Jedro

Sodišče prve stopnje je v prvem delu izreka odločitev oblikovalo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v okviru 2. točke tožbenega zahtevka, to je o vrnitvi v neposredno posest predmete leasinga po obeh pogodbah. V nadaljevanju pa je svojo odločitev oblikovalo tako, da je v izrek odločbe vneslo zahtevek, ki ga tožeča stranka v tem postopku ni postavila.

Ko sta obe pogodbi zaradi kršitev tožene stranke razdrti, je tožena stranka v skladu s pogodbenimi določili dolžna vrniti oba predmeta leasinga. Tožeča stranka tako utemeljeno zahteva vrnitev stvari.

Obojega, vrnitev predmetov leasinga in plačila zneska 18.882.374,58 SIT pa tožeča stranka ne more uspešno zahtevati. O denarnem (odškodninskem) zahtevku bi lahko sodišče prve stopnje odločalo, če bi bila znana vrednost vseh vozil.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne proti delu sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je toženi stranki naloženo, da v roku 15 dni tožeči stranki vrne v neposredno posest predmet leasinga po pogodbi o finančnem leasingu št...., to je tovorno vozilo ... (z reg. št. ...), in predmet leasinga po pogodbi o finančnem leasingu št. ..., to je prikolico TIP ... in zaboj PAL (z reg. št....) in se v tem obsegu sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdi.

V preostalem izpodbijanem delu 1. točke, 3. in 4. točki izreka pa se pritožbi tožene stranke ugodi in se v tem obsegu sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbi tožeče stranke zoper 2. točko izreka se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

O pritožbenih stroških obeh pravdnih strank bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki vrniti v neposredno posest predmete leasinga po dveh pogodbah o finančnem leasingu, nato je tožeča stranka v roku 30 dni po vrnitvi teh predmetov dolžna opraviti cenitev predmetov in jih prodati v skladu z ocenjeno vrednostjo, o čemer je dolžna takoj obvestiti toženo stranko, nato pa je tožena stranka v roku 15 dni po prejemu obvestila dolžna plačati tožeči stranki razliko med 18.882.374,58 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 12.3.2003 do dneva prodaje in prodajno ceno, ki jo bo tožeča stranka dosegla s prodajo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prejema obveznosti do dneva plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več je zavrnilo (2. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 852.848,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2003 do plačila (3. točka izreka). Tožena stranka sama nosi svoje stroške (4. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka je izpodbijala sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožena stranka pa zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 338. člena ZPP. Tožeča stranka je predlagala spremembo izpodbijane sodbe v točki

1. izreka tako, da sodišče druge stopnje določi sankcijo za primer, če tožena stranka v roku 15 dni ne bi vrnnila v neposredno posest tožeči stranki predmetov leasinga, ki bi bila v tem, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati polni znesek 18.882.374,58 SIT skupaj s pripadki. Tožena stranka pa je predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da sodišče druge stopnje tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo odločanje.

Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbi in zahtevali povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba tožene stranke je deloma utemeljena.

1. O utemeljenosti pritožbe tožene stranke.

Tožeča stranka je oblikovala tožbeni zahtevek tako, da naj sodišče prve stopnje odloči, da ji je tožena stranka dolžna plačati vtoževani znesek v višini 18.882.374,58 SIT s pripadki (1. točka zahtevka- primerjaj v spisu list. št. 3). Hkrati pa je zahtevala, da naj ji tožena stranka vrne v neposredno posest predmeta leasinga po dveh pogodbah o finančnem leasingu, kot je navedeno v točki 2 tožbenega zahtevka in ji povrne njene pravdne stroške (list. št. 3 v spisu).

Sodišče prve stopnje je v prvem delu izreka odločitev oblikovalo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v okviru 2. točke tožbenega zahtevka, to je o vrnitvi v neposredno posest predmete leasinga po obeh pogodbah. V nadaljevanju pa je svojo odločitev oblikovalo tako, da je v izrek odločbe vneslo zahtevek, ki ga tožeča stranka v tem postopku ni postavila. Takšna odločitev je namreč vsebovana v nadaljevanju 1. točke izreka, kjer je sodišče prve stopnje naložilo tožeči stranki dolžnost opraviti cenitev predmetov in jih prodati v skladu z ocenjeno vrednostjo, o čemer je dolžna takoj obvestiti toženo stranko, nato pa je tožena stranka v roku 15 dni od prejema obvestila dolžna plačati tožeči stranki razliko med vtoževanim zneskom, to je vrednostjo predmetov leasinga z zakonskimi zamudnimi obrestmi in prodajno ceno, ki jo bo tožeča stranka dosegla s prodajo s pripadki za čas od prejema obvestila do dneva plačila.

Zoper zadnji del odločitve pa je tožena stranka uveljavljala prekoračitev tožbenega zahtevka zunaj okvirov 2. člena ZPP. Kot je bilo razloženo, tožeča stranka ni oblikovala tožbenega zahtevka, kot je odločilo sodišče prve stopnje v delu 1. točke izreka. S sodbo sodišča prve stopnje je bil torej prekoračen tožbeni zahtevek v tem delu, kot je bilo navedeno. Ker je kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, možen nadaljnji postopek pred sodiščem prve stopnje, je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v omenjenem delu (1. točka izreka) razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (357. člen ZPP).

2. O neutemeljenosti pritožbe tožene stranke.

Tožena stranka se v pritožbi strinja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da ob tem, ko sta obe pogodbi zaradi kršitev tožene stranke razdrti, je tožena stranka v skladu s pogodbenimi določili dolžna vrniti oba predmeta leasinga. Tožeča stranka tako utemeljeno zahteva vrnitev stvari. Vendar pa ne more zahtevati tako vrnitve stvari kot plačila vseh obrokov, saj se je po pogodbi (primerjaj A/2) tožeča stranka zavezala, da bo prodala predmete, ki (ko) jih leasingojemalec (tožena stranka) vrne, prejeti znesek pa mora ustrezati po izvedencu določenemu znesku vrednosti predmetov, ki ga je treba odšteti od zneska, ki ga tožena stranka dolguje. Obojega, torej vrnitev predmetov leasinga in plačila vtoževanega zneska pa ne more zahtevati.

Ker tožena stranka izrecno niti ne napada odločitve sodišča prve stopnje v tistem delu 1. točke izreka, kjer je naložena toženi stranki vrnitev predmetov leasinga, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega dela 1. točke izreka ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je v tem delu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Tožeča stranka sicer izrecno napada le odločitev dela 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje in sicer v tem smislu, naj sodišče druge stopnje določi sankcijo za primer, če tožena stranka ne bi v postavljenem roku vrnila obeh predmetov leasinga. Sankcija naj bi bila v tem, da bi bila tožena stranka dolžna plačati v celoti vtoževani znesek (primerjaj 1. točko tožbenega zahtevka tožeče stranke). S tem pa po vsebini tožeča stranka napada tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v večjem obsegu kot je to izraženo v 1. točki izreka odločbe. Zato je sodišče druge stopnje po vsebini štelo, da se je pritožila tudi zoper

2. točko izreka.

Sodišče druge stopnje se strinja z materialnopravnimi razlogi v izpodbijani sodbi v delu, kjer je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da sta obe pogodbi zaradi kršitev tožene stranke razdrti.

Zato bi morala tožena stranka v skladu s pogodbenimi določili vrniti tožeči stranki predmete leasinga. Obojega, vrnitev predmetov leasinga in plačila zneska 18.882.374,58 SIT pa tožeča stranka ne more uspešno zahtevati. O denarnem (odškodninskem) zahtevku bi lahko sodišče prve stopnje odločalo, če bi bila znana vrednost vseh vozil. Vendar pa je možnost ugotavljanja vrednosti vozil odvisna od sodelovalne dolžnosti tožene stranke. Če bi tožena tožeči stranki vozila izročila bi tožeča stranka ravnala v skladu s točko 17.1. Splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu vozila (primerjaj v prilogi A/8, dalje Splošni pogoji), če bi upoštevala ceno, ki bi ustrezala vrednosti predmetov leasinga, ki bi jo izračunal neodvisni izvedenec v času nadomestnega vnovčenja. Obveznost odšteti izkupiček, ki bi bil dobljen s prodajo vozil od obstoječega dolga, izračunanega po pravilih 7. poglavja Splošnih pogojev, je tožeča stranka že sama navedla (primerjaj tč. V. pripravljalne vloge tožeče stranke, list. št. 23). Upoštevanje vrednosti vozil, ob izračunanem dolgu, pa ji je zaradi svojega ravnanja onemogočala tožena stranka (primerjaj trditev tožeče stranke v isti pripravljalni vlogi pod tč. VI., list. št. 24).

Od razpleta nadaljnnega postopka, torej ali bo tožeča stranka sploh lahko ugotovila vrednost vozil, bo odvisna odločitev sodišča prve stopnje v denarnem (odškodninskem) zahtevku. Iz enakih razlogov kot v razveljavitvi sodbe prve stopnje je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo tudi v 2. točki in posledično v 3. in

4. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Napotki sodišču prve stopnje izhajajo iz navedene obrazložitve v tej odločbi.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. člena ZPP. O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi.