Jedro

Tožena stranka je analizirala stanje igralništva v Sloveniji in na Krasu, ocenjevala, ali je obstoječa ponudba zadostna in kaj bi pomenila dodatna ponudba ter presojala vplive igralništva na lokalno okolje. Na ta dejstva je tudi oprla svojo odločitev, vendar pa tožeče stranke pred izdajo izpodbijane odločbe s tem ni seznanila in se ta o njih ni imela možnosti izjaviti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Vlade Republike Slovenije, št. 46101-8/2016/3 z dne 10. 8. 2016 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je z vlogo z dne 23. 2. 2015, ki jo je dopolnila dne 5. 5. 2016, toženo stranko zaprosila za dodelitev koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu na lokaciji ... Tožena stranka je z izpodbijano odločbo vlogo tožeče stranke zavrnila (1. točka izreka) ter odmerila stroške postopka v višini 8.340,00 EUR, obenem pa ugotovila, da jih je tožeča stranka že poravnala (2. točka izreka).

2. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je tožeča stranka vlogi za dodelitev koncesije predložila vse listine in dokaze ter navedla dejstva, ki jih zahtevajo 3., 92. in 94. člen Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS) ter 3. do 6. člen Pravilnika o prirejanju posebnih iger na srečo v igralnih slonih. Tožena stranka je v postopku pozvala Finančni urad Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) naj poda strokovno mnenje o vlogi tožeče stranke, obenem pa naj predloži tudi podatke o njenem izpolnjevanju davčnih, koncesijskih in drugih javnopravnih obveznosti. Tožena stranka je skladno s 68. v zvezi s 100. členom ZIS zaprosila Občino Sežana za soglasje ali za odrek soglasja tožeči stranki za opravljanje igralniške dejavnosti na njenem območju, sosednje občine, to je Občine Divača, Komen, Hrpelje - Kozina in Vipava, pa naj k predlogu tožeče stranke podajo svoja mnenja. Občini Divača in Vipava na predlog nista odgovorili, Občina Hrpelje - Kozina je podala pozitivno mnenje, Občina Komen pa zaprosila za dodatna pojasnila, vendar pa tudi po tem, ko so ji bila posredovana, odgovora ni podala. Občina Sežana je toženi stranki sporočila, da se je občinski svet seznanil z vlogo tožeče stranke, da pa bo o soglasju odločal po sklenitvi dogovora s tožečo stranko z namenom, da se zavaruje občinski interes. Tožena stranka je Občino Sežana nato z dopisom z dne 26. 5. 2016 ponovno pozvala naj se izjasni o morebitnem soglasju, obenem pa jo opozorila, da bo, kolikor odgovora ne bo prejela v roku 15 dni, odločila brez njenega stališča. Občina Sežana je toženo stranko seznanila, da občinski svet o zadevi še ni odločal in da pogovori s tožečo stranko še potekajo.

3. Tožena stranka je v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe citirala prvi odstavek 3. člena ZIS, ki določa, da je prirejanje iger na srečo izključna pravica Republike Slovenije, razen če s tem zakonom ni določeno drugače. Igre na srečo se lahko prirejajo le na podlagi dovoljenja, oziroma koncesije, o čemer tožena stranka odloča po prostem preudarku ter pri tem upošteva več kriterijev. Ugotovila je, da tožeča stranka izpolnjuje formalne pogoje za pridobitev koncesije za opravljanje dejavnosti prirejanja posebnih iger na srečo (organiziranost pravne osebe, sedež, registrirana dejavnost, višina osnovnega kapitala, lastništvo objekta turistične infrastrukture). Pojasnila je, da je pri odločanju po prostem preudarku zasledovala kriterij primernosti, kar pomeni, da odločitve ni sprejela le na podlagi pravnih pravil, pač pa tudi skladno z ekonomskimi, socialnimi in podobnimi kriteriji, zlasti zato, ker prirejanje iger na srečo lahko povzroča tudi vrsto socialnih, psiholoških in drugih negativnih posledic.

4. Tožena stranka je pojasnila, da je zahtevo tožeče stranke za dodelitev koncesije zavrnila in to predvsem na podlagi presoje kriterija zasičenosti ponudbe iger na srečo v državi in lokalni skupnosti ter kriterija vpliva na socialno, kulturno in naravno okolje ter posameznika. Glede prvega kriterija je upoštevala podatke o višini dohodka, ki se v državi dosega s prirejanjem iger na srečo, ugotavljala tudi trende gibanja bruto prihodka od te dejavnosti ter ugotavljala obseg in lokacijo igralnih salonov na območju Krasa. Menila je, da je že obstoječa ponudba posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih v tem okolju na meji družbene sprejemljivosti ter da bi lahko večja ponudba vplivala na poslabšanje socialnega stanja prebivalstva, hkrati pa bi to pomenilo možnost povečanja škodljivih stranskih učinkov te dejavnosti na domače obiskovalce (zasvojenost, stopnja kriminala in podobno).

5. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Sodišču predlaga, naj v zadevi samo odloči tako, da njeni vlogi za dodelitev koncesije ugodi, podredno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka. Poudarja, da v zadevi ni sporno, da je tožena stranka imela pravico odločati po prostem preudarku, vendar pa ga ni uporabila zakonito, torej v mejah pooblastila in po obstoječih predpisih. Sporno tudi ni, da je bila vloga tožeče stranke za dodelitev koncesije popolna. Tožena stranka je v postopku absolutno bistveno kršila določbe postopka, saj je tožeči stranki kršila pravico do sodelovanja v postopku. Posledično je zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj je odločila brez izjasnitve Občine Sežana do njene vloge za dodelitev koncesije. Ta je namreč toženo stranko seznanila s tem, da bo odločitev sprejela po tem, ko se bo dogovorila s tožečo stranko o izvajanju dejavnosti, po ponovnem pozivu pa tudi, da o zadevi zaenkrat še ni odločila. Dejstvo torej je, da niti Občina Sežana niti ostale občine niso izrecno nasprotovale vlogi tožeče stranke, kar pomeni, da bi morala tožena stranka po določbi 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) šteti, da je bilo dano soglasje vseh lokalnih skupnosti, četudi iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi izostanek soglasja, oziroma mnenja občin tožena stranka štela kot razlog za zavrnitev koncesije.

6. Tožeča stranka v nadaljevanju poudarja, da se je tožena stranka opredelila le do nekaterih kriterijev, ki jih našteva določba 3. člena ZIS ter meni, da so tudi njena pojasnila glede kriterijev zasičenosti ponudbe ter vpliva na socialno, kulturno in naravno okolje ter posameznika pavšalna in niso izkazana ter predstavlja svoja stališča o teh kriterijih. Poudarja, da tožena stranka ni upoštevala kriterija kontradiktornosti postopka, saj ji ni dala možnosti, da bi se izjavila o teh okoliščinah, ki jih je štela kot pomembne za odločitev.

7. Tožeča stranka je opisana stališča dodatno obširno opisovala in utemeljevala še v pripravljalnih vlogah z dne 21. 12. 2016, 23. 3. 2017 in 30. 5. 2017. 8. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi in obširno pojasnila svoje zaključke, zaradi katerih je odločila, da vlogo tožeče stranke za pridobitev koncesije zavrne. Meni, da ni presegla pooblastila pri odločanju po prostem preudarku ter da je svojo odločitev obrazložila. Sodišču je predlagala, naj zato tožbo tožeče stranke zavrne. Enako stališče je tožena stranka predstavila še v nadaljnjih pripravljalnih vlogah (z dne 26. 2. 2017 in z dne 26. 4. 2017), ko se je odzvala na pripravljalne vloge tožeče stranke, zlasti glede ocene kriterijev za sprejeto odločitev in upoštevanja soglasja, oziroma mnenja lokalne skupnosti.

K točki I izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. Eno od temeljih načel upravnega postopka je načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP). Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP). Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče RS je v sklepu, opr. št. X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015, sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče RS je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal. 11. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločitev sprejela po tem, ko je pri FURS pridobila strokovno mnenje glede poslovanja tožeče stranke. Poleg tega je od Občine Sežana, na območju katere želi tožnica opravljati dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo, kot tudi od sosednjih občin zahtevala soglasje, oziroma mnenje o taki dejavnosti. Nekatere občine so svoje mnenje podale, druge pa se pred sprejeto odločitvijo niso odzvale. Tožena stranka je analizirala stanje igralništva v Sloveniji in na Krasu, ocenjevala ali je obstoječa ponudba zadostna in kaj bi pomenila dodatna ponudba ter presojala vplive igralništva na lokalno okolje. Na ta dejstva je tožena stranka tudi oprla svojo odločitev, vendar pa tožeče stranke pred izdajo izpodbijane odločbe s tem ni seznanila in se ta o njih ni imela možnosti izjaviti. Tožena stranka je zato kršila pravico tožeče stranke do izjave, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

12. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, torej tožečo stranko seznaniti z vsemi dejstvi in okoliščinami ter ji dati možnost, da se o tem izjavi, šele nato pa ponovno odločiti o njegovem zahtevku. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka, po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetniška pisarna.