Jedro

Obstoja delovnega razmerja kot podlage za odločitev o plačilu prispevkov iz delovnega razmerja delavec ne more zahtevati kadarkoli, temveč le v rokih iz prvega, drugega in tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke (za plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja na podlagi ugotovitve obstoja delovnega razmerja po predhodnem vprašanju) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep spremeni ter zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka se ne strinja s stališčem sodišča, da je s svojim zahtevkom prekludirana, ker ga ni podala znotraj roka, določenega v 200. členu ZDR-1 (to je v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja). Takšno pravno naziranje je napačno, saj tožeča stranka ne navaja, da bi delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. Postopek nima svojega temelja v nezakonitem prenehanju delovnega razmerja in določilih 3. odstavka 200. člena ZDR-1, temveč izključno v prikrajšanju pri plači in ostalih prejemkih. Terjatve iz naslova delovnega razmerja zastarajo v 5 letih, zato tožeča stranka s svojim zahtevkom ni prekludirana niti prepozna. Za zahtevek tožeče stranke je sicer res bistvena ugotovitev, da je pogodbeni odnos pravdnih strank v zatrjevanem obdobju imel vse elemente delovnega razmerja in je kot takšen tudi varovan skladno z določili ZDR-1. Navedeno dejstvo je tudi bilo zatrjevano in predstavlja predhodno vprašanje. Ugotavljanje obstoja delovnega razmerja skladno z določili ZDR-1 ni časovno omejeno. ZDR-1 nikjer ne definira, da bi bilo možno ugotavljati delovno razmerje zgolj znotraj 30 dnevnega roka (po poteku razmerja), zato ni nobene zakonske omejitve (razen seveda splošnega zastaralnega roka) za vložitev predmetne tožbe zaradi prikrajšanja pri plači in ostalih denarnih prejemkih. Takšno je tudi stališče (novejše) stroke, kot izhaja iz Zakona o delovnih razmerjih s komentarjem (ZDR‑1, komentar dr. Barbare Kresal k 18. členu ZDR-1), v katerem avtorica navaja, da je potrebno stališče sodne prakse nadgraditi, in to v smeri, da 30 dnevni rok velja samo za zahtevke v zvezi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja, v primerih, ko pa oseba meni, da je bila v delovnem razmerju (čeprav ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi) in uveljavlja le denarne zahtevke iz tega razmerja, na 30 dnevni rok ni vezano. Obstoj delovnega razmerja se ugotavlja kot predhodno vprašanje, ki ni vezano na rok iz 200. člena ZDR-1. Navedeno stališče je logično in skladno z ZDR-1 ter novejšo evropsko sodno prakso na tem področju, saj ZDR-1 nikjer ne določa, da je potrebno ugotovitev delovnega razmerja (če se ne zahteva tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja) uveljavljati znotraj 30 dnevnega roka po prenehanju razmerja.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožeče stranke in predlaga potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Ni mogoče pritrditi pritožbi, ki zatrjuje, da je tožba vložena pravočasno in da je uveljavljanje denarnih terjatev iz delovnega razmerja vezano le na petletni zastaralni rok, obstoj delovnega razmerja pa se ugotavlja kot predhodno vprašanje. Iz v izpodbijanem sklepu citiranih sodnih odločb Vrhovnega sodišča RS (zlasti odločitve VS RS opr. št. VIII Ips 70/2013, VIII Ips 108/2010, VIII Ips 9/2009, VIII Ips 230/2016) izhaja ustaljena sodna praksa glede rokov, v katerih je potrebno uveljavljati varstvo pravic in sodno varstvo v podobnih primerih, kot je obravnavani in stališče, da obstoja delovnega razmerja ni mogoče obravnavati kot predhodno vprašanje, za kar se zavzema tožeča stranka tudi v pritožbi. Skrajni rok za vložitev tožbe za priznanje obstoja delovnega razmerja je 30 dni od prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu (oziroma drugega razmerja med delavcem in delodajalcem, za katero delavec zatrjuje, da ima elemente delovnega razmerja in da gre za prikrito delovno razmerje, npr. dela po študentskih napotnicah, avtorskih pogodbah, po pogodbah o poslovnem sodelovanju med delavcem kot samostojnim podjetnikom in delodajalcem ipd.). Obstoja delovnega razmerja kot podlage za odločitev o plačilu prispevkov iz delovnega razmerja delavec ne more zahtevati kadarkoli, temveč le v rokih iz prvega, drugega in tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1).

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da se kljub posameznim pomislekom teorije ni spremenilo uveljavljeno stališče sodne prakse, da mora tudi v primeru, ko tožnik (domnevni delavec) želi le ugotovitev obstoja delovnega razmerja v preteklosti in ne uveljavlja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tožbo vložiti najkasneje v 30 dneh po prenehanju takega razmerja. Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo stališče, da obstoja delovnega razmerja ni mogoče obravnavati kot predhodno vprašanje in je razvidno iz 9. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, v kateri je med drugim navedlo, da mora sodišče pri obravnavanju predhodnega vprašanja upoštevati vsa pravila, kot če bi sodilo o samostojnem tožbenem zahtevku v pravdi in da mora upoštevati tudi roke (v zvezi z uveljavljanjem takega zahtevka), če so določeni.

8. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. alinea 365. člena ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP)