Jedro

Inšpekcijski ukrep po določbi 1. odstavka 73. člena ZUN se izreče investitorju gradnje oziroma nedovoljenega posega v prostor (kolikor je znan).

Iz zapisnika je razvidno, da je tožnik sam povedal, da je edini investitor obravnavane gradnje. Zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku, je javna listina. Zapisnik je dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni (1. odstavek 80. člena ZUP). Na obravnavani zapisnik tožnik ni dal nobene pripombe in ga je tudi podpisal, in sodišče zato nima pomislekov v njegovo pravilnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Urbanističnega inšpektorja, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota A z dne 19. 12. 2000, s katero je upravni organ prve stopnje v izreku pod točko 1 odločil, da mora tožnik kot investitor v roku 90 dni od prejema odločbe odstraniti na jugozahodni strani obstoječega starega gospodarskega objekta nadzidan objekt tlorisnih izmer 4,80 m x 5,50 m, skupne višine 3,70 m z balkonom tlorisnih izmer 1,00 m x 4,80 m z dvokapno streho in na severovzhodni strani nadkrite enoramne stopnice širine 1,00 m, višine približno 2,80 m na zemljišču s parc. št. 182/9 k.o. B ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške, pod točko 2 izreka odločbe upravnega organa prve stopnje pa so bile izrečene prepovedi iz 76. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 48/90, 18/93 in 44/97 - v nadaljevanju ZUN). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje dne 8. 11. 2000 opravil inšpekcijski pregled spornega posega v prostor in pri tem ugotovil, da je investitor na zemljišču s parc. št. 182/9 k.o. B na jugozahodni strani obstoječega starega gospodarskega objekta zgradil nadzidan objekt že navedenih tlorisnih dimenzij. Dne 23. 11. 2000 je upravni organ prve stopnje zaslišal tožnika, ki je povedal, da je edini investitor spornega posega v prostor ter da za poseg nima dovoljenja pristojnega upravnega organa, da pa bo zanj zaprosil. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je upravni organ prve stopnje po mnenju tožene stranke odločil pravilno in zakonito, ko je izrekel inšpekcijski ukrep po določbi 73. člena ZUN. Po določbi 50. člena ZUN si mora namreč investitor za zgraditev objektov pridobiti lokacijsko dovoljenje, po določbah 51. člena ZUN pa mora investitor dela, za katera ni potrebno lokacijsko dovoljenje, pred pričetkom del priglasiti za urejanje prostora pristojnemu upravnemu organu, po določbah 62. člena istega zakona pa pristojni upravni organ, če ugotovi, da priglasitev zadostuje, izda odločbo o dovolitvi priglašenih del. Navedbe investitorja v pritožbi, da je naročil izdelavo lokacijske dokumentacije za sporni poseg v prostor ter da je že zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja, niso utemeljene. Lokacijsko dovoljenje je upravna odločba, ki ima pravni učinek šele, ko postane pravnomočna, zato sme investitor pričeti z gradnjo objekta šele, ko si pridobi pravnomočno lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Neutemeljena je tudi navedba v investitorjevi pritožbi, da si dovoljenja še ni pridobil, ker je zapuščinski postopek trajal vrsto let. Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ni pomembno iz kakšnega razloga si investitor ni pridobil lokacijskega dovoljenja, pomembna je samo okoliščina, ali si je pred pričetkom posega v prostor pridobil pravnomočno lokacijsko dovoljenje ali ne. Neutemeljena je po mnenju tožene stranke tudi navedba v investitorjevi pritožbi, da je sporni objekt podedoval. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe je ob zaslišanju dne 23. 11. 2000 tožnik izjavil, da je on edini investitor spornega objekta. Okoliščina, da je lastništvo na objektu pridobil šele s sklepom sodišča o dedovanju, pa ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitve materialnega prava. V tožbi navaja, da je na podlagi izdelane lokacijske dokumentacije pristojni organ zaprosila za izdajo lokacijskega dovoljenja, s tem pa se je po Zakonu o upravnem postopku uradno začel postopek za pridobitev oziroma izdajo lokacijskega dovoljenja. Tožeča stranka navaja, da je vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja pri pristojni izpostavi Upravne enote A vložila dne 14. 