Jedro

Sklepa ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o zastaranju tožbe, s katero se zahteva zapuščina. Z dediščinsko tožbo se zahteva ugotovitev, da je tožnik dedič določenega premoženja, zahteva pa se tudi, da toženec izroči predmete, ki jih ima v posesti. Če so izpolnjeni pogoji za zastaranje dediščinske tožbe, tedaj je zahtevek treba zavrniti, ne pa tožbe zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izbodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo na delitev dediščine. Tožbo je opredelilo kot dediščinsko, nato pa ugotovilo, da je tožba vložena prepozno glede na čl. 141 Zakona o dedovanju.

Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov po čl. 353/1 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP -, predlaga spremembo oz. razveljavitev sklepa in navaja: Tožbeni zahtevek ni zastaral. Tožeča stranka kot neuka stranka je ugotovila, da ni prejela tistega, kar ji gre, 24.4.1990, ko je prejela skico katastrskega načrta, saj je bilo v sklepu o dedovanju vse zapisano pravilno. Tožba bi se morala obravnavati kot tožba ob pogojih za obnovo postopka. Šele ob vpogledu geodetskega načrta je spoznal, da premoženje ni razdeljeno v smislu oporoke.

Pritožba je utemeljena.

Sklep ima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti, to pa je bistvena kršitev določb postopka po čl. 354/2, tč. 13 Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sklep je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje (čl. 369/1 ZPP). Sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ta dejstva v nasprotju s podatki v spisu.

O tem, da gre za zastaranje tožbe, je sodišče odločilo, ne da bi izvedlo dokazni postopek. Zato ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerih dokazov šteje sodišče, da gre za zastaranje tožbe v smislu čl. 141 Zakona o dedovanju. Tožnik je v tožbi trdil, da je 23.4.1990 iz kopije katastrskega načrta zvedel, kakšno je v resnici stanje zadeve, vendar sodišče ni zavzelo nobenega stališča do te trditve.

Čl. 141 Zakona o dedovanju govori o subjektivnem enoletnem roku in o objektivnem desetletnem. Tudi o tem sklep nima razlogov. Treba bi bilo zavzeti stališče do sklepa o dedovanju, kjer je pod tč. I/2 povzeta oporoka pok. tožnikove žene in kjer je zapisano med drugim, da zapušča hišo z zelenjavnim vrtom možu Š. V. Kako velik je zelenjavni vrt, v sklepu sicer ni določeno, vendar bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do vprašanja, ali niso glede na sklep o dedovanju dediči že tedaj vedeli, da zelenjavni vrt pripada tožniku.

Sicer pa sta dediča S. R. in F. R. v zapuščinskem postopku (gl. red.

št. 16) celo priznala tožniku pravico do zelenjavnega vrta. Do vsega tega se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo.

Sicer pa se zastaranje tožbe upošteva na ugovor strank. Gre torej za zastaralne roke, kar pomeni, da gre v takem primeru za neutemeljen zahtevek, ne pa za nedopustno tožbo in bilo torej treba v primeru, da je zastaranje ugotovljeno, zahtevek zavrniti.

Seveda pa je tudi tožeči stranki povedati, da z zahtevkom kot je postavljen, in glede na trditveno podlago, ne bo mogla uspeti.

Stališču sodišča prve stopnje, da gre za dediščinsko tožbo je namreč mogoče pritrditi. V taki pa tožnik - dedič - zahteva iz naslova dedne pravice del zapuščine od osebe, ki ima premoženje v posesti.

Zahtevati je torej treba ugotovitev, da je dedič določenega premoženja, od toženca pa, da izroči predmete, ki jih ima v posesti. Glede na povedano pa se ni mogoče strinjati s pritožbo, da bi se morala tožba obravnavati kot tožba ob pogojih za obnovo postopka.

V konkretni zadevi pa vsaj glede zelenjavnega vrta iz podatkov zapuščinskega spisa oz. sklepa o dedovanju izhaja, da je prišlo do napake v sklepu o dedovanju. V tem smislu je že leta 1989 bil podan predlog za popravo sklepa (imenovan sicer predlog za izdajo dodatnega sklepa, vendar gre vsebinsko za predlog o popravi sklepa). O tem predlogu sodišče še ni odločilo. Najprej bo bilo treba odločiti o tem predlogu; nato se bo videlo, v kakšnem obsegu je potrebno nadaljevanje pravdnega postopka.

V ponovljenem postopku bo torej treba odpraviti nepravilnosti, ki so zgoraj nakazane in nato o stvari ponovno odločiti.