Jedro

Za uveljavljanje izločitvenih pravic v postopku osebnega stečaja ZFPPIPP sicer ne določa časovnih rokov njihove prijave v stečajni postopek in izgube takšnih pravic zaradi zamude rokov, vendar pa v petem odstavku 299. člena ZFPPIPP določa, da v primeru, če stečajni upravitelj v stečajnem postopku proda predmet izločitvene pravice, izločitveni upnik izgubi izločitveno pravico, lahko pa zahteva, da se mu plača denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo. Dajatev iz naslova pravice do nadomestila za prodano nepremičnino je obligacijska pravica podvržena pravilom ZFPPIPP (227. člen) in jo je zato, ker se poplačuje iz stečajne mase, potrebno tudi v postopkih osebnega stečaja po posebnih pravilih, ki veljajo za osebni stečaj, prijaviti. Uveljavljena terjatev je v osebnem stečaju preizkušena po stečajnem upravitelju in upnikih. ZFPPIPP v zvezi s prerekanimi v stečajnem postopku prijavljenimi izločitvenimi pravicami, pridobljenimi na izviren način mora upnik te uveljavljati v pravdi, tam pa s tožbo zahtevati ugotovitev obstoja prerekane pravice. Tožbeno uveljavljanje terjatve ni dopustno z dajatvenim zahtevkom zoper toženca kot stečajnega dolžnika ob ugotovljenem, da bi to lahko predstavljalo le uveljavljanje zahtevka iz petega odstavka 296. člena ZFPPIPP, tega pa tožnica v stečajnem postopku zoper toženca ni prijavila in uveljavila, njeno tožbeno uveljavljanje v pravdnem postopku niti ni dopustno. Tako sodišču prve stopnje kot obema pravdnima strankama je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje nedvoumno, kakšno pravno varstvo želi tožnica in v kakšnem obsegu. Zato bi ugoditev pritožbeno prvič uveljavljenim, sicer pravilnim pritožbenim trditvam toženca o nesklepčnosti tožbe v tem delu zaradi nepravilnega zahtevka pomenila nesorazmeren poseg v tožničino pravico do učinkovitega pravnega varstva.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (odločitvah v točki I., III., IV. in V. izreka): - spremeni v odločitvi drugega odstavka točke I. izreka tako, da ta poslej glasi: ″Tožba tožeče stranke v delu, v katerem je zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 50.322,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2018 dalje, se zavrže.‶; - razveljavi v odločitvi v prvem odstavku točke I. izreka in v odločitvah v točkah III., IV. in V. izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 18. 8. 2020 razsodilo: - pod točko I. izreka v prvem odstavku ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo nepremičnine parcela ... *... v deležu 7/100, parcela ...-..., parcela ..., parcela ..., parcela ... in parcela ..., na katerih so deleži pravdnih strank enaki, to je vsakega do ½ ter v drugem odstavku toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) plača 50.322,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2018 dalje do plačila; - pod točko II. izreka zavrnilo presežni tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo tudi nepremičnine ..., ..., ... in ... ter da je toženec dolžan tožnici plačati še nadaljnjih 46.415,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2018 dalje do plačila; - pod točko III. izreka odločilo, da je toženec dolžan v 15 dneh pravdne stroške v višini 2.137,72 EUR, ki se priznajo tožnici, nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje; - pod točko IV. izreka odločilo, da je toženec dolžan v 15 dneh povrniti del sodne takse v višini 1.919,25 EUR na račun Okrožnega sodišča v Celju, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje; - pod točko V. izreka odločilo, da je toženec dolžan tožnici v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 1.492,39 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil toženec. S pritožbo je izpodbijal odločitev pod točko I., III., IV. in V. izreka sodbe. V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podredno, da se pritožbi toženca ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec je v pritožbi zatrjeval, da nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da je med njima v letu 2007 obstajala zunajzakonska skupnost, ter je zato sodišče prve stopnje s takšno ugotovitvijo prekoračilo trditveno podlago strank, s tem pa storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker nobena od pravdnih strank ni zatrjevala dalj časa trajajoče življenjske skupnosti med njima in dejstev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj zunajzakonske skupnosti, bi lahko v skupno premoženje pravdnih strank spadale zgolj nepremičnine, pridobljene z delom v času od sklenitve zakonske zveze pravdnih strank, to je od 18. 6. 2008, pa do razveze le-te, to je do 12. 7. 2011, ne pa tudi tiste nepremičnine, pridobljene prej ali pozneje. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da sta tožnica in toženec v zunajzakonski skupnosti živela od leta 2007 dalje, ko iz samih navedb tožnice in izvedenih dokazov izhaja, da sta skupaj zaživela šele konec avgusta 2008, skupno bivanje pa je eden od bistvenih elementov zunajzakonske skupnosti. Zmoten je tudi zaključek, da je med pravdnima strankama po razvezi zakonske zveze obstajala zunajzakonska skupnost. Pravdni stranki sta v izpovedbah potrdili, da sta po razvezi zakonske zveze še naprej živeli skupaj, vendar pa za dobro hčere, da bi bilo njej lažje. Zaradi takšnega namena skupnega življenja pa ne gre za zunajzakonsko skupnost. Toženec je jasno povedal, da je do razveze prišlo, ker je mislil, da bo lažje funkcioniral, če bo družinsko razbremenjen, torej, če ne bo več poročen. Tožnica pa je izpovedala, da je bila zakonska zveza zanjo nevzdržna in se je čustveno oddaljila od toženca. V kolikor bi bila zakonska zveza razvezana zgolj iz preračunljivosti, kot je to skušala prikazati v izpovedbi tožnica, bi se lahko razvezala sporazumno in si ob tem razdelila tudi skupno premoženje. Sicer pa, če v času razveze zakonske zveze med pravdnima strankama ni bilo čustvene navezanosti, ta ni mogla obstajati že naslednji dan po le-tej. Po različnih navedbah tožnice in dejstvu, da je toženec nepremičnini ... in ... pridobil 14. 10. 2013, bi sodišče prve stopnje moralo podrobneje ugotoviti in obrazložiti, kdaj oktobra 2013 se je toženec odselil. Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je zunajzakonska skupnost pravdnih strank obstajala od leta 2007 (ko sta pravdni stranki postali par) in nato po razvezi do oktobra 2013, je zmotno zaključilo, da spadajo v skupno premoženje ugotovljene nepremičnine, ki so bile vse pridobljene pred ali po razvezi zakonske zveze. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrniti. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da sta imeli pravdni stranki enak mesečni dohodek in da sta tako k nastanku skupnega premoženja prispevali enako. Posledično je zato tudi pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje o njunih enakih deležih na skupnem premoženju. Toženec z ugotovljenimi dohodki vseh ugotovljenih nepremičnin ne bi mogel kupiti. Torej je moral s kupovanjem in prodajanjem nepremičnin zaslužiti bistveno več kot tožnica, njen prispevek za družino pa ni mogel biti enakovreden toženčevemu. Sodišče prve stopnje bi moralo natančno ovrednotiti finančni prispevek toženca in finančni in nefinančni prispevek tožnice in šele na podlagi tega odločiti o višini njunih deležev. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na dejstvo, da je bil za toženca 8. 4. 2016 objavljen oklic o začetku osebnega stečaja, v katerem je bila 2. 3. 2017 po stečajni upraviteljici prodana nepremičnina 1118-2105, predmetna tožba pa je bila vložena 31. 3. 2017, tožnica pa je svojo izločitveno pravico glede nepremičnin (tudi glede tistih, na katere se nanaša njena denarna terjatev) prijavila 4. 9. 2017 in je stečajna upraviteljica ravno zaradi obstoja predmetnega pravdnega postopka njeno izločitveno pravico prerekala, bi tožnica glede na določbo 309. člena ZFPPIPP in sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP morala v zvezi z nepremičninami, glede katerih je uveljavljala izločitveno pravico in ki so bile v stečajnem postopku prodane, postaviti ugotovitveni zahtevek, da je izločitvena pravica na teh nepremičninah priznana, zahtevati pa plačilo denarnega zneska, doseženega s prodajo tega premoženja, zmanjšanega za stroške v zvezi s prodajo. Zgolj dajatveni zahtevek ni dovoljen in je nesklepčen. V zvezi z nepremičninami, glede katerih je tožnica uveljavljala izločitveno pravico in ki v stečajnem postopku niso bile prodane, pa bi morala glede na določilo 2. točke prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP tožnica postaviti zahtevek na ugotovitev, da je izločitvena pravica priznana in da je tožnica kot izločitvena upnica pridobila lastninsko pravico na teh nepremičninah na podlagi skupnega premoženja. Sicer je sodišče prve stopnje glede na določbo petega odstavka 299. člena ZFPPIPP zmotno določilo prisojeno višino tožničine denarne terjatve, ob tem pa tudi prekoračilo tožničino trditveno podlago, saj je ta v pripravljalni vlogi z dne 19. 6. 2018 svoj denarni zahtevek utemeljevala na delu kupnine od prodane nepremičnine, ne pa na ocenjeni vrednosti nepremičnine. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je z ugotovitvijo vrednosti prodanih nepremičnin z uporabo vrednosti po GURS-u, zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj so vrednosti GURS zgolj informativne. V primeru takšne, sicer zmotno ugotovljene vrednosti nepremičnin, bi bila tožnica kot izločitvena upnica glede prodanih nepremičnin, obremenjenih z zastavnimi pravicami, obravnavana boljše kot v razmerju do nepremičnin, ki niso bile prodane v stečajnem postopku. Sodišče prve stopnje je prekoračilo tožbeni zahtevek tožnice tudi glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od denarne terjatve, saj je tožnica v pripravljalni vlogi 19. 6. 2018 zahtevala zakonske zamudne obresti do 21. 6. 2018 in je tako bistveno kršilo določila ZPP. Glede na zmotno odločitev o glavnem zahtevku je sodišče posledično zmotno odločilo tudi o pravdnih stroških.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo navajala, da so neutemeljene pritožbene trditve in očitki pritožnika. Predlagala je zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je s (3. 4. 2017 vloženo) tožbo,v kateri je navajala, da jo vlaga zoper toženca kot stečajnega dolžnika, zoper katerega je že pred vložitvijo tožbe bil začet stečajni postopek1 in v nadaljnjih vlogah glede pritožbeno izpodbijanega dela sodbene odločitve, zahtevala ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank določno opredeljene nepremičnine in da sta deleža pravdnih strank na njih enaka. Glede na to, da bi naj v skupno premoženje spadala tudi nepremičnina ..., katero bi naj toženec brez njenega soglasja prodal tretjim, ki so lastninsko pravico pridobili 23. 5. 2017, pa je v zvezi s prodano nepremičnino zahtevala od toženca plačilo njenemu deležu sorazmernega dela predvidene kupnine. Glede na toženčevo nasprotovanje tožničinim trditvam in zatrjevanje, da predmetne nepremičnine niso bile pridobljene v času trajanja zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti pravdnih strank in ne predstavljajo skupnega premoženja tožnice in toženca, ter poudarjanjem pomembnosti dejstva, da je zoper toženca bil že pred vloženo predmetno tožbo, to je 8. 4. 2016 objavljen oklic začetka postopka osebnega stečaja, v katerem pa tožnica izločitvene pravice in morebitnih terjatev ni prijavila, v stečajnem postopku pa je bila že pred vložitvijo predmetne tožbe za ceno 62.100,00 EUR prodana tudi nepremičnina ... – ..., je sodišče prve stopnje izvedlo celoten dokazni postopek in v zvezi z nepremičninami, opredeljenimi v točki I izreka sodbe zaključilo, da so bile te pridobljene v času zunajzakonske in zakonske skupnosti pravdnih strank in predstavljajo njuno skupno premoženje, na katerem delež pravdnih strank znaša za vsakega do ½ ter zato v tem delu takšnemu tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo. V zvezi z uveljavljanim zahtevkom za plačilo denarnega zneska v zvezi s prodano nepremičnino ... je zaključilo, da je tudi ta nepremičnina predstavljala skupno premoženje pravdnih strank, ker pa je bila v stečajnem postopku po stečajni upraviteljici dne 2. 3. 2017, torej že pred vložitvijo predmetne tožbe, prodana, je ugodilo tožničinemu (denarnemu) dajatvenemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo 50.322,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot polovico po sodišču prve stopnje na podlagi podatkov GURS ugotovljene vrednosti prodane nepremičnine. Sodišče prve stopnje je s poizvedovanjem v stečajnem postopku po tožencu kot stečajnem dolžniku ugotovilo, da je tožnica v zvezi z v tem postopku uveljavljenimi nepremičninami kot predmeti skupnega premoženja tožnice in toženca, v stečajnem postopku zoper toženca uveljavila le izločitvene pravice (in ločitveno pravico), ki pa so bile po stečajni upraviteljici prerekane, to pa zato, ker je bil v času njihove prijave v stečajnem postopku že v teku predmetni pravdni postopek.

6. Utemeljene so pritožbene trditve toženca, da sodišče prve stopnje (in tožnica) dejstvu začetega stečajnega postopka nad tožencem že pred vložitvijo predmetne tožbe in s tem povezanim pravilom insolvenčne zakonodaje in v zvezi z njo pomenu prijave terjatev v stečajni postopek ter oblikovanju zahtevkov zoper toženca kot stečajnega dolžnika, ni dalo pomena oziroma je pomembna določila ZFPPIPP, ki urejajo postopek osebnega stečaja spregledalo.

7. Načelo koncentracije postopka, kot eno temeljnih načel stečajnega postopka, določa, da lahko upniki proti stečajnemu dolžniku uveljavljajo terjatve (tudi izločitvene pravice), ki so nastale do začetka stečajnega postopka in ki vplivajo na obseg stečajne mase, samo v stečajnem postopku zoper stečajnega dolžnika in v skladu s pravili ZFPPIPP, če ta zakon za posamezne primere ne določa drugače (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP). V stečajni postopek pa morajo upniki prijaviti tudi tiste terjatve, ki jim nastanejo po začetku stečajnega postopka, če ZFPPIPP določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona (četrti odstavek 296. člena). Načelo koncentracije se namreč uresničuje s pravili o prijavi in preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, v primeru njihovega prerekanja po stečajnem upravitelju ali po drugih upnikih pa z njihovim določno opredeljenim nadaljnjim načinom sodnega uveljavljanja.

8. Za uveljavljanje izločitvenih pravic v postopku osebnega stečaja ZFPPIPP sicer ne določa časovnih rokov njihove prijave v stečajni postopek in izgube takšnih pravic zaradi zamude rokov2, vendar pa v petem odstavku 299. člena ZFPPIPP določa, da v primeru, če stečajni upravitelj v stečajnem postopku proda predmet izločitvene pravice, izločitveni upnik izgubi izločitveno pravico, lahko pa zahteva, da se mu plača denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo. Dajatev iz naslova pravice do nadomestila za prodano nepremičnino je obligacijska pravica podvržena pravilom ZFPPIPP (227. člen) in jo je zato, ker se poplačuje iz stečajne mase, potrebno tudi v postopkih osebnega stečaja po posebnih pravilih, ki veljajo za osebni stečaj, prijaviti. Uveljavljena terjatev je v osebnem stečaju preizkušena po stečajnem upravitelju in upnikih, ki menijo, da imajo močnejšo pravico do izplačila s prodajo pridobljenega denarnega zneska (npr. ločitveni upniki) ter v nadaljevanju uveljavljana po posebnih pravilih, kot veljajo za osebne stečaje3. ZFPPIPP v zvezi s prerekanimi v stečajnem postopku prijavljenimi izločitvenimi pravicami, pridobljenimi na izviren način (drugi odstavek 22. člena ZFPPIPP), kakršna je sicer uveljavljena tožničina pravica, določa (prvi in drugi odstavek 310. člena in 2. točka prvega odstavka 309. člena), da mora upnik te uveljavljati v pravdi, tam pa s tožbo zahtevati ugotovitev obstoja prerekane pravice.