12. 2000. Tožena stranka tega dejstva ni pravilno ocenila in se je postavila na napačno izključno formalno stališče, da bi morala tožeča stranka za sporni objekt ob inšpekcijskem pregledu že predložiti gradbeno in lokacijsko dovoljenje, ki po njenem mnenju edino ima veljavne pravne učinke. Pri tem pa je tožena stranka zanemarila odločilna in pomembna dejstva za razsojo v tej zadevi, in sicer, da je tožeča stranka sporni objekt podedovala po svojem očetu, ki je umrl leta 1988. Zapuščinski postopek v tej zadevi je trajal nad 10 let, tako da je tožeča stranka postala zemljiškoknjižni lastnik podedovanega dela omenjenega objekta šele leta 2000. Po pridobitvi lastništva na objektu na podlagi dedovanja, del objekta, ki ga je pridobila tožeča stranka, ni imel gradbenega dovoljenja. Zato je takoj naročila izdelavo lokacijske dokumentacije in vložila zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja. Navedeno kaže na to, da je tožeča stranka po pridobitvi lastništva nad omenjenim delom objekta začela predpisane postopke za pridobitev upravnih dovoljenj za ta del objekta. Nesprejemljiva je po mnenju tožeče stranke pavšalna trditev, da za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ni pomembno, iz kakšnega razloga si investitor ni pridobil lokacijskega dovoljenja, pomembna naj bi bila le okoliščina, ali si je pred pričetkom posega v prostor pridobila pravnomočno lokacijsko dovoljenje ali ne. Taka razlaga v konkretni zadevi ni pravilna in je v nasprotju s pravno prakso, zlasti v tistih primerih, ko je zaradi smrti prišlo do spremembe lastništva nad nepremičnino, ki je predmet gradbenega posega in ko gre za dejanske okoliščine po prostorskih predpisih, pri katerih ni ovir za tak gradbeni poseg. Tožeča stranka tudi odločno zavrača navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in sicer da je edini investitor spornega objekta. Nesporno je, da je tožeča stranka solastnik 1/6 spornega objekta in da iz tega razloga nikakor iz pravnih vidikov ne more biti edini investitor objekta. Netočna je tudi navedba tožene stranke, da je "neutemeljena navedba v investitorjevi pritožbi, da je sporni objekt podedoval". Tožeča stranka je namreč v dosedanjem postopku upravnemu organu predložila tudi listine o dedovanju. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljavca zemljišča, kar je določeno v 1. odstavku 73. člena ZUN. Iz citirane določbe jasno izhaja, da se inšpekcijski ukrep izreče investitorju gradnje oziroma nedovoljenega posega v prostor. Iz zapisnika z dne 23. 11. 2000 je razvidno, da je tožnik sam povedal, da je edini investitor obravnavane gradnje. Zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00 - ZUP), je javna listina. Zapisnik je dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni (1. odstavek 80. člena ZUP). Na obravnavani zapisnik tožnik ni dal nobene pripombe in ga je tudi podpisal, in sodišče zato nima pomislekov v njegovo pravilnost. Ugovor tožeče stranke v tožbi, da ni edini investitor objekta, pomeni tožbeno novoto, ki na podlagi določbe 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) ni dovoljena.

Glede na to, da se torej inšpekcijski ukrep po določbi 1. odstavka 73. člena ZUN izreče investitorju (v kolikor je znan), je odločba upravnega organa prve stopnje, ki se nanaša na sedanjega tožnika, pravilna. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da neurejeno lastništvo, glede na znanega investitorja, ni relevantno za odločitev v tej zadevi.

Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da investitor ne bi smel pričeti s posegom v prostor oziroma v objekt pred pridobitvijo ustreznega upravnega dovoljenja. Lokacijsko dovoljenje je upravna odločba in ima pravni učinek šele, ko postane pravnomočna. Zato okoliščina, da je tožnik naknadno zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja, na pravilnost odločbe upravnega organa prve stopnje ne more vplivati.

Glede na navedeno in ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo.