Jedro

Pravni interes za odločitev po tožbi za nedopustnost izvršbe je podan, kadar bo tožnik na podlagi ugodilne sodbe dosegel, da upnik (toženec v pravdi) za poplačilo svoje terjatve ne bo mogel seči na predmet izvršbe.

Izrek

I. Pritožbi tretje tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih: - tretji alineji I. točke izreka razveljavi in se tožba v delu, ki se nanaša na nedopustnost izvršbe po sklepih Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 105074/2010 z dne 27. 11. 2010 in Okrajnega sodišča v Litiji In 209-/2013 z dne 22. 10. 2013 na predlog upnika B., zavrže; - točki II. izreka v razmerju do tretje tožene stranke spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna tretje toženi stranki povrniti 20 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema tega sklepa, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Pritožbi prvo in drugo tožene stranke se zavrneta in se v razmerju do njiju potrdi izpodbijana II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje (in sta dolžni tožeči stranki povrniti vsaka 1.917,43 EUR stroškov prvostopenjskega postopka).

III. Tožeča stranka je dolžna tretje toženi stranki povrniti 20 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema tega sklepa, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Tožeča ter prvo in drugo tožena stranka same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrže tožba v delu, s katerim tožeča stranka zahteva ugotovitev, da je izvršba na parc. št. 2/35 k. o. X (ID znak nepremičnine ...) nedopustna ter razsodilo, da so nedopustne izvršbe na parc. št. 2/35 k. o. X, ki se vodijo na podlagi sklepov: Okrajnega sodišča v Kamniku In 102/2012 z dne 13. 11. 2012 in 2. 1. 2013 na predlog prvo tožene stranke, sedaj pod In 78/2013; Okrajnega sodišča v Litiji VL 75538/2012 z dne 24. 2. 2012 in sklepa Okrajnega sodišča v Litiji In 84/2013 z dne 9. 4. 2013 na predlog drugo tožene stranke; in Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 105074/2010 z dne 27. 11. 2010 in sklepa Okrajnega sodišča v Litiji In 209/2013 z dne 22. 10. 2013 na predlog B. (točka I. izreka sodbe). V točki II. izreka sodbe je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 5.752,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne do plačila.

2. Prvo in drugo tožena stranka se pritožujeta zoper točko II. izreka sodbe.

3. Prvo tožena stranka meni, da se izrek stroškovne odločitve ne da preizkusiti, ker iz obrazložitve ne izhaja zakaj je sodišče vsem trem toženim strankam skupno naložilo plačilo stroškov tožečih strank, katero vrednost spornega predmeta je vzelo kot osnovo za obračun stroškov postopka, niti zakaj sodišče meni, da toženke niso uspele kljub delnem zavrženju tožbe. Toženke niso enotni materialni sosporniki, vrednosti spornega predmeta so za njih različne, saj so v izvršbi uveljavljale različno visoke terjatve. Zato so stroški postopka napačno odmerjeni po višini. Sodišče ni navedlo, zakaj stroškov ni odmerilo za vsako toženo stranko posebej. Iz obrazložitve tudi ne izhaja, katera pravno pomembna dejstva za odločitev o stroških je sodišče ugotovilo, zato je dejansko stanje napačno oz. nepopolno ugotovljeno. Čeprav je sodišče del zahtevka zavrglo, je o stroških odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku), torej kot da je tožeča stranka v celoti uspela. Zato so stroški tožeči stranki priznani v previsokem znesku za vse postavke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Drugo tožena stranka meni, da je stroškovna odločitev v nasprotju s procesnimi pravili. Sodišče je očitno vse tri tožene stranke štelo kot enotne sospornike in jih obsodilo na nerazdelno plačilo stroškov. Upniki nepremičninske izvršbe niso enotni sosporniki v postopku, ki teče na podlagi tožbe na ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Vrednost spornega predmeta se v teh pravdah ne opredeljuje glede na vrednost nepremičnine, ampak glede na višino terjatve, zaradi izterjave katere se vodi izvršba. Sodba razlogov o tem, ali je sodišče tožene stranke štelo za enotne ali za navadne sospornike, nima, tudi ne ali je razsojalo na podlagi prvega ali tretjega odstavka 161. člena ZPP. Solidarna naložitev plačila stroškov nima podlage, sodišče bi moralo za vsako toženo stranko posebej odločiti, koliko stroškov je dolžna povrniti tožeči stranki. Nepravilno je izhajalo iz celotne vrednosti nepremičnine. Pravilna določitev sporne vrednosti znaša za drugo toženo stranko 1.942,80 EUR, kolikor je sama vseskozi opredeljevala kot sporno vrednost svojega spora s tožnikoma. Tožnika sta v dopolnitvi tožbe kot vrednost primarnega tožbenega zahtevka, ki ga je sodišče zavrnilo, določila 164.000,00 EUR, vrednost podrejenega zahtevka, kateremu je bilo ugodeno, pa na 4.110,00 EUR. Ker je sodišče vezano na opredelitev sporne vrednosti tožeče stranke, ta pa je sporno vrednost za podrejeni zahtevek opredelila kot seštevek vseh treh v izvršilnih postopkih izterjevanih terjatev, bi moralo ob pravilni uporabi procesnih pravil vrednost, ki predstavlja podlago za določitev odvetniških stroškov tožnikov, katerih povračilo lahko naloži drugi toženi stranki, upoštevati 1.942,80 EUR. Vrednost spornega predmeta 164.000,00 EUR bi moralo, glede na to, da je primarni tožbeni zahtevek zavrglo, uporabiti kot podlago za izračun višine odvetniških stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženkam. Tudi na povračilo sodne takse, odmerjene od vrednosti primarnega tožbenega zahtevka, jih ne bi smelo obsoditi.

