Jedro

Odločitev o izbrisu tožnika iz registra potrošniških organizacij temelji na ugotovitvi, da njegovi ustanovitelji niso bile zgolj fizične osebe. Kljub temu, da se izpodbijana odločitev nanaša na izbris tožnika iz registra in ne na odpravo odločbe o njegovem vpisu v register, taka odločitev pomeni poseg v pravnomočno urejen pravni položaj, zato mora temeljiti na zakonu (158. člen Ustave).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 323-199/2012-48 z dne 19. 7. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 427 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ministrstvo za gospodarski razvij in tehnologijo je z izpodbijano odločbo odločilo, da se tožnika izbriše iz registra potrošniških organizacij. Iz obrazložitve je razvidno, da je tako odločitev sprejelo na podlagi petega odstavka 63. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ker je v postopku na podlagi četrtega odstavka 32. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 78/11 – v nadaljevanju ZVPot-E) ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev vseh pogojev za vpis, določenih v prvi alineji 3. člena Pravilnika o načinu vpisa in pogojih za vpis potrošniških organizacij v register (Uradni list RS, št. 8/12 – v nadaljevanju Pravilnik). Ugotovilo je namreč, da sta poleg treh fizičnih oseb med ustanovitelji tudi dve pravni osebi in sicer A. in B., kar naj ne bi bilo v skladu z opredelitvijo organizacije potrošnikov iz prvega odstavka 63. člena ZVPot, saj drugi odstavek 1. člena ZVPot potrošnika opredeljuje kot fizično osebo.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se določbe prvega in drugega odstavka 63. člena ZVPot, ki so podlaga za vpis potrošniških organizacij, enake že od leta 1998, ko je bil z odločbo pristojnega ministrstva vpisan v register potrošniških organizacij. Ne strinja se z razlago prvega odstavka 63. člena ZVPot, na kateri temelji izpodbijana odločitev, in navaja razloge za to. Po mnenju tožnika je izpodbijana odločba nezakonita in protiustavna (158. člen Ustave), ker spreminja pravnomočno odločbo o vpisu v register potrošniških organizacij z dne 8. 9. 1998. Toženka naj ne bi obrazložila, zakaj je po 15 letih ob nespremenjeni zakonodaji ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za vpis v register potrošniških organizacij. Izpolnjevanje drugih pogojev za vpis pa naj ne bi bilo sporno. Skladno s četrtim odstavkom 32. člena ZVPot-E je toženki pravočasno predložila vsa dokazila o izpolnjevanju pogojev, ki so bili na novo določeni v Pravilniku. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo povzema določbe 18. in 32. člena ZVPot-E ter 3. člena Pravilnika in kot v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, katera dokazila o izpolnjevanju pogojev za vpis v register je tožnik predložil. Ponavlja stališče, po katerem tožnik ne izpolnjuje pogojev za vpis v register in pojasnjuje, da je sledila priporočilom Komisije za preprečevanje korupcije z dne 14. 2. 2013 in Notranje revizijske službe ministrstva z dne 7. 1. 2013, ki jih prilaga kot dokaz, ter po uradni dolžnosti odločila, da se tožnika na podlagi petega odstavka 63. člena ZVPot izbriše iz registra potrošniških organizacij. Odločba o izbrisu pa ima posledice za naprej in sicer od trenutka izbrisa.

Tožnik v pripravljalni vlogi oporeka sklicevanju toženke na priporočila organov, ki niso pristojni za odločanje o izpolnjevanju pogojev za vpis v register potrošniških organizacij in opozarja, da ni imel možnosti sodelovanja v postopkih teh organov.

Tožba je utemeljena.

Z ZVPot-E je bil spremenjen 63. člen ZVPot, ki ureja vpis potrošniških organizacij v register teh organizacij pri ministrstvu, pristojnem za gospodarstvo. Med drugim je bil dodan pogoj, po katerem mora organizacija za vpis v register potrošniških organizacij izpolnjevati določene organizacijske, prostorske in tehnične pogoje (nov tretji odstavek). Po novem petem odstavku tega člena pa se izbris potrošniške organizacije iz registra opravi po uradni dolžnosti, če potrošniška organizacija ne izpolnjuje več pogojev iz drugega ali tretjega odstavka tega člena. Na podlagi prehodne določbe četrtega odstavka 32. člena ZVPot-E je morala potrošniška organizacija, ki je že bila vpisana v register potrošniških organizacij, ministrstvu v šestih mesecih od uveljavitve Pravilnika predložiti dokazila o izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka 63. člena ZVPot, sicer se izbriše iz registra.

