Jedro

Izpolnitev z asignacijo bi lahko bila običajna le tedaj, če bi bili že ob sklenitvi te pogodbe opredeljeni vsi elementi kasnejših izpolnitev stečajnega dolžnika. Pravni prednik drugotožeče stranke in tožena stranka bi se morali že v tej pogodbi dogovoriti, da bo M. d.o.o. svoja plačila opravil preko konkretnega asignata, asignat pa bi takšno pooblastilo moral sprejeti. Terjatev asignatarja (tožene stranke) bi v takem razmerju obstajala neposredno do asignata (B. oziroma M.In. d.o.o.), zoper njega pa bi asignatar (tožena stranka) lahko tudi vložil morebitno tožbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev, da so brez pravnega učinka proti stečajni masi stečajnega dolžnika M. I. d.o.o., pravna dejanja stečajnega dolžnika družbe M. I. d.o.o., storjena po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., v korist tožene stranke in sicer nalogov njegovemu dolžniku B. d.o.o. da obveznosti do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom v nadaljevanju navedenih zneskov toženi stranki ter pooblastilo toženi stranki za sprejem teh zneskov kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika in sicer: - 1.428.592,53 SIT z dne 15.7.2002; - 500.000,00 SIT z dne 20.8.2002; - 1.500.000,00 SIT z dne 23.10.2002; - 1.500.000,00 SIT z dne 30.10.2002; - 500.000,00 SIT z dne 22.11.2002; - 330.000,00 SIT z dne 14.11.2002 in 1.470.000,00 SIT z dne 17.12.2002. V posledici teh plačil naj bi tožena stranka prišla do popolnega poplačila navedenih terjatev (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek na plačilo skupnega zneska 7.228.592,53 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (2. točka izreka). Sklenilo je, da sta tožeči stranki dolžni skupaj nerazdelno povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 745.683,00 SIT in DDV z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila v osmih dneh, da ne bo izvršbe (3. točka izreka).

Drugotožeča stranka se je proti sodbi pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

1. Subjektivni pogoj izpodbijanja po 1. točki 4. odstavka 125. člena ZPPSL Pravni prednik drugotožeče stranke in tožena stranka sta kot način plačila v 6. členu prodajne pogodbe št.: 4230-0199 (B/1) dogovorili več načinov poravnave kupnine in sicer: z nalogom za prenos (virmanskim nalogom), kompenzacijo, odkupom terjatev in asignacijo. Sodišče druge stopnje ocenjuje takšen dogovor v prodajni pogodbi kot načelen. Našteti so bili torej vsi najpogostejši načini plačevanja, kot jih predvideva Obligacijski zakonik (OZ).

Izpolnitev z asignacijo bi lahko bila običajna le tedaj, če bi bili že ob sklenitvi te pogodbe opredeljeni vsi elementi kasnejših izpolnitev stečajnega dolžnika. Pravni prednik drugotožeče stranke in tožena stranka bi se morali že v tej pogodbi dogovoriti, da bo M. d.o.o. svoja plačila opravil preko konkretnega asignata, asignat pa bi takšno pooblastilo moral sprejeti. Terjatev asignatarja (tožene stranke) bi v takem razmerju obstajala neposredno do asignata (B. oziroma M. In. d.o.o.), zoper njega pa bi asignatar (tožena stranka) lahko tudi vložil morebitno tožbo. Na podlagi nakazila, ki še ni bilo konkretno dogovorjeno, bi tožena stranka od tožeče stranke lahko zahtevala izpolnitev obveznosti le s plačilom preko virmanskega naloga. Obvestilo pravnega prednika drugotožeče stranke z dne 29.3.2002 (B/2) je mogoče razumeti kot splošno obvestilo vsem poslovnim partnerjem (izrecno tožena stranka kot prejemnik obvestila ni navedena), da bodo odslej naprej izvršena plačila preko podjetja B. d.o.o.. Le to obvestilo ne daje podlage za razlago omenjene prodajne pogodbe v smislu obstoja običajnosti plačila pravnega prednika drugotožeče stranke toženi stranki.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava glede pojma neobičajnosti plačila v smislu domneve predpisane v 1. točki 4. odstavka 125. člena ZPPSL, je torej ostala trditvena podlaga obeh pravdnih strank neizčrpana (glej 2. točka odgovora na tožbo, red. št. 3, točka IV in V pripravljalne vloge drugotožeče stranke, red. št. 7). S tem je podan razveljavitveni razlog po 355. členu ZPP.

Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o pravnem dejanju pravnega prednika drugotožeče stranke, storjenem v korist tožene stranke glede naloga dolžniku pravnega prednika drugotožeče stranke, to je M.In. d.o.o. (primerjaj 6. točko izreka izpodbijane sodbe). V tem delu je torej podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se bo moralo opredeliti do postavljenih trditev obeh pravdnih strank, popolno ugotoviti dejansko stanje in nato o zadevi na podlagi pravilne uporabe 1. točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL glede zatrjevane domneve o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti v tožbenem zahtevku navedenih pravdnih dejanj ponovno odločiti.

