Jedro

Premoženjska škoda v najširšem pomenu je vsak poseg v premoženjski položaj drugega, ki je začrtan s premoženjskimi pravicami (stvarne pravice, obligacijske pravice, korporacijske pravice, vrednostni papirji in pravice intelektualne lastnine). Vsaka njihova kršitev pa še ni pravno priznana premoženjska škoda. To je le tista, ki povzroči zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje.

Vsebina urbanistične informacije je v tem, da odgovori na vprašanje o dopustnosti nameravane gradnje (o pogojih za postavitev objekta). Če je bila urbanistična informacija glede tega pravilna že brez izrecnega podatka o predvidenem poteku obvozne železniške proge, ji ni mogoče pripisati nepopolnosti, ki bi pomenila protipravnost toženkinega ravnanja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi: Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 101.136,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2003 zavrne.

II. Tožeča stranka mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 11.194,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnika sta s tožbo z dne 2. 6. 2004 zahtevala plačilo odškodnine v dveh smereh: v višini manjvrednosti njunih nepremičnin zaradi omejitvenih pogojev, ki jima onemogočajo nadomestno gradnjo, in v višini višjih stroškov obnove starega objekta v primerjavi s stroški izgradnje nadomestnega objekta. Trdila sta, da jima je škoda nastala zaradi napačne urbanistične informacije, ki jo je 4. 6. 2011 izdala toženka.

2. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju njun tožbeni zahtevek s sodbo III P 184/2004 z dne 28. 1. 2008 v celoti zavrnilo. Sodišče druge stopnje mu je pritrdilo s sodbo I Cp 1885/2008 z dne 15. 10. 2008. 3. Vrhovno sodišče je z odločbo II Ips 103/2009 z dne 30. 6. 2011 reviziji tožnikov delno ugodilo ter sodbi sodišč nižjih stopenj zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo v delu, ki se nanaša na manjvrednost nepremičnin, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijo zoper zavrnitev njunega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi višjih stroškov obnove starega objekta pa je zavrnilo, saj je bila glede tega vprašanja urbanistična informacija pravilna (ugotovljeno je bilo namreč, da bi bila nadomestna gradnja mogoča). Pojasnilo je, da se protipravnost toženkinega ravnanja nanaša na vprašanje pravne narave urbanistične informacije - ali predstavlja zgolj informacijo ali pa gre za odločanje in uporabo prava. Ker ni uporaba prava, temveč potrdilo iz uradne evidence, je javna listina in ne upravni akt. Pri presoji protipravnosti ravnanja toženke je tako treba upoštevati, da gre pri izdaji urbanistične informacije zgolj za posredovanje informacije. Ker vsaka napačna informacija še ne pomeni protipravnega ravnanja, je treba po presoji revizijskega sodišča odgovoriti še na vprašanje, v katerih primerih predstavlja napačna informacija protipravno ravnanje, ki lahko pripelje do odškodninske odgovornosti ponudnika informacije. Prvi pogoj je, da sta ponudnik in prejemnik informacije v posebnem, bližnjem odnosu, ko se prejemnik informacije lahko upravičeno zanese na pravilnost informacije, in ko ponudnik informacije ve oziroma bi moral vedeti (predvideti), da se bo prejemnik zanesel na dano informacijo, kar vzpostavlja na strani ponudnika informacije dolžnost skrbnega (profesionalnega) ravnanja, kršitev katere pomeni drugi pogoj. Po oceni revizijskega sodišča sta se tožnika lahko upravičeno zanesla na informacijo toženke, saj sta naslovila nanjo vlogo (ne dopis), za katero je treba plačati upravno takso, in to na urbanistični oddelek toženke, ki je pristojen za dajanje teh informacij. Pomembno je tudi dejstvo, da se skrbnost strank pri ravnanju v pravnem prometu z nepremičninami presoja ravno na podlagi dejstva, ali so stranke zaprosile za informacijo o namembnosti nepremičnine. Toženka je bila tudi na podlagi določb Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) organ, ki je moral občanom posredovati informacije o možnih lokacijah za graditev in druge posege v prostor ter druge informacije v zvezi z urejanjem prostora. Urbanistična informacija tako ni pomenila zgolj splošne informacije, temveč je bila instrument, ki je posamezniku omogočal določeno stopnjo investicijske varnosti pred nakupom nepremičnine. Toženka je morala vedeti, da se bosta tožnika pri nakupu nepremičnine zanesla na podatke iz urbanistične informacije. Predpogoj za presojo protipravnosti toženkinega ravnanja pa je napačnost/nepopolnost vsebine urbanistične informacije. Vprašanje, katere podatke mora vsebovati, je sicer pravne narave. Ker pa noben predpis ne določa njene vsebine, je nanj po oceni Vrhovnega sodišča mogoče odgovoriti s pomočjo pravil stroke, ki naj jih poda izvedenec. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, da z njegovo pomočjo ugotovi potrebno vsebino urbanistične informacije.

4. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju toženki iz naslova manjvrednosti nepremičnine naložilo plačilo preostalih 101.136,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2003. 5. Sodišče druge stopnje je pritrdilo toženkini graji višine ugotovljene manjvrednosti in tožnikoma priznalo razliko med z železniškim koridorjem obremenjeno in neobremenjeno nepremičnino v višini 98.877,00 EUR.

6. Toženka zoper odločitev sodišča druge stopnje v zanjo neugodnem delu vlaga revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in vrne v ponovno sojenje oziroma da ju spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Obsežno pojasnjuje, zakaj prostorski akti, na podlagi katerih je izvedenec ugotovil, da po nepremičnini tožnikov teče rezervacija železniškega koridorja, ne veljajo več. Poteka koridorja tudi iz Nacionalnega programa razvoja slovenske železniške infrastrukture iz leta 1996, v katerem je bil predviden, po njenem mnenju ni mogoče natančno ugotoviti, saj ta ne vsebuje nepremičnin s parcelnimi številkami. Poudarja, da iz dopisa družbe Slovenske železnice, d. d., z dne 13. 12. 2011 izhaja, da trasa, ki teče po nepremičninah tožnikov, ni bila sprejeta v državni prostorski načrt. Meni, da ob izdaji sodbe ni bilo podlage za odločitev, da so nepremičnine tožnikov manjvredne. Opozarja, da zgolj dejstvo, da tožnika ne bi kupila nepremičnin, če bi vedela, da po njih poteka predviden potek obvozne železniške proge, ne pomeni škode - zmanjšanja njunega premoženja ali preprečitve njegovega povečanja, saj je obstajala le abstraktna možnost nastanka bodoče škode, ki ni z ničemer izkazana, sedaj pa niti teoretično ni več možna. Utemeljuje absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki je podana tudi zato, ker izvedenec ni ugotovil, da so v tedanjem času urbanistične informacije takšne podatke vsebovale, kakor je zapisalo sodišče druge stopnje. Po njeni oceni bi izvedenec moral ugotoviti, kakšne urbanistične informacije so se izdajale in kaj so vsebovale, ker njihova vsebina ni bila določena v zakonu, in ali so vsebovale tudi rezervirane poteke obvozne železniške proge ali druge infrastrukturne objekte, če stranka tega ni zahtevala. Opozarja, da se izvedenec ne bi smel sklicevati na vsebino lokacijske informacije, saj je že Vrhovno sodišče zapisalo, da iz njene vsebine ne sme izhajati. Zgolj to, da je informacija o predvidenem poteku obvozne železniške proge pomembna, po njeni oceni ni dovolj, izvedenec bi moral pojasniti, ali so te podatke v urbanistične informacije dajale tudi druge občine. Izpostavlja, da je potrdil, da so se izdajale glede na vprašanje, ki je bilo zastavljeno. Ker sta tožnika spraševala le za nadomestno gradnjo in nista podčrtala, ali naj se urbanistična informacija izda o zazidljivosti zemljišča ali o možni spremembi namembnosti, meni, da je bil njen odgovor, kdaj je nadomestna gradnja mogoča, korekten, saj ni niti vedela, da izdaja informacijo zaradi nakupa zemljišča, zanjo pa je zaprosila nepremičninska agencija, kar ne narekuje bližnjega razmerja med njo in tožnikoma. Zaključuje, da tožnikov na predviden potek železniškega koridorja ni bila dolžna opozarjati. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

7. Tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila.

8. Vrhovno sodišče je o reviziji že odločilo. S sodbo II Ips 331/2014 z dne 28. 5. 2015 ji je ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je toženkini pritožbi ugodilo in tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrnilo. Ocenilo je, da sta sodišči nižjih stopenj manjvrednost ugotavljali z napačnega izhodišča, in sicer kot manjvrednost nepremičnin ob postavljenem železniškem koridorju. Poudarilo je, da so dejstva (izvedenec je upošteval manjšo uporabnost nepremičnin ob izgradnji koridorja, tresljaje, hrup, smrad, dostop upravitelja do proge, nezmožnost gradnje in podobno ter izračunal zmanjšanje njene tržne vrednosti zaradi vzpostavitve služnosti in zaradi trajnih negativnih vplivov železniške proge na nepremičnino), na podlagi katerih sta sodišči nižjih stopenj priznali odškodnino, hipotetične narave. Glede na zgolj določen oziroma predviden in še nezgrajen potek železniške proge tožnikoma takšna škoda ni mogla nastati. Dodalo je, da je lastninska pravica tožnikov še vedno pravno varovana in mora biti proti ustreznemu nadomestilu pred izgradnjo železniške proge najprej odvzeta. Če do izgradnje proge ne bo prišlo, pa tožnikoma škoda v opisani obliki sploh ne more nastati. Pojasnilo je tudi, da sta tožnika kupila nepremičnino, na delu katere je predviden potek obvozne železniške proge, česar ob nakupu nista vedela. Na njej sta obnovila obstoječi objekt in zaradi te, ob nakupu njima neznane omejitve, zahtevala plačilo škode oziroma manjvrednosti. Opozorilo je še, da čeprav tožnika nepremičnine ne bi kupila, če bi za predviden potek obvozne železniške proge vedela, nakup sam po sebi ne pomeni njune škode. Z nakupom nepremičnine je namreč njuno premoženje spremenilo obliko: v zameno za denarni znesek sta dobila nepremičnino.

9. Ustavno sodišče je z odločbo Up-781/15-16 z dne 2. 11. 2016 odločbo Vrhovnega sodišča razveljavilo. Ocenilo je, da se ni opredelilo do vseh bistvenih trditev tožnikov in jima s tem prekršilo pravico do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS. Tožnika sta namreč trdila, da je njuna nepremičnina „manjvredna“ zaradi že obstoječih omejitev, torej na trgu vredna manj, kot bi bila vredna ekvivalenta nepremičnina brez načrtovanega železniškega koridorja zato, ker njeno uporabnost in tržno vrednost nižajo nekatere gradbene omejitve oziroma manjše povpraševanje potencialnih kupcev parcel zaradi negotovosti, ali bo železnica nazadnje zgrajena ali ne. Vrhovno sodišče po oceni Ustavnega sodišča ni odgovorilo na te trditve, ki so se nanašale na drugo vrsto škode, kot je tista, ki je po njegovi oceni še ni.

10. Vrhovno sodišče je v luči razlogov iz odločbe Ustavnega sodišča ponovno opravilo revizijski preizkus.

11. Revizija je utemeljena.

12. Toženka je junija 2001 izdala urbanistično informacijo, da je na nepremičninah s parc. št. 1082/3, 1082/1 in 1082/2, k. o. ... (v nadaljevanju sporne nepremičnine), dovoljena nadomestna gradnja v gabaritih obstoječega objekta, tožnika pa sta 20. 3. 2002 nepremičnine kupila. Ker sta avgusta 2003 od toženke pridobila lokacijsko informacijo, iz katere je izhajalo, da se nepremičnine nahajajo v rezervatu elektro daljnovodov in obvozne železniške proge, kjer so dovoljena vzdrževalna dela na obstoječih objektih, gradnja novih pa je dovoljena le izjemoma s soglasjem Železniškega gospodarstva Ljubljana, ki ga nista dobila, sta obnovila obstoječi objekt. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še: - da se tožnika ne bi odločila za nakup nepremičnin, če bi vedela za določen rezervat obvozne železniške proge preko njih; - da je bil rezervat obvozne železniške proge predviden na robu dveh nepremičnin s parc. št. 1082/1 in 1082/2; - da bo v primeru poteka obvozne železniške proge (koridorja) na celotnem zemljišču (821 m2) ovirana njegova normalna raba, tožnikoma odvzeta pravica razpolaganja z njim, po njem pa hrup, slab zrak, slabši pregled, tresenje tal, upravičencu je treba dopustiti stalen dostop na zemljišče, na njem tožnika tudi ne moreta graditi, kar zmanjšuje njegovo vrednost za 155.633,00 EUR.(1)

13. Toženka odškodninsko odgovarja na podlagi 26. člena Ustave RS, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Pri presoji odgovornosti si sodišče pomaga s pravili o civilni odškodninski odgovornosti, v času izdaje sporne urbanistične informacije urejenimi v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), kasneje pa v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ).

