Jedro

Tožnik v obravnavani zadevi trdi, da se je s tem, da je bila odločba izdana, lahko seznanil šele, ko je prejel odločbo št. 351-283/2019-11 z dne 9. 7. 2019, ker je šele iz nje lahko razbral, da se nanaša tudi na prizidek objekta, za katerega zatrjuje, da se nahaja na njegovem zemljišču, in da tega ni bilo mogoče razbrati iz podatkov javnega vpogleda. Glede na napačno stališče toženke, da je za začetek teka roka v vsakem primeru ključno zgolj to, kdaj je predlagatelj izvedel za številko, naziv odločbe, organ, ki jo je izdal in datum pravnomočnosti, pa toženka tega, ali se je tožnik zgolj iz podatka, zabeleženega v evidenci javni vpogled GURS v okoliščinah konkretnega primera lahko seznanil, da je bila izdana odločba, ki posega v njegov pravni interes, sploh ni ugotavljala. Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Radovljica št. 351-743/2019-5 z dne 9. 3. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnika za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Upravne enote Radovljica št. 351-283/2019-11 z dne 9. 7. 2019, s katero je bila investitorju A. A., ..., dovoljena uporaba počitniške hišice, zgrajene na zemljišču parc. št. 1112/161 k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da je organ 28. 10. 2019 prejel predlog tožnika za obnovo postopka iz razloga po 9. točki prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik je navedel, da je izvedel za odločbo 30. 9. 2019, ko mu je upravni organ na podlagi zahteve za informacijo javnega značaja posredoval vso dokumentacijo v postopku, ki je tekel v zadevi št. 351-283/2019, v kateri je bila investitorju na podlagi 118. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) dovoljena uporaba počitniške hišice, zgrajene pred 31. 12. 1967. 2. Ugotavlja, da predlog ni pravočasen, ker ni bil vložen v enem mesecu od dneva, ko je tožnik izvedel, da je bilo dovoljenje izdano. Tožnik je namreč sam pojasnil, da je njegov sin 28. 9. 2019 vpogledal v podatke GURS in ga seznanil, da je iz tega vpogleda razvidno, da je Upravna enota Radovljica glede parc. št. 1112/116 k.o. ... dne 10. 7. 2019 izdala uporabno dovoljenje v postopku domneve izdanega gradbenega dovoljenja in uporabnega dovoljenja. ZUP pa določa enomesečni prekluzivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, ki začne teči od trenutka, ko je stranka izvedela za izdajo upravnega akta, tudi če ni podrobneje seznanjena z njegovo vsebino. Tožnik šteje, da je relevanten datum 30. 9. 2019, ko se je seznanil z upravnim aktom, vendar je po presoji organa za ugotovitev pravočasnosti ključen datum 28. 8. 2019. Iz kopije vpogleda v javni prostorski portal namreč izhaja, da so na njej podatki o parcelni številki, katastrski občini, številki zadeve, vrsti izdanega upravnega akta, nazivu zadeve, datumu izdaje upravnega akta in njegovi pravnomočnosti. Torej vsi ključni podatki o tem, da je bil upravni akt izdan. Predlog v skladu z drugim odstavkom 47. člena GZ tudi ni dovoljen.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Strinja se s tožnikom, da se določbe drugega odstavka 47. člena GZ ne nanašajo na postopke legalizacij izvedenih gradenj pred uveljavitvijo tega zakona. Vendar to na pravilnost odločitve ne vpliva, saj je bilo treba predlog za obnovo zavreči kot prepozen iz drugega razloga. Enomesečni rok za vložitev predloga za obnovo postopka začne namreč teči od trenutka, ko je stranka izvedela za izdajo upravnega akta, tudi če ni bila podrobneje seznanjena z njegovo vsebino. Od takrat, ko je za izdajo akta izvedela, ima mesec dni časa, da vloži zahtevo za obnovo postopka. Tožnik napačno šteje, da začne rok teči, ko je bil seznanjen z vsebino odločbe, saj zadošča vedenje, da je bil upravni akt izdan. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da iz predložene kopije vpogleda v javni prostorski portal izhajajo vsi ključni podatki o izdanem upravnem aktu, zanj pa je tožnik izvedel, ko je opravil vpogled v ta portal, tj. 28. 8. 2019. Zato je predlog za obnovo, vložen 25. 10. 2019, nedvomno prepozen. Tožnikovim navedbam, da prej ni mogel vedeti, kaj uporabno dovoljenje pomeni, ne more slediti, saj je zapisan tudi podatek, da gre za uporabno dovoljenje.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Navaja, da je odločitev prvostopenjskega organa tako pomanjkljiva in napačna, da se je ne da preizkusiti. Organ ni zavzel argumentiranih in jasnih stališč do nobene navedbe in predloženega dokaza. Tako odločanje predstavlja kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ne drži, da je tožnik sam vpogledal v javne podatke GURS, saj je star 91 let in nima računalnika. Informacijo je pridobil od sina in jo nemudoma posredoval pooblaščenki, ki je izvedla postopek pridobitve vseh dokumentov. Toženka o tem ni izvedla predlaganih dokazov ampak vztraja, da je to dejstvo nesporno, kar ni res. Poleg tega iz javno dostopnih podatkov izhaja zgolj dejstvo, da je UE Radovljica dne 10. 