5. Tretje tožena stranka je v pritožbi uvodoma pojasnila, da je B., d. d. kot pravna oseba prenehala obstajati, njena univerzalna pravna naslednica je A., d. d., ki prevzema pravdni postopek. Že v odgovoru na tožbo je bilo pojasnjeno, da je po vložitvi tožbe prišlo do izbrisa hipoteke in izbrisa zaznambe izvršbe za njeno terjatev, zato ne more več zahtevati poplačila iz nepremičnine parc. št. 2/35 k. o. X. Pravni interes za pritožbo ima za spremembo sodbe na način, da se tožba zoper njo zavrže, saj je z izbrisom hipoteke in zaznambe izvršbe iz zemljiške knjige že nastopila pravna posledica, ki jo je v tem postopku s tožbo zasledovala tožeča stranka. Zmoten je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je s tem, ko je bila tožeča stranka napotena na vložitev tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, pridobila pravni interes, ki med postopkom ne more prenehati. Pravni interes mora imeti tožeča stranka vse do izdaje sodbe. Sklicuje se na ureditev v 301. členu ZFPPIPP (Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju), ki ureja primerljivo situacijo. Sodišče bi moralo zaradi prenehanja pravnega interesa ob pravilni uporabi določb ZPP tožbo zoper njo zavreči. Dodaja še, da je ob vložitvi predloga za izvršbo utemeljeno verjela v podatke zemljiške knjige o lastninski pravici na nepremičnini, zato ji ne more biti naloženo plačilo sodnih stroškov tožnikoma, ki svoje lastninske pravice nista vpisala več kot 10 let. 6. Tožnika sta na pritožbe toženk odgovorila. S sodbo je sodišče odločilo o primarnem zahtevku in mu podrejenega ne bi bilo treba obravnavati. Sledilo je vrednosti spora 168.110,00 EUR, kot je bil naveden v tožbi, ta vrednost je bila upoštevana tudi pri odmeri sodne takse za tožbo, ki sta jo plačala. Zaradi zavrženja nespecificirane verzije zahtevka niso nastali nobeni stroški, dejansko je šlo za en tožbeni zahtevek in z njim sta v celoti uspela. Ker bi v izvršbi vsaka od toženk lahko prodala celotno nepremičnino, sta kot vrednost spornega predmeta označila vrednost nepremičnine. Tudi če bi zoper vsako toženko vložila svojo tožbo, bi vsakič navedla tako vrednost. Ker noben od tožencev v postopku ni uspel, ni podlage za uporabo drugega odstavka 161. člena ZPP. Tretje tožena stranka izrecno navaja, da se pritožuje le zoper stroške postopka, zato je treba njeno pritožbo v delu, ki se nanaša na točko I. sodbe, zavreči. Tudi tretje tožena stranka je v celoti propadla, zato je solidarno s prvo in drugo toženo stranko dolžna nositi stroške postopka.

7. Pritožba tretje tožena stranka je utemeljena, pritožbi prvo in drugo tožene stranke pa ne.

O pritožbi tretje tožene stranke:

8. Glede na navedbe tožnikov v odgovoru na pritožbo tretje tožene stranke in predlog za delno zavrženje pritožbe, višje sodišče pojasnjuje, da tretje tožena stranka nikjer v pritožbi ni navedla, da se pritožuje le zoper stroške postopka ali le zoper točko II. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Tako iz vsebine pritožbe kot iz predloga odločitve pritožbenemu sodišču povsem nedvoumno izhaja, da se tretje tožena stranka pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe.

9. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da za izkazanost pravnega interesa za ugotovitev nedopustnosti izvršbe zadostuje napotitveni sklep izvršilnega sodišča. Tožeča stranka mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oz. pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazati, da bo, če bo njenemu zahtevku (vsaj delno) ugodeno, imela določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravni interes obstaja, če se nahaja tožnik v negotovosti glede svojega pravnega položaja, pri čemer mora biti tožnikova negotovost in s tem ogroženost njegovega pravnega položaja posledica ravnanja toženca. Pravni interes mora obstajati tudi še v trenutku zaključka glavne obravnave(1).

10. Čeprav gre za tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe glede ene nepremičnine, je mogoče sprejeti različne odločitve napram tožencem. Različni izvršilni upniki namreč niso v taki materialnopravni skupnosti, da bi bila za vse možna le enaka odločitev, torej niso enotni sosporniki (196. člen ZPP)(2). Zato se tudi pravni interes za odločitev po tožbi za nedopustnost izvršbe ugotavlja glede vsakega toženca posebej. Pravni interes za odločitev po tožbi za nedopustnost izvršbe je podan, kadar bo tožnik na podlagi ugodilne sodbe dosegel, da upnik (toženec v pravdi) za poplačilo svoje terjatve ne bo mogel seči na predmet izvršbe. Tožnika imata pravni interes za obravnavano tožbo le, če se zaradi v tej pravdi sprejete odločitve toženci v izvršilnem postopku ne bodo mogli poplačati s prodajo nepremičnine z ID znakom ... Zemljiškoknjižno sodišče je po vložitvi tožbe, vendar z učinkovanjem od 19. 8. 2013, to je pred vložitvijo tožbe, izbrisalo zaznambo izvršbe ter vknjižbo hipoteke, ki jo je pridobila tretje tožena stranka na predmetni nepremičnini na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 105074/2010 z dne 17. 11. 2010 in sklepa Okrajnega sodišča v Litiji In 209/2013 z dne 22. 10. 2013(3). Tožnika tako na podlagi zanju ugodne sodbe ne bi pridobila nobene pravne koristi v razmerju do tretje tožene stranke, saj ugodilna sodba ne vpliva (več) na (ne)možnost poplačila terjatve tretje tožene stranke s prodajo nepremičnine, glede katere zahtevata ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

11. Ker procesna predpostavka za obravnavanje tožbe za nedopustnost izvršbe proti tretje toženi stranki zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke ni podana, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v razmerju do tretje tožene stranke zavreči. Pritožbeno sodišče je zato njeni pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo kolikor se nanaša na tretje toženo stranko ter tožbo v tem delu zavrglo (smiselna uporaba 3. alineje 358. člena ZPP).

12. Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo stroškovne odločitve v razmerju do tretje tožene stranke. Glede na neuspeh v pravdi morata tožnika tretje toženi stranki povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki so ji nastali v zvezi s to pravdo (prvi odstavek 151. člena ZPP). Tretje tožena stranka je do konca postopka na prvi stopnji določno priglasila (163. člen ZPP) stroške postopka le v odgovoru na tožbo, in sicer 20,00 EUR administrativnih stroškov. Ker je morala vse vloge in priloge vložiti v najmanj štirih izvodih, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ji gredo stroški v priglašeni višini. Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15-dnevni rok za plačilo dosojenih stroškov postopka. Če jih tožnika v postavljenem roku ne bosta plačala, bosta prišla v zamudo in bosta od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

O pritožbah prvo in drugo tožene stranke:

13. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka toliko obrazložilo, da je preizkus mogoč. Pojasnilo je, da je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka, ker je v njem uspela in se sklicevalo na prvi odstavek 154. člena ZPP. To, da pri odločitvi ni upoštevalo, da je del tožbe zavrglo, bi lahko predstavljalo zmotno uporabo materialnega prava in ne procesne kršitve. Enako velja glede očitkov, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj stroškov ni odmerilo za vsako stranko posebej. Očitki prvo tožene stranke, da ni navedlo zakaj v takšni višini, so neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje v točki 50 obrazložitve izpodbijane sodbe točno navedlo zneske, ki jih je priznalo po posameznih postavkah v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega 339. člena ZPP prvostopenjsko sodišče torej ni zagrešilo.

14. Tudi s tem, ko se ni sklicevalo na določbe 161. člena ZPP, ki predpisuje, kako se delijo stroški postopka v primeru sosporništva, ni kršilo določb postopka. Gre za zmotno uporabo materialnega prava (341. člen ZPP). Iz obrazložitve je mogoče izluščiti, da je tožence obravnavalo kot enotno pravdno stranko, čeprav to niso. Kot je višje sodišče že obrazložilo v točki 10 obrazložitve tega sklepa, so toženci navadni sosporniki. Ti so v pravdi vsak samostojna stranka (195. člen ZPP). Pravilno je zato stališče pritožb, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi pri odločitvi o stroških postopka vsako toženko obravnavati posebej.

15. Zmotno pa pritožbe menijo, da je sodišče tožence obsodilo na solidarno plačilo stroškov postopka. Če mora več strank plačati stroške postopka, pa ni izrecno navedeno, da gre za solidarno zavezo, krijejo stroške po enakih delih(4). Sodišče prve stopnje je tako ob pravilni uporabi materialnega prava z izpodbijano stroškovno odločitvijo tožence obsodilo na plačilo vsakega 1.917,43 EUR stroškov postopka.

16. S tem, ko pri odločitvi o stroških postopka kot vrednost spornega predmeta ni štelo višine posamezne terjatve, ki so jih toženke uveljavljale v izvršilnem postopku, ni storilo očitanih kršitev. Ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je vrednost spornega predmeta takšna, kot jo je navedla tožeča stranka v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP), razen če bi jo korigiralo sodišče skladno s tretjim odstavkom 44. člena ZPP po uradni dolžnosti ali na ugovor toženk. Prvo in drugo tožena stranka takega ugovora nista podali(5). Sodišče prve stopnje pa je tožečo stranko pozvalo le, da opredeli vrednost spornega predmeta ločeno za primarni in podredni tožbeni zahtevek, kar je tožeča stranka naredila v vlogi „dopolnitev tožbe“ (list. št. 11 spisa). V njej je pojasnila, da tožbo spreminja tako, da v tožbi postavljeni podrejeni zahtevek postavi kot primarni zahtevek, njegovo vrednost pa ocenjuje na 164.000,00 EUR; v tožbi primarno postavljen tožbeni zahtevek pa uveljavlja podrejeno in ga ocenjuje na 4.110,00 EUR. Kot vrednost spornega predmeta je torej treba šteti zneska, kot sta jih navedla tožnika v dopolnitvi tožbe.

