Jedro

Sodišče prve stopnje je vezano na trditveno podlago in ne more črpati trditvene podlage iz dokaznega postopka.

S konkretinimi prekoračitvami trditvene podlage je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu in v odločitvi o pravdnih stroških (tč. 1 in 3 izreka) sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino na podlagi katere se bo pri deležu do 1/1 nepremičnine z ID znakom ... (ID ...) kot tožene stranke do celote mogoč zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na ime tožnice A. A., …, EMŠO ... do deleža 1/1 navedene nepremičnine v roku 15 dni sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 113.750,00 EUR. Toženi stranki je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnici v znesku 1.112,92 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa da v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da so zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju ustnega dogovora med tožnico, njenim takratnim izvenzakonskim partnerjem in takratnim direktorjem tožene stranke, saj tožena stranka ne razpolaga z nobenim dokazom niti indicom, ki bi nakazoval na to, da je bila tožnici obljubljena nagrada za posredovanje pri iskanju novega najemnika, še manj pa da bi del najemnine šel za poravnavo obveznosti B. B. iz naslova pogodbe o finančnem leasingu št. Pričanje navedenih ne more imeti posebne dokazne vrednosti zaradi povezanosti skupnih interesov. Tožena stranka ves čas zanika obstoj ustnega dogovora in podpis izjav B. B. za vračilo DDV in o tem ne obstaja noben dokaz, negativnih dejstev pa tožena stranka ne more dokazovati. Temelj za popravek obračunanega DDV je v skladu z ZDDV-1 posredovano obvestilo ne pa izjava lizingojemalca. Nepojasneno je zakaj ustni dogovor ni bil pisno zaveden, čeprav je od njegove sklenitve do razrešitve Potočnika preteklo skoraj leto in pol in stranke niso uspele zapisati ničesar in ne obstaja noben dokument o tem. Napačni so zaključki sodišča, da priče C. C., Č. Č. in D. D. niso izpovedale nič, kar bi oporekalo obstoju ustnega dogovora. Že samo dejstvo, da tak dogovor ni bil zapisan in o njem ni sledi v kreditni mapi B. B. za uslužbence, ki se držijo internih pravil poslovanja, šteje, da tak dogovor ni obstajal. Zaključek sodišča je tudi v nasprotju z izpovedjo E., ki je trdil, da je izvedba dogovora potekala operativno preko njegovih zaposlenih. Predloženi opomini niso v nikakršni časovni povezavi z izvrševanjem domnevnega dogovora. Nesmiselen je zaključek sodišča prve stopnje, da prijava terjatev tožene stranke v stečajnem postopku nad B. B. ni relevantna, saj če bi obstajal dogovor tožene stranke teh terjatev ne bi prijavila. Napačna je ugotovitev, da del ustnega dogovora ni bilo, da tožeča stranka že od začetka vstopi kot leasingojemalka namesto B. B. v leasing razmerja oziroma da v leasing razmerje ne vstopa, če bi bile obveznosti po pogodbi že izpolnjene. Tega tožnica ni trdila, niti dokazovala, zato je ta zaključek v nasprotju s trditveno podlago. Glede na trditveno podlago je pravno odločilno pravno vprašanje ali so bili za veljaven prenos leasing pogodbe iz B. B. na tožnico izpolnjeni vsi pogoji skladno z leasing pogodbo, ZPotk in čl. 122 OZ. Na to vprašanje pa sodišče ni odgovorilo, saj samo ugotavlja, da naj bi šlo za dogovor o poplačevanju dolga s pobotom. Nadalje je sodišče prekoračilo trditveno podlago, ko ugotavlja, da nagrada za posredovanje pri sklenitvi najemnih pogodb ni pripadala tožeči stranki temveč je bilo dogovorjeno, da se nagrada nameni za poplačilo dolga po pogodbi o finančnem leasingu ..., kar je v nasprotju s trditvijo tožnice, da nagrada za posredovanje pripada njej. S tem je sodišče kršilo bistveno kršitev določb iz prvega odstavka čl. 339 ZPP v zvezi s čl. 2 ZPP hkrati pa sodišče toženi stranki ni dalo možnosti, da se izjavi, saj se do trditvene podlage, kot jo je postavilo ni mogla opredeliti. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in prekoračitve trditvene podlage se je sodišče izognilo odločanju o pravno odločilnih vprašanjih ali je bil za veljaven prenos pogodbe na tožečo stranko potreben pisni dogovor z vidika zahtevane obličnosti po ZPotK in zahteva po pisni privolitvi skladna z čl. 122 OZ. Določba čl. 6 ZPotK je kogentna in določa, da mora biti pogodba v pisni obliki in navedeni zakon določa ničnost zaradi pomanjkanja obličnosti. Zloraba določb četrtega odstavka čl. 51 OZ v konkretnem primeru ne pride v poštev.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil med tožnico, njenim takratnim izvenzakonskim partnerjem in takratnim direktorjem pravne prednice tožene stranke E. E. sklenjen ustni dogovor v letu 2009, da se razveže leasing pogodbo za družbo P. d.o.o., da bo tožnica našla novega najemnika in v primeru najemnine višje od 10.000,00 EUR gre 50 % od navedenega zneska za poplačila po pogodbi za finančni leasing nepremičnine ... in da se po preteku treh let leasing pogodba za stanovanjsko hišo prenese na tožnico (tč. 5 obrazložitve sodbe). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je bil ustni dogovor realiziran in da je bilo dogovorjeno, da se v primeru celotnega plačila leasinga na tožnico zgolj še prenese lastninsko pravico. Glede na zahtevano pismenost spremembe pogodbe o finančnem leasingu in ker tožena stranka kot finančna institucija nima nikakršnih dokazov niti tožnica, da je tožena stranka na kakršenkoli način privolila v take spremembe, zaključki sodišča o realizaciji ustavnega dogovora ne morejo prepričati. Prav tako sodišče napačno oceni pričevanje prič C. C., Č. Č. in D. D., ki o obstoju ustnega dogovora niso vedele nič glede na to, da tak dogovor ni bil zaveden v kreditni mapi tožene stranke B. B. in če bi obstajala navodila za njegovo izvedbo kot opozarja tožena stranka v pritožbi. Tudi opomini na katere se sklicuje sodišče prve stopnje iz začetka leta 2009 niso v časovni povezavi z sklenitvijo zatrjevanega dogovora v jeseni 2009. Če bi bil ustni dogovor sklenjen tožena stranka terjatve iz finančnega leasinga ne bi prijavila v stečajnem postopku nad B. B. in ni irelevantno tudi najemne pogodbe ne izkazujejo nobenega ustnega dogovora. Sodišče prve stopnje je vezano na trditveno podlago in ne more iz dokaznega postopka črpati trditvene podlage. Iz trditev v tožbi in pripravljalnih vlog tožeče stranke izhajajo trditve, da je bil dogovor sklenjen neposredno s tožnico leasing pogodba št. ... v smislu prenosnica pravic in obveznosti leasingojemalca B. B. oziroma je zatrjevala, da je bilo dogovorjeno, da tožeča stranka vstopi v pravni položaj B. B. s prenosom leasing pogodbe. Skladno s to trditveno podlago bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z ZpotK in čl. 122 OZ izpolnjeni pogoji za prenos na to vprašanje kot pravilno opozarja pritožba, sodišče ni odgovorilo. Prav tako je v nasprotju z trditveno podlago ugotovitev, da je šlo v konkretnem primeru za dogovor o poplačevanju dolga s pobotom, ko pa tožnica trdi, da ji pripada nagrada za posredovanje pri sklenitvi najemnih pogodb. S takimi prekoračitvami trditvene podlage je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka čl. 339 ZPP v zvezi s čl. 2 ZPP.

6. Zaradi navedenih kršitev in napačnih zaključkov sodišča prve stopnje je bilo pritožbi ugoditi in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (čl. 354 ZPP).

7. V novem odločanju bo moralo sodišče izhajati iz trditvene podlage tožeče stranke in zavzeti stališče do uporabe čl. 122 OZ in ustreznih določb ZpotK o obličnosti pogodb in v zvezi s tem ponovno oceniti že izvedene dokaze.

8. Izrek o stroških temelji na določbi čl. 165 ZPP.