Jedro

Ugovor zastaranja je ugovor materialnega prava, ki se nanaša na temelj tožbenega zahtevka, zato mora sodišče v primeru, da je ugovor utemeljen, tožbeni zahtevek zavrniti.

Sodišče prve stopnje je odločilo le, da se "v preostalem tožbeni zahtevek zavrne". Tako oblikovan izrek je bistveno pomanjkljiv, ker iz njega ni razvidno, na kateri tožbeni zahtevek se odločitev nanaša. O tem je mogoče sklepati le iz obrazložitve izpodbijane sodbe, kar pa ne zadostuje. Izrek izpodbijane sodbe je v tem delu nerazumljiv, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Kaznivo dejanje, ki je pogoj za uporabo zastaralnega roka iz prvega odstavka 353. člena OZ, mora biti praviloma ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, če sodišče vprašanje nastanka škode s kaznivim dejanjem presoja v okviru predhodnega vprašanja, pa tožnik - oškodovanec nosi trditveno in dokazno breme, da je bila škoda povzročena s točno določenim kaznivim dejanjem in mora njegove znake dokazati v objektivnem in subjektivnem smislu. Toženec je z ilegalnim prevozom prebežnikov storil prekršek in ne kaznivega dejanja. Kazenski postopek zoper toženca ni bil uveden, tožnik pa v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval niti obstoja vseh objektivnih elementov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, saj ni zatrjeval, da je toženec prebežnika ilegalno prevažal v zameno za plačilo. Poleg tega iz odločb mejne kontrole izhaja, da je bilo tožniku in tožencu zaradi tega dogodka naloženo plačilo globe, globa pa je sankcija za prekršek in ne za kaznivo dejanje. Za odškodninsko terjatev v zvezi s tem dogodkom zato velja triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ. Ker je ta pred vložitvijo tožbe že potekel, je ugovor zastaranja utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno: sodbo in sklepom) zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo), da je toženec dolžan tožniku v 15 dneh plačati 791,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2013 dalje do plačila ter da mu je dolžan v 15 dneh od izdaje sodbe plačati stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe) in odločilo, da je tožnik dolžan tožencu v 15 dneh plačati stroške postopka v znesku 1.257,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na izgubljeni dobiček, razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži plačilo vseh stroškov postopka.

V pritožbi navaja, da je tožbeni zahtevek v primeru zastaranja treba zavrniti (in ne zavreči), poleg tega pa njegova terjatev zoper toženca za plačilo zneska 791,97 EUR ni zastarala. Toženec je 5. 7. 2009 naklepno tihotapil dve osebi v A., s tem pa je izpolnil znake kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 308. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), pri čemer ni pomembno, ali je proti tožencu tekel kazenski postopek. Ker v tovorno vozilo ni bilo vlomljeno, ključ od vozila pa je imel le toženec, je ta očitno dovolil prebežnikoma, da sta se v vozilu skrila, zaradi tega dejanja pa je bila s strani mejnih organov A. tudi tožniku izrečena denarna kazen. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vprašanja, ali ima toženčevo dejanje znake kaznivega dejanja, ker to vpliva na dolžino zastaralnega roka (353. člen Obligacijskega zakonika), pa gre za odločilno dejstvo, o katerem sodba nima razlogov. Tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da je bila tožencu zaradi dogodka z dne 5. 7. 2009 izrečena globa, zato je obrazložitev izpodbijane sodbe protispisna. Toženec tožnikove navedbe, da je plačal denarno kazen, ni prerekal, zato bi jo sodišče prve stopnje moralo šteti za priznano. Sodišče prve stopnje je glede dogodka z dne 14. 6. 2012 napačno ugotovilo, da je kazen plačal toženec, saj je v zvezi s tem verjelo tožencu, čeprav je nezanesljiv človek, ki pogosto izvršuje protipravna dejanja, namesto da bi verjelo tožniku, ki je zaupanja vredna oseba in nima težav s spoštovanjem zakona. Navedba sodišča prve stopnje, da ni jasno, kaj predstavlja izgubljeni dobiček, je protispisna, saj je tožnik v tožbi navedel, da je zaradi toženčevih dejanj izgubil številna naročila. V potrditev teh navedb je predlagal zaslišanje B.B. in postavitev sodnega izvedenca finančne stroke, sodišče prve stopnje pa teh dokazov ni izvedlo, zato je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Če je sodišče prve stopnje menilo, da dokazna predloga nista bila dovolj substancirana, bi moralo tožnika v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati k odpravi te pomanjkljivosti. Protispisen in pravno zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so tožnikove navedbe o nastali nepremoženjski škodi le pavšalne. Tožnik je namreč v tožbi navedel (in o tem zaslišan kot stranka tudi izpovedal), da je zaradi ravnanja toženca prejel več klicev poslovnih partnerjev, ki so ga spraševali, ali je zamenjal dejavnost, kakšne ljudi ima zaposlene, kako izbira svoje sodelavce ipd. Toženec je s svojimi dejanji omajal zaupanje nekaterih poslovnih partnerjev v tožnika, saj so začeli dvomiti v njegovo poštenost, tožniku pa je bilo zaradi tega ob vsakem klicu neprijetno, zapiral se je vase in se je bal za popolno izgubo ugleda svojega podjetja. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval vse elemente za odškodninsko odgovornost toženca: njegovo protipravno ravnanje (tihotapstvo), škodo (zmanjšanje ugleda ter poseg v čast in dobro ime) ter vzročno zvezo med njima, sodišče prve stopnje pa mu je z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje B.B. onemogočilo dokazovanje obstoja in višine škode. Tudi odločitev o stroških postopka je napačna, saj je sodišče prve stopnje tožencu neutemeljeno priznalo stroške kilometrine njegove pooblaščenke za prihod na narok v znesku 34,04 EUR. Toženec bi si lahko izbral pooblaščenca z območja naslovnega sodišča, zato gre za nepotreben strošek. Priglaša pritožbene stroške.

T

oženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Pritožba neutemeljeno navaja, da je toženec storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države, saj mu je bil s strani mejnih organov očitan le prekršek, za katerega je globo plačal sam. Oba prebežnika sta se v tovorno vozilo vtihotapila brez njegove vednosti, zato tožencu tudi ni mogoče očitati naklepa za v pritožbi zatrjevano kaznivo dejanje. Tožnik v dokaz svojih navedb glede obstoja škode za izgubljen dobiček ni predložil nobenih dokazov, navedbe glede nastanka nepremoženjske škode pa so le pavšalne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

P

ritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena in prvega odstavka 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv. Sodišče prve stopnje je storilo tudi relativno bistveno kršitev določb pravnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 274. členom ZPP ter zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Med istima strankama je pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah, pod opr. št. Pd 39/2013 tekel individualni delovni spor, v katerem je C.C. (v obravnavani zadevi toženec) od D. s. p. (v obravnavani zadevi tožnik) zahteval plačilo premalo izplačane plače, regresa za letni dopust, odpravnine in odškodnine. V odgovoru na tožbo je D. s. p. proti C.C. vložil nasprotno tožbo za plačilo odškodnine, na podlagi te pa je naslovno sodišče izpeljalo postopek in v obravnavanem individualnem delovnem sporu izdalo izpodbijano sodbo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec pri tožniku zaposlen kot šofer tovornega vozila. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od toženca zahteval plačilo odškodnine v skupnem znesku 16.849,00 EUR, njegovo odškodninsko odgovornost pa je utemeljeval na podlagi dveh dogodkov: toženec naj bi 5. 7. 2009 v službenem tovornem vozilu čez mejo v kraju E. ilegalno prevažal dva prebežnika, zaradi česar naj bi mejna kontrola A. tožniku izrekla kazen v znesku 600,00 £ (tj. 791,97 EUR), dne 14. 6. 2012 pa naj bi čez mejo v kraju F. ilegalno prevažal 9,5 kg tobaka, zaradi česar naj bi mejna kontrola A. tožniku izdala odločbo o plačilu kazni v znesku 1.559,00 £ (tj. 2.057,81 EUR). Tožnik je zatrjeval, da je obe globi tudi poravnal in iz tega naslova zoper toženca vtoževal plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v skupnem znesku 2.849,00 EUR, zaradi protipravnega ravnanja toženca pa je v tem sporu vtoževal tudi 11.000,00 EUR odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega dobička ter 3.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi posega v čast in dobro ime.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb v zvezi s tem, da ima toženčevo ravnanje z dne 5. 7. 2009 znake kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb opredelilo v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke (tožnik sicer v zvezi s tem nepravilno uveljavlja kršitev iz 14. točke) drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je namreč podana v primeru, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov ter med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, navedba sodišča prve stopnje, da je bila tožniku zaradi dogodka z dne 5. 7. 2009 izrečena globa (in ne denarna kazen, kot zatrjuje tožnik), pa je skladna z vsebino odločb mejne kontrole A. (A11 in A12).

