Jedro

Dejstvo, da je tožnik zaprosil za razrešitev z delovnega mesta direktorja zaradi zdravstvenih težav, ne pomeni hkrati privolitve v prenehanje delovnega razmerja, ki mu je prenehalo kot trajno presežnemu delavcu. Gre le za odstop s funkcije direktorja, ne pa za pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja in tako mu pripada pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, saj mu delovno razmerje ni prenehalo po njegovi volji oz. krivdno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in razveljavilo odločbi Republiškega zavoda za zaposlovanje, Enota S., št. 9-11-06984/02-94 z dne 8.4.1994 in Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 11401-095/94 z dne 22.3.1995. Tožniku je priznalo pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od 1.12.1993 dalje ter odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju nadomestila odločil toženec s posebno odločbo. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da se pritožuje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi vztraja pri stališču, da je pisna izjava o odstopu z delovnega mesta direktorja družbe neposreden in edini vzrok za opredelitev tožnika kot trajnega presežka in je potrebno šteti, da mu je delovno razmerje prenehalo po 1. alinei 1. odstavka 19. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Nadalje opozarja, da se kljub temu, da je bil tožnik mnenja, da v podjetju ustrezno delo zanj obstaja, zoper sklep, v katerem je bilo opredeljen kot trajni tehnološki višek, ni pritožil in ni uveljavljal sodnega varstva pravic. Sodišče prve stopnje je zato po mnenju toženca odločitev sprejelo preuranjeno. Moralo bi raziskati, ali je v podjetju dejansko obstajala možnost tožnika, po razrešitvi z mesta direktorja, razporediti na drugo ustrezno delovno mesto, zakaj ni bil prerazporejen ter ali je bila odločitev iz sklepa z dne 15.5.1993 sprejeta v skladu s programom reševanja tehnoloških viškov. Sodišče prve stopnje tako ni preverjalo razlogov, ki naj bi tožnika vodili k predlogu za razrešitev z delovnega mesta direktorja, ni opravilo poizvedb v podjetju in zaslišalo prič C.C. in D.D., kar pa bi po mnenju toženca izkazalo jasno voljo tožnika, da mu preneha delovno razmerje, na kar kaže že njegov pisni odstop z delovnega mesta direktorja z dne 24.3.1993. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa tudi ni kršilo postopkovnih določb na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi dovolj obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja, v izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje. Po določbi 1. alinee 1. odstavka 19. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 - 69/98; v nadaljevanju ZZZPB) ne more uveljaviti pravice do denarnega nadomestila zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje na podlagi pisne izjave ali pisnega sporazuma s pooblaščenim organom organizacije oziroma delodajalcem. Dejstvo, da je tožnik zaprosil za razrešitev z delovnega mesta direktorja pa ne pomeni privolitve v prenehanje delovnega razmerja. Volja delavca, da mu preneha delovno razmerje, mora biti, kot pravilno poudarja izpodbijana sodba, jasna in izražena v obliki pisne izjave ali pisnega sporazuma. Iz izvedenega dokaznega postopka pa ne izhaja, da bi tožnik tako izjavo podal ali tak sporazum podpisal in tega pritožba tudi ne zatrjuje. Pisna izjava o odstopu z delovnega mesta direktorja je zgolj izjava o odstopu s tega mesta in na podlagi take izjave delavcu (direktorju) ne more prenehati delovno razmerje ter le-to na podlagi te izjave ni prenehalo tudi v konkretnem primeru. Zato je za presojo zadeve tudi irelevantno iz kakšnih razlogov je tožnik to izjavo podal. S tem v zvezi pritožba že sama ugotavlja, da je tožnik dal dne 24.3.1993 pisni odstop z delovnega mesta direktorja in ne pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se tožnik ni pritožil zoper sklep, s katerim je bil opredeljen kot trajni tehnološki višek pa pritožbeno sodišče poudarja, da je šele novela ZZZPB, ki je začela veljati 14.1.1994, dodala v 19. členu citiranega zakona alineo, ki določa, da ne more uveljavljati pravice do denarnega nadomestila zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom organizacije oziroma delodajalca, če ne uveljavlja varstva pravic v organizaciji oziroma pri delodajalcu in ne zahteva sodnega varstva v skladu z zakonom. Ta novela torej še ni veljala v času, ko je bil izdan sklep o trajnem presežku z dne 15.5.1993 (priloga A/3 v spisu sodišča prve stopnje), na podlagi katerega je tožniku dne 30.11.1993, kot izhaja iz obrazložitve dokončne odločbe toženca (priloga A/1), prenehalo delovno razmerje. Navedeni pritožbeni razlogi bi bili relevantni le v primeru, če bi bil sklep, na podlagi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje, izdan v času od 14.1.1994 dalje. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo.