Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sledilo trditvam tožene stranke, da prodaja stanovanj spada v okvir njene poslovne dejavnosti, ker tožeča stranka naj ne bi prerekala tega dejstva. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo nasprotne trditve tožeče stranke v odgovoru na ugovor in se v izpodbijanem sklepu z njimi ni ukvarjalo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom (v zvezi s sklepom o popravi I Pg 1631/2010 z dne 17. 10. 2011; list. št. 115-116 spisa) ugodilo ugovoru tožene stranke z dne 3. 12. 2010 in sklep o zavarovanju I Pg 1631/2010 z dne 24. 11. 2010 razveljavilo v preostalem še nerazveljavljenem delu (prepoved odtujitve in obremenitve za 700/10000-ink solastnega deleža tožene stranke na nepremičnini parc. št. .. k. o. V.) ter v pripadajočem delu zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z dne 20. 10. 2011 (prva točka izreka), tožeči stranki pa naložilo, da mora povrniti toženi stranki 808,36 EUR stroškov ugovornega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (druga točka izreka). Ugotovilo je, da tožeča stranka ni prerekala dejstev, da prodaja stanovanj spada v okvir poslovne dejavnosti tožene stranke in da so bile hipoteke vpisane že pred nastankom njene terjatve. Omejitev tožene stranke pri izvajanju dejavnosti prodaje zgrajenih stanovanj, ki so bila zgrajena z izposojenimi denarnimi sredstvi, bi vodila toženo stranko v propad, kar nedvomno ni v interesu tožeče stranke, ki z namenom poplačila vodi pravdni postopek.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) . V pritožbi navaja, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da ni prerekala navedb tožene stranke, da spada prodaja stanovanj v okvir njene poslovne dejavnosti. Te navedbe je prerekala že v prvem odgovoru na ugovor tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 16. 12. 2010 v drugem odstavku točke VIII […]. V odgovoru na dopolnitev ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 29. 7. 2011 se je v izogib ponavljanju sklicevala na vse dotedanje navedbe in dokaze v postopku […]. V izogib nesporazumu citira navedbe, s katerimi je prerekala navedbe tožene stranke o prodaji stanovanj kot njeni glavni dejavnosti: “Iz javno dostopnih evidenc je razvidno, da predstavlja glavno dejavnost toženca gradnja stanovanjskih in nestanovanjskih stavb. Toženec je gradbeno podjetje, ki večinoma opravlja večja ali manjša gradbena dela, čemur je bilo tako tudi pri gradnji T. Q. N. m. Toženec ne nastopa v vlogah investitorja in ni običajno, da bi toženec objekte, ki jih sam zgradi, tudi sam prodajal, temveč so naročniki (investitorji) tisti, ki zgrajene objekte uporabljajo ali pa jih prodajo. Toženec se ne more sklicevati na svojo gospodarsko dejavnost, kot na razlog, zaradi katerega pogoji za začasno odredbo ne bi obstajali, saj prodaja stanovanj ni njegova glavna dejavnost. Prav tako pa ni za verjeti, da predstavlja gradnja stanovanj v Pesjem edini toženčev gradbeni projekt in edini vir dohodkov, sploh glede na to, da pri predmetnem projektu toženec nastopa hkrati v vlogi investitorja in izvajalca, kar pomeni, da mu projekt trenutno še ne zagotavlja rednih likvidnih sredstev za tekoče mesečne obveznosti, kot so plače in ostali stroški ter obveznosti do poslovnih partnerjev.” Dejstva, da sta bili že pred nastankom njene terjatve na obravnavani nepremičnini vpisani dve hipoteki, ni prerekala, saj te navedbe za sam postopek o izdaji začasne odredbe niso relevantne. Prav tako so irelevantni zaključki sodišča prve stopnje, da bi omejitev tožene stranke pri prodaji zgrajenih stanovanj, ki so bila zgrajena z izposojenimi denarnimi sredstvi, vodila v njen propad.

Tožena stranka je (po zakoniti zastopnici) odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da bi morala ona podati predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje plačila njene nesporne terjatve v znesku 25.296,67 EUR s pripadki, ker je bil 25. 11. 2011 nad tožečo stranko začet stečajni postopek St 2431/2011 in obstaja velika verjetnost, da do poplačila njene terjatve ne bo nikoli prišlo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče na podlagi prvega odstavka 270. člena ZIZ izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Gre za prvi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, s katerim se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ukvarjalo (deveta točka obrazložitve).

Upnik pa mora na podlagi drugega odstavka 270. člena ZIZ verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi pogoj). Tožena stranka ni zanikala trditev tožeče stranke, da ima v stavbi na parc. št. 1. k. o. V. v lasti stanovanja, ki jih ima namen prodati in da iz internetnega oglasa na njenem naslovu izhaja, da prodaja 7 stanovanjskih enot v izmeri od 48,30 m2 do 72,28 m2 v tem objektu. Zatrjevala je, da stanovanj ne prodaja zaradi skrivanja, temveč zaradi opravljanja gospodarske dejavnosti in ustvarjanja prihodka, saj če ne more prodajati, se bo pojavila nevarnost, da bo ogrožen njen obstoj. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sledilo trditvam tožene stranke, da prodaja stanovanj spada v okvir njene poslovne dejavnosti, ker tožeča stranka naj ne bi prerekala tega dejstva. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo nasprotne trditve tožeče stranke v odgovoru na ugovor in se v izpodbijanem sklepu z njimi ni ukvarjalo. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno ponavlja trditve iz odgovora na ugovor: (-) da tožena stranka ne nastopa v vlogah investitorja, (-) da se tožena stranka ne more sklicevati na svojo gospodarsko dejavnost, saj prodaja stanovanj ni njena glavna dejavnost ter (-) da ni verjeti, da predstavlja gradnja stanovanj v Pesjem edini gradbeni projekt tožene stranke in njen edini vir dohodkov. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti pa zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS), ocenilo, da ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Zato je ugodilo pritožbi tožeče stranke, razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej odgovoriti na dejansko vprašanje, ali spada prodaja stanovanj v okvir poslovne dejavnosti tožene stranke. Če bo ugotovilo, da ne spada (to je tožeča stranka pravočasno zatrjevala v odgovoru na ugovor in to ponavlja tudi v pritožbi), potem verjetno ne more držati zaključek sodišča prve stopnje, da bi omejitev prodaje stanovanj vodila toženo stranko v propad. Če pa bo ugotovilo, da prodaja stanovanj spada v okvir poslovne dejavnosti tožene stranke, bo moralo presojati vse okoliščine zadeve, ali bi tudi nemožnost razpolaganja s solastnim deležem 700/10000-ink nepremičnine parc. št. 1. k. o. V. vodila toženo stranko v propad, ali ne. Sodišče prve stopnje je na ugovor tožene stranke pretežno razveljavilo izdano začasno odredbo ter zavrnilo predlog tožeče stranke glede prepovedi odtujitve in obremenitve 4026/10000-ink solastnega deleža na nepremičnini parc. št. ... k. o. V. ter glede prepovedi izplačila organizacijam za plačilni promet. Ta odločitev sodišča prve stopnje v sklepu z dne 24. 12. 2010 ni bila pritožbeno izpodbijana in je pravnomočna. Začasna odredba s prepovedjo obremenitve in odtujitve je tako ostala vpisana le še na 700/10000-ink solastnega deleža na nepremičnini tožene stranke parc. št. ... k. o. V. Ponovno naj odloči o ugovoru tožene stranke.