17. Tožbeni zahtevek, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo, je tožeča stranka uveljavljala kot primarnega. Če sodišče ugodi primarno uveljavljanemu tožbenemu zahtevku, ni pogojev za odločanje o podredno postavljenem tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje zato dela tožbe, ki ga je zavrglo, sploh ne bi smelo obravnavati. Ker pa se zoper to odločitev nihče ni pritožil, pritožbeno sodišče v ta del prvostopenjske odločbe ni smelo poseči. Mora pa to, zaradi pravilne uporabe materialnega prava, upoštevati pri odločitvi o pritožbah zoper dosojene stroške postopka. Ker bi moralo prvostopenjsko sodišče obravnavati le tožbo s primarnim tožbenim zahtevkom, znaša vrednost spornega predmeta, od katere se odmerjajo stroški prvostopenjskega postopka, 164.000,00 EUR.

18. Čeprav prvo sodišče ni izrecno navedlo pri obrazložitvi stroškovne odločitve od katere vrednosti spornega predmeta je odmerjalo stroške, je tudi v tem delu preizkus mogoč. Vrednost spora je navedena v glavi prvostopenjske odločbe. Te vrednosti stranke tekom postopka niso izpodbijale,(6) zato ni bilo razloga, da bi se sodišče do nje posebej opredeljevalo v obrazložitvi. Iz odmere stroškov izhaja, da je sodišče prve stopnje kot vrednost spornega predmeta štelo 168.110,00 EUR. To je sicer zmotno, vendar pa na samo odmero stroškov po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT) ne vpliva, saj je odmera stroškov za vse vrednosti spornega predmeta od 155.000,00 EUR do 170.000,00 EUR enaka. Sodna taksa je bila pravilno priznana v višini, kot jo je tožeča stranka že plačala.

19. Glede na uspeh strank po spremembi odločitve o glavni stvari, bi morali prvo in drugo tožena stranka povrniti tožeči stranki vsaka polovico stroškov, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje. To bi pomenilo, da bi morali kljub delnemu uspehu s pritožbo, plačati več stroškov postopka, kot bi jih, če se ne bi pritožili. Taka odločitev bi bila v nasprotju s 359. členom ZPP (7). Pritožbeno sodišče je zato njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o stroških v razmerju do prvo in drugo tožene stranke (2. točka 365. člena ZPP). To pomeni, da sta dolžni tožnikoma plačati vsaka 1.917,43 EUR stroškov postopka.

O stroških pritožbenega postopka:

20. Tožeča stranka mora tretje toženi stranki, ki je s pritožbo uspela, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka. Tudi za pritožbo je tretje tožena stranka priglasila administrativne stroške v vrednosti 20,00 EUR, povrnitve stroškov plačila sodne takse pa ni zahtevala. Ker lahko sodišče sodi le v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), je tretje toženi stranki kot potrebne stroške pritožbenega postopka priznalo 20,00 EUR. Tožnika jih morata tretje toženi stranki povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, od tedaj dalja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (313. člen ZPP, 299. in 378. člen OZ).

21. Prvo in drugotožena stranka do povrnitve stroškov pritožbenega postopka nista upravičeni, saj s pritožbama nista uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa zato ne, ker z odgovorom na pritožbo proti tretje toženi ni uspela, v razmerju do prvo in drugo tožene stranke pa ni bil potreben (155. člen ZPP), saj z njim ni v ničemer prispevala k odločitvi višjega sodišča. Op. št. (1): Prim. komentar A. Galiča k 181. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, izdala Založba Uradni list RS, GV Založba leta 2006. Op. št. (2): Prim. odločbe VS RS II Ips 380/2008, II Ips 85/2010, II Ips 162/2012. Op. št. (3): Tretje tožena stranka je v spis vložila zemljiškoknjižni izpisek, ki to dokazuje (priloga B5), tožeča stranka pa dejstvu izbrisa ne ugovarja.

Op. št. (4): Gl. komentar N. Betetto k 161. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 51 do 53. Op. št. (5): Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da takega ugovora tudi tretje tožena stranka ni dala, saj zgolj označba drugačne vrednosti spornega predmeta v uvodu vloge stranke temu ne zadosti.

Op. št. (6): Skladno z določili 44. člena ZPP bi jo lahko izpodbijale le do začetka obravnavanja glavne stvari.

Op. št. (7): Prim. komentar J. Zobca k 359. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, leta 2009, predvsem točka 9.