Preizkus izpodbijane sodbe ni mogoč niti o zatrjevani domnevi po 2. točki 4. odstavka 125. člena ZPPSL. Stališči obeh pravdnih strank glede začetka teka postopka oziroma vložitve predloga za začetek stečajnega postopka sta nasprotni in izčrpno navedeni v njunih vlogah. Zato zgolj zanikanje domnevne baze po 2. točki 4. odstavka 125. člena ZPPSL ne zadošča kriteriju obrazloženosti prvostopenjskih sodb. Sodišče prve stopnje bi moralo navesti razloge o nestrinjanju s stališčem drugotožeče stranke, da so bila pravna dejanja (z izjemo dveh dejanj z dne 15.7.2002 in 20.8.2002) storjena v okviru trimesečnega roka iz 2. točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL.

2. Subjektivni pogoj izpodbijanja po 1. odstavku 125. člena ZPPSL Pritožnik utemeljeno napada dokazno oceno v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka pri preverjanju poslovno-finančnega položaja pravnega prednika stečajnega dolžnika zadostila standardu skrbnega gospodarstvenika. V 1. odstavku 125. člena ZPPSL je glede vedenja o dolžnikovem slabem ekonomsko-finančnem stanju predpisan standard, po katerem drugotožeči stranki ni bilo treba zatrjevati, da je tožena stranka vedela, ampak zadošča, da bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko finančno stanje. Prvostopenjsko sodišče je izvedlo dokazno oceno le o pravnem standardu vedenja tožene stranke za dolžnikovo slabo ekonomsko finančno stanje. Drugotožeča stranka pa je navedla tudi pravno pomembna dejstva (o dalj časa blokiranem žiro računu pravnega prednika drugotožeče stranke, o spremembi in načinu plačevanja, namesto z virmanskim nalogom, z asignacijskimi pogodbami, primerjaj pripravljalno vlogo drugotožeče stranke, redna št. 12). V novem postopku bo torej treba ugotoviti ali je tožeča stranka dokazala, da bi tožena stranka morala vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje njenega pravnega prednika.

3. Objektivni pogoj izpodbojnosti Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da je v okviru presoje objektivnega elementa izpodbojnosti v smislu 1. odstavka 125. člena ZPPSL treba ugotoviti, ali je v posledici izpodbijanega dejanja prišlo do prikrajšanja stečajne mase stečajnega dolžnika. Če je izpodbijano dejanja asignacija stečajnega dolžnika (oziroma njegovega pravnega prednika), ima takšno dejanje lahko izpolnjene elemente izpodbojnosti samo pod predpostavko, da je v posledici izpolnjenega nakazila ugasnila terjatev (pravnega prednika) stečajnega dolžnika kot asignanta proti asignatu. Sam obstoj terjatve iz kritnega razmerja med asignantom in asignatom je torej bistvena predpostavka za izpodbojno dejanje stečajnega dolžnika v smislu 125. člena ZPPSL. Iz utemeljitve izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je s poravnavo dolga pravnega prednika drugotožeče stranke do tožene stranke, ki ga je poravnal asignat (B. d.o.o.) bila stečajna masa drugotožeče stranke zmanjšana. V utemeljitev te ugotovitve je še dodalo, da je podjetje B. d.o.o. kot asignat pri asignacijskih pogodbah s toženo stranko kot asignatarjem bilo dolžnik drugotožeče stranke. Zato se je z izpolnitvijo asignacije stečajna masa drugotožeče stranke zmanjšala, s tem pa so bili stečajni upniki oškodovani. V zvezi s to okoliščino pa so pravdne stranke ponujale nasprotujoče si trditve. Že prvotožeča stranka se je pri tem sklicevala na določila asignacijskih pogodb (A1, A3, A5, A7, A9, A10, A11). Tožena stranka je obstoju terjatve iz kritnega razmerja med družbama B. d.o.o., in M. d.o.o. ter M.In. d.o.o. in M. d.o.o. izrecno nasprotovala. Glede na nasprotujočo si trditveno podlago pravdnih strank v postopku, bi prvostopenjsko sodišče o utemeljitvi obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti moralo pojasniti na osnovi česa je sklepalo na obstoj tega relevantnega dejstva.

Glede asignacijske pogodbe, sklenjene z družbo M.In. d.o.o. pa prvostopenjsko sodišče tudi glede objektivnega pogoja izpodbojnosti ni podalo nobenih razlogov.

V novem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo navedene pomanjkljivosti odpraviti, se določno opredeliti do nasprotujočih si trditev pravdnih strank, tako glede objektivnega kot subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Nadaljnji napotki so razvidni iz dosedanje obrazložitve.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP. O stroških postopka bo prvostopenjsko sodišče odločilo s končno odločbo.