Jedro

Vprašanje procesne legitimacije v pravdi je materialnopravne narave. Spor o varstvu in vzgoji skupnih otrok je spor staršev. Zakon jima daje procesno legitimacijo tudi za uveljavljanje otrokovih pravic v postopku, ne da bi bil otrok formalno stranka postopka. Vendar pa v obravnavanem primeru mld. tožnik (ob vložitvi tožbe star štiri leta) nima aktivne legitimacije za tožbo.

V sporih o varstvu in vzgoji otrok je med staršema že v izhodišču spor o izvrševanju roditeljske pravice, ki ga sodišče razreši šele s končno odločbo. Starša v teh sporih ne moreta zastopati otroka in v njegovem imenu vložiti tožbe. Zato jima ZZZDR daje procesno legitimacijo za uveljavljanje otrokovih pravic, kar pomeni, da lahko starša vložita tožbo za varstvo otrokovih pravic le v svojem imenu.

Izrek

Pritožbi toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (1., 2. in 1. odstavek 3. točke izreka sodbe – o dodelitvi mladoletnega tožnika materi v varstvo in vzgojo ter določitvi stalnega bivališča, o ureditvi stikov med mladoletnim tožnikom in tožencem ter o določitvi preživnine 200,00 EUR mesečno) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

Pritožba mladoletnega tožnika se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe).

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se mladoletni tožnik A. K. dodeli v vzgojo, varstvo in oskrbo materi J. Š.. Sodišče prve stopnje je še določilo stalno bivališče mladoletnega tožnika. S sodbo so bili urejeni tudi stiki med mladoletnim tožnikom in tožencem. Tožencu je sodišče naložilo plačevanje preživnine za mladoletnega tožnika od 1.4.2010 dalje v mesečnem znesku 200,00 EUR. Višji preživninski zahtevek (nad 200,00 EUR do 290,00 EUR mesečno ter za obdobje od 1.8.2008 do 31.3.2010) je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Poleg tega je sodišče s sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

Zoper odločbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka zasledovala dodelitev otroka materi v varstvo in vzgojo, določitev preživnine v breme tožencu ter ureditev stikov med tožnikom in tožencem za čas do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi.

Tožena stranka izpodbija sodbo v ugodilnem delu, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da spremeni sodbo tako, da se mladoletni tožnik dodeli v skupno starševstvo obema staršema.

Pritožbeno sodišče glede na naravo svoje odločitve ni povzelo drugih pritožbenih trditev pravdnih strank.

Pravdni stranki v odgovorih na pritožbi predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Vprašanje procesne legitimacije v pravdi je materialnopravne narave. V tej zadevi gre za vprašanja dodelitve mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo po razpadu izvenzakonske skupnosti njegovih staršev, ureditve stikov med mladoletnim otrokom in staršem ter določitve preživnine za preživljanje mladoletnega otroka. Če o tem med staršema ne pride do sporazuma, odloči sodišče, to pa na zahtevo enega ali obeh staršev (3. odstavek 105. člena, 2. odstavek 105.a člena in 4. odstavek 106. člena ZZZDR). Spor o varstvu in vzgoji skupnih otrok je zato spor staršev. Zakon jima daje procesno legitimacijo tudi za uveljavljanje otrokovih pravic (dodelitev v varstvo in vzgojo, ureditev stikov, določitev preživnine) v postopku, ne da bi bil otrok formalno stranka postopka. ZZZDR sicer daje aktivno legitimacijo v določenih primerih tudi otroku, ki je dopolnil 15 let in je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj (4. odstavek 106.a člena). Določbe o legitimaciji otroka za opravljanje procesnih dejanj pod določenimi pogoji ima tudi ZPP (409. in 410. člen ZPP). Vendar pa v obravnavanem primeru mld. tožnik (ob vložitvi tožbe star štiri leta) nima aktivne legitimacije za tožbo. Takšno tožbo, kot se je obravnavala v tej zadevi, lahko glede na doslej povedano vložita le starša mladoletnega otroka, ne pa tudi njun otrok. V sporih o varstvu in vzgoji otrok je med staršema že v izhodišču spor o izvrševanju roditeljske pravice, ki ga sodišče razreši šele s končno odločbo. Starša zato v teh sporih ne moreta zastopati otroka in v njegovem imenu vložiti tožbe. Zato jima ZZZDR daje procesno legitimacijo za uveljavljanje otrokovih pravic, kar pomeni, da lahko starša vložita tožbo za varstvo otrokovih pravic (v obravnavanem primeru) le v svojem imenu.

Ker mladoletni tožnik ni aktivno legitimiran, njegov tožbeni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen. Iz tega razloga je toženčeva pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek (358. člen ZPP). Iz navedenih razlogov je pritožba mladoletnega tožnika zoper sklep neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Ta sklep je materialnopravno pravilen, čeprav sodišče prve stopnje za zavrnitev predloga za začasno odredbo ni navedlo pravilnih materialnopravnih razlogov. Predlog za začasno odredbo je bilo treba zavrniti zato, ker mladoletni tožnik po materialnem pravu ni upravičen uveljavljati takšnega tožbenega zahtevka in predlagati začasne odredbe.

Ne glede na način, kako je končan ta postopek, je treba opozoriti, da starša mladoletnega A. z neprimernim medsebojnim komuniciranjem (kolikor je sploh mogoče govoriti o obstoju komunikacije med njima) tudi v njegovi navzočnosti močno škodita svojemu otroku. Odnosi med staršema so povsem porušeni in izrazito konfliktni, čemur je pogosto priča tudi mladoletni A.. Če starša v tem trenutku nista zmožna strpnejšega pristopa k urejanju zadev, ki se tičejo njunega otroka, bi morala doseči vsaj to, da se izogibata medsebojnim prepirom v njegovi navzočnosti. Da je otrok pogosto prisoten v takšnih situacijah, je zanj travmatično, kar neugodno vpliva na njegov osebnostni razvoj. A. je zaradi takšnih razmer nesproščen in močno obremenjen, kar kažejo tudi ugotovitve sodišča prve stopnje oziroma podatki v spisu. Poleg tega vse kaže na to, da bo med staršema v zvezi z A. tekel nov sodni postopek, kar gotovo ne bo pripomoglo k umirjanju situacije. V dobro njunega sina bo, če bosta starša presegla dosedanja nesoglasja in se v bodoče izogibala konfliktnemu načinu komuniciranja pred A..

V tej zadevi je šlo za vprašanje koristi mladoletnega otroka. Uspeh strank v postopku zato ni upošteven kriterij za odločitev o stroških postopka. Zgrešena aktivna legitimacija tožnika je bila povsem prezrta in se je postopek brez potrebe vodil (do predložitve spisa pritožbenemu sodišču) skoraj dve leti, kar je z vidika varovanja koristi mladoletnega A. nedopustno. Glede na vse okoliščine primera je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 165. člena in 413. člen ZPP). Pravdni stranki nista izpodbijali odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.