14. V postopku ni bilo več predmet obravnave, da je bila na nepremičninah tožnikov mogoča nadomestna gradnja v gabaritih obstoječega objekta, kot je določala sporna urbanistična informacija iz leta 2001. Iz tega razloga je bil zavrnjen tudi njun tožbeni zahtevek za povračilo višjih stroškov, ki sta jih imela zaradi obnove obstoječega objekta, kot bi znašali stroški gradnje nadomestnega objekta, ki je bil že revizijsko preizkušen z odločbo II Ips 103/2009 z dne 30. 6. 2011. Na izrecno zastavljeno vprašanje v sporni urbanistični informaciji je toženka tako pravilno odgovorila. Spora tudi ni bilo o tem, da urbanistična informacija ni vsebovala podatka o predvidenem rezervatu obvozne železniške proge, kar je odprlo še vprašanje njene popolnosti in revizijskemu sodišču narekovalo prvo razveljavitev. Ni pomembno, ali je rezervat obvozne železniške proge še danes predviden na nepremičninah tožnikov, saj je bistvo spora ravno v tem, ali je bil predviden leta 2001 in ali bi morala toženka tožnikoma za to omejitev povedati ob izdaji sporne urbanistične informacije. Naknadne spremembe prostorskih aktov ne morejo vplivati na njeno odgovornost. Zato revizijska opozorila, da rezervacije koridora ni več, ne morejo vplivati na odločitev. Na podlagi dobljenega izvedenskega mnenja, povzetega v razlogih sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, pa je mogoč zaključek o obstoju predvidenega rezervata v času nakupa. Zatrjevane kršitve v tem delu ni.

15. Vrhovno sodišče vztraja pri oceni, da pravni zaključek sodišč nižjih stopenj o že nastali pravno priznani škodi ne vzdrži.(2) Premoženjska škoda v najširšem pomenu je vsak poseg v premoženjski položaj drugega, ki je začrtan s premoženjskimi pravicami. Vsaka njihova kršitev pa še ni pravno priznana premoženjska škoda. To je le tista, ki povzroči zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje (132. člen OZ oziroma 155. člen ZOR).(3) Vanjo je vključena tudi bodoča škoda, če je po normalnem, običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (gotova bodoča škoda, urejena v 203. členu ZOR in v 182. členu OZ).

16. Sodišči nižjih stopenj sta z izvedenčevo pomočjo ugotovili vrednost nepremičnin brez predvidene omejitve in vrednost nepremičnin z njo. Slednjo pa sta ugotavljali z napačnega izhodišča: kot da bi bila predvidena obvozna železniška proga že zgrajena, saj je izvedenec upošteval manjšo uporabnost nepremičnin, tresljaje, hrup, smrad, dostop upravitelja do proge, nezmožnost gradnje in podobno ter izračunal zmanjšanje njihove tržne vrednosti zaradi vzpostavitve služnosti in zaradi trajnih negativnih vplivov železniške proge na njih. Povedano drugače, vrednosti, ki sta jih upoštevali sodišči nižjih stopenj, sta vrednosti nepremičnin z zgrajenim koridorjem in brez njega. Glede na zatrjevano in ugotovljeno dejansko stanje, torej glede na v prostorskih aktih zgolj določen oziroma predviden in še nezgrajen potek železniške proge, pa tožnikoma škoda v nobeni opisani obliki še ni mogla nastati. Če do izgradnje proge na nepremičninah tožnikov ne bo prišlo, kar trdi tudi toženka v reviziji, tožnikoma takšna škoda sploh ne more nastati, kar ne omogoča niti zaključka o njenem običajnem oziroma predvidenem nastanku in s tem o gotovi bodoči škodi. Tovrstno škodo bi moralo (vsaj delno) pokriti tudi nadomestilo za odvzeto ali obremenjeno nepremičnino, saj mora biti pred izgradnjo železniške proge na njunih nepremičninah tožnikoma lastninska pravica najprej odvzeta oziroma obremenjena.

17. Po oceni revizijskega sodišča tudi ni nastopila manjvrednost nepremičnin v smislu, da so na trgu vredne manj, kot bi bile vredne ekvivalentne nepremičnine brez načrtovanega železniškega koridorja zato, ker njihovo uporabnost in tržno vrednost nižajo nekatere gradbene omejitve oziroma manjše povpraševanje potencialnih kupcev parcel zaradi negotovosti, ali bo železnica nazadnje zgrajena ali ne. Tudi, če bi izračunana manjvrednost nepremičnin pomenila to vrsto manjvrednosti, zaključek o nastali pravno priznani škodi ne bi držal. Toženka namreč ni posegla v nepremičnine tožnikov in s tem zmanjšala njihove vrednosti (npr. tako, da bi naknadno določila tek rezervata obvozne železniške proge čez njune nepremičnine), pač pa je bila omejitev tam že prej, že ob izdaji sporne urbanistične informacije in ob nakupu. Povedano drugače: tožnika nikoli nista imela več vrednih nepremičnin (kot da predvidenega rezervata ne bi bilo), saj je ta omejitev že obstajala ob nakupu in sta torej kupila že obremenjene nepremičnine. Njuno premoženje se tako zaradi toženkinega ravnanja ni zmanjšalo. Izpostavljeno manjvrednost v smislu vrednosti nepremičnine brez obstoječe predvidene omejitve bi bilo v danem primeru tožnikoma mogoče priznati, če bi jo povezala s prodajo in jo zatrjevala kot izgubljeni dobiček.(4) Tožnika bi morala za njegovo utemeljenost zatrjevati in dokazati, da bi nepremičnine za vrednost, kot jo ocenjujeta, če sporne omejitve ne bi bilo, lahko prodala.(5) Morebitne nameravane prodaje in pri njej nadejane cene tožnika nista niti zatrjevala, kar narekuje zaključek, da se takšna manjvrednost tudi ni mogla odraziti v njunem premoženju kot izgubljeni dobiček.

18. O kakršnikoli manjvrednosti nepremičnin tožnikov v njenem dobesednem pomenu (zmanjšanju njunega premoženja ali preprečitvi njunega povečanja) torej ni mogoče razpravljati. Kot že rečeno pa je bistvo tega spora ravno v tem, ali bi toženka tožnikoma za predvideno obremenitev morala povedati ter nadalje še ali jima je zato, ker tega ni storila, nastala škoda. Edina sprememba, ki se je do sedaj odrazila na njunem premoženju, je nakup spornih nepremičnin, torej plačilo kupnine. Revizijsko sodišče vztraja tudi pri oceni, da jima z nakupom še ni nastala škoda sama po sebi, v zameno za denarni znesek sta dobila nepremičnine. Drugačnega zaključka ne narekuje niti dejstvo, da jih tožnika ne bi kupila, če bi za predviden potek obvozne železniške proge vedela. Če sta jih kupila zavedena o njihovih bistvenih lastnostnih, bi ob izpolnjevanju zakonskih pogojev lahko od prodajne pogodbe zaradi zmote odstopila(6) in imela pravico do vračila kupnine.(7) Nepremičnine bi lahko tudi prodala (in na ta način odstopila od nakupa) ter morebiti dobila manj, kot sta zanje plačala, kot izpostavljata v ustavni pritožbi, ter zahtevala razliko med plačano in dobljeno kupnino. Lahko bi želela prodati nepremičnine, pa jih zaradi predvidenega železniškega koridorja sploh ne bi mogla prodati. V tem primeru bi jima šlo lahko tudi celotno povračilo kupnine. Vendar tudi trditev v tej smeri nista postavila.

19. Revizijsko sodišče dopušča možnost, da sta tožnika kupila manjvredne nepremičnine v smislu, da so bile vredne manj, kot sta ob nakupu menila, da so. Da sta torej nepremičnine kupila glede na podatke, s katerimi sta razpolagala, in temu prilagodila tudi plačano kupnino, jih morebiti preplačala. Povedano drugače: če bi vedela za predvideno omejitev, bi morda (odvisno od presoje verjetnosti, da bo železnica nazadnje res zgrajena) dosegla nižjo kupnino. Ker pravdni stranki nista v razmerju prodajalca in kupca, pa toženka ne odgovarja kot prodajalec, kar bi tožnika upravičevalo do znižanja kupnine in do določenega denarnega zneska v vsakem primeru.(8) Pravica tožnikov, da jima toženka v konkretnem primeru povrne del prodajalcu plačane kupnine, lahko obstaja le, če jima je nastala škoda – če je bila cena, ki sta jo za nepremičnine plačala, previsoka - višja od njihove resnične vrednosti. Torej višja od tiste, ki bi jo bili kupci (in tudi tožnika), če bi vedeli za predviden rezervat obvozne železniške proge, na trgu pripravljeni plačati, ko bi pretehtali verjetnost, da bo železniška proga na tem mestu res zgrajena.

20. Konkretnih trditev v tej smeri tožnika nista postavila, saj iz njih ne izhaja niti višina plačane kupnine za sporne nepremičnine niti njihova resnična vrednost ob nakupu. Na tem mestu se lahko odpre le še vprašanje, ali bi moralo sodišče prve stopnje, če bi imelo pred očmi zgoraj navedeno pravilno materialnopravno izhodišče, v tej smeri opraviti materialno procesno vodstvo.(9) Zato se bo revizijsko sodišče spustilo še v presojo drugega pomembnega vprašanja, ki ga izpostavlja toženka, in sicer v zaključek o protipravnosti njenega ravnanja pri izdaji sporne urbanistične informacije. Vprašanje materialno procesnega vodstva je lahko aktualno le v primeru, če je podana protipravnost toženkinega ravnanja.

21. Revizijsko sodišče je že v prvi odločbi II Ips 103/2009 pojasnilo, zakaj sta se tožnika lahko upravičeno zanesla na informacijo toženke(10) in zakaj bi se morala toženka zavedati, da se bosta tožnika na njeno informacijo zanesla.(11) Pri tej oceni vztraja. Ker vsebina urbanistične informacije ni bila zakonsko urejena, sta jo sodišči nižjih stopenj ugotavljali s pravili stroke, ki jih je podal postavljen izvedenec urbanistične stroke. Ocenil je, da bi toženka pri pripravi prostorskih aktov morala upoštevati ter tudi v urbanistično informacijo zapisati informacijo o poteku železniškega koridorja preko nepremičnin, saj sicer investitor ne more biti gotov, ali bo na njih lahko gradil, brez nje namreč ni mogoče določiti pogojev za postavitev objekta. Toženka tako pomembnega infrastrukturnega objekta po njegovem mnenju ne bi smela spregledati ne glede na to, ali je vedela, da urbanistično informacijo izdaja zaradi nakupa,(12) tovrstne pomembne podatke pa so urbanistične informacije tudi vsebovale.

22. Revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da ne držijo toženkina opozorila, da je v razlogih sodbe sodišča prve stopnje nasprotje med tem, kar se navaja v njih o vsebini izvedenskega mnenja in samo vsebino mnenja.(13) Nadalje pa tudi, da je bil izvedenec sicer postavljen za področje pravnega vprašanja, ki se nanaša na potrebno vsebino urbanistične informacije kot pravil stroke. Torej vsebino vsake urbanistične informacije (in ne konkretne). Zaključek o tem, ali bi morala toženka sporen podatek navesti (kljub temu, da je nanj odgovarjal tudi izvedenec) in ali je ravnala protipravno, če ga ni, pa je še vedno v rokah sodišča. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka opustila pričakovano skrbno ravnanje, saj bi morala v urbanistično informacijo zapisati tudi potek železniškega koridorja čez sporne nepremičnine. Z razlogi, da gre za ključne podatke za določanje pogojev pri nameravanih posegih v prostor na zemljišču, in je zato takšna informacija odločilnega pomena za investitorja in za kupca kot potencialnega (bodočega) investitorja, mu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje.