Med strankama ni sporno, da je tožnica predložila dokazila o izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka 63. člena ZVPot, izpodbijana odločitev tudi ne temelji na ugotovitvi, da tožnik ni registriran kot društvo, zavod ali druga organizacija, ki ne opravlja pridobitne dejavnosti. Odločitev o izbrisu tožnika iz registra potrošniških organizacij temelji na ugotovitvi, da njegovi ustanovitelji niso bile zgolj fizične osebe. Po mnenju toženke so namreč ustanovitelji potrošniških organizacij lahko le fizične osebe, saj drugi odstavek 1. člena ZVPot kot potrošnika opredeljuje le fizično osebo.

Toženka kot pravno podlago za odločitev o izbrisu navaja prvo alinejo 3. člena Pravilnika, vendar se ta določba nanaša na vsebino prvega odstavka 63. člena ZVPot, ki sam po sebi ni podlaga za izbris iz registra potrošniških organizacij. Zgolj vključitev besedila prvega odstavka 63. člena ZVPot med določbe Pravilnika, s katerimi naj bi minister, pristojen za gospodarstvo, predpisal način vpisa ter organizacijske, tehnične in prostorske pogoje, ki jih mora izpolnjevati organizacija za vpis v register, ne more biti podlaga za ponovno odločanje o izpolnjevanju pogojev za vpis v register, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo iz leta 1998. Kljub temu, da se izpodbijana odločitev nanaša na izbris tožnika iz registra in ne na odpravo odločbe o njegovem vpisu v register, taka odločitev pomeni poseg v pravnomočno urejen pravni položaj, zato mora temeljiti na zakonu (158. člen Ustave).

Kot je bilo že povedano, je podlaga za izbris že vpisanih potrošniških organizacij peti odstavek 63. člena ZVPot, če potrošniška organizacija ne izpolnjuje več pogojev iz drugega ali tretjega odstavka tega člena. Vendar izpodbijana odločitev ne temelji na ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje teh pogojev, saj upravni organ v obravnavani zadevi ni ugotavljal, ali tožnik še izpolnjuje pogoj nevtralnosti in neodvisnosti od interesov ponudnikov blaga in storitev (drugi odstavek 63. člena ZVPot) oziroma ali izpolnjuje organizacijske, prostorske ali druge tehnične pogoje (tretji odstavek istega člena). To pomeni, da ugotovitve postopka ne dajejo podlage za odločitev o izbrisu po petem odstavku 63. člena ZVPot, ki pa ga toženka v obrazložitvi svoje odločitve prav tako navaja.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti ugotovitve in priporočila, na katera se toženka sklicuje v odgovoru na tožbo, saj ta niso pravna podlaga za presojo zakonitosti izpodbijane odločitve. Kot dokaz pa jih sodišče ne more upoštevati, saj po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta. To velja tudi ta toženo stranko, ki bi vsa pravno odločilna dejstva in dokaze zanje morala navesti v obrazložitvi svoje odločitve.

Kolikor toženka tudi vsebino prvega odstavka 63. člena ZVPot razume kot pogoj za vpis v register potrošniških organizacij, sodišče pojasnjuje, da četrti odstavek 32. člena ZVPot-E oz. peti odstavek 63. člena ZVPot nista pravni podlagi za ponovno odločanje o pravilnosti vpisa v register. Morebitne nezakonitosti vpisa v register, ki se ne nanašajo na pogoje iz drugega ali tretjega odstavka 63. člena ZVPot, bi zato toženka lahko odpravila le z izrednimi pravnimi sredstvi, če bi bili za to izpolnjeni z Zakonom o splošnem upravnem postopku ali s kakšnim drugim zakonom predpisani pogoji. Ker izpodbijana odločitev ni bila izdana v takem postopku, se sodišče tudi ni opredeljevalo do vprašanja, ali bi bilo lahko dejstvo, da sta poleg treh fizičnih oseb pri ustanovitvi tožnika sodelovali še dve potrošniški organizaciji, ovira za vpis v register potrošniških organizacij.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za zahtevani 22 % DDV, torej za 77 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).