Jedro

Upravni organ je lahko vrnil denacionalizacijski upravičenki v last in posest le tiste dele nepremičnin, ki niso obremenjene s služnostmi, nastalimi s sodno poravnavo, obremenjene dele pa le v last. Organ je bil vezan na sodno poravnavo. Ugovori ničnosti sodne poravnave niso predmet denacionalizacije in upravnega spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 9.3.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper 2. točko izreka delne odločbe Upravne enote K. z dne 5.10.1995. Prvostopni organ je odločil, da je zavezanec Ž.K. dolžan vrniti upravičenki E.B. v last nacionalizirani del nepremičnin parcelna št. 103/3, vpisani v vložku št. 96 k.o. B. in del nacionaliziranega zemljišča parcela št. 438/3, vpisane v vložku št. 646 k.o. B. v mejah nacionalizirane parcele št.103/3 k.o. B. po skici z dne 17.12.1947 (1. točka izreka); da mora zavezanec podržavljeni del objekta na parceli št. 103/3 k.o. B., razen prostorov v njem, ki jih ima v posesti D.K. oziroma njegovi predniki na podlagi sodne poravnave, sklenjene pred Temeljnim sodiščem v Kranju, Enoti v Radovljici dne 15.12.1994, zemljišče pa obremenjeno z obstoječimi dostopi in dovozi, izročiti upravičenki v posest z dnem pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka); s 3. točko izreka je bilo odločeno o vknjižbi lastninske pravice na upravičenko, s 4. točko o tem, da bo o odškodnini odločeno s posebno odločbo, in nazadnje še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Dodalo je, da med strankami ni sporno, da je upravičenka E.B. s pogodbo z dne 14.11.1946 odkupila od prodajalke O.K. nepremičnine, ki so predmet vračanja v tej denacionalizacijski zadevi. Prodajalka O.K. pa je z isto pogodbo za sebe in svoje pravne naslednike za 99 let zadržala pravico stvarne služnosti rabe in uživanja na delu nepremičnin, navedenih v pogodbi. Kupljene nepremičnine so bile nato E.B. podržavljene na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48), kar je bilo izvedeno z odločbo predsedstva vlade LRS z dne 9.11.1951. Na podlagi pogodbe o odškodnini z dne 12.10.1951 je pravni prednik podjetja Ž.K. pravnim naslednikom O.K. izplačal odškodnino za stvarne služnosti, dogovorjene s kupno pogodbo z dne 14.11.1946. Za iste služnosti pa je D.K. pred Temeljnim sodiščem v Kranju, Enoti v Radovljici sklenil 15.12.1994 sodno poravnavo z zavezancem Ž.K. Tako je po mnenju sodišča prve stopnje v tej denacionalizacijski zadevi sporno vprašanje, ali se upravičenki v denacionalizacijskem postopku vrne zahtevana nepremičnina v last in posest v celoti, ali pa se ji lahko v last in posest vrne le tisti del nepremičnine, ki s služnostmi ni obremenjen, s služnostmi obremenjeni del pa se ji vrne le v last. Po presoji sodišča prve stopnje sta morala zato upravna organa pri svojem odločanju upoštevati sodno poravnavo, sklenjeno dne 15.12.1994 pred Temeljnim sodiščem v Kranju, Enoti v Radovljici med D.K. in Ž.K., vse dokler obstaja in zato vračilo spornih nepremičnin, na katerih obstojajo stvarna bremena, tudi v posest denacionalizacijski upravičenki, ni mogoča. Sklenjena sodna poravnava namreč nadomešča sodno odločbo in jo je zato v skladu z 2. členom Zakona o sodiščih dolžan spoštovati tudi upravni organ, pa tudi upravno sodišče. Zato njene zakonitosti ali celo ničnosti ne more ugotavljati upravni organ ali upravno sodišče, temveč sodišče splošne pristojnosti in če bo v pravdi ugotovljena ničnost, bo lahko to tudi razlog za obnovo denacionalizacijskega postopka.

