Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo ob presoji utemeljenosti ugovora zastaranja toženca uporabiti tudi določbo 353. člena OZ in ugotoviti, ali je bila vtoževana škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Ugotoviti bi moralo, ali je toženec res ravnal tako, kot navaja tožnica, in ali je za svoja ravnanja odgovoren, ter nadalje še, ali imajo toženčeva ravnanja znake kaznivega dejanja, in katerega, saj so relevantna le tista kazniva dejanja, za pregon katerih je predpisan daljši zastaralni rok od siceršnjega roka, v katerem zastarajo odškodninske terjatve. V tem primeru je torej obstoj kaznivega dejanja predhodno vprašanje, ker je od njega odvisna dolžina zastaralnega roka, od dolžine zastaralnega roka pa je odvisna odločitev o glavni stvari.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj ji tožena stranka plača 518.018,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2012 dalje do plačila (1. točka izreka) in je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni plača pravdne stroške v višini 6.353,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (2. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper izpodbijano sodbo vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje, da odloči o višini tožbenega zahtevka, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica vtožuje odškodnino za premoženjsko škodo, ki naj bi jo toženec povzročil v obdobju od 12. 10. 2007 do 23. 1. 2008, ko je bil zakoniti zastopnik tožnice. V tem obdobju naj bi sklepal za tožnico škodljive pravne posle v korist družbe A. d.o.o., katere edini družbenik je bil (kasneje, ko ni bil več direktor tožnice, je bil direktor A. d.o.o.). Tožnica očita tožencu, da jo je s sklenitvijo kupoprodajnih pogodb z dne 11. 12. 2007 in z dne 7. 1. 2008 oškodoval, saj je svoji družbi A. d.o.o. prodal stanovanja po nizkih cenah, poleg tega pa je v njenem imenu izdajal zemljiškoknjižna dovolila, čeprav tožnica ni prejela kupnine. Poleg tega je z družbo A. d.o.o. dne 30. 11. 2007 sklenil prodajno predpogodbo, po kateri je v imenu tožnice plačal aro v višini 76.200,00 EUR, vendar do sklenitve pogodbe kasneje ni prišlo. Tožnica razpolaga s pravnomočnimi zamudnimi sodbami Okrožnega sodišča v Mariboru (I Pg 695/2008 z dne 18. 2. 2009 na prilogi A 30 spisa, I Pg 697/2008 z dne 18. 2. 2009 na prilogi A 48 spisa in I Pg 696/2008 z dne 19. 2. 2009 na prilogi A 50 spisa), v katerih je ugotovljeno, da so vsi omenjeni pravni posli nični in da mora družba A. d.o.o., ki je bila toženka v teh sodnih postopkih, tožnici vrniti zneske, ki ustrezajo realni vrednost stanovanj, ter plačano aro, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je vtoževana terjatev zastarana. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja oprlo na določbo 352. člena Obligacijskega zakonika – OZ, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ), v vsakem primeru pa ta terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek 352. člena OZ). Štelo je, da je vtoževana odškodninska terjatev zastarana, ker je ob vložitvi tožbe dne 30. 11. 2012 že potekel triletni subjektivni zastaralni rok, saj je bilo tožnici že ob izdaji zamudnih sodb dne 19. 2. 2009 znano, da je škoda nastala in da jo je povzročil toženec (v teh postopkih je namreč zatrjevala, da je toženec sklepal pogodbe, ki so ji bile v škodo).

7. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da ji v času izdaje zamudnih sodb dne 18. 2. 2009 in dne 19. 2. 2009 (še) ni bil znan obseg škode, zaradi česar zastaranje še ni začelo teči. Iz trditev tožnice namreč izhaja, da je v prej omenjenih sodnih postopkih, ki so tekli zoper družbo A. d.o.o, uveljavljala ničnost sklenjenih pogodb in vračilo zneska, za katerega je bila družba A. d.o.o. neupravičeno okoriščena. Te zneske tožnica, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški, sedaj uveljavlja od toženca po odškodninski podlagi (prim. trditve na list. št. 16-19 spisa), zato neutemeljeno navaja, da ji ob izdaji zamudnih sodb obseg škode ni bil znan. Tožnica tudi neutemeljeno navaja, da se je z obsegom škode seznanila šele v mesecu decembru 2009, ko je po sestanku s stečajnim upraviteljem družbe A. d.o.o., na katerem je bilo predstavljeno finančno stanje družbe, in glede na osnovni seznam prijavljenih terjatev ugotovila, da obstaja majhna verjetnost poplačila po zamudnih sodbah. Škoda, kot jo vtožuje tožnica, je namreč nastala že pred začetkom stečajnega postopka nad A. d.o.o. Razkrito finančno stanje družbe A. d.o.o. in število njenih upnikov je le pokazatelj, da ni realne možnosti, da bi lahko tožnica nastalo škodo zmanjšala tako, da bi od A. d.o.o. izterjala terjatev po zamudnih sodbah.