7. 2019 v zadevi opr. št. 351-283/2019 glede parc. št. 1112/161 k.o. ... izdala "UD" v upravnem postopku domeve izdanega gradbenega in uporabnega dovoljenja po ZGO-1, ki je postalo pravnomočno dne 30. 7. 2019. Zato je pooblaščenka zaprosila za informacijo javnega značaja, organ pa ji je 30. 9. 2019 posredoval dokumentacijo. Tega dne se je tožnik prvič seznanil z izdano odločbo in dejstvom, da je upravni organ drugi osebi podelil pravico z izdanim uporabnim dovoljenjem tudi za prizidek, ki stoji na njegovem zemljišču, in ni bil zgrajen istočasno z objektom. Pravni prednik investitorja je namreč okoli leta 1992 nelegalno dozidal drvarnico in kopalnico ter ta del objekta postavil na zemljišče parc. št. 1112/199 k.o. ..., last tožnika, o čemer pred Okrajnim sodiščem v Kranju teče spor pod opr. št. P 71/2018. Tožnik se je šele tega dne seznanil, da je odločba izdana in se nanaša (tudi) na sporni prizidek. Iz samega vpogleda v javni portal, ki ga ni izvedel tožnik, ni razvidna vsebina izdanega upravnega akta, razvidno je zgolj stanje upravnega postopka v določeni upravni zadevi glede določenega zemljišča. 5. Navaja še, da je sodna praksa, da začne rok za vložitev predloga za obnovo teči od seznanitve z vsebino odločbe, enotna (Psp 553/2016, IV U 149/2009), toženka pa ni argumentirala, zakaj od nje odstopa. Tožnik se je z vsebino odločbe in s tem, da je upravni organ izdal upravni akt za objekt, ki stoji na njegovem zemljišču (tega podatka pa javni vpogled v GURS ne vsebuje), seznanil 30. 9. 2019. Stranki ni znano, kaj pomeni "UD" in niti kaj pomeni zabeležka „domneva izdanega gradbenega in uporabnega dovoljenja po ZGO-1.“ Iz sheme izpisa javno dostopnega portala GURS sicer res izhaja naziv „uporabna dovoljenja“, vendar je to splošen naziv, saj je uporabljena množina. Zato tožnik ne more vedeti, kaj to predstavlja zanj in njegovo lastnino. Ker je to izvedel šele iz prejete dokumentacije, je njegov predlog pravočasen. Stališče organa, da predlog ni dovoljen po 47. členu GZ je za ta postopek nepomembno, saj te določbe v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Sporna odločba je bila izdana na podlagi določbe 118. člena GZ, po kateri se šteje, da imajo objekti, ki izpolnjujejo pogoje iz 197. in 198. člena ZGO-1 pridobljeno gradbeno in uporabno dovoljenje. Določba torej ureja razmerja nastala do uveljavitve zakona in ne razmerij, nastalih po njegovi uveljavitvi. Zato 47. člena GZ niti pojmovno ni mogoče enačiti s stanjem gradenj izvedenih pred uveljavitvijo predpisa. Predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi in o zadevi meritorno odloči oziroma podrejeno, da ga vrne organu prve stopnje v ponovni postopek in odredi, naj o zadevi odloča druga uradna oseba. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče se strinja s tožnikom, da se drugi odstavek 47. člena GZ, ki določa, da po preteku dveh mesecev od začetka gradnje ni mogoče predlagati obnove postopka iz razloga iz prejšnjega stavka, ne nanaša na obravnavano situacijo. To je ugotovil tudi drugostopenjski organ. Objekt, na katerega se nanaša odločba št. 351-283/2019-11 z dne 9. 7. 2019, je bil namreč dokončan že pred uveljavitvijo GZ. Določba, da obnove postopka ni mogoče predlagati po poteku dveh mesecev od začetka gradnje, pa se lahko nanaša zgolj na tiste gradnje, ki so se pričele po tem, ko se je zakon pričel uporabljati, torej po 1. 6. 2018. 9. V obravnavani zadevi pa je treba uporabiti določbo 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, ki določa, da lahko stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Toženka je zavzela stališče, da predlagatelj izve, da obstaja upravni akt, ko se seznani z nazivom upravnega organa, ki ga je izdal, nazivom zadeve, opravilno številko, datumom izdaje in podatkom o njegovi pravnomočnosti. Zato ni presojala trditev tožnika, da se iz samega podatka v javnem vpogledu GURS, ki vsebuje vse te podatke, ni mogel seznaniti, ali se odločba, ki je bila izdana, sploh nanaša na njegovo nepremičnino in da je to lahko storil šele, ko jo je prejel. 10. Sodišče ugotavlja, da se je pred uveljavitvijo novele ZUP-C citirana zakonska določba glasila, da lahko stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko ji je bila odločba vročena. Po stališču teorije je bila taka ureditev bistveno bolj skladna z načelom varstva pravic pravic strank, saj šele vročitev odločbe oziroma seznanitev stranke z njeno vsebino omogoča možnost učinkovitega pravnega varstva stranke. Če je oseba, ki v postopku ni sodelovala, čeprav bi morala sodelovati kot stranka ali stranski udeleženec, zgolj izvedela, da je bila odločba izdana, ne pa tudi, kakšna je njena vsebina niti kakšni so razlogi za odločitev, se bo le težko pravočasno in ustrezno odzvala s predlogom za obnovo postopka.1

