Jedro

Zahtevek za plačilo nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela predstavlja delavčev denarni zahtevek, ki ga je tožnica povsem pravilno uveljavljala pri svojem delodajalcu. Ta je namreč na podlagi odločitve imenovanega zdravnika o začasni zadržanosti od dela dolžan obračunati in izplačati nadomestilo ter nato, če so za to izpolnjeni pogoji, zahtevati plačilo nadomestila od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Gre za spor o pravicah iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, za odločitev v takšnem sporu pristojno delovno in ne socialno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, vloženo 18. 1. 2010, s katero je tožnica zahtevala izplačilo nadomestila plače za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni še za preostalo polovico delovnega časa za mesec december 2009. Ugotovilo je, da glede izplačila nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela ni bil izveden predhodni upravni postopek, v katerem bi bilo z dokončnim aktom odločeno o tej pravici tožnice ter tudi da tožnica zoper odločbi imenovanega zdravnika z dne 18. 11. 2009 in 30. 12. 2009 ni vložila pritožbe. Procesna predpostavka za obravnavo tožbe po ugotovitvi sodišča ni bila izpolnjena, na podlagi 75. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) je zato tožbo zavrglo.

Zoper sklep se je pritožila tožnica. Navaja, da se pritožuje zaradi neizplačila dela plače. Po odločbi ZZZS št. ... z dne 30. 12. 2009 je bila do 31. 12. 2009 začasno zadržana od dela. Delodajalec Osnovna šola ... je za navedeno obdobje izplačal le polovico nadomestila plače. Drugi del bi ji moral izplačati Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ob upoštevanju odgovora na tožbo, kot ga je 9. 6. 2010 podal ZZZS, tožnica tožbo spreminja tako, da je tožena stranka ZPIZ Ljubljana. Poleg izplačila nadomestila plače zahteva, da se ji izplačajo tudi zamudne obresti za čas od izplačilnega dne do dejanskega izplačila. Prilaga dopis Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ZPIZ-u št. ... z dne 22. 5. 2009 z navodili o izvajanju 159. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter fotokopijo odgovora na tožbo ZZZS.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnica v pritožbi spreminja tožbeni zahtevek v smislu subjektivne spremembe tožbe. Takšna sprememba je po 187. čl. ZPP prepozna in zato nedopustna. Tožnica bi morala najprej zahtevati izplačilo delne invalidske pokojnine pri ZPIZ-u, ne pa vložiti tožbe v socialnem sporu zoper ZZZS.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je procesna predpostavka za sodno varstvo proti upravnim aktom po 63. čl. ZDSS-1 dokončen upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravicah, obveznostih in pravnih koristih iz sistema socialne varnosti. Zaradi takšne vsebine 1. odst. 73. čl. ZDSS določa, da mora tožba, vložena zoper upravni akt, obsegati tudi navedbo upravnega akta, zoper katerega je tožba vložena. Priložiti je potrebno upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu.

V obravnavanem primeru postopek prvostopenjskih sodišč sicer ni bil pravilen. Delavec ima po 1. odst. 137. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti v primerih in v trajanju, določenem z zakonom. Ko je delavec odsoten z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, mu delodajalec izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, vendar največ za 120 delovnih dni v koledarskem letu. V času daljše odsotnosti z dela izplača delodajalec nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja, kot določa 3. odst. 137. čl. ZDR. Podrobneje uveljavljanje pravice do nadomestila plače določajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju: Pravila). Nadomestila plač v času začasne zadržanosti od dela se po 1. odst. 229. čl. Pravil izplačujejo brez posebnih pisnih zahtevkov ali vlog. Upravičenci jih uresničujejo z listinami, na podlagi katerih je možno obračunati in izplačati denarne prejemke. Tudi pravila v 2. odst. omenjenega člena določajo, da nadomestila plač izplačujejo delavcem v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja njihovi delodajalci, izplačana nadomestila pa jim nato zavod, po predložitvi zahtevka, povrne. 4. odst. 229. čl. Pravil določa primere, v katerih lahko zavod odkloni delodajalcu povrnitev izplačanega nadomestila.

Po navedeni ureditvi zahtevek za izplačilo nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela predstavlja delavčev denarni zahtevek, ki ga je tožnica povsem pravilno uveljavljala pri svojem delodajalcu. Ta je namreč na podlagi odločitve imenovanega zdravnika o začasni zadržanosti od dela dolžan obračunati in izplačati nadomestilo ter nato, če so za to izpolnjeni pogoji, zahtevati plačilo nadomestila od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Gre za spor o pravicah iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, po določbi točke b) 1. odst. 5. čl. ZDSS-1 je za odločitev v takšnem sporu pristojno delovno sodišče in se je zato oddelek Delovnega sodišča Koper v Novi Gorici s sklepom opr. št. Pd 9/2010 z dne 1. 3. 2010 (list št. 9 v spisu) neutemeljeno izrekel za nepristojnega in zadevo odstopil Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Delovno sodišče bi bilo dolžno spor obravnavati kot delovni spor zaradi denarne terjatve med delavcem in delodajalcem in tožnica to terjatev, ob izpolnjenih ostalih pogojih, še vedno lahko uveljavlja.

O tožbenem zahtevku tožnice, da se ji izplača nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela v decembru 2009 tudi za preostalo polovico polnega delovnega časa, meritorno ni bilo odločeno. Nedvomno, to izhaja iz pravnomočne odločbe imenovanega zdravnika z dne 30. 12. 2009 (priloga A 8 v spisu), tožnica od 19. 11. 2009 do 31. 12. 2009 začasno ni bila zmožna za delo, z delom ni začela, zato tudi ni mogla biti uresničena odločba ZPIZ-a št. ... z dne 10. 11. 2009 (priloga A 2 v spisu), s katero je bila tožnica od 12. 3. 2009 dalje razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu učiteljice razrednega pouka v oddelku podaljšanega bivanja s polovico polnega delovnega časa. Iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela (priloga A6) izhaja, da je bila tožnica zadržana od dela od 3. 1. 2008 in če gre v celotnem obdobju za kontinuirano zadržanost od dela, ne da bi dejansko pričela delati v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 12. 2009, je tožnica upravičena do nadomestila plače za polni delovni čas, dolžan pa ji ga je izplačati delodajalec, ki nato lahko, če gre za odsotnost z dela nad 30 delovnih dni, kot določata ZDR in Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-UPB-2, Ur. l. RS, št. 100/2005 s spremembami) zahteva povrnitev izplačanega nadomestila pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

ZZVZZ v 84. členu sicer določa pristojnost območne enote Zavoda na prvi stopnji in Direkcije zavoda na drugi stopnji za odločanje o pravici do nadomestila. Vendar tožnica, niti delodajalec, takšnega zahtevka pri toženi stranki nista vložila, o tej pravici pri ZZZS ni bilo dokončno odločeno, zato predpostavke za odločanje o tej pravici v socialnem sporu v smislu 63. člena ZDSS-1 niso izpolnjene.

Ker je sklep, s katerim se je Delovno sodišče v Kopru, Oddelek v Novi Gorici izreklo za nepristojno postal pravnomočen in ker zakonski pogoji za vodenje socialnega spora dejansko niso izpolnjeni, saj o tožničini pravici ni bilo odločeno z dokončnim upravnim aktom, je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani tožbo, po predhodnem preizkusu, utemeljeno zavrglo, kot določa 75. člen ZDSS-1. Tožnica torej pravico do nadomestila lahko uveljavlja pri delodajalcu in v primeru neizplačila oz. odklonitve, pravico, ki temelji na delovnem razmerju, uveljavlja tudi pri pristojnem sodišču.