23. Toženkino ravnanje se presoja po merilu najstrožje skrbnosti, ravnati mora torej kot dober gospodar. Protipravno pa je tisto ravnanje, ki ob tem merilu ne doseže meje sprejemljivega ravnanja. Po oceni revizijskega sodišča je utemeljeno tudi njeno opozorilo, da za protipravnost njenega ravnanja ni dovolj, da je tak podatek pomemben. Kot tudi ni dovolj sama po sebi okoliščina, da so urbanistične informacije tovrstne podatke vsebovale. Bistvo izvedenčevega odgovora (v okviru ugotavljanja vsebine urbanistične informacije) po oceni revizijskega sodišča namreč ni v tem, ali so tovrstne podatke urbanistične informacije načelno vsebovale oziroma ali bi jih morale vsebovati, torej v pomembnosti podatka, pač pa, zakaj so jih vsebovale oziroma zakaj bi jih morale vsebovati. Torej kaj je tisto, kar mora urbanistična informacija sporočiti. Pomembnost tovrstnega podatka je po ugotovljenih pravilih stroke v tem, da se investitor, kupec kot bodoči investitor ali kdorkoli drug lahko prepriča o tem, ali bo in pod kakšnimi pogoji bo na nepremičnini lahko gradil, brez njega namreč ni mogoče določiti pogojev za postavitev objekta. Vsebina urbanistične informacije je torej v tem, da odgovori na vprašanje o dopustnosti nameravane gradnje (o pogojih za postavitev objekta). Če je bila urbanistična informacija glede tega pravilna že brez izrecnega podatka o predvidenem poteku obvozne železniške proge, ji ni mogoče pripisati nepopolnosti, ki bi pomenila protipravnost toženkinega ravnanja. Povedano drugače, na vprašanje o pogojih za postavitev objekta, torej na ključne podatke za določanje pogojev pri nameravanih posegih v prostor na zemljišču, je bilo tožnikoma lahko odgovorjeno tudi drugače kot z izrecnim opozorilom na predvideno omejitev. Če jima je bilo, pa odsotnost izrecnega opozorila ne pomeni protipravnega ravnanja.

24. Revizijsko sodišče ocenjuje, da jima je bilo. Že s tem, ko sta tožnika od toženke dobila odgovor, da lahko na nepremičnini postavita nadomestno gradnjo v okviru obstoječih gabaritov, na katero očitno potek rezervata obvozne železniške proge ne vpliva, saj sicer informacija glede nadomestne gradnje brez njega ne bi mogla biti pravilna, sta bila seznanjena tudi z vsemi pomembnimi in ključnimi podatki o dopustnosti nameravanega posega v prostor. Dopustnost gradnje v okviru obstoječih gabaritov logično izključuje njeno dopustnost izven njih. Izrecno opozorilo na predvideno obvozno železniško progo zato na dopustnost gradnje ne bi vplivalo. Drugačni stališči sodišč nižjih stopenj pa sta zmotni, saj tudi okoliščina, da bi se toženka morala zavedati, da se bosta tožnika na urbanistično informacijo zanesla pri nakupu, še ne pomeni, da bi jima morala posredovati vse podatke, ki bi bili zanju kot kupca morebiti lahko pomembni. Urbanistična informacija je bila namreč instrument, ki je zagotavljal investicijsko varnost glede vprašanja dopustnosti gradnje, na dobljen odgovor pa sta se tožnika pri nakupu tudi lahko zanesla. Za tožnika bi bil sicer glede na nameravano uporabo nepremičnin v okviru nakupa lahko pomemben marsikateri podatek, npr. tudi podatek, da tovrstna predvidena omejitev seže na sosednjo nepremičnino, ob meji z njunimi. S strani izvedenca podana pravila stroke niso potrdila, da bi morale izdane urbanistične informacije (izven sfere dopustnosti gradnje) podati tudi širše informacije, npr. prostorske ukrepe na določenem območju ne glede na to, ali ti vplivajo na dopustnost gradnje. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, pa vsebine urbanistične informacije ni mogoče enačiti z vsebino lokacijske informacije, ki je določena v tretjem odstavku 80. člena ZUreP-1. Po 67. členu ZUN je bila toženka sicer res organ, ki je občanom posredoval informacije v zvezi z urejanjem prostora, vendar bi morala tožnika zanje vprašati ali pa jih dobiti na drug način. Vsak je namreč v prvi vrsti sam odgovoren, da dobi informacije, ki jih potrebuje v pravnem prometu. V primeru, da bi tožnika toženko opozorila, da potrebujeta informacije o umestitvi njunih nepremičnin v širši prostor, bi bila tudi presoja njenega ravnanja strožja. Še toliko bolj bi morala to zanju izpostaviti nepremičninska agencija kot strokovnjak pri pravnem prometu z nepremičninami.

25. Ob tem, da toženka z ničemer ni zmanjšala vrednosti nepremičnin v času lastništva tožnikov, da sporna urbanistična informacija ni vsebovala nobenih neresničnih ali napačnih podatkov in da po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni bila nepopolna, pa bi bilo ugotavljanje morebitnega preplačila kupnine s strani tožnikov in opravljanje materialno procesnega vodstva v tej smeri odveč. Predstavljalo bi vzpostavitev toženkine odškodninske odgovornosti na silo. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (380. člen ZPP). Ker toženkino odškodninsko odgovornost izključujejo že obravnavani razlogi, na ostale revizijske razloge ni odgovarjalo. Prav tako ne na vprašanje, ali bi tožnikoma lahko šlo povračilo višjih stroškov, ki sta jih imela z obnovo obstoječega objekta, saj to vprašanje ni v ničemer povezano z obravnavanim zahtevkom za plačilo manjvrednosti nepremičnine in v tem revizijskem postopku ni bilo več odprto.

26. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Z zavrnitvijo še zadnjega dela tožbenega zahtevka sta tožnika v celoti izgubila spor, zato morata sama kriti svoje stroške in toženki povrniti njene stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je toženki stroške odmerilo v višini 9.192,85 EUR, ki je nobena od pravdnih strank ni izpodbijala s pritožbo. Revizijsko sodišče na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) v zvezi s prehodno določbo prvega odstavka 41. člena prej veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) po prvotno veljavni Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/03) k temu dodaja še priglašenih 1625 točk za vloženo pritožbo in 1950 točk za vloženo revizijo ter 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 2.001,93 EUR. Toženki pa ni priznalo stroškov odgovorov na pritožbo in revizijo v prvotnem postopku, saj jima ni pripisalo potrebnosti (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožnika morata toženki skupaj povrniti 11.194,78 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer bosta dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

(1) Sodišče druge stopnje je manjvrednost nepremičnin znižalo na 98.877,00 EUR.

(2) O razmejevanju med dejanskimi in pravnimi vprašanji in s tem vezanosti na dobljeno izvedensko mnenje pri ugotavljanju škode glej J. Zobec v Ugotavljanje (obsega) škode - pravno ali dejansko vprašanje, Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, leto 2005, str. 98 in naslednja.

(3) Primerjaj tudi N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 758 in naslednja, tudi strani od 944 - 948. (4) To je dobiček, ki ga je mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ in 189. člena ZOR).

(5) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 38/2011. (6) Prvi in drugi odstavek 46. člena OZ in 61. člena ZOR.

(7) Prvi odstavek 96. člena OZ in 113. člena ZOR.

(8) Kupčeva pravica zahtevati znižanje kupnine namreč ni odvisna od tega, ali je bila cena prodane stvari „pravilna“, saj določba prvega odstavka 490. člena OZ ali 510. člena ZOR nima take omejitve. Zato ima kupec vselej pravico zahtevati sorazmerno znižanje dogovorjene kupnine. Kriterij njenega znižanja pa ni razlika med pogodbeno ceno in vrednostjo stvari z napako, merilo znižanja kupnine je razmerje njunih vrednosti, v katerem mora prodajalec vrniti kupcu del kupnine iz pogodbe. Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 161/2015 in v njej citirane odločbe.

(9) 285. člen ZPP.

(10) Skrbnost strank pri ravnanju v pravnem prometu z nepremičninami se presoja tudi na podlagi dejstva, ali so zaprosile za informacijo o namembnosti nepremičnine.

(11) Primerjaj tudi D. Možina v Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 42. (12) Ali bi morala sporna urbanistična informacija predvideno omejitev vsebovati zaradi nakupa, bo revizijsko sodišče odgovorilo v nadaljevanju.

(13) To je potrdil izvedenec ob svojem zaslišanju tudi na izpostavljeni listovni številki 214 spisa.