11. Vendar je zakonodajalec to ureditev spremenil, pri čemer je sledil sodni praksi, ki je zaradi zagotovitve poštenega izvrševanja procesnih pravic udeležencev postopka2 že po prej veljavni ureditvi, ki je izrecno določala, da rok teče od vročitve odločbe, zavzela stališče, da za odločanje o dovolitvi obnove postopka ni nepomembno, ali je predlagatelj obnove vedel za postopek in izdajo odločbe. Zato je bila v praksi razlaga te določbe taka, da je bila obnova dovoljena le, če je iz okoliščin izhajalo, da predlagatelj obnove ni vedel za izdajo odločbe oziroma iz okoliščin ni mogel sklepati, da je bila odločba izdana. V takem primeru je namreč stranka lahko zavarovala svoje pravice že med postopkom s tem, da je zahtevala, da se ji prizna položaj stranke, bodisi po končanem postopku, s tem, da je zahtevala vročitev odločbe in zoper odločbo vloži pritožbo.3

12. Teorija poudarja, da dosedanja sodna praksa Vrhovnega sodišča navedene določbe ne problematizira in zavzema stališče, da daje jasen odgovor na vprašanje začetka teka subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka. Ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča pa sledi tudi Upravno sodišče.4 Stranka je dolžna pokazati skrbnost v zvezi z zavarovanjem svojih pravic tako, da nemudoma preveri vsako informacijo o tem, da je izdana odločba, ki se nanaša na njene pravice oziroma pravne koristi. Za začetek štetja roka je torej odločilen dan, ko se je predlagatelj seznanil z dejstvom, da je bila odločba izdana, in ne dan, ko je bil seznanjen z njeno vsebino. Tako izhaja iz številnih sodb naslovnega sodišča5. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi tožniku, da je ustaljena sodna praksa ravno obratna, tj. da rok teče od vročitve odločbe, kot si navedeno določbo razlaga Višje in delovno sodišče oddelek za socialne spore6. 13. Po presoji sodišča je navedene razlike med stališčem teorije in sodne prakse, upoštevaje pri tem, da morajo imeti stranke možnost učinkovitega pravnega varstva, mogoče preseči z ustrezno razlago 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, ki upošteva okoliščine konkretnega primera. Trenutek, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana, namreč ni v vseh primerih enak, kot je to štela toženka, ampak je treba ugotovitev, kdaj je bila stranka seznanjena z odločbo, povezati s pravnim interesom, ki ga zasleduje. Tako včasih zadošča, da stranka zgolj izve, da je odločba izdana, ker je na prvi pogled jasno, kakšen je njen predmet ter v posledici tega, kako posega v njen pravni interes. Zato ob dolžni skrbnosti rok 30 dni, od kar je izvedela za obstoj odločbe, zadošča za argumentirano uveljavljanje njenih interesov s predlogom za obnovo. V nekaterih primerih pa zgolj vedenje o tem, da je bila izdana odločba, o njeni opravilni številki in nazivu, ne omogoča, da predlagatelj razbere tudi ali se vsebina te odločbe nanaša na njegov pravni interes. Da bi to ugotovil, se mora seznaniti z njeno vsebino. Zato stališče, da se predlagatelj obnove vedno seznani z odločbo, izdano v postopku, za katerega predlaga, naj se obnovi, tedaj, ko izve za njeno opravilno številko, datum izdaje, ime in organ, ki jo je izdal, ni pravilno. Če namreč stranka zgolj na podlagi teh podatkov ne more sklepati, da odločba posega v njen pravni interes, ni mogoče šteti, da je s seznanitvijo s temi podatki tudi izvedela za izdajo odločbe.