Tožnik v pritožbi nadalje uveljavlja, da toženec ni prerekal njegove navedbe, da je izrečeno globo za dejanje z dne 5. 7. 2009 tudi plačal, zaradi česar bi jo sodišče prve stopnje moralo šteti za priznano. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži, saj je toženec v odgovoru na tožbo (drugi odstavek na list. št. 11) in na prvem naroku za glavno obravnavo dne 5. 6. 2014 navedel, da je globe za vse storjene prekrške poravnal sam, toženec pa zaradi tega ni imel nobenih negativnih posledic oz. dodatnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe odločilo, da se tožbeni zahtevek zavrže z utemeljitvijo, da je terjatev zastarana. Ta odločitev se nanaša na dogodek z dne 5. 7. 2009, v zvezi s katerim je tožnik od toženca zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 791,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 6. 2013 dalje do plačila, toženec pa je glede te terjatve ugovarjal zastaranje. Pritožba pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je tožbo v tem delu zaradi zastaranja zavrglo. Ugovor zastaranja je namreč ugovor materialnega prava, ki se nanaša na temelj tožbenega zahtevka, zato mora sodišče v primeru, da je ugovor utemeljen, tožbeni zahtevek zavrniti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje z zavrženjem tega dela tožbe zmotno uporabilo materialno pravo, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) , ker zastaranje vtoževane terjatve po 274. členu ZPP ni razlog za zavrženje tožbe, pa je s tem storilo tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilna uporaba določbe 274. člena ZPP je namreč vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, zato je pritožba v tem delu utemeljena in je bilo že iz tega razloga izpodbijano sodbo v I. točki izreka potrebno razveljaviti.

V II. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo le, da se "v preostalem tožbeni zahtevek zavrne". Tako oblikovan izrek je bistveno pomanjkljiv, ker iz njega ni razvidno, na kateri tožbeni zahtevek se odločitev nanaša. O tem je mogoče sklepati le iz obrazložitve izpodbijane sodbe, kar pa ne zadostuje. Skladno s prvim odstavkom 310. člena ZPP sodišče s sodbo odloči o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve, v tretjem odstavku 324. člena ZPP pa je določeno, da izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota. Izrek izpodbijane sodbe je v II. točki izreka v nasprotju s citiranimi določbami ZPP oz. je nerazumljiv, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. I zrek

sodbe mora biti namreč tudi v zavrnilnem delu določno opredeljen, sicer ni jasno, o čem je sodišče sploh odločalo in v kakšnem obsegu je bil zahtevek zavrnjen. Ker je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bila že iz tega razloga tudi v II. točki izreka izpodbijane sodbe potrebna razveljavitev sodbe.

Čeprav je pritožba utemeljena že iz zgoraj navedenih razlogov, pa se pritožbeno sodišče z namenom hitrejše razrešitve obravnavanega individualnega delovnega spora v nadaljevanju opredeljuje tudi do ostalih pritožbenih navedb.

