011 (ko razlaga citirano določbo ZDR), izhaja, da je delavec upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Glede na navedeno obrazložitev, pritožbeno sodišče zaključuje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožeča stranka, predstavljala okoliščino, ki je ta ni mogla predvideti v zvezi z izrabo letnega dopusta. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da 166. člen ZDR ne more nuditi pravne podlage za izplačilo denarnega nadomestila delavcu v primeru, ko letnega dopusta zaradi nepredvidljivih vzrokov ne more izkoristiti.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni smelo opreti na citirano sodbo Sodišča Evropskih skupnosti, ker naj bi temeljila na drugačnem dejanskem in pravnem stanju zadeve. Delavec v citirani zadevi (sodba C 350/06 in C 520/06) ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka je bila dolžna tožeči stranki na podlagi drugega odstavka 163. člena ZDR zagotoviti izrabo letnega dopusta za leto 2009 do konca leta 2009 (oziroma najkasneje do 30. 6. 2010), kar pomeni, da si je tožeča stranka lahko planirala izrabo letnega dopusta v različnih obdobjih celotnega tekočega koledarskega leta 2009. Delavcu ni mogoče očitati, da v času, ko še ne ve, da bodo nastopili pogoji oziroma razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, delodajalca ne zaprosi za izrabo letnega dopusta, zato je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožniku nadomestilo ne pripada, ker bi letni dopust lahko izkoristil v času pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da bi bila tožeča stranka upravičena le do denarnega nadomestila za število dni minimalnega letnega dopusta, kar naj bi izhajalo iz Direktive in določb ZDR. Direktiva je v 7. členu določila le minimalni obseg plačanega letnega dopusta in možnost nadomestila izrabe minimalnega letnega dopusta z denarnim nadomestilom v primeru prenehanja delovnega razmerja. Ta določba Direktive, ki je bila prevzeta tudi v ZDR (159. in 166. člen ZDR), pa po stališču pritožbenega sodišča ne omejuje pravice delavca do izplačila nadomestila za večje število dni neizrabljenega letnega dopusta od minimalno določenega obsega letnega dopusta (ob izpolnjevanju ostalih pogojev), takšna omejitev pa prav tako ne izhaja iz določb ZDR.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP in drugega odstavka 154. člena ZPP ter ob uporabi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji) ponovno odločalo o stroških postopka. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno priznalo stroške za dva naroka in sicer za narok v zvezi z izdano delno sodbo in še za narok v zvezi z izdano končno sodbo. V skladu s tarifno številko 3102 ZOdvT, se nagrada za narok odmeri po količniku 1,2 in neodvisno od števila narokov, na katerih je stranko zastopal njen pooblaščenec. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje izdalo najprej delno sodbo, nato pa še končno sodbo, ne pomeni, da gre pooblaščencu nagrada za narok v zvezi z delno in še za končno sodbo. Nagrada za narok nastane enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov.

Celotni utemeljeno priglašeni stroški postopka tožečih strank pred sodiščem prve stopnje znašajo: nagrada za postopek po tar. št. 3100 443,30 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 pa 409,20 EUR, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ter 20 % DDV. Priznani stroški tožečih strank znašajo skupaj 1.047,00 EUR. Ker sta tožeči stranki v celotnem sporu uspeli 89 %, jima je tožena stranka dolžna povrniti znesek 931,83 EUR.

Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo: nagrada za postopek po tar. št. 3100 443,30 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 409,20 EUR, 20,00 EUR po tar. št.6002. ter 20 % DDV ter potni stroški za dva prihoda na sodišče, v znesku 70,16 EUR. Priznani stroški tožene stranke znašajo 1.117,16 EUR. Ker je tožena stranka v celotnem sporu uspela 11 %, sta ji tožeči stranki dolžni povrniti stroške v znesku 122,89 EUR.

Po medsebojnem pobotanju priznanih in odmerjenih stroškov je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 808,94 EUR pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji.

Glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe (698,67 EUR) in glede na pritožbeni uspeh tožene stranke (90 %) sta ji dolžni tožeči stranki povrniti tudi sorazmeren del njenih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z določbami ZOdvT priznalo stroške za sestavo pritožbe po tar. št. 3210 v višini 68,80 EUR, materialne stroške 20 EUR (tar. št. 6002) ter DDV (tar. št. 6007), kar skupaj znaša 106,56 EUR. Glede na zgoraj ugotovljeni pritožbeni uspeh sta dolžni toženi stranki povrniti 95,90 EUR njenih pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče preostalih pritožbenih stroškov, ki jih je priglasila tožena stranka, ni priznalo, ker za to ni podlage v določbah ZOdvT.