Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V postopku nasprotne izvršbe se plačujejo enake takse kot v postopku izvršbe, in sicer ne glede na to, če je bila izvršba opravljena na podlagi sklepa o začasni odredbi, izdanega v pravdi in z učinkom sklepa o izvršbi.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo sodno takso za predlog z nasprotno izvršbo v znesku 551,16 EUR na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST), ki je veljal do 30.9.2008. Zoper sklep se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, naj ga razveljavi (prav: spremeni) in pravilno odmeri sodno takso po 1. in 2. tarifni številki ZST-UPB-1 za predlog za zavarovanje v višini 200 točko, to je 3.800,00 SIT oziroma 15,86 EUR. Opozarja, da je bil v plačilnem nalogu napačno opozorjen, da lahko vloži ugovor po ZST-1. Zato je upošteval materialnopravne določbe novega zakona. To pa ne vpliva na pravilnost njegovih navedb, saj je do enakega zaključka mogoče priti po obeh zakonih. S predlogom za nasprotno izvršbo je predlagal, naj sodišče odloči o vrnitvi stvari, ki so mu bile odvzete na podlagi začasne odredbe Ip 131/98 Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7.6.1996. Sklicuje se na 286. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po katerem ima tak sklep učinek sklepa o izvršbi, in na tarifno številko 1 ZST-UPB, po katerem se plačujejo v postopku nasprotne izvršbe enake takse kot v postopku izvršbe. Po njegovem mnenju je torej v obravnavanem primeru za plačilo takse treba uporabiti tarifo kot za postopek zavarovanja, v katerem so mu bili odvzeti predmeti, katerih vračilo uveljavlja z nasprotno izvršbo. Ugovarja tudi uporabljeni vrednosti spornega predmeta, od katere je prvo sodišče odmerilo po njegovem mnenju neutemeljeno in previsoko takso. Navaja, da nasprotna izvršba meri le na odvzete predmete, ki ne predstavljajo vrednosti spornega zneska 110.232,19 EUR, vtoževanega v prvotni tožbi.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožniku je treba pritrditi, da je bil pozvan k plačilu sodne takse s plačilnim nalogom in pravnim poukom po novem ZST-1, namesto po ZST, ki se v tem postopku še uporablja, ker je pričel teči pred uveljavitvijo ZST-1 (39. člen ZST-1). Vendar to na pravilnost odločitve prvega sodišča ne vpliva. Tožnikov ugovor, v katerem je nasprotoval plačilu z nalogom zahtevane sodne takse, je namreč pravilno štelo oziroma obravnavalo kot zahtevo za izdajo odločbe o odmeri takse po 1. odstavku 27. člena ZST. Za podani predlog za nasprotno izvršbo pa je na podlagi tarifnih številk, navedenih v izpodbijanem sklepu, takso tudi pravilno odmerilo od vrednosti spornega predmeta, označenega na predlogu za nasprotno izvršbo (to je od 110.232,32 EUR).
Pritožbeno naziranje, da bi morala biti v postopku nasprotne izvršbe odmerjena enaka sodna taksa kot v postopku za zavarovanje (200 točk oziroma smiselno po 3. odstavku tarifne številke 1 ZST), na podlagi katerega so bile odvzete premičnine, katerih vrnitev je terjana s spornim predlogom za nasprotno izvršbo, je zmotno.
Pritožnik uveljavlja nasprotno izvršbo za vračilo premičnin, odvzetih na podlagi v pravdnem postopku I P 131/96 izdanega sklepa o začasni odredbi. Iz pritožnikove trditvene podlage izhaja, da je navedeni pravdni postopek pravnomočno končan. Po določbi 67. člena ZIZ lahko, ko je izvršba že opravljena, dolžnik predlaga pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil. Predpostavka za postopek nasprotne izvršbe je, da je bila izvršba že opravljena. V obravnavanem primeru je bila glede na pritožnikovo trditveno podlago opravljena na podlagi sklepa o začasni odredbi, izdanega v postopku zavarovanja. Tak sklep ima, kadar je izdan v pravdnem postopku, učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ). Ne glede na to postopka za nasprotno izvršbo ni mogoče enačiti s postopkom zavarovanja, za kar se smiselno zavzema pritožnik. Začasno odredbo je namreč mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med njim in po njegovem koncu, vendar v tem primeru le, dokler ni opravljena izvršba (267. člen ZIZ). Pravda, v okviru katere je bila začasna odredba izdana, je pravnomočno končana, izvršba na podlagi v njej izdanega sklepa o začasni odredbi, opravljena. Vračilo odvzetega je mogoče zahtevati le z nasprotno izvršbo pod pogoji 67. člena ZIZ, ne pa z nasprotnim postopkom zavarovanja.
To pa pomeni, da za plačilo taks v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev pravila taksne tarife za postopek zavarovanja, in sicer ne glede na to, da je bila opravljena izvršba na podlagi sklepa o začasni odredbi, izdanega v pravdi in z učinkom sklepa o izvršbi, pač pa tarifa za izvršbo (2. odstavek tarifne številke 1 v zvezi s pojasnilom točke f ZST), kar je prvo sodišče pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo in primerno pojasnilo.
V izvršilnem postopku se plačujejo takse po vrednosti zahtevka (tarifna številka 1/1 in 2 ZST), če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po ZST. V obravnavanem primeru ne gre za primer, ko bi že ZST določil podlago za odmero sodne takse. Ker gre za nedenarni zahtevek, je vrednost zahtevka s 110.232,18 EUR označil na predlogu sam pritožnik. Sodišče mu je utemeljeno sledilo in takso odmerilo od te vrednosti. Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je namreč odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (2. odstavek 44. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta v postopku odmere sodnih taks pa se smiselno uporabljajo določbe ZPP, kadar v ZST ni drugače določeno (2. odstavek 18. člena ZST). Pritožbene navedbe, da ne gre za pravo vrednost z nasprotno izvršbo zahtevanih premičnin, so zato neutemeljene, pa tudi prepozne, saj pritožnik ne pove, zakaj prave vrednosti spornega predmeta ni navedel že v predlogu.
Po povedanem je prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Pri izdaji odločbe tudi ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).