9. Upnikova tožba za uveljavitev terjatve (med te spada tudi izločitvena pravica), ki vpliva na obseg stečajne mase in ki ni bila prijavljena v stečajnem postopku zoper stečajnega dolžnika kot toženca, je nedopustna4. 10. Iz zgornjih ugotovitev in predstavljenega pravnega razlogovanja tako izhaja, da so utemeljene pritožbene trditve toženca o nedopustnosti tožničine tožbe v delu, kjer je zoper toženca uveljavljala dajatveni zahtevek in kateremu je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločitvi v drugem odstavku 1. točke izreka ugodilo. Ne samo, da tožbeno uveljavljanje terjatve ni dopustno z dajatvenim zahtevkom zoper toženca kot stečajnega dolžnika, ampak ob ugotovljenem, da bi to lahko predstavljalo le uveljavljanje zahtevka iz petega odstavka 296. člena ZFPPIPP, tega pa tožnica v stečajnem postopku zoper toženca ni prijavila in uveljavila, njeno tožbeno uveljavljanje (glede na 227 člen ZFPPIPP) v pravdnem postopku niti ni dopustno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi v drugem odstavku točke I izreka sodbe spremenilo tako, da je tožbo tožnice v tem delu zavrglo (prvi odstavek 354. člena ZPP). Glede na takšno odločitev pritožbeno sodišče na nadaljnje pritožbene očitke toženca v zvezi s takšno odločitvijo sodišče prve stopnje ne odgovarja več, saj ti niso pomembni.

11. V zvezi z ugotovitvijo, da je tožnica v stečajnem postopku prijavila izločitvene pravice v zvezi z nepremičninami, v zvezi s katerimi je sodišče prve stopnje v izpodbijani točki I izreka ugodilo tožničinemu ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku in jih je stečajna upraviteljica prerekala, pa se glede na zgoraj predstavljeno izkažejo kot utemeljene tudi pritožbene trditve toženca o nesklepčnosti tožničine tožbe v tem delu. Tožnica bi glede na takšne ugotovitve in izpostavljena določila ZFPPIPP lahko uveljavljala le zahtevek na ugotovitev obstoja njene (prerekane) lastninske pravice na teh nepremičninah v uveljavljenem deležu. 12. Sodišče prve stopnje je tožničino (nesklepčno) tožbo v tem delu vsebinsko obravnavalo in izvajalo dokazni postopek, ne da bi pred tem tožnico v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) opozorilo na nepravilnost njenega tožbenega zahtevka (stvarnega predloga) oziroma jo pozvalo na popravo zahtevka. Tudi toženec tovrstne nesklepčnosti tožbe v tem delu v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal oziroma zatrjeval. Zatrjeval je le nesklepčnost tožbe zato, ker zaradi neobstoja napotitvenega sklepa nepravdnega sodišča iz postopka razdružitve skupnega premoženja naj ne bi bil podan pravni interes tožnice za takšno tožbo. Tako sodišču prve stopnje kot obema pravdnima strankama je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje nedvoumno, kakšno pravno varstvo želi tožnica in v kakšnem obsegu, saj je toženec vsebinsko grajal tožbene trditve in navedbe tožnice, sodišče prve stopnje pa je izvedlo dokazni postopek in tožbenemu zahtevku tožnice v tem delu ugodilo. Zato bi ugoditev pritožbeno prvič uveljavljenim, sicer pravilnim pritožbenim trditvam toženca o nesklepčnosti tožbe v tem delu zaradi nepravilnega zahtevka (stvarnega predloga) pomenila nesorazmeren poseg v tožničino pravico do učinkovitega pravnega varstva. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi v prvem odstavku točke I izreka sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pravilo o objektivnih mejah pravnomočnosti oziroma vezanosti slednjih na stanje ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, preprečuje sodišču druge stopnje (tudi na morebitni izvedeni pritožbeni obravnavi) spremembo tožbenega predloga. Ker je sprememba tožbenega (stvarnega) predloga procesno dejanje, ki ga tožnik lahko opravi le v postopku pred sodiščem prve stopnje, najpozneje do zaključka glavne obravnave, lahko materialnoprocesno vodstvo po 285. členu ZPP sicer opravi le sodišče prve stopnje5. Zato pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje. Glede na čas vložene tožbe in dejanske okoliščine tega primera pa s takšno odločitvijo tudi ne bodo kršene pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, morebitna kršitev takšne pravice pa je tudi nesorazmerna v primerjavi s kršitvijo ustavnih pravic do izjave in pravnega sredstva, če bi pritožbeno sodišče kršitev samo odpravilo.