8. V zvezi s 249. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, ki ga tožnica omenja v pritožbi, je treba pojasniti, da ta sicer določa, da zastaranje terjatev stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka (zadržanje zastaranja), vendar bi subjektivni zastaralni rok iz 352. člena OZ potekel do vložitve tožbe tudi ob uporabi te določbe. Stečajni postopek nad tožnico se je namreč začel 24. 4. 2008, kar pomeni, da bi zastaranje začelo teči - če ne s 19. 2. 2009 - s 24. 4. 2009, in bi bila tožba, vložena dne 30. 11. 2012, ravno tako prepozna, saj bi bila vložena po poteku triletnega zastaralnega roka.

9. Vendar pa tožnica v pritožbi utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določbe, ki bi jo moralo uporabiti (341. člen ZPP). Pravilno namreč opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugovor zastaranja toženca presojati tudi z vidika določbe 353. člena OZ (odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem). Prvi odstavek 353. člena OZ namreč določa, da če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona.

10. Tožnica je poleg opisa ravnanj toženca, zaradi katerih naj bi ji nastala škoda, zatrjevala tudi to, da je toženec s svojimi ravnanji uresničil zakonske znake večih kaznivih dejanj, in sicer „sklenitev škodljive pogodbe“ po 130. členu Kazenskega zakona (Uradni list SRS, št. 12/77, 3/78, 19/84, 47/87, 33/89 in 5/90) v zvezi s 392. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/1994, 70/1994 - popr., 23/1999, 110/2002 - ZDT-B, 40/2004, 55/2008 - KZ-1, 5/2009 - odl. US), „zloraba pooblastil“ po 132. členu Kazenskega zakona v zvezi s 392. členom Kazenskega zakonika, „oškodovanje upnikov“ iz 234. člena Kazenskega zakonika in „zloraba položaja ali pravic“ iz 244. člena Kazenskega zakonika (prim. trditve na list. št. 7, 12, 16, 19 spisa).

11. Ob teh trditvah tožnice bi moralo sodišče prve stopnje, ko je presojalo utemeljenost ugovora zastaranja toženca, uporabiti tudi določbo 353. člena OZ in ugotoviti, ali je bila vtoževana škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, ali je toženec res ravnal tako, kot navaja tožnica, in ali je za svoja ravnanja odgovoren, ter nadalje še, ali imajo toženčeva ravnanja znake kaznivega dejanja, in katerega, saj so relevantna le tista kazniva dejanja, za pregon katerih je predpisan daljši zastaralni rok od siceršnjega roka, v katerem zastarajo odškodninske terjatve. V tem primeru je torej obstoj kaznivega dejanja predhodno vprašanje (13. člen ZPP), ker je od njega odvisna dolžina zastaralnega roka, od dolžine zastaralnega roka pa je odvisna odločitev o glavni stvari (prim. V. Rijavec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 127).

12. Glede na navedeno je torej mogoče ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določbe 353. člena OZ, ki bi jo (tudi) moralo uporabiti, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Višje sodišče je glede na obseg potrebnega ugotavljanja dejanskega stanja in siceršnjih potrebnih ugotovitev za presojo tega konkretnega primera, ocenilo, da bi poseglo v pravico do pritožbe pravdnih strank, v kolikor bi na pritožbeni stopnji prvič ugotavljalo, ali očitki tožnice držijo in ali je v njih mogoče najti znake kakšnega kaznivega dejanja. Zato je višje sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Napotki sodišču prve stopnje so razvidni iz gornje obrazložitve.

13. Glede na sprejeto odločitev o ugoditvi pritožbe in razveljavitvi izpodbijane sodbe je višje sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka obeh pravdnih strank pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).