Tožniki v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljajo pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Po povzemanju vsebine izpodbijane sodbe menijo, da je iz nje možno razbrati, da se sodišče prve stopnje kot razlog za zavrnitev tožbe sklicuje na določbo 33. člena ZDen, po kateri služnosti, izbrisane s podržavljenjem, oživijo. Menijo, da je takšno stališče v temelju zmotno in v nasprotju z nespornimi dejstvi, navedenimi v izpodbijani sodbi. Stvarne pravice namreč sploh niso bile podržavljene, pač pa so ugasnile na pogodbeni podlagi. Pravni prednik Ž.K. je zanje plačal odškodnino s pogodbo z dne 12.10.1951, ki je bila sklenjena po podržavljenju nepremičnin. Zato je zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, da so te služnosti sedaj lahko oživele. Zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba glede odločitve o vrnitvi posesti na vrnjenih nepremičninah upoštevati sodno poravnavo, ki sta jo pred sodiščem sklenila dne 15.12.1994 D.K. in zavezanec Ž.K. brez sodelovanja denacionalizacijske upravičenke. Sodna poravnava je nična zaradi kršitev prisilnih določb ZDen in ZLPP, na kar so tožniki opozorili že v tožbi. Po določbi 109. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) mora sodišče na ničnost paziti po uradni dolžnosti, zato bi se moralo do sodne poravnave in ugovora ničnosti opredeliti, saj gre pri poravnavi za pogodbeno razpolaganje strank podpisnikov poravnave, ki pa ga sodišče v konkretnem primeru ne bi smelo dovoliti.

Tožena stranka in državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje svojo odločitev opira na razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

V tem upravnem sporu je sporno, ali je sedaj že pokojna denacionalizacijska upravičenka E.B. upravičena do vrnitve celotne nacionalizirane nepremičnine v last in posest, torej vrnitve v posest tudi tistega dela vrnjenih nepremičnin, za katerega je D.K. sklenil z zavezancem Ž.K. sodno poravnavo pred Temeljnim sodiščem v Kranju, Enoti v Radovljici, o oživitvi služnosti, ali pa ta s služnostjo obremenjeni del nepremičnine dobi upravičenka le v last, ne pa tudi v posest. Sodišče prve stopnje med povzemanjem določb Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-1, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/2000 in 11/2001 - odl. US) sicer našteva tudi 33. člen tega zakona, ki določa, da se nepremičnine vrnejo prosto hipotekarnih bremen, ki so nastale po njihovem podržavljenju do dneva uveljavitve ZDen, da pa služnosti, izbrisane s podržavljenjem, oživijo. Vendar pa je po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 2. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 19/94 in 45/95). Po navedeni določbi ZS morajo pravnomočno odločbo sodne oblasti spoštovati vse fizične in pravne osebe v Republiki Sloveniji, zato te odločbe vežejo tudi sodišča in vse druge državne organe Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ima sklenjena sodna poravnava učinek pravnomočnosti in izvršljivosti in da je torej izenačena s pravnomočno sodno odločbo. Sodna poravnava ima namreč materialno in procesno pravne učinke. Materialnopravni učinki so v tem, da stranki na novo uredita sporna medsebojna pravna razmerja tako, da vsaka izmed njih v ta namen nekaj da, stori ali popusti. Procesni učinki pa so v tem, da pomeni sodna poravnava konec neke pravde oziroma drugega sodnega spora, to je konec procesnopravnega razmerja, pravnomočnost in izvršljivost. Stranka ima pri taki sklenjeni sodni poravnavi ugovor pravnomočnosti, kar pomeni, da mora sodišče tudi po uradni dolžnosti paziti, ali ni morda o isti zadevi sklenjena sodna poravnava. Zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča upravni organ prve stopnje zaradi sklenjene sodne poravnave pred Temeljnim sodiščem v Kranju, Enoti v Radovljici z dne 15.12.1994, lahko odločil o vrnitvi nepremičnin v last in posest denacionalizacijski upravičenki E.B. le glede tistih njenih nepremičnin, na katere se ne nanaša sodna poravnava, torej le na neobremenjene nepremičnine oziroma dele nepremičnin. Glede nepremičnin, za katere pa je bila sklenjena sodna poravnava, pa je organ prve stopnje skladno z določbo 1. odstavka 16. člena ZDen lahko odločil, da se denacionalizacijski upravičenki vrnejo le v njeno last, in sicer vse dokler navedena sodna poravnava, ki je za tožnike sporna, ne bo morebiti pravnomočno izpodbita pred sodiščem splošne pristojnosti.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore, ki se nanašajo na ničnost sklenjene poravnave, sklenjene pred Temeljnim sodiščem v Kranju, Enoti v Radovljici, saj ti ugovori niso predmet tega postopka, pač pa postopka pred sodiščem splošne pristojnosti.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožnikov kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.