Toženec je glede odškodninske terjatve, ki se nanaša na dogodek z dne 5. 7. 2009, ugovarjal zastaranje, tožnik pa je temu nasprotoval z navedbo, da je toženec z ilegalnim prevažanjem prebežnikov izpolnil znake kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 308. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). Odškodninska terjatev iz tega naslova zato po tožnikovem mnenju ni zastarala, saj zanjo velja daljši zastaralni rok iz prvega odstavka 353. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), pri tem stališču pa vztraja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da toženec s svojim ravnanjem dne 5. 7. 2009 ni izpolnil znakov kaznivega dejanja, zato je ugovor zastaranja utemeljen. V skladu s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države stori, kdor /.../ dva ali več /.../ tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v več odločbah zavzelo stališče, da lahko pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča le v izjemnih situacijah, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja, pri čemer pa praviloma ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem(1). Po prepričanju pritožbenega sodišča ni razloga, da to stališče ne bi veljalo tudi za delovno sodišče. Kaznivo dejanje, ki je pogoj za uporabo zastaralnega roka iz prvega odstavka 353. člena OZ, mora biti torej praviloma ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, če sodišče vprašanje nastanka škode s kaznivim dejanjem presoja v okviru predhodnega vprašanja, pa tožnik - oškodovanec nosi trditveno in dokazno breme, da je bila škoda povzročena s točno določenim kaznivim dejanjem in mora njegove znake dokazati v objektivnem in subjektivnem smislu(2). Pritožbeno sodišče se v skladu z navedenim strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je toženec dne 5. 7. 2009 storil (le) prekršek in ne kaznivega dejanja. Tožnik v pritožbi sam navaja, da kazenski postopek zoper toženca ni bil uveden, po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval niti obstoja vseh objektivnih elementov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, saj ni zatrjeval, da je toženec prebežnika ilegalno prevažal v zameno za plačilo. Poleg tega pa, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, iz odločb mejne kontrole A. izhaja, da je bilo tožniku (A12) in tožencu (A11) zaradi tega dogodka naloženo plačilo globe, globa pa je sankcija za prekršek in ne za kaznivo dejanje. Za odškodninsko terjatev v zvezi z dogodkom z dne 5. 7. 2009 zato velja triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ, ker je ta pred vložitvijo tožbe dne 7. 6. 2013 že potekel, pa je odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru zastaranja pravilna.

Glede dogodka z dne 14. 6. 2012 pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskemu zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je globo v znesku 1.559,00 £ (tj. 2.057,81 EUR) tudi v resnici plačal oz. da je toženec na drugi strani dokazal, da jo je plačal on. Tožnik v pritožbi v zvezi s tem uveljavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti tožencu, ker je nezanesljiv človek, ki pogosto izvršuje protipravna dejanja, vendar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženčeve navedbe potrjujejo tudi drugi izvedeni dokazi. Iz opozorila o zasegu tovornega vozila (A13) je namreč razvidno, da je bilo tovorno vozilo znamke G., reg. št. ..., zaradi ilegalnega prevoza 9,5 kg tobaka tožencu dne 14. 6. 2012 zaseženo, vendar mu je bilo proti plačilu zgoraj navedenega zneska istega dne tudi vrnjeno. Toženec je v zvezi s tem izpovedal, da je globo poravnal na kraju samem s svojo plačilno kartico in v dokaz tega dejstva predložil odrezek o kartičnem plačilu z dne 14. 6. 2012 (B2). Ker tožnik v nasprotju s tožencem z nobenim listinskim dokazom ni izkazal, da je navedeni znesek plačal, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožencu in tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.057,81 EUR pravilno zavrnilo kot neutemeljenega.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnikova trditvena podlaga v zvezi z uveljavljanjem povračila izgubljenega dobička pomanjkljiva in presplošna. Za utemeljitev prikrajšanja iz tega naslova ne zadostuje le navedba, da je tožnik zaradi toženčevih ravnanj izgubil številna naročila, temveč bi moral tožnik v smislu dejanske podlage natančneje pojasniti, katera naročila je zaradi ravnanja toženca izgubil in kakšna je bila njihova vrednost. Ker tožnik v postopku na prvi stopnji ni ponudil trditev in dokazov o vsebini izgubljenih naročil, niti v tem smislu ni pojasnil zneska 11.000,00 EUR, ki ga je s tožbenim zahtevkom uveljavljal kot izgubljeni dobiček, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnilo, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Tožnik je glede obstoja in višine škode zaradi izgubljenega dobička predlagal zaslišanje B.B. ter postavitev sodnega izvedenca finančne stroke, vendar izvedba dokazov ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, zato je sodišče prve stopnje ta dokazna predloga pravilno zavrnilo kot nepotrebna. Četudi bi bila tožnikova trditvena podlaga v zvezi z izgubljenim dobičkom zadostna, pa pritožba napačno uveljavlja , da bi sodišče prve stopnje moralo tožnika v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati h konkretizaciji dokaznih predlogov. Substanciranje dokaznega predloga je namreč del dokaznega bremena stranke, sodišče prve stopnje pa bi zato s pozivom tožniku, naj pojasni, kaj s predlaganim dokazom dokazuje, poseglo v pravila o zbiranju procesnega gradiva (7. in 212. člen ZPP) in s tem preseglo dopustne meje materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP .

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za povračilo nepremoženjske škode zaradi posega v čast in dobro ime prav tako zavrnilo z obrazložitvijo, da trditvena podlaga ni bila zadostna, pritožba pa temu nasprotuje. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je tožnik v tožbi v zvezi s tem navedel, da je po obravnavanih dogodkih prejel več klicev poslovnih partnerjev in znancev, ki so ga spraševali, če je "zamenjal dejavnost, kakšne ljudi ima oz. s kom se druži, kako izbira svoje sodelavce ipd.", zaradi tega pa se je počutil neprijetno vsakič, ko je prejel klic. Iz tožbe tudi izhaja, da so poslovni partnerji tožnika začeli povezovati s (protipravnim) ravnanjem toženca, zaradi česar se je počutil slabo, bal se je za popolno izgubo svojega ugleda in ugleda svojega podjetja, zato se je tudi zapiral vase. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik z povzetimi tožbenimi navedbami zadostil trditvenemu bremenu, zato je pritožba v tem delu utemeljena.

Tožnik v pritožbi tudi pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka tožencu neutemeljeno priznalo 34,04 EUR stroškov kilometrine njegove pooblaščenke, ki ima sedež v I.. Čeprav ima stranka pravico do zastopanja po odvetniku in pravico do svobodne izbire odvetnika, to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Pritožbeno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da se kot potrebni stroški postopka (155. člen ZPP) priznavajo le stroški kilometrine pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča(3) , zato je pritožba tudi v tem delu utemeljena.

Ker zgoraj ugotovljenih kršitev glede na njihovo naravo v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti, je pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 354. in 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju meritorno odloči o tožbenem zahtevku, glede katerega je tožbo v prvem sojenju napačno zavrglo. Glede vtoževane nepremoženjske škode zaradi posega v čast in dobro ime naj šteje, da je tožnikova trditvena podlaga zadostna, nato pa ponovno presodi, ali je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen. I zrek

svoje odločitve glede celotnega tožbenega zahtevka naj nato tako v morebitnem ugodilnem kot v zavrnilnem delu oblikuje tako, da bo jasen in razumljiv, ob upoštevanju določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) in uspeha strank v postopku na prvi stopnji, pa naj ponovno odloči tudi o stroških postopka na prvi stopnji.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Glej npr. sodbo VSRS opr. št. II Ips 2/2011 z dne 6. 6. 2013. (2) Tako tudi sodba VSRS opr. št. II Ips 92/2012 z dne 6. 6. 2013. (3) Glej npr. sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 507/2014 z dne 2. 10. 2014, opr. št. Pdp 1232/2010 z dne 17. 2. 2011 in opr. št. Pdp 773/2011 z dne 3. 2. 2012.