13. V novem postopku bo tako sodišče prve stopnje za zagotovitev vsebinskega obravnavanja tožničinega zahtevka v razveljavljenem obsegu sodbe moralo najprej izvesti materialnoprocesno vodstvo in tožnico pozvati na popravo tožbenega zahtevka in glede na odzivnost tožnice ponovno odločiti o tožničinem tožbenem zahtevku oziroma tem delu tožbe.

14. Iz vsebine pravočasnih pripravljalnih vlog tožnice z dne 29. 5. 2018 in 19. 6. 2018, ki ju je sodišče v točkah 4 in 8 obrazložitve tudi korektno povzelo, izhaja, da je tožnica izrecno zatrjevala, na kakšni podlagi in kdaj točno so bile pridobljene posamezne nepremičnine, na katerih je uveljavljala svojo pravico iz naslova skupnega premoženja in da so bile te ( razen v zakonski skupnosti) pridobljene tudi v zunajzakonski skupnosti pravdnih strank, v kateri sta pravdni stranki živeli od leta 2007 do sklenitve zakonske zveze 12. 7. 2011, pa tudi v zunajzakonski skupnosti po razvezi zakonske zveze do meseca septembra 2013, ko se je toženec sicer odselil iz do tedaj skupnega gospodinjstva. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki toženca o podanosti bistvene kršitve določb ZPP (7. člen), ker bi naj sodišče odločalo mimo trditev tožnice oziroma pravdnih strank.

15. Utemeljene pa so pritožbene trditve toženca, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo glede na zatrjevani čas pridobitve posameznih nepremičnin, kdaj pred sklenitvijo zakonske zveze je zunajzakonska skupnost pravdnih strank nastopila in kdaj po razvezi zakonske zveze je njuna zakonska skupnost prenehala in ali so bile te konkretne nepremičnine pridobljene še znotraj časa obstoja zunajzakonske skupnosti. Zato pa so utemeljeni pritožbeni očitki pritožnika, da se odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ne da preizkusiti. Zato bo sodišče prve stopnje v novem sojenju, v potrebnem obsegu ponovnega odločanja in v primeru meritorne razsoje, moralo (na podlagi izvedenih dokazov ali po presoji sodišča prve stopnje potrebni ponovni izvedbi dokazov) ugotoviti tudi navedena dejstva in okoliščine.

16. Odločitev o razveljavitvi sodbene odločitve o pravdnih stroških in o pritožbenih stroških je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari (četrti odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče. Obsegati mora navedbo odločbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (pritožba je nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, slednji pa se glasita: 1. navedba sklepa, zoper katero se vlaga; 4. podpis pritožnika), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Zato pa ga zastopa stečajna upraviteljica kot zakonita zastopnica. 2 Vendar pa pravočasno prijavljena in prerekana izločitvena pravica vpliva na dovoljenost prodaje premoženje, ki je predmet izločitvene pravice in pomeni oviro za prodajo takega premoženja v stečajnem postopku, dokler zahtevek izločitvenega upnika v pravdi ni pravnomočno zavrnjen. 3 Primerjaj VSRS II Ips 45/2018, VSL I Cpg 253/2016. 4 Primerjaj odločbe VSL III Cp 2417/2015, I Cp 6661/2016, VSM I Cpg 245/2016 in druge. 5 Primerjaj odločbo VS RS Cp 20/2020.