14. Tožnik v obravnavani zadevi trdi, da se je s tem, da je bila odločba izdana, lahko seznanil šele, ko je prejel odločbo št. 351-283/2019-11 z dne 9. 7. 2019, ker je šele iz nje lahko razbral, da se nanaša tudi na prizidek objekta, za katerega zatrjuje, da se nahaja na njegovem zemljišču, in da tega ni bilo mogoče razbrati iz podatkov javnega vpogleda. Glede na napačno stališče toženke, da je za začetek teka roka v vsakem primeru ključno zgolj to, kdaj je predlagatelj izvedel za številko, naziv odločbe, organ, ki jo je izdal in datum pravnomočnosti, pa toženka tega, ali se je tožnik zgolj iz podatka, zabeleženega v evidenci javni vpogled GURS v okoliščinah konkretnega primera lahko seznanil, da je bila izdana odločba, ki posega v njegov pravni interes, sploh ni ugotavljala. Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

15. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. V ponovljenem postopku naj toženka ugotovi, ali se je tožnik v okoliščinah obravnavanega primera z vpogledom v javni vpogled GURS lahko seznanil, da je bila izdana odločba, ki posega v njegov pravni interes, ali pa je bilo to mogoče šele, ko mu je bila odločba vročena.

16. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Pri tem je upoštevalo stališča Evropskega sodišča za človekove pravice, da obravnava ni nujna, če ni spornih dejanskih in pravnih vprašanj, ki jih ne bi bilo mogoče ustrezno rešiti na podlagi sodnega spisa in pisnih vlog strank. V teh primerih lahko država ob upoštevanju zahteve po učinkovitosti postopka odloči le na podlagi elementov spisa brez oprave obravnave. Sistematično izvajanje obravnave bi namreč lahko nasprotovalo načeloma učinkovitosti in ekonomičnosti postopka in nenazadnje pripeljalo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zlasti v postopkih, ki terjajo prednostno ali hitro odločanje.7

17. Sodišče ni sledilo tožbenemu predlogu, naj samo odloči o stvari v sporu polne jurisdikcije. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Bistvo upravnega spora je torej nadzor nad zakonitostjo delovanja uprave in ne prevzemanje njene funkcije. Odločanje v sporu polne jurisdikcije je predvideno kot izjema, kot zadnja možnost učinkovitega sodnega varstva pravic posameznika. V obravnavani zadevi po presoji sodišča ni izpolnjen nobeden izmed pogojev za odločanje v sporu polne jurisdikcije iz 65. člena ZUS-1, poleg tega je tudi narava ugotovljene kršitve takšna, da narekuje odpravo izpodbijanega akta in vrnitev zadeve v ponoven postopek, saj toženka relevantnega dejanskega stanja sploh ni ugotavljala. Prav tako po ZUS-1 ne obstaja pravna podlaga, po kateri bi sodišče odredilo, da bi v upravni zadevi v ponovljenem postopku odločala druga uradna oseba. Zato se sodišče v utemeljenost oziroma neutemeljenost tega predloga ni spuščalo.

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopala odvetnica, zato se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

1 E. Kerševan, V Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 441. 2 Glej I U 1434/2016. 3 Glej I Up 1108/2000, I Up 657/2001. 4 Glej B. Žuber v: P. Kovač, E.Kerševan (ur.) Komentar ZUP, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta v Ljubljana 2020, stran 667-678 in v opombah navedene odločitve Vrhovnega in Upravnega sodišča. 5 Glej I U 1786/2013, I U 239/2010, III U 20/2013, II U 187/2010, I U 1137/2011, II U 186/2010, II U 245/2015. 6 Psp 597/2016, Psp 553/2016. 7 Glej I Up 146/2021 in v njej navedene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice.